ženske

Maroko je že daleč za nami. Počasi sva se najbrž že sprijaznili, da živiva tukaj in še bolj verjetno sva tega dejstva tudi dejsnko veseli, zato izkušenj od tam ne velja več pogrevati.

Po vikendu bivanja domaDoma, sem se recimo spomnila zakaj mi je več kot dva dni tukaj taka muka, pa ne pravim, da je tuki zdej vse najslabše. Dejansko me moti bolj ali manj samo ta del.

Nikoli se nisem štela za feministko, vsaj ne za tisto, ki hoče žensko povzdigniti nad moške. Ampak vsakič znova me doma presenetijo (in po malem tudi razočarajo) načini mišljenja o tem kako moraš kot oseba, ki so ji v puberteti zrasle prsa delati stvari v kuhinji. Znano dejstvo v naši družini je namreč, da z mamo v istem času v kuhinji delujeva kvečjemu destruktivno, nikakor pa ne pozitivno. Podobno je pri vseh gospodinjskih opravilih, ki so praviloma ženska dela (in se dogajajo zunaj moje zdaj že skoraj bivše sobe).

Zanimivo je, da zraven mene na kavču pred TV skoraj vedno počiva moj sorojenec- eden tistih (srečnežev), ki so mu v puberteti zrasli drugi možgani med nogami. On ima prav zaradi teh možganov očitno pravico in dolžnost lenariti, čeprav se mnogo bolje znajde v kuhinji, če je mama že tam... ampak pač vedno znova... ima nekaj med nogami...

in to mi gre že pošteno na jetra... zakaj bi sama morala nekaj narediti, kar mi OČITNO predstavlja muko, samo zato ker sem ženska, mojemu bratu pa tega ni treba, čeprav mu (spet) OČITNO gre to bolje od rok kot meni. Pa sej ne da ga obtožujem- ne, naravnost povem: FOUŠ sem mu. DomaDoma je pač bolje biti moški, tvoje nedelavnosti nihče ne graja, ampak jo še pohvalijo- kot recimo zdaj:
"Kej n bi biu že cajt, de se dvignš in greš pomagt mami? Zuni so cujne za speglat..."
se obrne k bratu " Kdu bo dns zmagu?"

Kar pomeni, da niti pomislimo, na to, da bi lahko moški del občinstva tudi naredil omenjeno delo...

Iz tega lahko sklepam dve stvari: -tata mora v službi opravljat super delo kot delovodja, saj zna vsakemu povedat kaj je za narest,
- če si moški si mentalno in fizično nesposoben držat kuhavnico v roki, ali (Buhpomagej) celu likalnik...

GRRRR sovražim ta predsodek v glavi ljudi!grrrrrrrrr

Uaj?

Vprašanje se je v puščavski državici, v kateri sem se nahajala pred dobrim tednom, postavilo zelo pogosto.

In kaj se tokrat sprašujem "Zakaj?"

Že v Fezu, sta naju dva domačina spraševala zakaj jima noče uploadat (po slovensko: naložit) slik na Facebook... že takrat sem jim z vso iskrenostjo odgovorila, da se mi ne sanja in da se podobni problemi tudi meni dogajajo...
ampak, človek si reče- morda pa je to zgolj posledica povezave z internetom- instantni internet morda ni najboljši način... ampak

danes sem želela svoje prijatelje in znance razveseliti in z njimi deliti vsaj nekatere fotografije, ki so se zapisale na spominsko kartico med najinimi maroškimi dogodivščinami,...ampak, očitno s to namero ne bo nič... :(

po več kot pol ure trajajočem nalaganju slik, se je - kot navadno- pojavilo opozorilo- nalaganje je šlo falit :'(
fotk torej ne bo, če pa kdo zna razložit to nenavadno obnašanje FBja...naj se oglasi in me razsvetli, da me ne popade jeza...

Hvala že vnaprej

TIŠINA

Po mesecu dni potovanja in nadlegovanja Maroškega cveta moškosti (hmmm...), si človek rad odpočije. Da sva s potovanjem zaključili točno 18. septembra je bila moja krivda. Naslednji dan me je že čakalo novo potovanje. Fizično potovanje ni bilo zelo dolgo- le na drugi konec Slovenije, v svojem duhu pa sem se pripravljala na polet.

Teden dni tišine se marsikomu zdi kot nekaj zastrašujočega. In je tudi bil. Ampak ne zaradi edine stvari, ki se od tebe pričakuje tam- in to je da si tiho, temveč zaradi notranjih pretresov, ki jih doživljaš v tem času.

To je čas ko se lahko spoznaš, ker se vsak, ki ga srečuješ dejansko ukvarja samo s sabo in s svojimi problemi (no s problemi ravno ne). Na nobenem hodniku v hiši ne zadoni nobena beseda, niti "Živjo", "zdravo" ali kak drug podoben pozdrav. Vse kar odmeva je slavljenje Boga in občasno stokanje " Pa Bog, ti si nor, to ne gre tako, kako lahko ti..."

Dejansko.

To je bil zame čas, ko sem si odpočila od kar napornega potovanja- se naspala. in se nekoliko spravila v red v vseh pogledih. Ponovno sem se srečala s svojim Prijateljem. Srečanje je bilo naporno- veliko truda sem vložila v to in spanja. Moja pripravljenost na tišino nikakor ni bila taka kot bi si človek predstavljal in želel. Po mislih so mi s svetlobno hitrostjo letele misli in dogodivščine iz Maroka.

Ampak vse se da- s trdno voljo. Ni mi uspelo ustavit notranjega monologa, toda zbrane meditacije, ki trajajo po eno uro, tudi niso za kogarkoli. Vesela sem, da so mi uspele. Da mi je uspelo to, o čemer sem hrepenela že vsaj pol leta- srečati se s Tabo in se Ti nasmehniti, čutiti Tvojo bližino in Ljubezen, ki jo daješ le Ti.

Zvenim fanatično? Morda, ampak... briga me!

vi flaj HAJ in da skaj

vsak po svoje-midve sva za svoje sredstvo uporabile letalo

da nadaljujem:
v Chefchauenu dejansko clovek nima nejki blazno za pogledat, zato te opis v stricu Lounliju preseneti- "dva dni v tem mestecu se aj hitro spremenijo v teden dni"

ampak, sej pravim, tudi me sva ostali vec casa kot sva nameravali- in med kosilom, ko sva planirali kako bova zapolnili naslednji dan (ker stvari za videt pac ni za dva dni) sta naju ogovorila dva Avstralca: Govorila sta o neki gori nad Chefchauenom... baje je kar lusna. in smo se zaceli pogovarjat... nakar se je s tretje mize oglasil se en avstralc... ja, cela restavracija ze skori :P

in tako sva spoznali NINOta. Avstralec bosanskega porekla je imel na zacetku kar malce problemov z nama in najinimi ruskimi vohuni in nadlegovanjem moskih, ampak po uri hoje- do neke moseje na naslednjem hribu (seveda smo se zgubljali) je ugotovil, da res nisva na hašišu in da pač taki sva. Neč bat, sva povedali, da so Slovenci navadno normalni.

ja, to malo mestece s prbl. 70000 prebivalcev je ful lusno. V medini si z veseljem ogleduješ hisice v modro beli barvi.

No, kakor koli, Marjeti gore pač niso ušle... jst sm jih spustila, k se je moja prebava spet pokazala za dokaj nezanesljivo. Je pa mejla za družbo Ninota- in kolkr sm lohk vidla sta se mejla kar najjače.

No, kljub vsem prepričevanjem ob (seveda) brezplačni večerji pri najinem prijatelju, sva vstrajali z najinim odhodom v Fez. Na začetku sem sicer razmišljala, da bi blu bulši zabušavat tuki, ampak... v Maroku se vedno pojavi ampak v obliki enga (ali večih tipu), ki izjavijo kšne izjave, ki zmagajo in se je prou težku ne režat jim u fris. Tokrat sem imela to čast jst: Uana muv araund vit mi a bit? Aj šou ju najs plejsis.

ZMAGA! Ta izjava zmaga nad vsemi. :D je ni blu bel smejšne... v povezavi z Ninotovimi seksi mustaš, pa :D

5 minut smeha

FEZ
V tem mestu sva preživeli skoraj 5dni. Videli sva mederso in dva muzeja. Mal mal za 5dni? Ja nama se je tudi zdelo, ampak še vedno nama je zmanjkalo časa za kšn resen šoping spominkov. Sva se pa naučili prodajat preproge.

Po ogledu muzeja-ki so ga zaprli takoj ko sva prišli noter, so naju zvabili v trgovino s preprogami. Prodajalcu sva sicer povedali, da naj ne pričakuje dosti od naju (dosti se prevede z NIČ). Ampak je reku da bo vseeno poskusu.

Poskus je trajal približno 1,5minute. Resno tip je obupu, k sva se mu tok režali v fris. Je pa bil tist čas ko je poskušal zanimiv šov...
na koncu je reku, da mu bomo raj kar pomagale prodajat, da tu bo bel šlu.

in res so ga eni ljudje zmotli in je šel nejki vn, midve pa v akcijo takoj k je pršu nazaj. Sva ga posedli (kot je in naju), in mu začeli kazati postelnjo pregrinjalo (kot ga je on), pri tem pa smo uporabile iste fraze: " Klouz jor aj and oupen jor hart -> fil d kualiti" ma nau je takoj popravu "tač da kvaliti" :D

Teden dni Feza je res prehitro minilo, še zdej mi je žal, k je še tok spominkov za kupit- sori, sva se šele učile barantat in sva kuple sam mandulate- k ni blu treba barantat... ma sva se že učili. Na žalost barantanje ne gre po principu- vzamem tvojo telefonsko številko, ti pa meni ptodaš kozarce za 30MDH. Sm provala, ni šlo... ma tudi listk sm vrnila. Škoda- ostala sem brez kozarcev za čaj. :( in marsičesa druzga, ampak dec lajf.

Zdej pa sva prišli domou. Stvari imam že oprane in posušene (hvala za burjo) in čakajo na pakiranje, čez uro in pol pač štartamo naprej.
Ampak prilagajanje na življenje je kar težko. Ko vstaneš zjutraj in najprej preračunaš, da sploh nisi tok dolgo spal, ker je po starem času šele 8.30, ampak ne tuki je kar dve uri več. Potem ti sprehod do trgovine ponuja nov kulturni šok. Nikjer ni trgovin, ki bi se ravno odpirale, moških z izjavami "Helou svithart, aj vas luking for ju", pločniki so naravnost nesramno nizki (poravnani s cesto) in ne tisti marokški- 30cm je minimum. Trgovina... o tem ne bom zgubljala besed, cene- ojojoj!


In tipkovnica! A, pika in m kar sami prosto skačejo okoli in jih nikoli ni tam kjer bi morali bit. PACKI!

Ampak, to lahko rečemo- še par tednov tam doli, v uni neznosni vročini, s tipmi k to iskreno lažejo, de jim že skori verjameš, čeprav veš, da vejo, da veš da lažejo ku mačke tečejo- takoj nazaj, brez problema. Pogrešali bova mačke in otroke na ulicah, slaščice, metin čaj (čeprav je sladek za usje soude), zven arabskega in berberskega jezika...

Oh, berberi... mislm, da si zaslužijo posebno poglavje, kej praviš Marjeta? (ti prepustim, da ne bojo preveč čakali, jst jih bom itak mougla u parih urah odmislt) :(

-uglavnem, če razmišljate o obisku Maroka, povejte, imamo prijatelje tam, ki vam stvari zrihtajo VERI ČIP, BEST KUALITI! student prajs, džst for ju!
seveda jemljeva provizijo :P

Rabi kdo kakšno preprogo?

in Morocco we have time

Na zeljo anonimnega bralca tega bloga ( vupanju da je to tisti skriti obozevalec, ki naju bo pocakal, ko se vrneva v domovino), bova nadaljevali s porocilom.

Koncali sva med iskanjem skrivnostnih Gardin exotic (Marjeta bo kasnej popravla speling), do katerih se ni dalo dostopati z nobeno od navedenih linij mestnega avtobusa. Za to obstaja prav posebna linija 13BIS ( za vse ki bi radi vrtove pogledali).

Na najino zalost, je v casu najinega iskanja kaca z zivo zelenimi ocmi izvedela za najino namero in pobegnila.Sva pa vseeno preizkusili zivljenje jamskih ljudi, se izgubili v labirintu, si pogledali kitajski in japonski vrt posajen s palmami... Na koncu sva se nekako morali strinjati, da je bilo stiri ure iskanja avtobusa v tisti vrocini zelo vrednih, zamudili bi precej. Z zalostjo pa sva gledali na drugi del najinega nacrta za tisti dan- srecanje z najinimi zivalskimi sorodniki... zivalski vrt je bil zaprt...

zato je gotovo kriv ramadan- tako kot pac za vse pametne stvari, ki se dogajajo tukaj... ugotovili sva namrec, da je ramadan zgolj en res dober izgovor za karkoli- tudi za prevod iz arabscine v anglescino/francoscino...ampak, ok, o odnosu muslimanov do ramadana imava zdaj ze cisto svoj pogled, ampak o tem kdaj drgic...

Najin prijatelj Hamza nama je kasneje zvecer pripravil se zajtrk na obali- za vse romanticne duse naj povem, da je bilo slascic politih z medom precej. Na svojo zalost sem se komaj privlekla tja, Marjeta pa je zelo uzivala ( o prebavnih tezavah pac ne bom zgubljala dragocenega casa).

So pa nama povedali (mama Vida pozorno preberi ;)), da se na pokopaliscu, skozi katerega sva dostopali do pescene plaze, nahajajo veliki in veliko skrpjonov. Ampak ker je bila tema, nisva videli nobenega... seveda so naju tudi potolazili, da se jih vidi kadar je vroce - kar takrat pri tistih bori 38 stopinjah ze ne bi slo ... mislisli sva si svoje in jedli naprej :p in NISVA uzivali v soncnem zahodu, ker se je zgodiul prej kot smo zaceli jest - ITS RAMADAN! D!

No kaj tocno se je dogajalo kateri dan se res ne spomnim- brez zamere..

Iz rabata sva pot nadaljevali v MEKNES.

Plan je bil tak- dva dni v Meknesu, eni od kraljevih mest (imperial city), saj jih vsi neznansko hvalijo. Tokrat sva si privoscili neznansko udobje vlaka- avtobusna je bila namrec predalec, me pa prelene :p in vlak je bil kar super :)

Iskanje hotela v Meknesu naju je presenetilo in nikakor nisva mogli dobiti nekega primernega poceni bivalisca- dati vec kot 100 DH za eno noc za obe se nama se vedno zdi "cist prevec". Ok; dobiva hotel in se se vedno dokaj premoceni spraviva do mesta... no, sej sva bli ze v medini..;

Kasne znamenitosti sva videli... vas res zanima? eh, sej vem da ne...torej, kraljeve palace se itak ne da videt, k se kralj se zmjri dela, da naju ne pozna, mislm, da ce ga srecava na cesti zdej ga tud midve ne bova vec poznali- kar naj naju vabi na hariro ( tipicno juho, ki jo jedo zdej v casu ramadana). torej, dva muzeja, konjusnico, sobo v kateri so sprejemali tuje konzulate, shrambo zivil, mavzolej neznanemu pesniku (no, nama neznani osebi, k si nisva zapomnli) in se par takih stvari... ja medersa ( semenisce po nase)...

Nekje pri umetne jezeru sva se v senci dreves spogledali in si rekli: dva dni? ( to je bil namrec najin prvotni plan)... Ne!!!!!

in poiskali pot do avtobusne postaje... verjemite, da to po 18h ni najlazje opravilo, saj moras v guzvo trznice iz katere tezko prides cel... ampak nama je uspelo... cez dvajset minut je bilo guzve ze manj... vsi so se doma zbirali za mizo in cakali na glasni znak ( z vsem spostovanjem do islama, klic velikokrat zveni kot kravje mukanje).

Meknes nama nekako ni bil najbolj povseci, morda tudi za to, kler je to edino mesto v katerem si nisva dobili prijateljev - sva pa res sli spat ze ob 19h,kr sva mejli avtobus ob 5h zjutru...

4h zjutraj, MEKNES, Moroccan imperial city

Odpraviva se iz hotela in naletiva na zelo zacudene poglede receptorjev - ne niso spali, lih so pojedli vecerjo- sva se se dolgo smejali na ta racun, tudi medtem ko sva (kot ponavadi) slisali da v sloveniji obstajajo najlepse zenske in da res ne bi se smele zapustit mesta... ampak bile sva odlocene.

Na poti do postaje, sva srecali vojsko mack, ki naju je hotela napasti, ampak uspele sva jih premagati. Nekateri posamezni bojevniki niso obupali in so naju hoteli napasti iz zasede, ampak so kmalu obupali... Sledili so potuhnjeni ruski vohuni, ampak tudi te sva svojim molkom premagali. Boj se je koncal sele na avtobusni postaji, kjer sva ze od dalec slisali vzklike: Rabat!? Fez!?

Na avtobusu za Chefchauen ( al nejki tazga) je blu prou prijetno mirno, tako kot mesto. Ze po parih minutah v hotelu sva se odlocili, da ostaneva eno noc dlje...

vec pa kasneje

gremlo kupt hrano :p

uganka

Marjeta je pred odhodom v Maroko kupila 1kg bonbonov za lacen otroke na avtobusu ali vlaku.
Srecali sva priblizno 11 lacnih otrok. Vsak je dobil priblizno 2 bonbona.
Bonbon tehta priblizno 10g.

Koliko bonbonov ima Marjeta se s sabo?

solski spis

Marjeta, Meta in moji mehurcki na sprehodu

Se v zavetju hotelske sobe so bili mehurcki komaj slutni in sktiti pod majico. Nato pa sva se odpravili proti Muzeju Arheologije. Ogledovali sva si prve eksponate. Obvestili so naju, da je v bistvu muzej zaprt.

Skozi puscavo senc in mrazu (tega je namrec mocno primanjkovalo) sva se pocasi priklatili do enega zanimivega mesteca oz kashbaha v Rabatu. Ker se imena ne spomnim, ga ne bom zapisala. Ogledali sva si rusevine iz obdobja rimljanov in tudi perzijske(?) rusevine. Bilo je zelo lepo in vroce, zato sva se sli nekoliko ohladiti v hladno oazo. Tudi oaza je bila tam. V njej sva najprej videli majhne mlucke. Veselo so se igrale. Bile so res majhne in puhaste. Joj kako so bile lepe!

Pogledali sva si tudi nedokoncan minaret. To je stolp pri moseji. Iz njega vsak dan klicejo muslimane k molitvi. Zraven so bile tudi zelo lepe bele stavbe. In mavzolej. Marjeta mi je razlozila kaj je to. To je hisa, ki ti jo zgradijo ko umres. Ampak jaz nikoli ne bom umrla. Marjeta je rekla, da ga meni ne bodo zgradili.

Pocasi sva bili ze zelo utrujeni. V hotelu sv kar lepo zaspali. Se prej pa sva jedli. Bili sva ze zelo lacni.

Danasnji dan se je zacel zelo dezevno. Hoteli sva si ogledati Eksoticne vrtove. Ljudje pa soi naju usmerjali enkrat levo, drugic desno. Po dveh urah sva bili zelo zmedeni. Znasli sva se na zacetku.
Bili sva zelo zalostni, zato sva odsli v internet kafe.

Morda bova vrtove vseeno videli. Do njih morda pelje avtobus stevilka 28; 27 ali 13.

Tam bova lahko videli najbolj razburljive stvari kot so palme, ogromne skrpjone in kace s zivozelenili ocmi. Kace bodo tudi govorile in nas hotele pojesti. Ampak jaz se ne bojim. Marjeta zna francosko in jih bo ze uspela prepricati, da naj naju ne poje.

drugi dan

Drugi dan ...

ma ostala sem se pri prvem dnevu. Na vazso veliko zalost pa se mi ne da vec pretirano razpredat. S porocilom namrec zaostajava ze skoraj cel teden.

Torej. Koca na 3200 visinskih metrih je urejena tku de... ne verjames da si na taki visini in da so zadnje ' ure in pol mimo tebe hodile sam mule in par ljudi... Stvar je urejena tku, da dejansko gledas po stebrih kje je se kej izrezljanga- tok je vse urihtanu u nulo... hotel s 5zvezdicmi :)
Ce pa imas zraven sebe se najinega Hibraima... ki nama je za dobrodoslico naredil tako najboljse kosilo... pupe, ne hodit v Imlil, ce se ni porocen, ga bo Marjeta jutre tekla prasat, ce bi se porocu z njo (ce nje ne mara bom sla jst se z njo... morde naju vzame obe)...

Naslednji dan smo se v skupinih leziscih vsi zbudili pred 5. Sama sm se -smepec- zelo tezko premikala po koci brez opticnih pomagal, zato je morala Marjeta uporabiti kar silo. Ampak na koncu mora clovek spet pohvalit najinega Hibraima... dober frustk.. aja kej tajin za vecerjo sem ze omenla?

Potem pa sem ju pustila, da sta sla na zmenk na najvisji vrh Atlasa... al sta res bla tm al ne, me ne sprasujte... verjamem pa da ste obnasala kar najbolj spodobno, saj je bil ze drugi dan ramadana in tuki se ga kar najbel drzijo ( o tem bo itak treba namenit posebno poglavlje). tku de mama vida, brez skrbi.

Pot v dolino sva najinemu Ibraimu skrajsali s koncertom slovenskih, najprej narodnih nato pa pac slovenskih pesmi... ni niti enkrat reku "oh, sat ap voman"... se vam pravim da je najprijaznejsi, res n rzummm skej mi se ne verjamete!!!!

Nadaljevali smo s zanimivo potjo v Marakes- dva francoza sta nama povedala kako se taxisti sploh niso pritozevali nad njuno izklicno ceno za v Imlil - placala sta lajkli se enkrat vec ku midve ( in se malo)...

Naslednji dan sva potovali v Esauero.
V vodicu in od drigih judi sva ozvedelli, da ta kraj niti najmanj ni primeren za kopanje, soncenje pa sploh odpade zaradi vetra... Najin izkupicek?

Danes se ze kar normalno premikam, saj sem vzela zgornje nasvete prevec resno in se sonce nekako ni najbolj strinjalo z njimi. Rdece vijolicna barva koze je pac pokazala svoje ucinke in naslednje mesto Safi sem si ogledala zgolj v vecernih urah med sprehodom z mladimi Marocani. Marjeta seveda ni mejla takih problemov in si je ogledala tudi vse ostale znamenitosti, me je potolazila da nism lih dosti zamudila :)

Ob sedmih naju je prisel v hotel iskat njen nov dober prijatelj in naju peljal na zajtrk - v casu ramadana je namrec prvi obrok ki ga domacini zauzijejo sele po soncnem zahodu- kar je po sedmih zvecer po lokalnem casu- da stvar se zdalec ni tako lahka pa tudi pit ne smejo ves dan... zunaj pa 30 stopinj...

sva rekli sam: NE HVALA

Iz Safija sva se tako preselili severneje v El Jadida. Se en kraj kjer se ne dogaja ravno dosti - je bila torej idealna priloznost za pocivanje. Ok lazem splacalo se je pridt ze zaradi Portugalske cisterne... ko pridejo fotke, boste razumeli.

Danes pa sva v Rabatu, prestolnici Maroka. ce bo vse teklo po najinih nacrtih naju pride jutre do hotela ze navsezgodaj zjutraj iskat kralj, ki nama bo odkazal ksne prijetnejse sobane od teh ki jih imava trenutno - sej ne da se pritozujeva- na wc je dejansku ma sekret papir... ze tretji od kar sva tu!

No bodi dovolj, cez 15min naju bo pred CyberCafejem ze cakal postavni crnc z rasta lukom, ki nama bo priporocil najboljso glasbo te dezele... brez heca, on je kriv da sva sploh na neti dns... je pokazu plac...

bodi dovolj za danes. Jutrui zacnemo pac z novo limonado :p morde

Podiramo stereotipe in ustvarjamo nove

Preden sva se odpravili na najino potovanje v Maroko, smo o njem slisali veliko stvari...S strani ljudi; ki se nikoli niso bili tam. Da jih omenim le nekaj: ugrabili vaju bodo in prodali v harem, tam ljudje kar napadajo turiste, kradejo, sploh nimajo bolnisnic, etc. Kot sva ugotovili, nobeno od nastetega na drzi, sva pa prisli do novih, globokih dognanj. Na podlagi lastnih izkusenj sva sestavili seznam, ki bi moral biti vkljucen v vsak turisticni vodic. Sami sva ga seveda dodali v najin Lonely Planet in novo poglavje poimenovali The most popular phrases and FAQ in Marrakesh. No, da zacnemo. Aja, sva se drzali nacela Pisi kao sto govoris, da bo bolj avtenticno.

Bonzur, sa va? Big velkom.
Ar ju from frenc, ingland? Big velkom.
Ju merid?
Luking for hasbund?
Giv mi jor fon nambur. Aj giv ju maj. dzst frends. No problem.
Wana mit maj parents? Aj tejk ju hom.
Wats jor opinjon abaut Maroko? Wats jor opinjon abaut Marakes? Wats jor opinjon abaut Marokan fud?
No problem
Ma gazel
Veri najs
Veri bjutifol
Slovenija is a najs kantri wit a bjutifol voman

Marjeta je danes lepa in ne pametna

po dogovoru, ki ga imava - se pac izmenjujeva- in zato ni dala nobenega pametnega predloga za naslov...

Ok tako gre? sej ne vem kje sva ostali... tokrat bo morde vec srece in bova z M napisali vsaka nekaj....
meni je pripadla cast, da pisem o najini gorski pustolovscini in zadnjem dnevu v Marakesu.

Vceraj sva se namrec odpravili proti goram. Najin cilj je bil najprej majhna vasica (beri vecja od Vipave) po imenu Imlil (naglas na prvem i-ju, drugega se skoraj ne izgovori). Waha?

Ker sva se v gore odpravili na prvi dan ramadana, sva si privoscili kar cel grand taxi (ti se uporabljajo za medkrajevno potovanje). Ja taki sva- vse hoceva zase; Zanearimo dejstvo da se navadno v teh mercedezih vozi po 6 ljudi. In se stlaciva... :D .... v avto po eni uri upanja in cakanja na moribtne loleke, ki bi sli v isto smer kot midve... po eni uri prideva do tja.

V Imlilu naju takoj pobase en tip in nam pokaze na zemjevidu kje se gre, pove ceno najema vodica in naju nato pelje se do urada francoske alpinisticne zveze kjer postavijo visjo ceno... ma itak sva skrti in se zmenva, de bi se hrano in prenocisce in vse skupi dobiva za manj kot 50€ za dva dni (itak po osebi).

Ampak mozicek, nama pove, da naju ne bo peljal on, in prikaze se se njegov brat... Marjeto je skori usulo s stola v upanju; da bo to najin vodic. In res je bil najin(bolje receno njen) Hibraim je najjaci in ga ze kar mal pogresava. Na zacetku je bil kar malce zadrzan, ampak potem sva mu verbalno in neverbalbno povedali; da noceva suznja ali sluzabnika in ratu je najin kar fajn prjatu. S sicer slabo anglescino smo se pomenli vse.

Kr pa seveda lenobi kot sm jaz hoja ne gre najboljse od rok (in nog) je bil ful prjazn in je kar stalnu spraseval - you ok? Sej pravim, da je bil najpreijaznejsi. Sam si ga je Marjeta total omrezila in sm rekla, de ok, nasledn dan ju pustim, da gresta sama do vrha in zato zacela izpeljevati svojo taktiko... bla sm kar najbel polzek in utrujena... ok, tu ni bla taktika :(

Po dolgem casu lazenja v hrib (mam se ti bi zmogla), ko sem se kot ze tolikokrat sesdla na skalo in zakricala: Im having a break. Hibraim se je seveda prijazno ustavilm in nekaj mahal po zraku. Marjeta pa je vsa vesela ( ze dolgo je namrec zadrzevala v sebi jezo; k se je vodic vec ukvarju z mano ku z njo) vskliknila: oh, we are there already? This is it?

Seveda je vzklik tudi v meni naredil cudezni preobrat - zbrala sem se zadnje kancke energije in vdignila glavo: pogled ob katerem zaostanejo besede. Koncno sva videli koco, ki je bil najin cilj za prvi dan. Ura je bila okoli 13h popoldne.

Se kaksno uro hoje in kmalu smo se znasli v neposredni blizini koce. Marjeta je nekoliko omagala in se z izgovorom da fotografira, nekoliko zaostala. Takrat pa sem sla v akcijo... Ene 100m pred koco sem se obrnila k njemu in mu po resnici povedala: I cant go on anymore, ill turn back.

"ok"
je bil njegov odgovoro med smehom

vec prihodnic... ura interneta se je iztekla