Včeraj me je tako cimra odrešila vsebine še ene škatle in v tistem trenutku ko je je hotela vreči proč... no, nisem ji pustila. Nastala pa je nova škatlica za shranjevanje čajev...koliko časa bo zdržala ta vam ne znam povedat.
petek, 24. oktober 2008
nekaj novega
Dosti sem imela obljub v smislu: "Morde bom naredu" in čez glavo sem imela unga kartona v katerega sem spravljala vrečke za čaj.
Včeraj me je tako cimra odrešila vsebine še ene škatle in v tistem trenutku ko je je hotela vreči proč... no, nisem ji pustila. Nastala pa je nova škatlica za shranjevanje čajev...koliko časa bo zdržala ta vam ne znam povedat.
Včeraj me je tako cimra odrešila vsebine še ene škatle in v tistem trenutku ko je je hotela vreči proč... no, nisem ji pustila. Nastala pa je nova škatlica za shranjevanje čajev...koliko časa bo zdržala ta vam ne znam povedat.
ponedeljek, 20. oktober 2008
briškula
Ta igra s kartami mi od mladih let nekako sledi. Ni, da bi jo znala dolgo igrat, alpa da bi jo znala dobro igrat :D no, o tem pač res ne bi.
Ampak Briškula je tudi naslov pesmi. Ene zelo zanimive pesmi. Nekateri pravijo da je žalostna, ker konec koncev govori o nekomu, ki je naredil samomor. Kot vedno pa tudi tokrat vidim druge stvari kot večina. Vidim nekoga, ki govori: "Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč, kolkokrat vršt mislu sm že karte preč. Preklinjam, jočem an stočem, gejnat ne, gejnat pej ne znam." in "douhcejt je, ma igraš useglih"
Včasih pač živlejnje servira tudi pladenj žalosti in ne samo pečenega purana. In kljub temu, da obupujemo, stočemo, jočemo in se sploh smilimo sami sebi... zarad tega še ne pomeni, da bomo končali svoje življenje. Vedno sem si mislila, da moraš bit res pogumen, da narediš samomor... in če imaš toliko poguma, da ga nardiš, ga imaš gotovo tudi za nadaljevat življenje.
Ampak pravi sociologi bi me grdo pogledali, moji prijatelji bi že kričali, predvsem prijateljice...Kaj pa ti je da v tem času govoriš o samomorih?!
Ampak ko sedim na okenski polici in gledam kako listje odpada z drevja... kako se krog listja riše pod vsakih drevesom posebej... tako čarobno je, tega še nikoli nisem videla, ne zares. In tudi listje pade z višine in dela samomor ;)
Ampak Briškula je tudi naslov pesmi. Ene zelo zanimive pesmi. Nekateri pravijo da je žalostna, ker konec koncev govori o nekomu, ki je naredil samomor. Kot vedno pa tudi tokrat vidim druge stvari kot večina. Vidim nekoga, ki govori: "Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč, kolkokrat vršt mislu sm že karte preč. Preklinjam, jočem an stočem, gejnat ne, gejnat pej ne znam." in "douhcejt je, ma igraš useglih"
Včasih pač živlejnje servira tudi pladenj žalosti in ne samo pečenega purana. In kljub temu, da obupujemo, stočemo, jočemo in se sploh smilimo sami sebi... zarad tega še ne pomeni, da bomo končali svoje življenje. Vedno sem si mislila, da moraš bit res pogumen, da narediš samomor... in če imaš toliko poguma, da ga nardiš, ga imaš gotovo tudi za nadaljevat življenje.
Ampak pravi sociologi bi me grdo pogledali, moji prijatelji bi že kričali, predvsem prijateljice...Kaj pa ti je da v tem času govoriš o samomorih?!
Ampak ko sedim na okenski polici in gledam kako listje odpada z drevja... kako se krog listja riše pod vsakih drevesom posebej... tako čarobno je, tega še nikoli nisem videla, ne zares. In tudi listje pade z višine in dela samomor ;)
četrtek, 16. oktober 2008
sezona čaja
Spet se je začela sezona, ko smo prehlajeni, ko nam teče iz nosa in čas... ko podomače rabimo nekaj toplega. Navadno vsi priporočajo čaje.
In jst sm nwora n njih!
Začelo se je z odkrivanjem sadnih okusov. Kot patriotka še vedno najraje kupujem čaje 1001 cvet. Ni ga čez malino. Pred tem sem prisegala na okus marelica marakuja. Ne rečem, da drugi niso dobri, ampak... Tudi drugače menim, da so nam sadni čaji bližje. Ne vem točno zakaj, ampak... nekako so bolj "naši" od pravih čajev a še vedno manj "naši" od zeliščnih. Priprava sadnega čaja je enostavna - vodo prelijemo čez vrečko in pustimo v skodelici kakih 8minut. Čeprav nekako se nam ne da čakati tako dolgo... Kar pa mi je pri sadnih čajih najboljše je to,d a so dobri tudi hladni. No spet ne vsi...
Zeliščnih čajev sem se nekoliko otepala, ker mi okus planinskega čaja še vedno predstavlja...najbolj neokusni zbrozek, ki ga lahko dobiš. Ampak naključja so mi pokazala, da je poleg kamilice za tiste dni fajn imeti še kakšne druge zeliščne čaje: meto (le zakaj :)), bezgo (trenutno imam kar tri škatlice- zapuščina izseljevanja iz doma..).
Bezga je definitivno najboljša, ko gledamo z očmi Slovenca. Ampak meta tudi ni slaba...seveda narejena na berberski način. To pomeni, da v vodo stlačimo kar največ sveže mete. Čaj mora pač biti zelo gost ko ga natakamo v kozarce iz višine... ko dobim meto in povabim Marjeto, bo demonstrirala.
"Pravi" čaji so prišli v moje življenje kasneje...med pripravljanjem seminarske naloge, ko mi je sošolka ponudila Earl Grey... malo iz radovednosti, mal ker mi je bilo nerodno, sem rekla OK, poskusim. In ni bil slab. Zato sem si kupila prvo škatlico črnega čaja. Počasi sem se nehala smejati pripovedim o mleku v čaju in še sama začela prakticirat to zanimivo navado. Ko sem pila še izključno sadne čaje sem vedela le za prave čaje, kasneje pa sem ugotovila, da jih je precej različnih vrst...in to ne tistih...v podrobnosti, ampak takih ki se precej razlikujejo.
Črni čaj seveda obstaja v različnih okusih, z različnimi mešanicami. Trenutno odkrivam tiste, ki imajo sadne priokuse.
Skupaj z spoznavanjem črnih čajev pa sem začela spoznavati tudi kulturo pitja čaja. Kot sem že rekla- mleko v čaju. Ampak tudi mleko ne gre v vsak čaj - in če poskusiš sadni čaj z mlekom, ga najbrž ne boš spila do konca. :P Tudi vrečke oz cedilca v skodelici ne moreš več pustiti kolikor časa se ti pač zljubi...
črni čaj pripravimo z vrelo vodo, v skodelici pustimo nekako med 3 in 5 minutami, odvisno kakšen učinek želimo. V 2, 3 minutah se sproščajo predvsem snovi, ki telo poživi, kasneje pa se začnejo sproščati snovi za pomiritev. Postrežemo pa s sladkorjem in mlekom ali limonom. Če pustimo vrečko več časa postane čaj grenak in no ja...ni več tok fin :) Baje obstajajo celo standardi kakšen okus naj bi imel čaj, ampak v detajle se ne bom spuščala.
Zeleni čaj je zame zaenkrat še nekoliko uganka. Predvsem sem prelena, da bi počakala, da se voda nekoliko ohladi preden pride v stik s čajem - baje pride bolj grenak. Vendar sem se ravno seznanila, da obstajajo trije načini za pripravo zelenega čaja. Vsak od spodnjih načinov drugače vpliva na tenin v čaju... izberite si seveda tistega, ki vam najbolj ustreza:
Beli čaj je zelo malo poznan...vsaj meni je bil do... predkratkim. Zaenkrat sem zasledila, da ga prodajajo v dveh različnih embalažah. Bel čaj je prav tako pride iz rastline, ki ji rečemo camellia sinensis, tako kot tudi oolong, zeleni in črni čaj. Pri vsakem gre seveda za različno obdelavo listov. Pri belem čaju jih preprosto hitro posušijo. Zaradi listov, ki so praviloma "mlajši" naj bi imel bel čaj manj kofeina.
Pripravimo ga tako, da v 2dl vode, ki ni več vrela (80°C) damo 1 žlico in pol čaja. Načeloma pustimo v vodi 2-3minute, vendar nekateri pravijo tudi 10, da se razvije res prava aroma. Uporabimo ga lahko večkrat... vendar vsakič pustimo nekoliko dlje kot prejšnjič, da se aroma zares razvije. Dejansko je čaj bolj blagega okusa in je kar najbolj primeren za postopno navajanje na "prave čaje".
Rooibos najbrž že vsi poznate - vsaj po imenu tako kot jaz. Izhaja iz Afrike, saj naj bi v nekem afriškem jeziku pomenil "rdeči grm". Listi rooibosa navadno oksidirajo, če pa ne govorimo o zelenem rooibosu (podoben zelenemu čaju). Aja, pravijo mu tudi rdeči čaj.. ja to je to! Kako se ga pripravi si poglejte na vrečki...
Baje obstaja sicer tudi Rumeni čaj, vendar ga pri nas še nisem zasledila. Poleg tega pa imamo še najbrž mnoge druge vrste čajev...vsak ima namreč svojo delitev, toda... zares zanimivi so šele običaji okrog priprave čaja. Ker sem od blizu spoznala fenomen Maroških ceremonij, morda kej več o tem drugič.
In jst sm nwora n njih!
Začelo se je z odkrivanjem sadnih okusov. Kot patriotka še vedno najraje kupujem čaje 1001 cvet. Ni ga čez malino. Pred tem sem prisegala na okus marelica marakuja. Ne rečem, da drugi niso dobri, ampak... Tudi drugače menim, da so nam sadni čaji bližje. Ne vem točno zakaj, ampak... nekako so bolj "naši" od pravih čajev a še vedno manj "naši" od zeliščnih. Priprava sadnega čaja je enostavna - vodo prelijemo čez vrečko in pustimo v skodelici kakih 8minut. Čeprav nekako se nam ne da čakati tako dolgo... Kar pa mi je pri sadnih čajih najboljše je to,d a so dobri tudi hladni. No spet ne vsi...
Zeliščnih čajev sem se nekoliko otepala, ker mi okus planinskega čaja še vedno predstavlja...najbolj neokusni zbrozek, ki ga lahko dobiš. Ampak naključja so mi pokazala, da je poleg kamilice za tiste dni fajn imeti še kakšne druge zeliščne čaje: meto (le zakaj :)), bezgo (trenutno imam kar tri škatlice- zapuščina izseljevanja iz doma..).
Bezga je definitivno najboljša, ko gledamo z očmi Slovenca. Ampak meta tudi ni slaba...seveda narejena na berberski način. To pomeni, da v vodo stlačimo kar največ sveže mete. Čaj mora pač biti zelo gost ko ga natakamo v kozarce iz višine... ko dobim meto in povabim Marjeto, bo demonstrirala.
"Pravi" čaji so prišli v moje življenje kasneje...med pripravljanjem seminarske naloge, ko mi je sošolka ponudila Earl Grey... malo iz radovednosti, mal ker mi je bilo nerodno, sem rekla OK, poskusim. In ni bil slab. Zato sem si kupila prvo škatlico črnega čaja. Počasi sem se nehala smejati pripovedim o mleku v čaju in še sama začela prakticirat to zanimivo navado. Ko sem pila še izključno sadne čaje sem vedela le za prave čaje, kasneje pa sem ugotovila, da jih je precej različnih vrst...in to ne tistih...v podrobnosti, ampak takih ki se precej razlikujejo.Črni čaj seveda obstaja v različnih okusih, z različnimi mešanicami. Trenutno odkrivam tiste, ki imajo sadne priokuse.
Skupaj z spoznavanjem črnih čajev pa sem začela spoznavati tudi kulturo pitja čaja. Kot sem že rekla- mleko v čaju. Ampak tudi mleko ne gre v vsak čaj - in če poskusiš sadni čaj z mlekom, ga najbrž ne boš spila do konca. :P Tudi vrečke oz cedilca v skodelici ne moreš več pustiti kolikor časa se ti pač zljubi...
črni čaj pripravimo z vrelo vodo, v skodelici pustimo nekako med 3 in 5 minutami, odvisno kakšen učinek želimo. V 2, 3 minutah se sproščajo predvsem snovi, ki telo poživi, kasneje pa se začnejo sproščati snovi za pomiritev. Postrežemo pa s sladkorjem in mlekom ali limonom. Če pustimo vrečko več časa postane čaj grenak in no ja...ni več tok fin :) Baje obstajajo celo standardi kakšen okus naj bi imel čaj, ampak v detajle se ne bom spuščala.
Zeleni čaj je zame zaenkrat še nekoliko uganka. Predvsem sem prelena, da bi počakala, da se voda nekoliko ohladi preden pride v stik s čajem - baje pride bolj grenak. Vendar sem se ravno seznanila, da obstajajo trije načini za pripravo zelenega čaja. Vsak od spodnjih načinov drugače vpliva na tenin v čaju... izberite si seveda tistega, ki vam najbolj ustreza:
- čaj prelijemo z vrelo vodo in pustimo pri miru 5minut (ravno prav za pogovor o vremenu), takrat je okus najboljši, nato čaj odstranimo.
- Zavremo vodo in jo pustimo, da se ohladi na kakih 60°C potem pa prelijemo čez čaj in pustimo 3minute.
- vrelo vodo prelijemo čez čaj in jo takoj odlijemo, nato ponovno natočimo vodo in pustimo 2-3 minute.
Beli čaj je zelo malo poznan...vsaj meni je bil do... predkratkim. Zaenkrat sem zasledila, da ga prodajajo v dveh različnih embalažah. Bel čaj je prav tako pride iz rastline, ki ji rečemo camellia sinensis, tako kot tudi oolong, zeleni in črni čaj. Pri vsakem gre seveda za različno obdelavo listov. Pri belem čaju jih preprosto hitro posušijo. Zaradi listov, ki so praviloma "mlajši" naj bi imel bel čaj manj kofeina.
Pripravimo ga tako, da v 2dl vode, ki ni več vrela (80°C) damo 1 žlico in pol čaja. Načeloma pustimo v vodi 2-3minute, vendar nekateri pravijo tudi 10, da se razvije res prava aroma. Uporabimo ga lahko večkrat... vendar vsakič pustimo nekoliko dlje kot prejšnjič, da se aroma zares razvije. Dejansko je čaj bolj blagega okusa in je kar najbolj primeren za postopno navajanje na "prave čaje".
Rooibos najbrž že vsi poznate - vsaj po imenu tako kot jaz. Izhaja iz Afrike, saj naj bi v nekem afriškem jeziku pomenil "rdeči grm". Listi rooibosa navadno oksidirajo, če pa ne govorimo o zelenem rooibosu (podoben zelenemu čaju). Aja, pravijo mu tudi rdeči čaj.. ja to je to! Kako se ga pripravi si poglejte na vrečki...
Baje obstaja sicer tudi Rumeni čaj, vendar ga pri nas še nisem zasledila. Poleg tega pa imamo še najbrž mnoge druge vrste čajev...vsak ima namreč svojo delitev, toda... zares zanimivi so šele običaji okrog priprave čaja. Ker sem od blizu spoznala fenomen Maroških ceremonij, morda kej več o tem drugič.
ponedeljek, 13. oktober 2008
jesen
Ko pomislim na esen najprej pomislim na odpadajoče liste raznih barv - rdeče, rumene, rjave, zelene... ne razumem točno zakaj. V otoštvu razen v šoli nikoli nisem videla takih prizorov.
Seveda pomislim na ruj... rdečo barvo. Edino kar je barvalo jesenske dni. Najbrž preprosto zato, ker se v tem času tudi že razposajeno zaletava burja in seveda pomeče z drevja vse liste, preden bi se začeli barvati.
ampak nikoli nisem zares pogrešala teh jesenskih barv. Nekega dne pa sem se zgolj po naključju peljala v Sežano... čez kraško pokrajino. Nikoli ne bom pozabila vseh tistih živih barv, posebej rubinasto rdeče, ki se je barvala na listih v vinogradih.
Seveda pa jesen ne predstavlja le odpadanja listov. Barve se spreminjajo povsod. Po ulicah vidimo vedno temnejše odtenke oblek. Barva obrazov postaja vedno bolj... jesenska.
Ko ljudje končno opazimo, da se dan krajša. Čudno kaj ni? Že od konca junija naprej se dan vstrajno krajša, ljudje pa to opazimo šele septembra ali celo oktobra. S tem pa prihajajo na plano povsem novi občutki.
Zame je bila jesen vedno čas v katerem se življenje nekako umiri, zbledi, postane pastelnih barv in nevtralnega vonja. Želim si le sprehoda v debeli plasti jesenskega listja ob koncu dneva. Nato pa umirjeno posedanje ob kozarčku vina ob soju drobnih lučk v dobri družbi ali v razmišljanju kako-in-kaj.
Čas se ustavi. Zadiši po kostanjih. Po trenutkih, ko se z osebami, ki so ti drage zbereš za mizo in se grebeš za kostanji. Ko ni važna hrana, ampak občutek topline, ko veš, da te ima nekdo rad. Ko si ljudje vzamejo čas in ti to pokažejo. In ti to pokažeš drugim. Ne z velikimi besedami, niti ne s pogledom. S svojo prisotnostjo in tistim nepopisnim vonjem kostanjev.
Ampak še vsaka toplina je pošla, vedno se ljudje izmenjujejo, navade spreminjajo. Nekateri nočejo vonja po kostanjih ampak hrano in glasno glasbo - da ne slišijo svojih misli in občutkov? Kdo bi vedel, soditi pa tudi ni prav.
Seveda pomislim na ruj... rdečo barvo. Edino kar je barvalo jesenske dni. Najbrž preprosto zato, ker se v tem času tudi že razposajeno zaletava burja in seveda pomeče z drevja vse liste, preden bi se začeli barvati.
ampak nikoli nisem zares pogrešala teh jesenskih barv. Nekega dne pa sem se zgolj po naključju peljala v Sežano... čez kraško pokrajino. Nikoli ne bom pozabila vseh tistih živih barv, posebej rubinasto rdeče, ki se je barvala na listih v vinogradih.
Seveda pa jesen ne predstavlja le odpadanja listov. Barve se spreminjajo povsod. Po ulicah vidimo vedno temnejše odtenke oblek. Barva obrazov postaja vedno bolj... jesenska.
Ko ljudje končno opazimo, da se dan krajša. Čudno kaj ni? Že od konca junija naprej se dan vstrajno krajša, ljudje pa to opazimo šele septembra ali celo oktobra. S tem pa prihajajo na plano povsem novi občutki.
Zame je bila jesen vedno čas v katerem se življenje nekako umiri, zbledi, postane pastelnih barv in nevtralnega vonja. Želim si le sprehoda v debeli plasti jesenskega listja ob koncu dneva. Nato pa umirjeno posedanje ob kozarčku vina ob soju drobnih lučk v dobri družbi ali v razmišljanju kako-in-kaj.
Čas se ustavi. Zadiši po kostanjih. Po trenutkih, ko se z osebami, ki so ti drage zbereš za mizo in se grebeš za kostanji. Ko ni važna hrana, ampak občutek topline, ko veš, da te ima nekdo rad. Ko si ljudje vzamejo čas in ti to pokažejo. In ti to pokažeš drugim. Ne z velikimi besedami, niti ne s pogledom. S svojo prisotnostjo in tistim nepopisnim vonjem kostanjev.
Ampak še vsaka toplina je pošla, vedno se ljudje izmenjujejo, navade spreminjajo. Nekateri nočejo vonja po kostanjih ampak hrano in glasno glasbo - da ne slišijo svojih misli in občutkov? Kdo bi vedel, soditi pa tudi ni prav.
nedelja, 5. oktober 2008
varoza
Ja, spet pišem o čebelah. Današnji obisk čebeljnjaka mi je dal misliti. Zakaj?
Se spomnite, ko sem pisala o Čebeljem filmu? vem, da sem povedala kar nekaj proti filmu, ampak eno stvar - glavno poanto filma so lepo zadeli. Naj se še tako trudimo, ljudje nikoli ne bomo mogli živeti brez čebel. Če ne bi bile te drobne male žuželke tako pridne bi ne bilo cvetlic, sadja... no, pa sej to veste, vam ni treba posebej razlagat...
Veste tudi to, da se o čebelji bolezni veliko govori že celo poletje, no govorilo se je nekaj časa, potem pa je država obljubila pomoč in stvari so potihnile. Čebele pač ne morejo tekmovati z našimi politiki, na žalost.
Zakaj na žalost? takoj bom pri tem...
No, za zanimiv potek nedeljskega dopoldneva je poskrbel tata, ki me je povabil na ogled čebel. Vem, da je sedaj že čas, ko bi morale počasi čebelice razmišljati o zimskem spanju. Nfrutrli (nahranili) so jih že v drugi polovici avgusta in septembra. To pomeni, da so jim v zameno za vsa ukraden med, čebelarji v pitalnike (en del panja, o tem morda kaj več tukaj ali v prihodnosti) natakali sladki nektar (beri dosti sladkorja zmešanega v vodi... govorimo o razstopini 1:1).
Futranje čebel vam lahko priporočim tudi če imate strah pred čebelami, saj je stika s čebelami zelo malo - ko so za zelo prikladno mrežico... edino kar ostaja je občutek, da jih vtapljaš, ampak sej jih ne v resnici... upam ...
Da se vrnemu k nedeljskemu dopoldnevu :P
Že na poti k čebeljnjaku sva srečala strica, ki nama (predvsem tati) je razlagal neke številke... 2000, 1800, 700... najprej sem pomislila, da je toliko čebel umrlo...ja, pogled je bilo zelo zaskrbljen, ampak tata je rekel, da gre za varoze.
Vem, da varoze niso prjatlce čebelam, da so to ene živali in da jih ne maramo. Ok, lažem, to sem vedela, seveda sem se izobrazila na mestu samem in dobila domače branje...
Ampak ne bom vam razlagala o tem kaj varoze so, več lahko preberete na tej strani. Ena slikca iz iste strani:
Lušna živalca kej praviste? :P
Če povem po pravici je lih tok lušna kot klop, le mičkeno manjša. Aja, to pomeni, da ni lušna.
Ko vidiš vse mrtve čebele pred čebeljnjakom, ki jih je že čisto nešteto. Ok, si rečete- čebelar ne zna pospravit okoli čebeljnjaka, ne? Na žalost ni tako. Počiščeno, skoraj pometeno je bilo pred tednom dni... zdaj pa ležijo trupla kot na bojnem polju.
Bliže pri vrtacih v panje opazim še črne pike... to so barabe dneva - varoze. BARABE! Ampak te so mrtve. to so le tiste, k so jih čebele počistile iz panja. In to so tiste, ki jih je zdravilo za čebele ubilo ali le omamilo... ampak...
morda bi bilo vseeno pametno na kratko razložiti, zakaj ne maramo varoz.
Ali so varoze pršice ali bolezen, se v različnih literaturah (Meglič, M: Varoza, resistenca in virusi) ne morejo predvsem izjasnit. Dejstvo pa je, da so vsega krive te živalce na zgornji sliki - še posebej v povezavi s kakšnim najlepšim virusom. Kot na primer najnovejšim - virus deformiranih kril. Na lastne oči sem videla mrtvo čebelo z enim samim krilom - no drugo je tudi bilo, ampak je bilo tako ... kot da bi se kdo z vžigalico igral okoli njega ...uglavnem ni prijetno na pogled.
V splošnem naj bi bile varoze take lepe mičkene pike, ki se pretihotapijo v panj na različne načine (zaradi slabe orientacije čebele, ki zaide v napačen panj, rojenja, roparskih napadov ipd.). V panju nato poiščejo celice z zalego - o tem sem že razlagala- in se zabubijo k bubi... Že takrat se začne njihovo krvosesko življenje - ja kri črpajo iz čebel, zato se te ne razvijajo prav :( če pa zraven tega prenašajo še kakšen virus... je zmaga povsem njihova. Svojo življensko nalogo opravljajo vdano in zagrizeno... vse življenje čebele (prisesane na hrbtno stran med krili ali na "boku"). Vmes pa bojda najdejo še čas za razmnoževanje.. BARABE! sam za jest in razmoževat se jim je...
In letos je teh stvari res dosti. Čebele se zdravijo že precej časa- avgust je bil dejansko začetek, ampak... prvo zdravilo ni bilo dovolj uspešno, so mi povedali, drugo - tisto od države je bilo kul, ampak... ampak ni bilo tako zelo dobro kot so govorili - pričakovana je bila 60% učinkovitost. In zdelo se je da je res - varoje so padale na dno čebelnjaka... po kakih 200 na dan. Po 6 tednih pa še vedno niso nehale, zato sta se tata in stric odločila za novo zdravilo, tako bolj močno ... zelo močno.
Sm že omenila, da sva strica srečala na poti? do, do čebeljnjaka sva se potem peljala še kakih 5min, maksimalno. Pogledala sva si najprej AŽ panje, nato pa še "amerikance" (nakladni panji uradno). In pri teh sva lahko bolj natančnp pogledala koliko varoj je zdravilo umorilo od kar je stric obrisal ploščo na katero padejo... preštela sva jih tudi 100... V POL URE se jih je nabralo toliko.
ZAKLJUČEK
Vsem priporočam naj si ogledajo Čebelji film, naj se prebijejo skozi vse možne narobe prikazane vedenjske pbrazce čebel...in si dobro zapomnijo bistvo filma. Ker mogoče se bo naš svet kmalu zelo spremenil...
in morda bo kmalu čas, da se zares zamislimo nad svojimi dejanji v zvezi z onesnaževanjem narave... nikoli se nisem smatrala za "zeleno" in nikoli se mi ni dalo ubadat s tem, ampak vedno bolj opažam, da bo treba začet... ker kot pravi star (slovenski pregovor) pregovor:
Se spomnite, ko sem pisala o Čebeljem filmu? vem, da sem povedala kar nekaj proti filmu, ampak eno stvar - glavno poanto filma so lepo zadeli. Naj se še tako trudimo, ljudje nikoli ne bomo mogli živeti brez čebel. Če ne bi bile te drobne male žuželke tako pridne bi ne bilo cvetlic, sadja... no, pa sej to veste, vam ni treba posebej razlagat...
Veste tudi to, da se o čebelji bolezni veliko govori že celo poletje, no govorilo se je nekaj časa, potem pa je država obljubila pomoč in stvari so potihnile. Čebele pač ne morejo tekmovati z našimi politiki, na žalost.
Zakaj na žalost? takoj bom pri tem...
No, za zanimiv potek nedeljskega dopoldneva je poskrbel tata, ki me je povabil na ogled čebel. Vem, da je sedaj že čas, ko bi morale počasi čebelice razmišljati o zimskem spanju. Nfrutrli (nahranili) so jih že v drugi polovici avgusta in septembra. To pomeni, da so jim v zameno za vsa ukraden med, čebelarji v pitalnike (en del panja, o tem morda kaj več tukaj ali v prihodnosti) natakali sladki nektar (beri dosti sladkorja zmešanega v vodi... govorimo o razstopini 1:1).
Futranje čebel vam lahko priporočim tudi če imate strah pred čebelami, saj je stika s čebelami zelo malo - ko so za zelo prikladno mrežico... edino kar ostaja je občutek, da jih vtapljaš, ampak sej jih ne v resnici... upam ...
Da se vrnemu k nedeljskemu dopoldnevu :P
Že na poti k čebeljnjaku sva srečala strica, ki nama (predvsem tati) je razlagal neke številke... 2000, 1800, 700... najprej sem pomislila, da je toliko čebel umrlo...ja, pogled je bilo zelo zaskrbljen, ampak tata je rekel, da gre za varoze.
Vem, da varoze niso prjatlce čebelam, da so to ene živali in da jih ne maramo. Ok, lažem, to sem vedela, seveda sem se izobrazila na mestu samem in dobila domače branje...
Ampak ne bom vam razlagala o tem kaj varoze so, več lahko preberete na tej strani. Ena slikca iz iste strani:
Lušna živalca kej praviste? :P
Če povem po pravici je lih tok lušna kot klop, le mičkeno manjša. Aja, to pomeni, da ni lušna.
Ko vidiš vse mrtve čebele pred čebeljnjakom, ki jih je že čisto nešteto. Ok, si rečete- čebelar ne zna pospravit okoli čebeljnjaka, ne? Na žalost ni tako. Počiščeno, skoraj pometeno je bilo pred tednom dni... zdaj pa ležijo trupla kot na bojnem polju.
Bliže pri vrtacih v panje opazim še črne pike... to so barabe dneva - varoze. BARABE! Ampak te so mrtve. to so le tiste, k so jih čebele počistile iz panja. In to so tiste, ki jih je zdravilo za čebele ubilo ali le omamilo... ampak...
morda bi bilo vseeno pametno na kratko razložiti, zakaj ne maramo varoz.
Ali so varoze pršice ali bolezen, se v različnih literaturah (Meglič, M: Varoza, resistenca in virusi) ne morejo predvsem izjasnit. Dejstvo pa je, da so vsega krive te živalce na zgornji sliki - še posebej v povezavi s kakšnim najlepšim virusom. Kot na primer najnovejšim - virus deformiranih kril. Na lastne oči sem videla mrtvo čebelo z enim samim krilom - no drugo je tudi bilo, ampak je bilo tako ... kot da bi se kdo z vžigalico igral okoli njega ...uglavnem ni prijetno na pogled.
V splošnem naj bi bile varoze take lepe mičkene pike, ki se pretihotapijo v panj na različne načine (zaradi slabe orientacije čebele, ki zaide v napačen panj, rojenja, roparskih napadov ipd.). V panju nato poiščejo celice z zalego - o tem sem že razlagala- in se zabubijo k bubi... Že takrat se začne njihovo krvosesko življenje - ja kri črpajo iz čebel, zato se te ne razvijajo prav :( če pa zraven tega prenašajo še kakšen virus... je zmaga povsem njihova. Svojo življensko nalogo opravljajo vdano in zagrizeno... vse življenje čebele (prisesane na hrbtno stran med krili ali na "boku"). Vmes pa bojda najdejo še čas za razmnoževanje.. BARABE! sam za jest in razmoževat se jim je...
In letos je teh stvari res dosti. Čebele se zdravijo že precej časa- avgust je bil dejansko začetek, ampak... prvo zdravilo ni bilo dovolj uspešno, so mi povedali, drugo - tisto od države je bilo kul, ampak... ampak ni bilo tako zelo dobro kot so govorili - pričakovana je bila 60% učinkovitost. In zdelo se je da je res - varoje so padale na dno čebelnjaka... po kakih 200 na dan. Po 6 tednih pa še vedno niso nehale, zato sta se tata in stric odločila za novo zdravilo, tako bolj močno ... zelo močno.
Sm že omenila, da sva strica srečala na poti? do, do čebeljnjaka sva se potem peljala še kakih 5min, maksimalno. Pogledala sva si najprej AŽ panje, nato pa še "amerikance" (nakladni panji uradno). In pri teh sva lahko bolj natančnp pogledala koliko varoj je zdravilo umorilo od kar je stric obrisal ploščo na katero padejo... preštela sva jih tudi 100... V POL URE se jih je nabralo toliko.
ZAKLJUČEK
Vsem priporočam naj si ogledajo Čebelji film, naj se prebijejo skozi vse možne narobe prikazane vedenjske pbrazce čebel...in si dobro zapomnijo bistvo filma. Ker mogoče se bo naš svet kmalu zelo spremenil...
in morda bo kmalu čas, da se zares zamislimo nad svojimi dejanji v zvezi z onesnaževanjem narave... nikoli se nisem smatrala za "zeleno" in nikoli se mi ni dalo ubadat s tem, ampak vedno bolj opažam, da bo treba začet... ker kot pravi star (slovenski pregovor) pregovor:
Vse se plača, vse se vrača.
Naročite se na:
Objave (Atom)