Ekskjuzmi uaj?

to je vzdevek enga tipa iz Feza... ne bo ga lahko pozabit. Ampak ne zato, ker bi bil povsem nenavaden Maročan - bi po prijaznosti in lepoti premagal že tako zelo visoko povprečje... ne. Fant se je za razliko od drugih odločil, da hoče evropejskim turistom pokazati nekoliko globine (ki jo Maročani navadno ne premorejo ... ampak o tem je že bilo pisano).

Kako globok je, pa je pokazal s tem, da je na vsako vprašanje (ali trditev) odgovoril z "ekskjuzmi uaj!" in to na najbolj nemogoč in tečen način ... in predvsem na vsaki dve minuti. Vse kar ga je reševalo, da sva se od njegove globoke družbe zares poslovili šele po ene petih urah družbovanja je bila večerja (ob štirih zjutraj- kot je navada med ramadanom) in njegov prijatelj "aj lv maj mam" ta je bil neskončno bolj prijazen, pa še njegova hiša je bila. :) Ampak celo pot do hiše kjer smo spale, sva se pogovarjale samo v "ekskjuzmi uaj" in še vedno se to pogosto zgodi.

Tudi ti, si se najbrž že vprašal/a UAJ zdej o tem. Gre se za neko vprašanje, ki mi hodi po glavi že kar dolgo in sicer - v čem je fora praznovanja novega leta. Tan!a recimo pravi, da je za se ga preprosto napit ko krava. Drugod sem prebrala, da smo si ljudje to izmislili iz neznanega razloga in zdej pač zganjamo cirkus okrog tega. Nekje daleč v glavi se (morda zelo napačno) spominjam, da je praznovanje novega leta pri rimljanih dejansko imelo pomen, sam ne spomnim se več kakšnega :D.

Res pa je, da je novo leto praznik (če ga tako šteješ), ki dokazuje čredni nagon. Vsi se nekam odpravljajo. Najpomembnejše je KJE in S KOM si na najdaljšo noč v letu. (Zase lahko z gotovostjo trdim, da je bila najdaljša noč v letu tista v Essaouiri, ko zaradi opeklin nisem mogla spat (so bli sicer še drugi dejavniki, ampak...)). Pomembno je, da nisi doma, če pa že si, moraš imeti žur. Ker je od tega odvisno celo tvoje naslednje leto? Ker je to res tisti začetek nečesa novega? Zakaj bi se ga potem hotela napit in zjutraj vsa mačkasta ugotavljat kaj se je sploh dogajalo?

Eh, priznam, tako kot vsem tudi meni praznik narekuje da bom okrog polnoči delala nekaj nenavadnega. Res bo - spat bom šla! Ker ne razumem zakaj bi praznovala in če bi že morala praznovati začetek - zakaj zdaj? na sredi šolskega leta?

Vsem, ki vam današnji praznik kaj pomeni - srečkoti! :P

telefonska številka

Popolnoma sem že pozabila kako je biti doma na delaven dan. Kako vem da je delaven?

Odgovor je dejansko preprost - že od kar sem zjutraj vstala se oglašan na telefon in prijazno počakam, da se na drugi strani zasliši stavek :"Zdravstveni dom?" in po nevem kolikih spodletelih poskusih že kot telefonistka povem da "Ne gospa, privat stanovanje."

Zanimivo je, da smo si za odgovor v dolgih letih izbrali ravno ta stavek, čeprav ga kot otroka z bratom niti nisva dobro razumela... najbrž.
Ni pa že od zmeraj tako... Najprej so spraševali po "Vinarska?"

In zakaj? razlika je v eni sami številki.. no pri vinarski zna bit je bilo celo v dveh.. ko ljudje na hitro preberejo in že tipkajo prve štiri številke ki so v vsem naselju enake.

Po celo dnevnem oglašanju nekako razumem zakaj pravijo, da Slovenci nismo najbolj funkcionalno pismeni. No pa sej, kdo bi pa lahko bil pri tako dvoumnih stavreh (če odštejemo telefonske številke)

svetloba

Že dolgo časa imam vsako leto v tem času strah, velik strah pred božičem.

Kot veren človek ga pač nočem in ne morem preživeti v smislu Božička in daril pod smrekico. In prav zato se vsako leto posebej bojim, da bo ta praznik šel mimo mene. Nakupovanje daril je lahko, ampak to, da se dejansko ustaviš in pomisliš. Vem kaj je vsebina praznika in zato sem vsako leto zahtevnejša, vsako leto znova hočem čutiti tisto romantičnost in čarobnost, ki se jo čuti na božični večer.

Kot takrat ko sem bila še majhna in smo pred polnočnico peli pred oltarjem. Že to je bilo čarobno - drugače smo morali biti ob taki uri nepreklicno v postelji. Ampak gotovo je bilo še bolj magično, ko smo po končanem prepevanju dobili vsak svojo kinder čokolado. Ne vem če je bilo toliko zaradi čokolade, ampak vsi smo čutili neko magičnost. Tako kot takrat ko zapade sneg.

Sneg. Včeraj je padal tudi tukaj. In kot vedno ko pada smeg - pa naj pade le ena snežinka na minuto, se vse - mlado in staro - zbere po oknih in pravi "Sneg" "Pa res sneži!" Kot otroci.

Ampak čarobnosti božiča ne moreš zares pričarat s čimer koli. Ko postavljanje jaslic postane rutina in ne več čarobna priprava na polnočnico. Ko ni več obredne jeze med polnočnico zaradi latinskih pesmi in gužve ali zaradi resnih obrazov, ki te obdajajo.

Nova je le ... negativna nastrojenost do vipavskih jaslicah, ki vsakemu mimoidočemu zapojejo Božji nam je rojen sin.. No ne gre le za mimoidoče, tudi mimovožeče ali le burjo, ki se tako lepo podi okoli vogalov. Ja, ko slišiš točno isti uvod v pesem vedno znova... Verjamem, da je čarobno, ko greš mimo, ampak če stvar poslušaš ker je slučajno pod tvojim oknom... si zaželiš nove božične uspešnice :D

Potem nekaj manjka in nekaj je preveč. Letos mi je za božič res manjkalo praznovanje v supnosti, ampak vredu na napakah se učimo. In s pripovedi drugih tudi. Navajena sem bila, da moram od božiča pričakovati čarobnost, da ga doživim v vsej njegovi polnosti, da ... vse v superlativih. Potem pa spoznaš neko drugo sfero, ki pove, da tudi njihov božič ni bil tako popoln kot ga opisujejo. Ljudje ki povedo, da bi tudi radi doživeli božič v superlativih, ampak jim tudi letos ni uspelo.

Na koncu ugotoviš, da nisi sam. Da je življenje za božič enako kruto kot ostale dni. Ampak še vedno - trudiš se ustaviti, se zazreti v jaslice brez misli o tem kako so narejene in ali sta MArija in Jožef na pravi strani, je dovolj ovčk in pastircev. Ampak pustiš da te podoba jaslic, kot kraja ki je zavržen od vseh nagovori in te potolaži - nisi edini, ki ni sprejet, nisi edini ki se nahaja v bednem kraju ob tako čudovitem času. Ko pa dejansko geldaš v podobo nekoga, ki te ima zelo rad, na nekoga ki te vsak dan znova rešuje... potem se pač res ne moreš pritoževat nad svojo mizernostjo...ker je nekako naenkrat ne vidiš več. In božiču se vrne neke vrste reciklirana čarobnost, ki pa je pristnejša od tiste prve. Čeprav smeg tudi pomaga ;).

Upam, da ste vsi preživeli lepe praznike, da ste se v sebi nekoliko umiri in spočili, se najedli potice in kdaj pomislili tudi o Svetlobi, ki nam je dana v teh dneh (ma potenco).

PReden sem napisala objavo sem prebrala tudi te stvari. Ne govorijo o božiču na isti način kot sama, včasih se ne strinjam, ampak letos so tudi ti oblikovali moj božič: AljošaBlog, tukaj, Dekle brez imena, Dr. Onyx in Van der Volk, Kruh in Vino, M&M, Primorc 1, Primorc 2, Scatterbrained Ana.

so moški res take copate?

Ta teden najpogosteje uporabljam besede kot so otročji, zakaj? ponavadi v istem stavku in brez nikalnice.

Nisem edina, ki se je nad tem začudila (cimra tudi). Prmejdunej, da nisem niti približno odrasla in pripravljena za svet, ampak... višek je višek.

Že dalj časa spremljam obnašanje nekega dekleta, ki ... mi gre na živce, pošteno povedano. Ampak hkrati sem ji fouš. Zakaj? S svojim najtniškim obnašanjem in flirtanjem vseh moških... ženska zna... sicer ne podpiram njenih ciljev, ampak metode so izpopolnjene do perfekcije.. foušija je torej na mestu. Tipi se obračajo za njo, za njo se cedijo sline. Pripravi jih, da naredijo to in drugo.

Hkrati sem bila ta teden priča demonstraciji Kako lahko svojega fanta izkoriščamo v vseh primerih ne glede na karkoli. In kot vedno se tudi tu obračam na "močnejši" spol, da PISMU ... ne moreste bit taki! Ne moreste bit res take copate!

Pa ne, sej ok, ne mislim, da ne smejo tipi sploh poslušat želj svoje izbranke. Ampak da ji v vsaki najmanjši želji sklonijo glavo in uslužno naredijo to. Najprej je lačna, potem je žejna, potem se ji iznenada mudi domou, spet kasneje mora biti avto parkiran direkt pred vhodom in tudi čokolada ji mora biti po godu, še pesem na radiu se mora odvrteti točno tolikokrat kot ONA želi...ko si človek zmišljuje... grrr.

Res je, da preprosto nimam izkušenj na tem področju, ampak toliko vem - če bi hotela takega fanta... si najamem slugo...

kar nejki

Že dolgo, reeees dolog nazaj sem rekla, da moram o tem kaj napisati. Že kar nekaj časa občasno pomagam na projektu Safe.si, ki opozarja predvsem otroke in njihove starše na kaj morajo biti pozorni na internetu. Ampak stran bi dejansko priporočila vsem mojim prijateljem, ki imajo povezavo z internetom. Zakaj?

O oddaji Big Brother ste gotovo že dosti slišali. O Panoptikomu najbrž tudi. Gre torej za idejo nenehnega nadzora posameznikov. Ampak stvar so na svetu lahko prignali do takih skrajnosti le z zgornjima (skrajnima) primeroma. NA internetu se stvar nekoliko spremeni ampak je veliko bolj realna in vsakdanja.

Tega sem se prvič zares zavedla z objavo o prehodu na drug operacijski sistem. Naslednji dan se slučajno pogledala statistike ... oči so mi skoraj skočile iz jamic... skoraj potrojen obisk? Waw! Ajm fejms. Nato sem ugotovila, da vse poti vodijo na Drugi svet. Še vedno mi ni povsem jasno kako so me na Slovenskem blogarskem časopisu sploh izvohali, ampak takrat sem si rekla: "Opa punca! Bo treba začet pazit kaj pišeš, folk kar vidi!"

Ja, sem se kar mal ustašila. Ampak stvar mal zamre, pozabiš, nekako nisi več toiko na preži. Čeprav so me še vedno oziroma vedno bolj motile stvari. Nekateri pravijo, da kompliciram, ampak... No morda imajo prav, ampak sej jaz tudi ne obtožujem ljudi, ki ne marajo praženih bučnih semen - vsakemu svoje torej. Te podrobnosti ki sem jih omenjale so bile objavljanje fotk na spletu, tagganje na FB, objaljanje imena, kjer bi bil po vsej logiki lahko vzdevek - ne vem zakaj bi ga drugače imela. Začela sem intenzivno težit zaradi vseh forwardov, ki sem jih dobila v svoj inbox z labelo (kar pomeni, da so bile poslane na eno od google groups).

Čisto po naključju sem naletela tudi na mnoge zapise o tem kako slovenski novinarji (o katerih že tako v splošnem nimam nekega hudu dobrega mnenja) povzemajo oz prepisujejo stvari od blogerjev. Pobira se fotke, prepiše cel članek z dvema narekovajema... Avtorske pravice očitno obstajajo le ... v zaožništvu al kako sem že zadnjič slišala... par primerov: Had, Saša, Mojca, Hirkani ... seznam je predvidevam še zelo dolg - že samo slovenska blogovska sfera je kar zajetna... najbolj me je seveda razkurila Mojčina zgodba, ker...no ja, sem misnla, da so vsaj Primorske novice kej boljše :P

Zares slabo mi je naredilo tudi, ko sem prejšnji teden prebrala nekatera dejstva o FB. Koliko so resnična in koliko ne, ne vem. Tudi linka na njih ne morem dobiti... očitno se v petek nisem udeležila ignoriranja FB, čeprav sem se ga...čudna stvar. Nima veze. Dolgo že poslušam, kako na FB ni nič zares zasebno, kako se da vse zvohat ven...kot pač na internetu nasploh. No, dobila sem link. Torej tukaj. Sej pravim, ne govorim, da je vse to res, ampak človek se lahko zamisli ne glede na vse. :)

Ugotavljam, kako rada bi se vrnila v čase srednje šole, ko sem bila totalno brezskrbna uporabnica interneta. Brez vse hude teorije in raziskav, nobenih dejstev o nevarnostih. Samo totalno zakon četanje pozno v noč.

No pa sej, internet ni tok butast. Je še vedno vir zabave. Kot so recimo ti filmčki. Že dolgo jih nisem gledala, ampak so pa carske. Harry Potter rulz...vsaj ta :D vseeno pa je fajn vedet tudi kšno negativno stvar nje?
No pa še to...kakšna je rešitev mojega problema opisanega v zadnjem postu :)

lučke

Tretjega decembra so v Ljubljani slavnostno prižgali lučke po ulicah.

Zakaj že prižigamo lučke? In to še z vsemi možnimi ceremonijami?

V bistvu si tega vprašanja nisem še nikoli zares postavila vse do danes, ko sem prebrala to objavo. Sej o lučkah nikoli nisem imela kaj dosti mnenja. Ko sem bila še majhna sem bila nad njimi nekako navdušena. Sedaj pa se mi zdi da gre stvar predaleč. Govorimo o veliko mestnih številkah evrov, ki jih porabijo za postavitev, govorimo o velikih količinah evrov, ki gredo za električno energijo. Ne bom rekla, da bi šel ta denar lahko za tiste, ki ga dejansko potrebujejo, ali za projekte, ki bi se končno korektno izvedli (se pravi nasprotje od gradnje predorov, ožičenja AKja ipd.). Gre se za električno energijo - s katero je baje potrebno varčevati. Gre za svetlobno onesnaževanje okolja (da o drugem ne govorim). A sem že imenila gospodarsko krizo,?ki je že skorj nujna :D

Ampak nič od zgoraj naštetega me ne razjezi bolj kot to, da dejansko stvar postavijo, ker je taka navada - ker je pač veseli december (mimogrede: koliko ljudi je med veselim decembrom sploh veselih?). Ne res zakaj?

In ko sem prebrala objavo (link zgoraj)... ja, sori, nekatere stvari ki jih delamo so pač tudi posledica religije, ki obstaja na naših tleh že toliko časa. Dejansko se mi zdi to še najbolj sprjemljiv razlog (sem pa odprta tudi za druge). Lučke so namreč prižigali med molitvijo ob adventnem venčku in kasneje ob jaslicah. Sej vem, da se jaslic ne postavla ZELO dolgo, in da je tudi božično drevo zelo mlada navada (ki jo mimogrede tudi ne razumem).

Vsaj kdo se bo strinjal, da nas lučke ob cestah asocirajo na toplino, ljubezen in čarobnost decembra. In vse to izvira iz božiča (s tem mislim religijsko in ne CocaColinega pojmovanja).

PS: Zgornja objava morda kaže kot da je zame božič ena stvar povezana s Cerkvijo pač. Poudariti sem želela bistvo (da so lučke - vsaj v začetku decembra - čista bedarija), zato sem svoja verska prepričanja pustila ob strani.

So dnevi

So dnevi, ko preprosto hočeš, da te svet pusti na miru in te ne skuša razumeti, ker so ti poskusi 1. bedni, ker nikoli ne postanejo več kot poskusi 2. ker nikoli ne moreš razumeti.

Trenutno sem v enih takih dni- tednov. Če mi torej nimaš za povedat nič nujnejšega, me pusti na miru. Čez par dni ti bom zelo hvaležna!