pobeg

JA, ta teden se nisem povesem nič oglašala, ker sem pobegnila na dopust.

Veste, po dveh mesecih lovljenja rokov za oddajo seminarskih, usklajevanja znotraj skupin zaradi seminarskih, učenja za kolokvije in popravljanje seminarskih... no stvari se počasi nabirajo in če jih nimaš časa popredalčkati vsega kar se ti dogaja, vedno pomaga kak pobeg.

Pobeg ni bil slučajen. NE! Skrbno je bil načrtovan že vsaj kak mesec poprej, vendar je bil vedno prisoten strah, da ne bo mogoč - ker bodo tam rekli, da me res ne potrebujejo.

Restaratorstvo ni zgolj umetniško delo z veliko ugleda. Je tudi težko delo, s tem mislim, da zahteva precej fizične moči(za ena dela bolj za druga manj) in predvsem veliko mero potrpežljivosti. Tako sem se že drugo leto zapored šla preizkušat prav v tej veščini - potrpežljivosti in tihoti. :P

Se sprašujete kako mi je uspevalo? Delali smo deset ura na dan. Kar je bil kar v redu počitek za moje možgane. Osredotočanje na packe med rjavo pobarvano steno je bilo kar dobro sproščanje, da nisem pogrešala ne interneta in sploh ne računalnika.

In sploh je dva dni in pol dolg pobeg naredil skoraj dovolj dobrega, da bi lahko šla naprej v nori svet Ljubljane, kjer je hitenje edino pravilo. Ampak saj sem dejasnko šla v ta svet. V mislih pa je ležalo le to: "Nočem" Ampak bilo je treba in tako smo odšli iz prelepih Brkinov - hribčkov obdanih z neizmerjenim številom hribčkov, ki so pokriti z zavtimi in ozkimi cestami, gozdovi, travniki in sadovnjaki...

Spomin na pobeg bo gotovo še nekaj časa odmeval v mojem spominu, dokler se ne bo umaknil drugim, takrat pomembnejšim stvarem. Zaenkrat pa bom čakala na torek, ko bom ponovila pobeg :P in se spet urila v potrpežljivosti in koncentraciji - s hojo po vrvi.

Pa tudi vi se imejte lepo v teh vročih dneh.

Čudesa človeštva

Danes sem imela zanimiv pogovor o tem kako čudni smo ljudje. O natančni temi ne bom razglabljala, ampak vseeno. Poleg tega pogovora, pa sem se za fax lotila pisati analizo Fine gospe.

Nanizanko najbrž poznate. Gre se za žensko Hycinth Bucket - izgovori se 'Bouquet' - ki se na vse pretege trudi, da bi vzdrževala vtis. Tako tudi originalen naslov: Keeping up appearences. In zakaj je tako smešno? MA tako... a ni grozno kako se ljudje trudimo, da bi ljudje o nas dobro govorili in še boljše mislili?

Kako se na vse pretege ne držimo pregovora Za lepoto je vredno potrpeti. Namesto, da bi kdaj kaj naredili zase in ne zgolj za IZGLED?

A nismo čudni? Podpiramo ljudi (dekleta), ki skrbijo za svojo (ne)samozavest kažejo s pretirano skrbjo za zunanji izgled in hujšajo v skrajnosti in se zmrdujemo nad tistimi, ki jim je samozavest pade in si jo hočejo nekoliko zvišati s čokolado - zadnjo. Gre se zato, da je družba ustvarila pojem vitke ženske, ki le-te uči, da se morajo podrejati in samodisciplinirati za moške - ja samo zato... to da se ženska liči zase je v 99% popoln pesek v očeh.

Smejemo (in na tihem damo prav) človeku, ki toži podjetje, ki proizvaja likalnike, ker v navodila za uporabo ni zapisalo, da se ne sme likati oblek, ki jih imamo oblečene... po drugi strani pa se zmrdujemo na tem, da se hočeta dva, ki se imata zelo rada poročiti... še posebej če gre za dva moška ali dve ženski... In zakaj že gledamo Evrovizijo, kjer se zapravi par tisoč evrov za pirotehnike!!!! in kasneje državo obtožujemo, kako zapravlja in jo sploh krivimo za vse dražje življenske potrebščine? Ko pa HOČEMO gledati Evrovizijo - kar stoji za parado kvazi evropskih predstavnikov po odru in metanje ogromne količine denarja čez ramo. Zakaj ni raje kakšna štipendija več, ali pa morda subvencija za kmete? Zakaj? Kruha in iger dragi moji, kruha in iger...

Ja, dobro vprašanje -ZAKAJ?

prijateljstvo

Prijateljstvo je večno neizpeta tema človeških pogovorovm, nekako tako kot celulit. Razlika je morda v tem, da se hočemo zadnjega znebiti, prvega pa obdržati.

Ok, bom bolj resna. Prijateljstvo je nekaj brez česar živeti ne gre. Če ima človek biološke potrebe po zraku, vodi in hrani, ima gotovo tudi socialne potrebe po druženju in občutku sprejetosti. Manj ko se čutiš sprejet, bolj hočeš biti. Včasih se zgodi, da se tak človek začne obnašati nesramno in preveč pričakujoče do tistih, za katere upajo da jim bojo ta občutek dali. Poznam že kar precej primerov, ampak.

Ne razumem... kako sem lahko začela s to stranjo? grwoza!

Prijetnih strani prijateljstva pa je precej (in gotovo bom v naštevanju in opisovanju pozabila kakšno). Naj se še tako izpeto sliši - prijatelj naredi zate marsikaj. Ali kot smo se prejšnji teden pogovarjali - se zate neštetokrat "vrže n zwbe". No, v resnici stvar ni tako zelo idealizirana, saj smo ljudje po naravi še vedno bolj ali manj egocentristični in rečemo - ti meni, jaz tebi. Torej gremo na zobe tolikokrat kot mislimo, da je šel prijatelj za nas. In če on drugače razume situacijo kot mi - stvar ne bo prišla daleč in nekdo bo moral popustiti.

Ampak na srečo so v mojem krogu prijateljstva taki ljudje redkost. Več je tistih, ki jim lahko zares zaupam, da mi bodo naredili uslugo. In obratno seveda. Malo je ljudi katerim iskreno rečeš: "Moji plani so taki, ampak, če rabiš mojo pomoč, pridem." ali pa takih, ki ti stvar povejo in jim verjameš.

Prijatelji so tudi tisti, ki te pridejo obiskat, ko se ravno začenjaš učit in si jim nato neskončno hvaležen, ker se ti ni potrebno mučit za knjigami. Pogosto pridejo tako, v zaporedju, da se srečajo na vrati, ko en odhaja, drugi prihaja. To so lepi trenutki.

O prijateljstvu je bilo napisanih mnogo roanov, popisanih dosti pisem in listov, toda nič od tega ne more zamenjati pristnega prijateljskega pozdrava. Mnogo misli govori na temo prijateljstva, meni se je gotovo v spomin najbolj vtisnil ta - avtorja se na žalost ne spomnim:

Ne pomaga nam toliko pomoč prijatelja,
kot zavest, da nam bo pomogal.

učenje

Ste že kdaj slišali za ta pojem?

Moj svet se zadnje čase veliko vrti okoli učenja. Ne ne učim se tako veliko... ok, sej se. Večinoma sem se kar učila o učenju, pardon e-izobraževanju, ki ga nudi Second Life.


Ni pa to edino učenje, ki ga izvajam. Obstaja tudi klasično učenje- za zvezkom ali drugim gradivom z markerjem in svinčnikom u roki. V drugi roki pa navadno šop las.

Se še sprašujete zakaj se nič ne javim?

Vonj po ljubezni

Tudi o Vonju po ljubezni se mora včasih kdo razpisat. Celo nekdo tak kot sem jaz, od katerega pač drugi niti ne pričakujejo neke grozne romantike in ljubezni... pa še mesec maj je...

Za kaj se gre? Če ste redno spremljali blog, ste najbrž že zasledili objavo, ki govori o slovenskih šansonjerih. Ja, Vonj po ljubezni je naslov nove zgoščene Romane Kranjčan - meddrugim. V petek ima koncert. Še vedno iščem družbo- se kdo javi?

Ampak ljubezen je več kot le ljubezen do šansonov ali peti o ljubezni... Ljubezen se skriva v majhnih stvareh. "Nekoga moraš imeti rad".. sej vsi poznamo to skoraj že ljudsko pesem.

Ljubezen je pojem ki ga ne moremo videti, ne moremo ga prijeti. Lahko ga začutimo le z tistimi čutili, ki v naši družbi niso najbolj... recimo temu izpostavljena, to so vonj in šesti čut :P

Govorim le o tisti pristni, visoki ljubezni, ki je globoko vkoreninjena predvsem v ženski del občinstva. Govorim o tisti ljubezni, na katero se najprej spomnimo, ko slišimo besedo "ljubezen".

Ne govorim o popularizirani ljubezni, ki nas pusti puste in prazne, o premnogih srčkih, s katerimi počečkamo še pa še papirja, kot da bi radi sami sebe prepričaliv to, da nas nosijo krila ljubezni
ali o Ljubezni... o tej morda kdaj drugič... trenutno sva še v fazi pogajanja kdo bo s kom bolj prijazen. :)

Ne, govorim o (romantični) nesebični ljubezni. O utrujenem pogledu o koncu dneva, o zaspanem zehanju zgodaj zjutraj, o vzdihu, o smehu... o objemu, ki ga ne podarimo a bi ga morali. Govorim o tem, da bi morali večkrat reli rad te imam ljudem, ki so nam zares blizu. Brez kančka cinizma ali ironije.

Zgolj preprosto sporočilo, ki je novo, ker prihaja nepričakovano... Kot naprimer: "Have a nice day *" na zelenem samolepilnem papirčku.

Nekaj o blogu

Že dolgo nazaj sem nekje prebrala blog velja toliko, kolikor ima komentarjev. Glede na to definicijo, bi rekla, da je bil moj blog zanimiv le na začetku. No pa saj razumem, sedaj pač ni časa za zapravljanje časa z branjem blogov. Ne, sedaj se študentje pripravljajo (pripravljamo) na izpite in zato je to zelo napeto obdobje.

In ker se časi menjujejo - ne samo letni časi, ampak tudi časi, sama tudi ne bom več imela interneta dolgo na dosegu klika, kot sedaj. Ja, treba bo kaj zaslužiti, predvsem pa pospraviti podstrešje in zato se naslednji teden umikam.

Ampak nič bat! To se bo zgodilo šele naslednji teden. Do takrat nas čaka še en dolg ali bolje naporen teden. Kako ga bomo preživeli? Naj uporabim besede prijatelja: "Učujoče" torej ne samo učeče :)

No, pa lepo zajadramo v nov teden! :)

Ponovno doma

Ja, super je spet neki časa preživet v tej prelepi zeleni dolini.

Včeraj sem dobila kar kurjo polt. Ampak ne tako kot vedno- ko se s Cola spustiš proti Vipavi, temveč šele kasneje, mnogo kasneje... Ravno smo zapustili Vrhopolje in bumf... pa je bilo tam - pogled na trevnik, ki se razteza daleč v temo jutrišnjega dne. Kar tremo sem dobila, čeprav sem o pravih razsežnostih videnega bolj kot ne sanjala -vse je bilo namreč v glavi, zunaj je bila tema. :)

Ampak, ko se neke stvari zelo veseliš... potem se pričakovanja razbilinijo v prah. No tokrat mi je dolge sprehode med traniki in vinogradi preprečilo slabo vreme. Ponoči je menda padal dež. Čez dan pa je bilo tako strahotno soparno, da ...

No, pa sej ne bom o vremenu.

Hruška

Nič ne bom pisala...kar poglejte si:

Hruška in njen bivanjski prostor na oknu

Hruškini plodovi danes

internet - vir podatkov?

Kot DIjevko me take stvari pač - po domače - razpali...

Pred Mercator centrom v Ljubljani sem zasledila oglas za koncert šansonov. Ker me pač ta zvrst glasbe vedno bolj prevzema, sem si - itak - izpisala vse glavne stvari s plakata (in pri tem izpadla kot budalo, najbrž). Po tihem sem si mislila, da bom doma preprosto prek medmrežja prišla do nekih osnovnih informacij, kot so prodaja kart ali kje jo lahko kupim...

Ampak glej ga zlomka. Če hočeš it na dober koncert v Sloveniji, ti to preprečijo že sami organzatorji. Iskala sem na RTV SLO, saj je glavni pokrovitelj - ampak na iskalne pojme "Romana Kranjčan"(na fotografiji - vir Wikipedija) sem dobila zadetke o Romih in bogsigavedi čem še. V googlu se stvar seveda ni spremenila ravno pretirano ... ista zgodba se mi je zgodila na spletni strani hotela Mons- kjer se stvar odvija.

(Že malce jezno) Se mi je zastavilo vprašanje zakaj se naši preljubi Slovenci non stop pritožujejo, da poslušamo zgolj nekvalitetno SLOVENSKO glasbo? Ne morem se ravno čuditi, glede na to, da iščem CD slovenskega šansonjerja (pogelej tretji link), ki naj bi izšel novembra lani ... in glej ga zlomka- nihče nič ne zna povedati o tem. Tip je pač tako slaven, da se mu niti bloga, MySpaca ali česa podobnega ne da zrihtat...(ironično, čeprav je večini poznan, ampak ne lih kot šansonjerja).

Ne me razumet narobe... rada imam slovenske šansone, ampak ko se gre za poslušanje le-teh (v živo), se ne potrudijo prav popolnoma nič! Ljudje - internet ponuja sto in en način ZASTONJ samopromocije...

In če bi ti ljudje pisali blog, ali pa imeli spletno stran bi bila prva, ki bi jo spremljala, saj mi nič ne predstavlja večjega užitka, kot poslušanje šansonov v živo.

Zgodbi namreč nista osamljeni... tudi mednarodni večer šansonov - za katerega sem zasledila letak že pred približno dvema mesecema, na spletni strani Cankarjevega doma v tistem realnem času še ni imel prostora.. Program je sicer bil - od lanskega leta, ki pa niti ni bil označen...

Preljubim slovenskim kulturnim hramom in izvajalcem bi torej predlagala, da internet uporabljajo vsaj toliko kot povprečen Slovenec.

V sredo imam dopust

Ja, v sredo imam dopust. Nihče naj me ne moti, saj sem si vzela dan in ga bom povsem namenila Hruški in pripravi njene prvorejenke na moje lastne gurmanske užitke :)

no, sej bodo morda namenjeni tudi ostalim mimoidočim, če bodo najbolj prijazni. :)

No to je bilo pomembno obvsetilo.

Zdej pa še. Danes smo bili s faxom na obisku pri enem večjih podjetij v Sloveniji, ki se ukvarja z tržnimi raziskavami. No.. ne bi bila jaz, če ne bi neizmerno uživala... Skoraj bi si zaželela zaposlitve tam, ampak ne... trenutno delo je zelo zanimivo.... (šefica bere blog) Sploh pa me je sprehod po prostorih firme prepričal, da tam početi jaz nimam kaj. Zakaj? Nikoli nisem bila navdušena nad moderno opremljenimi stanovanji ali poslovnimi prostori. V njihovih pisarnah pa bela kar sije... Čeprav... tam bi se veliko naučila s področja, ki me zanima... pa pa še hmmm, pa še ful bi uživala v svojem delu. Morda se ne bi bilo slabo pozanima t o kakšni taki varianti... ampak to šele čez kakšno leto. Prej nima veze. Bo treba kej zagrabit delo in mal zaslužit. Potem pa delat plane naprej :)

Bomo vidli. :) Do takrat pa šefica, brez skrbi - ne boš se me še znebila :P

Sej kar sem tla od obiska povedat je bilo to, da sm s tem obiskom in predavanjem še bol potrdila že prej mnogim znano dejstvo- da je statistika strast mojega življenja in mi je tok zanimiva, da bi se z njo komot ukvarjala celo življenje. To je tisto kar mi požene kri po žilah in ustvari kurjo polt na koži, povdari lesk oči... no, statistika in slončki in redna telesna vadba... :P

Čisti računi?

Hruška redi svoje plodove, moja vest pa mal manj trka na duri možganov al srca al duše... no pač tja kamor "pali". Zgodnji dopoldnaski čas je prinesel prvi val tolažbe in spet sem se spomnila dobro znanih besed: "Ti se preveč sekiraš" Ja sam kako pa veš kdaj se je za sekirat in kdaj ne? Morda je točno ta priložnost tista, ki je primerna...

No sej navadno se konča tako, da se obremenjujem v brez veze, ampak...nikoli ne veš.

Drgač pa je bil dan zanimiv. S cimro se nisva spomnili, da je danes pohod ob žici in se z veseljem odpravili dobremu kosilu naproti. V Foculusu pa naju je pričakala gužva... in to zelo glasna... ampak sva preživeli, kot ponavadi tam - zaradi odlične hrane in prijazne postrežbe.

Ma ne, ne delam reklame... žužki na pici so mi pač všeč, vam morda niso... (vse lahko povem, samo da se mi ne boste naslednič gužvali okoli) :)

Bodi dovolj za danes, to je namreč že tretja objava... ko bi se tudi seminarska pisala tako hitro...

To se lahko zgodi samo meni

Vsak si je kaj takega že rekel. No, najbrž si kar stalno govorimo. Ampak so določene stvari, ki jih preprosto ne gre pozabiti.. vsaj nekaj časa.

Tako se mi je pred nekaj urami - kmalu po vnosu prejšnje objave - zgodila stvar, ki se normalnemu človeku že ne bi zgodila.

Po kakih dveh urah bedenja, morda treh sem se odločila da tako že ne gre več naprej. Treba bo kaj narediti in tako premagati zaspanost. No pa sem si segrela vodo, pomočila vrečko mešanice črnega čaja (natančneje Earl Grey) vanjo, nato pa nadaljevala z branjem neke diplomske naloge... Ja, zjutraj znam bit res pridna kljub zaspanosti- ali ravno zaradi nje, kdo bi vedel :)

Ampak naslednji dogodek najbolje ilustrira mojo zaspanost. Namreč med branjem in čakanjem, da se čaj ohladi, sem se kot ponavadi igrala z USB ključkom in glej ga zlomka... odločil se je, da mi mešanica čaja še ne bo dovolj pomagala pri jutranjem bujenju, zato se je odločil v skodelico skočiti še sam...

WPS!

Najprej mi sploh ni bilo jasno kaj dela na dnu in zakaj ga vidim nekoliko rjavega skozi čaj... Hm... komaj pa sm se zavedala in že je bil nazaj zunaj ...

Po kopeli, je rekel, se mu prileže še nekoliko sončenja... Nato pa sem seveda preveerila njegovo uporabnost...Ne boste verjeli... še kar mi dela... :)

Ampak slaba vest ni zaradi tega nič manjša.

Slaba vest

Ja, ko te peče vest... poznaš ta občutek? Jst ga zadnje čase še predobro... ampak ne vem, če ga je v vsakem primeru pametno pokazati...

Vsekakor me peče vest, ker sem se odpovedala enemu zanimivemu dogodku na račun faxa... zdej pa vem da to ni blu kul... oseba skoraj ne komunicira več z mano, seminarska pa še nima napisane ene strani... in to je druga seminarska - ne ista kot prejšn tedn.

Po drugi strani imam slabo vest tudi, k sm pomagala nekomu in s tem vidno spravla v neprijetn položaj drugo osebo. Zakaj ne morejo bit vsi zadovoljni? To je tako butasto. Navadno je pač že tako. Ampak najslabše pri vsem skupaj je to, da ne bom slišala dolge pridige, ki jo človek sicer težko posluša celo... vendar ima nato mirno vest... s tem smo opravili... NE! Gledala bom neme obtožbe... ampak prav mi je... drugače bi se morala dogovorit, no vsaj v drugem vrstnem redu...

Danes uporabljam blog zgolj v izpovedne namene. Taka sem. Morda bo zvečer boljše. :P

NOT!:D

kaj se dogaja s Hruško?

najprej sem hotela pisat o moških...in da tako naprej... gre, super bi blu, sam

Vsaka baldorja se enkrat konča -
še ta narvečji buč zadno kaplco ma.
(Iztok Mlakar)

ja, tku je... danes so tipi neverjetnu prijazni. Ne vem kaj jim je. Sam ne bi imela nič proti če stanje ostane isto, alpa recimo raje podobno današnjemu. Ne bi vam znala povedat kaj točno, ampak tako je. Najprijaznejši natakar mi je predal dva kozarca (prazna in čista, da ne pomote) Guinnessa. Drugi tip se je ponudu, da mi zrihta kolo in ga še pred predajo uštima... bomo še vidli kako bo s tem, sam že sam namen šteje dvojno. Posebej zato, ker me je pospremu do Špara in mi vmes razlagal o računalnikih in svojih morda pogledu prijaznih, a ušesu nekoliko manj (prijaznih) šefih.

Ampak ne, danes ne bom govorila o tem, hotela sem vampovedati kaj se dogaja z mojo, no... najino Hruško. Ja, jagode se počasi redijo, ne samo redijo temveč tudi rdečijo. Ja, kmalu bodo godne za kšn pošten družabni dogodek. Ampak o tem se še ne smem preveč razpisati, da se ne zgodi po Mrphyjevih zakonih... torej... ko bo zrela, vam sporočim...

Pogum ali bolje rečeno STRAH

Pogum je vrlina, ki si jo vsak drugače predstavlja. Sama sem si največkrat razlagala, da je pogumno, da priznaš, da te je nečesa strah. In ker sem se vedno zdela - vsaj sama sebi - pogumna punca sem često priznala, da me je določenih stvari strah.

Ne vem, če moja predstava zdrži. Strah je namreč zelo veliko ovira, lahko pa tudi nekaj na kar se je vredno zanašati. Če nam pravi, da je stvar nevarna je pač ne uporabimo alpa zavijemo na drugo pot. Ampak, če se drugim ne zdi tako zelo nevarna in se je ne bojijo... še posebej, če jim prinaša veliko veselje, in tudi žalost in solze... mora človek mal premislit.

In lih včerajšnji pogovor mi je dal misliti o tem kako se ljudje (govorim sicer o sebi, če pišem tako se počutim manj krivo) skrivamo za določenimi obveznostmi, opravili ipd. namesto, da bi se spopadli s strahom in ga - itak - premagali... Prej ali slej

No pa pomislimo česa vsega se bojimo: kač, ki smo za njih le velike pošasti čudne oblike in se nas itak bojijo, pajkov, ki so ljubki in nam lovijo komarje v vročih poletnih nočeh ... bojimo se, da bi nas kdaj ljudje prizadeli in zato gradimo obzidja okoli nas. ... ja glede ljudi lahko rečem, da nam lahko naredijo še največ hudega, saj njihov jezik navadno razumemo. Besede pa bolijo bolj kot udarci, kot vsi vemo.

Strah pred novostmi je v nas vcepljen že od nekdaj. Zakaj bi spremenili trenutno stanje, če se lahko poslabša ... ali izboljša. Ampak prav ta zadnji del predstavlja problem. Zakaj? Ker lahko zelo dobro vemo, da bo nova stvar prinesla več pozitivnih kot negativnih stvari, pa se še kar raje oklepamo tistih starih - dobro poznanih. In tako je strah neusahljiv vir, ki teži k stagnaciji posameznikovega osebnostnega razvoja, pa tudi k stagnaciji družbe.

Pa ne bom trdila, da je to slabo. Vsakemu svoje. Meni stagnacija trenutno veliko bolj paše kot pa napredek... a spet le v določenih dimenzijah življenja. V katerih? Odgovor na to pa naj ostane skrit očem, nosu in sploh vsem čutilom, predvsem pa možganom :)
Na vsa vprašanja pač res nočemo vedeti odgovorov.

o polenti in likerju

Polna glava je trenutno zelo prazna. Zaspanost torej tudi odžene vse pametne in neumne, odštekane in sploh vse ideje, če mu dodamo še ščepec občutka krivde in občutka večvrednsoti nad otročjim obnašanjem...

Tak je to.

GLAVNA NOVICA
Hruška vzorno zreja kopico jagod. Ena - največja in prvorojena bo gotovo tudi najbolj popolna- no vsaj tako se trenutno kaže. S cimro sva zelo ponosni nanjo in komaj čakava na zrele rdeče sadeže. Kdaj bodo? Pojma nimava... kmalu ... upava :)

Stranska novica- ugotavljam, da tako življenje ne bo moglo it več dolgo naprej. FB pobere vse preveč mojega časa, da kupujem ljudi ipd. Ima sicer tudi več dobri strani - komuniciram z nekaterimi posamezniki s katerimi drugače ne bi. Predvsem to velja za nekatere znance iz časov ŠGV. In to mi je zelo všeč. Pa tudi za tiste osebe, ki sem jih spoznala nedavno... lepo je klepetati s fajn in zabavnimi osebami :) škoda je sam v kompliciranih situacijah... mah... o FB kdaj drugič, je preveč obširna tema za zaspan večer.

Bom kar zaključila z mislijo, ki me morda potočasi dns, ko se mal slabo počutim :

Vse se bo začelo,
vse se bo končalo,
kdor ima ljubezen,
ima ves svet...

(Larina pesem, Lara P.Jankovič)

morda bi morala spustiti spodnjo polovico :)

nov začetek

Ne vem kje sem že slišala, da je vsak začetek težak in res.
Začetki so majhni in veliki, bolj ali manj opazni, ampak v tem blogu govorim le o očitnih.

Včeraj sem se po tednu dni spet znašla v sobi, kjer sem preživela mnoge dogodivščine, prostor, kjer so stvari dejansko moje ... no ja in od cimre...

In ko sem se razgledala naokoli se mi je vse skupaj zdelo neverjetno majhno - nikakor ne moj svet v katerem rada živim - majhno in tuje. In tako se je začela čistilna akcija, ki sem jo planirala šele na poletje. Pobrisala sem prah za omaro, pospravila vso nesnago, ki je krasila vrh omare... prav neverjetno kaj vse mora človek narediti, da se počuti doma.

Ampak verjamem, da bo že jutri drugače. Študentski dom (na fotografiji prikaz pomladnega dne v AK, no to je iz lanskih majskih iger, ma ni važno) ima čar, prav tako življenje v njem. Odvisno je zgolj od razpoloženja in želj posameznika. In meni se zdej že kar najbolj spi... in me nič več ne gane. :)

Pa še zadnje obvestilo. Računalnik je začel delati, zato pa je moj tulifon na popravilu, tako da fotografije z osmice bodo, KO ga dobim nazaj, ČE mi jih ne bodo zbrisali...

lahko ljudje živijo v Vipavskem križu?

Je vprašanje smešno?

Morda je pa res - meni je vsekakor bilo. Ko te to vpraša dekle, vajeno širokih Ljubljanskih ulic, ti najprej ni nič jasno. Ker pa je bilo vprašanje zastavljeno med sprehodom po omenjenem kraju, sem imela možnost takojšnjega ogleda situacije. Strinjati se moram, da vprašanje ni tako napčno, ampak si pa tudi čist predstavljam, da bi živela tam, ker mi je bil kraj že od nekdaj zelo všeč...

Ozke ulice, so pa vseeno ozke ulice ... in kako se lahko ljudje z avtomobili vozijo skoznje, pa čeprav so komaj širše od poldrugega metra? Preprosto - človek je zelo prilagodljiva žival. To je v bistvu najboljši odgovor.

Vsekakor priporočam ogled Vipavskega križa vsakemu, ki ga ulice v Piranu ali Rovinju ne pustijo hladnega - ali pa shladijo v poletni vročini. Poleg Vipavskega križa je zaželjen tudi ogled Goč, o katerh sem tudi že govorila. Poleg slavno ozkih uličic in naduličnih prehodov med hišami so slavni tudi po dobram vinu in vsesplošni prijaznosti.

Se sprašuješ čemú taka reklama? no, Slovenci smo pač taki, da radi hodimo v tujino, ko pa nas tujci povprašajo po znamenitostih, ki so vredne ogleda se po Bledu stvar nekako zaštopa... Vsak lahko prispeva k boljši prepoznavnosti Slovenije in njenih brezštevilnih naravnih in kulturnih zakladov - zakaj vam torej ne bi predlagala svojih najljubših krajev, ki jih v uradnih vodilih po Sloveniji skoraj ni zasledit - kot z žalostjo opažam.

Če rabite voden ogled, se z veseljem dogovorimo, magari z iskanjem skritega zaklada. :)

lov za zakladom

Morda se je kdo od mojih najzvestejših bralcev že ustrašil, da danes ne bom objavljala.. ne ne, ampak objavljam vedno nekako preden grem v deželo sanj ... danes pa se je ta čas nekoliko premaknil :)

tradicionalna osmica v Lokavcu... ampak, da smo prišli do tam sem se šla - no ne samo jaz - Lov za zakladom.

Kot veste ima Lov za zakladom različne variacije, s katerimi smo srečevali predvsem v vrtcu, morda nekateri tudi v osnovni šoli... potem pa smo domnevno prerasli take zadeve in se jih nismo več šli. Prav danes sem, medtem ko sem opazovala prijatelja, ko se podita novim navodilom in nalogam naproti, ugotovila, da še kar nismo premajhni za take reči.

Ne še več! S prijateljico, s katero sva stvar pripravljali... no v resnici je stvar v večini zamislila sama, jaz sem ji le pomagala z nekaterimi mnenji in praktično izvedbo. Ugotovili sva namreč, da jima pošteno zavidava njuno potepanje - pa čeprav je bilo izčrpavajoče ... zabavala sta se. Postavila na noge obiskovalce našega najbolj priljubljenega bara v skoraj tolikšni meri, da bi jima šli pokazati kam morata iti. In to ne zgolj enkrat....

Igranje igric iz otroštva je zakon! Delanje stvari, ki jih že dolgo nismo počeli, ker "smo že preveliki za to" je zakon! In gotovo, ta stari rek - da smo namreč preveliki za to v sodobnosti ne velja več. Zakon je! In gotovo si bo U tako darilo veliko bolj zapomnil kot bi si zgolj karto za Atlantisa.

Fotografije z osmice pa pridejo, ko se pogovorim s svojim računalnikom in ga prepričam, da imam jaz bolj prav kot on. :)

--------------------------------------------
zdej pa še fotke:

Dosežki tega tedna

Petek je pravi dan za pregledat teden za nazaj - da ima človek pol mal počitka za vikend. Ja ta vikend bo spet osmica :) Super bo. Ta, Lokavška, bo najbrž postala kar legendarna, ma o tem v nedeljo, če bo čas... alpa pač enkrat...do zdej so bile objave redno vsak dan, kako bo naslednji teden, vam rečt ne znam... zakaj? odgovor sledi v nadaljevanju...

Kaj se je zgodilo ta teden:

• kot prvič tipkarske napake so se drastično povečale, ker se trudim vsaj polslepo do slepo tipkat...ja- zna bit zabavno, ampak pridobivam na hitrosti kar je dobro

• zgornja točka je razlog za to, da seminarska naloga še vedno ni dokončana. Ampak kako naj si človek pomaga, če pa je tema, ki sem si jo mimogrede sama izbrala, tako blazno dolgočasna... ah...o plezanju ni nikoli zanimivo pisat, rajš se poženeš v steno in upaš, da pirdeš do vrha, da se zmatraš na konkretno in si ob koncu dneva srečen... tako gre- ko sprovaš veš

• pokvarjen računalnik - ja o tem sem pisala že včeraj. Danes sem se že nekako potolažila, ker USB vhodov trenutno ne potrebujem tako krvavo kot jih bom že od nedelje naprej- moja povezava s svetom je namreč odvisna lih od ... lej ga zlomka... usb ja ... no bomo vidli. Morde mi pa Bog z neba pošlje kšnga geeka, k mi bo ugotovil izvor zla in za odpravil... temu se reče pobožne želje, ampak upanja nikoli ne zmanjka-kajne? :)

• redni večerni sprehodi po celodnevnem druženju s Ompopolepejem - mojim preljubim računalnikom. Res paše, da se po sedenju celotnega dne človek mal spravi na zrak in gre občudovat zeleno Vipavsko dolino, se sprehodi med vinogradi in travniki, nabere šopek ivanščic in z njimi razveseli mimoidoče (ma sam tiste, ki jih poznam). Super!

• presneto besnenje in res slaba volja, zaradi računalnika. Ali razlog, da me je prijaeljica podarila na neki aplikaciji od Facebooka z besedami - ko je slabe volje grize. Ja taka sem (bila še danes dopoldne), ampak sem prijazna in povem, da me ni za tikat oz da me je za pustit na miru ... ostalo ni več odvisno od mene :)

• so še stvari, ki jih zaradi ohranjanja ugleda v družbi ne morem povedat in upam, da jih tudi kdo drug ne bo... ampak sem kar najbolj ponosna tudi na to :)

• enormne ure, ki jih preživim v pregledovanju Facebooka in upanju na nov komentar na svojem blogu so zaskrbljujoče... ampak, sej pravim- naslednji teden me bo vse to minilo :)

• cel teden- že spet - poslušam The Beatlese. Tudi sama ne razumem tega nenavadnega stanja, ampak ne morem si pomagat, če pa je to edina glasba, ki me ne moti pri moji (ne)produktivnosti :) včasih me celo vzpodbudi... ja, Bitli so pač... cari...

No, sej sm gvišnu kej pozabla in nardila tisoč tipkarskih napak, ampak zdej veste in me razumete, kajne?

Ne hvali dneva pred večerom

Vsak kdaj pomisli, de so tevi pregovori butasti - jst sm vsekakor ena izmed njih. Ampak prav danes spoznavam, kaj pomeni, da ti vzdušje dneva strmo pade v negativno vrednost in to petnajst minut pred polnočjo. Ko bi že vsaj odbilo dvanajstkrat in bi lahko krivila 2. maj!

Ampak ... ne!

No, sej sm mela že prej namen stresat slabo voljo in obup na blogu, ampak nism mislila, da bo v taki meri. :)

Pravijo, da je v takih primerih najbolje, če se potrudiš in misliš na svoj srečni kraj (angl. happy place). In kakšen naj bi bil ta happy place?

Trenutnu se res spomnim enga res posebnega kraja, v bistvu kar dveh in oba se nahajata več sto, morda celo tisoč kilometrov proč - na Portugalskem.

Prvi kraj, ki sem ga, takoj ko sem se znašla tam imenovala Hrib objokovanja v Portu. Ne vem točno zakaj, ma razn frika, ki se bel ku za karkoli druzga zanima za kamne, smo vsi zbrani na vrhu jokali... vsak zase in prou potihu... ja skupej smo objokovali usodo. Pa sej ne morm rečt, da se takrat nism imela lepo ... ne še daleč od tega. Vsak, ki je že bil v Oportu ve kako barvito je mesto in kako hitro te prevzamejo njeni čari - ozke zavite ulice, ki se vijejo od obale strmo navzgor (čeprav na hrbtu nosiš nahrbtnik s 20 kg in se sprehajaš gor, pa dol pa gor pa dol), pa ladice, ki plavajo po strugi reke Porto... in nikoli ne smem pozabit povedat še o ljudeh. Tam v slovarju najbrž sploh nimajo besede nesramnost... se mi zdi...


Drugi kraj je prav tako naravnost čudovit. Pripraven kraj za vse romantike. Peščena plaža ob sončnem zahodu pri Aveiru. Tega pa ne bom opisovala, to naj ostane zame. Občutja, ki sem jih doživljala v tistih trenutkih ...



Nič, Portugalska je definitivno kraj kjer se bom še vrnila - morda že letos... morda. Pred tem pa kot kaže pade name še nakup novega računalnika... potem bo pa financ minister predlagal nadaljne investicije...