Čas je za... Jengo

Po dolgem času, sem spet igrala Jengo. Še vedno me fascinira kako je lahko igra s tako enostavnimi pravili (zgornja vrstica je prepovedana, igra lahko le ena roka naenkrat, zmaga komur se NE poruši) tako zelo zanimiva in atraktivna. Carsko!

Danes smo s sosedami postavili nov rekord, čeprav se je stolp majal že od ene 24 vrstice naprej... tako, konkretno majal... smo uspele priti do rekordne 29! :D
BRAVO ME!

Tako je izgledalo tik preden se je vse skupaj zrušilo :D

Ker sem s strani bralk slišala komentarje, da ne rzumejo več o čem pišem (predvsem je to letelo na to objavo), sem se odločila, da si vzamem nekaj dni fraj. Proč od računalnika in ustaljenih poti in navad. Morda bodo tudi objave nato dobile smiselnejšo obliko... :)

lajf saks

Cimra me je pred nekaj dnevi povsem presenetila z načeloma mojimi izjavami: Lajf saks in skru it. ampak uporabila jih je ... zelo pogosto.

Sem se kar rahlo zamislila, da lahko tako (negativno) vplivam na ljudi okoli sebe. Morda bi res rabla en konkreten odklop od vsega z menjavo okolja. Morda mi bo to celo uspelo.

To poletje imam zaenkrat namen: it na počitniško-duhovni teden (mislm, da je tudi uradno v tem vrstem redu), diploma, morda tihotapljenje na poletno šolo na faxu (?) (psssst), delo, Firence/Dunaj al en kraj, oratorij, diplomiranje (temu se reče optimizem, glede na trenutne razmere) in bekpeking Nekje (Portugalska se trenutno kaže kot možna destinacija, ampak se to lahko kaj hitro spremeni z zamenjavo cen letalskih prevozov v kombinaciji z zaslužkom poletnega dela).

Sem edina ki si dela nemogoče plane, da bi pobegnila pred slabimi vplivi (na druge)?

Bitka pri mrzli reki

Ko mi je včeraj zjutraj zazvonila budilka, sem pomislila samo na eno stvar: "Ni šans, da vstanem!" zunaj je bilo zelo glasno in jasno slišati, da dežuje. Z okna pa je name padala ogromna masa zelo mrrrrzlega zraka. Kje bi bil torej razlog, da bi vstala? Ne, še na sms, ki je spraševal po tem ali sem že vstala, sem odgovorila "aj rifjuz"

Začetek dneva torej ni bil obetaven. Vsatala sem v gnilo jutro z energijo ravno pretepenega mačka. Po tortici in klepetu v centru se je energija pojavila kar tako...kot strela iz neba. Ko smo po tajskem kosilu (imela sem res srečo, da sem izbrala rano vse najbolj pekoče stvari) :( odpravili proti domu in se v več kot pol ure celo premaknili za efektivnih 500m do Bavarskega dvora... Se je vseh 5 punc,naveličanih vsega... predvsem gužve in dežja... začelo dreti. Najprej "Naj pada zdaj dež" potem pa seveda še vse pesmi, ki smo si jih uspeli spomniti.

Po dveh urah smo prišli do pod Zemona, kjer se je dogajalo. Rimski spektakelj. Vzpetina namenjena publiki je bila toplo obsijana s popoldanskim vipavskim soncem. Ja, prav toplo je bilo, za razliko od zjutraj.

Vsa čast organizatorjem! Da so uspeli organizirat eno tako veliko zadevo. Dobili najboljši plac kar so jih lahko...Carsko!

Kar všeč mi je bilo dogajanje z lokostrelci, gladiatorji, predvsem pa kvadrilije(?), no pač štirivprege. Igra mi je bila preveč moderna za rimsko vzdušje, ki so ga poskušali vzbuditi. Utrinki iz časa pred bojem pač... Morda se je tako zdelo samo meni... ni važno. Videti je bilo, da so se pri vsem zelo potrudili in zelo cenim njihov trud. Res ga. Super je bilo. Upam, da se bo še ponovilo. Obljubljali so ponovitve (vsako leto?), kar je edino prav. Preveč energije, živcev in vsega je šlo v to, da bi bila stvar izvedena točno enkrat!

Vem, da bi bili organizatorji jezni, če bi to prebrali, vendar mi je bilo pri vsem skupaj še vedno najbolj všeč prav to, da sem lahko videla in poklepetala z ludmi, s katerimi se nisem videla tudi že par let (!). Res mi je bilo všeč zaradi zares sproščenega vzdušja.

Zagodlo nam je vreme... v bistvu se gre za pojav menjave dneva in noči. Najbrž ste za to že slišali. Med približno sedem tisočimi obiskovalci, ko je večina prišla z osebnimi avtomobili, se je nabralo kar precej teh prevoznih sredstev. Ko smo zapustili "naš" avto smo točno vedeli kje je. Ko pa smo se vračal se je zgodila noč. Avto pri avtu... neosvetljeni travniki, polni avtomobilov... VERI NAJS! Po skoraj pol ure iskanja smo ga celo uspeli dobiti :D

Če koga zanimajo še slikce in uradno poročilo.

druga perspektiva

Človek kot majhen otrok vidi vse in si predstavlja, da ima vedno prav. Kot odrastemo rečemo... "ok, morda sem to naredil narobe, AMPAK..." na glas sicer rečemo, da je del krivde naš, vendar v bistvu verjamemo, da je kriv nekdo drug.

Najbrž gre mimo nas mnogo ljudi, spoznamo mnoge stvari in izkusimo marsikaj, preden se dejansko hočemo vživeti v vlogo drugega. In ko to resnično hočemo, ugotovimo, da ne gre.

Na nek način občutimo eno veliko nemoč, ko opazujemo dogodke in ljudi na katere ne moremo vplivati. Navadno so to situacije in naši prijatelji v njih. Morda smo v njih vsaj posredno vpleteni in prav zato to doživljamo.

In vsakič, ko pridem u kakšno tako situacijo, začenm razmišljat, do kolikšne mere je možno, da se zares vživim v nekoga drugega. Da vidim vsaj približno tako kot ta oseba. Vedno znova sem razočarana. Ugotovim, da to ne gre, pa čeprav bi se morala vsesti samo na drugo stran sobe, da bi lahko videla drugačen pogled.

Na žalost se dostikrat zgodi, da se zaradi te nezmožnosti počutim krivo in v nekem pomenu besede tudi dolžno, predvsem krivo. Krivo, ker ne moreš pomagati, ker ne veš kako bi odreagiral v dani situaciji, da bi bilo najboljše za drugega.

Ampak...nihče ni popoln... in ja, vsi delamo napake, za nekatere se sekiramo za nekatere ne. In za nekatere ...nekatere se rešijo, ko naslednjič stopimo skozi vrata v sobo.

Hruška

Ko se človeku zgodi nekaj, kar razburka njegovo notranjost se vrne k naravi...

in tudi sama sem se obrnla v naravo... no ja... ne tako zelo daleč.. na okenjsko polico.

Prav danes sem ugotovila, da bo Hruška kmalu dobila novo, sočno jagodo:

nwora žjnska

Jah, včasih rabiš slišt kej tazga... čeprou n mwrm rječt, de nism presenečena nd tem novim nadimkm :D

vsaj vem kam spadm nje...

in najbrž ta osjba ni edina, k tku misli...

morde je cajta, da si res uzamm cajt zase... ku pogruntam kdu sm in kam že prbližnu bi sploh šla...jeah...

pogovor s psihiatrinjo

Bilo je zvečer. Pisala se je sreda. In med zabušavanjem pred računalnikom (nekako sem se namreč morala zaposlit, ker se je cimra tako pridno učila... ja, tudi jst ne verjamem najbel) sem dobila povabilo za skupinski pogovor.

Skupinski pogovor z Nameless in svojo cimro. Mislim, da naju je vse skupaj zelo presenetilo. Ampak...recimo da smo bile dobre volje in.. pogovor je nanesel na ... koga drugega kot Pikija.

nadaljevale smo s Albertom in Rodolfom, Markotom, sedmih palčkih, leprechuanih in vseh ostalih bolj ali manj NEnamišljenih prijateljih...

ubogo Nameless smo še dodatno spravile v obup, ko smo v pogovor dodale Sosedo. Mislim, da je odpovedalo vse znanje psihologije, proti takim primerkom, ki z največjim veseljem razlagajo o palčkih, ki živijo v vsaki hiši... Nekako je logično potegniti, da je v AKju vsaj sedem palčkov, ker je stavba pač ogromna... ampak v Taboru sploh nimajo nobenega... si lahko predstavljate?

Moja cimra se seveda pri pogovoru v sredo ni ustavila. V četrtek zjutraj sta me s Sosedo seznanili še z Andromedo in Pablotom. Jah...poznalo se je, da se je GR odločil pripeljat enormno število konjev in metaforičnih konjev pod okno Sosede...

V četrtek pa se je cimra pogovarjala še s petršiljem...in govorila kako je v mladosti...pardon otroštvu pogovarjala s solato...

lahko pa seveda kdo da psihološko alpa psihiatrično oceno, če si upa :P

rimski časi

To veste, da se je ena najpomebnejših bitk v poznem rimskem cesarstvu odvijala na naših domačih tleh... domadoma, torej ;)
rezultat je Bog določil z burjo, so povedali zmagovalci... in ja...seveda so imeli prav ;).. poraženci so bli najbrž mal preveč pozitivistični... predvideli so vse dejavnike v svojo korist: boljše orožje, številčna premoč... sam na ENO stvar so pozabili

ampak nism mejla namena ponovnu razlagat zgodovine. Tla sm vas sam povabit na to:

BITKA PRI MRZLI REKI

prireja društvo Teodozij... po moje zna bit zanimivo...Vrhpolci nas še niso pustili na cedilu ;)
mene je začelo posebej zanimat, ko sem vidla fotke :D

se vidmo?

na strehi

Po skoraj treh letih bivanja v kulturnem spomeniki, človeka rahlu zamika, de bi vidu tudi razgled... ne sam okn...

pa še mal od bliži

Kako pa zgleda od zgoraj?

ps: fotke so posneli Katka, Primzy, Helena

zadnji izpit

Nikoli nisem marala testov, ... in izpitov seveda.

Na začetku mi niso bili všečni zaradi preverjanja - vsi smo trepetali in se živcirali... na faxu sem do njih dobila rahlo drugačen odnos... morda bi mu lahko rekli metodološki. Izpit je dejansko anketa, ki sprašuje po znanju. Za razliko od anket, ki se delajo za raziskave v znanstvene in komercialne namene, se ta anketa ne testira. Zanjo se predpostavlja da meri znanje in to se dela...na kvali in kvanti način.

ja, svoje razočaranje bom prelila v metodološki spis...:P
Ma ne, sej ne

Ampak dejansko sem razočarana, ker nekateriljudje mislijo, da lahko znanje ocenijo z zaprtimi anketnimi vprašanji (štirje v naprej podani odgovori). Pri teh izpitih sem se vedno držala načela - manj kot znam bolje je in najbrž nisem bila edina. Če si stvari znal, si kompliciral in posledično obkrožil napačen odgovor. Če pa nisi imel pojma, si preučil slovnično strukturo vprašanja in odgovorov, teste vseh sosedov, premikanje profesorja po predavalnici... in nekaj obkrožil. Seveda si pazil na enakomerno porazdelitev obrkroženih odgovorov med a), b), c) in d).

Tako sem naredila svojih prvih par izpitov na faxu - sreča in pomoč neznanih kolegov, ki so (navadno) sedeli pred mano. Če me vprašaš za kaj se je šlo pri predmetu - znam MORDA povedat ime. :D

Ampak ne, niso vsi izpiti taki. Prejšnji teden je profesor (ki ga drugače nimam najbolj rada) pripravil tak lep izpit... res lušen je bil - ni bil pretežek, zahtevani so bili prosti odgovori, bil je izredno praktičen ipd. ... rejs luškn izpit - še nikoli tega nism rekla za izpit (!) ... ampak če si zasluži si.

Danes pa... ma ne vem... ni mi jasno. Cel predmet tako praktično naravnan - vaje in vse... in pwo te (sicer pričakovanu) zabije s vprašanji za obkrožavt - WTF!?! In še moj zadnji izpit na poti do diplome...

Namesto, da bi se posvečala vsebini vprašanj, sem se vseh 15minut (ja.. se strinjam-to ni nobeni stvari podobno) spraševala: "Če bi izpit dobili profesorji z naše katedre... bi ga nardili?" Vprašanja so bila po mojem mnenju namenjena diskusiji, ne pa preverjanju znanja.

Ampak kdo bi razumel. Oba profesorja sta zaprisežena kvantitativca (to je statistika, ankete ipd, za vse, k vam morde tu ni tok samoumevnu ku meni), in nardista en strukturiran intervju (izpit z esejskimi vrašanji), en pa anketo (zaprta vprašanja, ja)... in tu je bil moj zadnji izpit :(

razočarana sm, kej nej rječm
pa še cimro sem spodila iz sobe... jah... tako je

vikend

Za vikend se navadno počiva, kaj ne?

S polno paro, med ugotavljanjem koliko se je pokrajina v naši preljubi dolini spremenila, od kar sem si jo nazadnje ogledovala s tega vidika, med pozdravljanjem martinčkov v Vipavski Beli in kontempliranjem nekega blogovskega zapisa o naši prelepi Vipavi...s katerim se vedno bolj strinjam (no, ne z vsem, seveda)

ampak ja, odločno počivam... stanje telesa je že tako, da si po zelo dolgem času vseh možnih naporov, menjave življenjskega ritma, prilagajanja na novo nadmorsko višino bivalnega okolja, vseh dogodivščin in vsega kar se pač dogaja zadnje čase...

v ponedeljek, pa kot pravijo do bloga ne bo možno dostopat.. morde sicer sam do mojega dela, tako da ... se beremo šele...enkrat... :)

kozarec z vinom

Očitno sem ta teden povsem posvetila vinu in šansonu.

Ob nočnem pisanju seminarske naloge je prou lepo pogledat v kelih na dolgem, elegantnem peclju... v njem pa se rubinasto svetlika žametna tekočina, čeprav že rahlo skisanega okusa (od kdaj se vino pokvari po enem dnevu?)

ampak ta dolg pecelj in modri pinot...hmmmm...nebesa.

Pa nej reče kdorkoli karkoli.

Zraven seveda paše prava muzika...:D

Če nebi bilo že tako slabega zraka v sobi, bi si privoščila še svečke... in romantika bi bila na vrhuncu... ampak ne...nejki mora sfalit, da je življenje popolnejše (poleg seminarske, ki je odločnu preveč :P)...

sončni vzhod

po zaspanem naključju sem se včeraj znašla na balkonu WCa s pogledom na ta dogodek:

L'Accordéoniste

Tu sm vm še doužna - pročilo z mednarodnega večera šansonov La vie en rose 2009.

La vie en rose je... pa sej tu gvišnu vejste... pesem od Edith Piaf. Ampak, ker nad njo nisem tako zelo navdušena kot nad kom drugim (čeprav je ona v šansonu za večino ljudi edini stik s šansonom), bom raje razlagala o drugem... pomembnejšem delu večera... pesmi.

Letošenj izbor izvajelcev je bil rahlo... nenavaden? Za kar nekatere si namreč nisem uspela predstavljati, kaj točno bi lahko počeli v tem žanru. Ampak... na plakatu je na prvem mestu zapisano ime, ki pač prepriča... ni treba napisat katero kaj ne? :P In tako sem šla...v Cankarja.

Gledalci smo doživeli nešteta presenečenja...nekatera so bila namenjena tudi gostiteljici Viti Mavrič. Jah tak pač je Boris Kobal ali tokrat Romeo Cobaletti, prevzetni italjanski operni pevec. Res, dve uri in pol čiste zabave in sproščanja.

Pesmi pa... kot izvajalci zelo raznolike. V večini so se mi zdele nekako... preveč popevkarske. Ampak seveda ne vse. Preseški so bili...kot navadno v izvedbi pesmi nekaterih avotrjev, ki jih imam že tako rada.

Jure Ivanušič z novo pesmijo Zvezde. Cukr za srce, ku ponavadi. Slišalo se je tudi o njegovem avtorskem albumu v jeseni... Ampak glede na to, da ga čakam že dve leti in da zadnje čase ne verjamem tudi če vidim.. bom glede tega še rahlo počakala.

Boris Cavazza prav tako blestel. Prvič sem ga slišala peti šansone v Muzikajeto (oddaja na RTV SLO, kjer predstavljajo različne glasbene žanre). Tokrat je pel nekoliko drugačen, bolj "nežen" šanson Štirje letni časi. Carsko! Kumi čakam, de dobim v cdplejr njegov CD... vinčk u hladilniku že čaka :P

Tadej Veselak je pel v prlečkem jeziku (se opravičujem, če nisem prav napisala). Mloda küra je bila gotovo ena od tistih pesmi, ko se narežiš in zares uživaš, ker vidiš kako zelo se je izvajalec vživel v izvedbo :D tudi to še hočem slišat.

no, tudi francozov, pardon kanadčana Pacsala Lejeuneja, in Jadranke Stojkanović ne bom pozabila.

Po drugi strani so mi bili nekateri izvajalci od zmeraj všeč (Slon in sadež, Murat&Jose), ampak jih nekako ne bi štela pod izvajalce šansonov. Ampak ja... V bistvu me je presenetilo kako lepo so se stopili z ostalimi izvajaci v en zares lep večer.

Kljub vsemu sem bila nekoliko razočarana - nad sabo. Ni se mi uspelo dovolj sprostiti. Razmišljala sem predvsem o vseh različnih stilih pesmi, ki smo jih doživeli.

Da se na koncu vrnem še k naslovu (L'accordéoniste ali po naše harmonikar, tudi Edithina pesem). Navdušil me je Café Teater Band in vedno bolj razmišljam, da bo treba pokukat pod streho Café teatra (organizator, ki letos praznuje že 15 let obstoja!)... takoj po tem, ko izvem kje to sploh je :P

kosmate roke

Torej, ostali smo pri soboti, če se ne motim. Nje?

Torej v soboto sem na vse kriple hotela na glasbeno-gledališko predstavo Srce v kovčku. Pa sej o tem sem vam že razlagala.

Jure Ivanušič o življenju Jacquesa Brela (ja, v prihodnosti načrtujem eno objavo o njem). U bistvu se je tudi tokrat v večini pelo.

Vem, da bi lahko bila nad žametnim glasom Jurčka in njegovimi kosmatimi rokami (fora iz njegove presdtave Kabaret) še bolj navdušena. Ampak gospodje so si naštimali obupno ozvočenje. Vse skupaj je bilo odločno preglasno in če ti nekdo čez vsako mero nabija glasbo... no jst tega ne maram. Še posebi, če gre za šansone.

In zato se v predstavi/koncertu nikakor nisem uspela sprostit do te mere, da bi uživala, kot se da sam u tej zverti glasbe. Zdi se mi res škoda. Ker so bile pesmi v redu, o izvajalcu mi pa tudi ni potrebno izgubljati besed, kej nje? ;)

Nekatere pesmi so bile iste kot v Senci tvojega psa. Seveda drugi prevodi. Nekateri so mi bili bolj všeč v Senci tvojega psa (Starci, Saj ne boš kar šla, Pir ...), drugi bolj v Srce v kovčku (Naslednji, Marieke, stotsnik... in še druge, katerih naslovov se ne spomnim.

Definitivno bi priporočila ogled tudi te predstave, čeprou bi res rada slišala celo izvedbo v nekoliko manj decibelih.

In ja...uradnu sem postala fen Jacquesa Brel. Car!

šok

Dns sm dožvejla hudu, ma rejs hudu presenečenje.

in dokler n bom pršla h sjebi, boste počakali s poročilm o kosmatih rokah in drugih pripetijah.

se vdimo

napad

Dan se je začel nadvse pravljično. Med ugašanjem budilke po principu "tudi slepa kura zrno najde" sem ugotovila da se mi cimra nadvse prikladno ... reži v fris. No sej ne rečem...vsa zalepljena sem se pokrivala s koutrm, da bi skrila svojo ... ni pridevnika, ki bi dobru opisu frizuro :D

No ja...cajt je bil za ustat. Le tako se lahko zares podaš novim dogodivščinam naproti.
Tako mi je prvič v življenju na roki stala sinička :D

Potem pa na fax.
V tem trenutku se moram vrniti nekaj mesecev nazaj v času, da boste lažje razumeli moje presenečenje nad v nadaljevanju oisanimi dogodki.

Zaradi sorodstvenih vezi z aktivnimi člani našega Planinskega društva je name padla odgovornost urednice društvenega glasila. Zbrani članki pa gredo seveda v roke lektorici. Med njimi so letos k njej v poštni nabiralnik pripotovali tudi članki s tega bloga (Jbel Tubkal).

Naslednji dan sem od nje dobila e-pošto: "Tega ti res ne bom popravljala. Popravi v revialno obliko, če hočeš da sploh pogledam." (no, nekaj v tem smislu je bilo - morebitne tipkarske in slovnične napake so moja domena)

Ja, valda sem bila out-of-spirit... tudi pred tem sem se že rahlo spraševala zakaj pišem blog, o čem sploh pišem tuki ipd. Pač esencialna vprašanja. Zakaj točno sem vstrajala s pisanjem vam ne znam razložiti - najbrž kljub vsem vprašanjem nisem dobila dobrega razloga zakaj ne bi nadaljevala.

Da se vrnemo v sedanjost. Na faxu me je "napadla" sošolka. Napadla bolj zaradi mojega velikega presenečenja, kot zaradi dejanskega napada, ker me ni. Mi je pa povedala nekaj krepkih na račun obnašanja v tem prostotu ;) Zakaj bi (jst) nehala pisat med izpitnim obdobjem, če (ona) rada prebere kar napišem. In da moram pisat vsak dan. hmmmm...vird, sm si misnla

Kasneje na pijači sem dobila še eno prav tako...mimogrede izrečeno opazko o zabavnosti objav. Si prepričana Mantsa? Verjemte...ostala sem brez besed.

Stvari, k ti jih drugi rečejo kar tako...mimogrede so navadno najbolj resnične. Še posebej, če prihajajo iz ust ljudi, za katere ne verjameš da bis e počutli dolžni kej tazga rečt iz kakršnegakoli razloga... In ta dva trenutka so bila taka in mi veliko pomenita.

Ampak kljub temu, se bom zdej končno spravla pred zapiske za jutrišnji izpit, oprosti I* ;)

Zahvala

Včasih so ljudje najbolj prijazni do tebe, sam pa ne veš kako bi jim za vse prijazne geste, dobra dela povrnil.

• Za vse posredovane informacije, ki sem jih prek IM dobila od vaju,
• za vse naloge, ki sem jih dobila, da sem sploh približno vedela kaj delat,
• za vse ure ob toustkih in črnem čaju z mlekom u Piki,
• za vse pijačke na sončku u Badovincu,
• za vse spodbudne besede, ko se nobenmu ni dalo niti sedet za računalnikom, kaj šele delat,
• za vse "men se nč ne da," ki so bili še večja spodbuda od vseh drugih,
• za vsa nočna bedenja, ko je bilo treba stvar narest do jutri ob osmih,
• za vsa sestankovanja,
• ze tiste trenutke, ko smo "šli na en čik," čeprav sta bila navadno vsaj dva,
• za vse razlage v smislu kaj sploh delamo (vprašanja "zakaj" si raje nismo postavili),
• za zapiske, ki so često uporabni, še posebej ti zadnji, ki so prišli zelo nepričakovano,
• pa še za vse ostale nefaksične trenutke: francoske večere, nočna bedenja s kozarcem vina, štoka ob igranju enke alpa splošnemu debatiranju.

Ne vem kako bi se vama zares zahvalla.
Naj bo torej ta objava namenjena vama, v zahvalo in v priporočilo za naprej...

HVALA,
Tasy in Moky

neumnosti

Ko bi človek moral kar najresneje pristopit do življenja (beri: zvezkov in drugega učnega materiala), se kar naenkrat pojavi en kup prijetnih opravil - prejšnji teden recimo smo kuhali, ta teden bo očitno v znamenju pripravljanja hrane:

(vam zgleda čudno? zamrznjeno sadje(jagode in češnje) z vodo, (mlekom) in sladkorjem...zamrznjeno...njami...to so chupete)

in neumnosti:

Ampak tudi kulture - danes smo si recimo ogledali Eda-zgodba bratov Rusjan. Fajn stvar. Priporočam. Definitivnu najbel normalna (klasična) predstava kar sem jih videla v Mladinskem gledališku...ampak ne si mislt, da je zaradi tega dejansko klasična...hahaha...not!

Zločnu in kazni (so tudi ponujali zastonj karte) smo se, sicer s težkim srcem, odpovedale, saj je bilo potrebno pred računalnik in bit konstruktiven...ste vidli mrežo zgoraj? to je ta konstruktivni del :P