nič nimam za povedat

Uživam v dneh, ko mi zaradi obveznosti (fax, delo...) ni potrebno uporabljati računalnika. Več sicer uprabljam mobitel (upam, da so smsji še tako poceni kot včasih), da ohranjam stik z nekaterimi posamezniki, s katerimi želim ohraniti stik, pa nimajo lih dostopa do neta.

Zatopila sem se v serijo romanov o Angeliki, angelski markizi. Knjigo nosim povsod. In zaenkrat požiram knjigo z nesluteno hitrostjo, sploh če upoštevamo, da sem za prejšnjo knjigo potrebovala skoraj eno leto.

Grem zdej kar naprej brat...

iz civilizacije

ufa...v zadnjem tednu se je pa dogajalo. Najprej v šotoru pod Mangrtom, nato na gradbišču polnem testosterona in na koncu vrnitev v civilizacijo in s tem spanje na seniku.

Po parih letih je bilo super poiskusiti priti na lokacijo kjer je elektrika le beseda, voda pa v velikih količinah teče v potoku (in nikjer drugje). Pogled iz šotora med deljenjem kart Enke, je povedal, da... no bil je čuden pogled. Na vse strani je bilo zaznati zelo temne obrise gor, okrog njih oblake... najlepše jih je bilo videti, ko se je zabliskalo. Naravnost skozi odprtino šotora pa se je v vsej svoji lepoti svetil Veliki voz (predvsem ko je grmelo in ne bliskalo).

Čez dan je planinski tabor dobival svojo pravo podobo, z vsemi šotori, odbojkarskim igriščem, dimom iz kuhinje, napeljanim vodovosnim omrežjem, improviziranim tušem (s tudi toplo vodo!)... čas je bil da se od tabora v Logu pod Mangrtom poslovim.

Pred mano je bil deloven dan... začetek dela na gorenjskem. Delali smo v tem dvorcu(vir fotografije), čeprav zgleda sedaj že dosti boljše (in brez balkona nad vrati):
Delali smo na levem jerklu (un stolpič v levem kotu). Najprej sva zelo podrobno bulila v bel zid in nekaj zavzeto iskala (z vidika naključnega mimoidočega), vsake toliko časa pa še rahlo čečkala s svinčnikom po zidu. Ko je prišel še tretji sodelavec smo že pridno vlekli črte in nepravilne brisali z radirko... še vedno govorimo o belem zidu. :) sledilo je pleskanje zeleno-sivih kvadrov. O odtenku ne bom... dva restavratorja/slikarja, ki ugotavljata kateri od petih odtenkov je najprimernejši, zraven pa jaz...ugotavljam kjer sploh je razlika med njimi... Strokovna ugotovitev za mojega šefa: "Vse so enake" Po dveh dneh dela se pojavi konzervatorka ob štirih popoldne... in slabe volje izjavi: "Preveč siva je!"

V glavi se mi je kar zavrtelo. Ko sem pogledala s spodnjega odra navzgor kaj vse smo že prebarvali (dejansko smo končavali) in mislijo... "zdej bomo še enkrt?" Ampak ne...barva je bila morda ob obisku konzervatorke res bolj siva, ampak ko smo z delom za tisti dan končali je spet izgledala zelo zelenkasto (kar bi ji bilo bolj všeč)... do petka smo ugotovili, da lahko uro določamo na podlagi tega kako izgleda...zeleno...dopoldne in zvčer, sivo od 12-16.30.

Sledilo je še vlečenje črt s čopičem... ni tako enostavno kot izgleda... grob omet,
črta pa mora biti enakomerna, debela 8mm in z zelo lepimi robovi... ampak bila sta najbolj potrpežljiva. Vse kritike sta izrekla z upanjem, da bo boljše... v takem okolju je res lepo delat!

V petek sem prišla domou ob 18.45, vedela sem da me poberejo 15min po tem. Odrpavila sem se v Dole.Joj, kako dolgo že nisem bila tam. Kar že občutno utrujena in rahlo zaskrbljena nad odstotkom neznanih ljudi, sem se tiho vsedla v avto.

Ampak super je bilo. Kratko in sladko! Vtise o vsem skupaj še zbiram in urejam. V bistvu ni kaj dosti za povedat... bilo je super. To te pač ne more presenetiti ob tako super družbi :P

Ubuntu 9.04

Kdaj sem prešaltala na Ubuntu in zakaj, ste že izvedeli. Bila sem zelo zadovoljna in se v marsikateri stvari, ki jo operacijski sistem ponuja. Grozno mi je bilo, ko sem prišla na fax in se morala ukvarjati s tako zarjavelim OS...

s tem zadnjim sem najbrž zvenela kot povprečna uporabnica na linuxu osnovanega os, ampak, ko enkrat zares preiskusiš - in ne sam mal pofrckaš z live cdja - lahko hitro ugotoviš da stvar res ponuja več.

vsaj mojega stališča... izgled si lahko v zelo veliki meri prilagodiš svojim željam. barve, postavitev pultov, prosojnost, nastavljanje lastnih bližnic na tipkovnici. Da ne pozabimo kašne vizualne užitke ponuja Compiz... od "wobling" okenj (res ne bi znala prevest) do premikanja med okni (trenutno uporabljam tri različne načine, ker se ne morem odločit kateri mi je bolj všeč), slavne kocke in še in še.

Všeč mi je tudi, da imam na voljo dva pulta (start vrstica v Winsih). Na enem mi kaže katera okna imam odprta na trenutnem namizju, druga pa je v vsej svoji polnosti namenjena bližnicam do najpogosteje uporabljenih programov...

Najboljša stvar pri osju pa so mi namizja... virtualnih namizji si lahko določimo kolikor hočemo. Problem je ko se en povprečen user, navajen na Winse vpraša... zakaj sploh potrebujem več namizji?

Od vseh stvari mi je vedno šlo na živce da sem imela odprtih neverjetno število oken, ki jih nisem potrebovala ves čas, zagon na 10 minut pa bi mi vzel preveč časa... Več namizji to preprosto reši. Med pisanjem seminarske naloge imam na trenutno uporabljenem namizju vedno odprt program za pisanje Writer torej, zravem pa še en kup člankov, ki jih uporabljam za vire.

Zaradi splošne velike aktivnosti na mailih (dogovarjanje o premnogih seminarskih, delu in ostalih prostočasnih dejavnosti), ki zahtevajo odlično odzivnost, je super imeti odprt tudi spletni brskalnik... na drugem namizju...da me ne premami srfanje po internetu. Saj vemo kako je to.

Ampak seveda nobena stvar nima samo pozitivnih lastnosti (vseh se mi ni dalo naštevat). Ob začetku sem najbolj sovražila privajanje na povsem drugo logiko, ki stoji za os. Ko sem jo nekako osvojila se je sicer prevrnila v zelo pozitivno stvar, toda prilagajanje na nekaj novega je... TEŽKO.

Zassovražila sem OO, ker ima precej drugačno logiko in ker je zaenkrat še zelo okoren. Ampak tudi tu se je s spoznavanjem programa porodila toleranca :D

Tu so se nekako končale moje pritožbe k Ubuntuju, če odštejemo nezmožnost inštalacije pspp-ja in občasnih problemov z zvokom, DOKLER nisem rekal, ok,... ne bom več imela tako zastarelega sistema... (prej sem imela verzijo 8.04) in si inštalirala novo verzijo. Potem pa se je začelo...intenet šteka, flash playerja ne morem usposobit do te mere, da bi zvok deloval... Na kratko par glavnih stvari ne deluje. Rahlo me stvar spominja na mamin računalnik, ki redno briše datoteke z usb ključka.

Znašla sem se torej v precepu... 9.04 mi ni všeč, ne glede na to s katerega zornega kota pogledaš... kaj predlagate predragi bralci...naj stopim korak nazaj in ponovno inštaliram 8.04 ali grem naravnost v kameno dobo nazaj k -winsom? iz razočaranja bi se morda hotela kaznovat (sej ne bi zdržala dolgo, ampak vseeno) :P

Ampak če kdo razmišlja o prehodu na linux, priporočam. Resno!

vikend

Pejmo se uganko... kje je to?

alkohol

Pogovor prejšnjo sredo mi je dal dosti misliti.

Čeprav ni bila tema pogovora nič nenavadnega in sploh ni povezana z mojim razmišljanjem. Pomembno je bilo le s kom se pogovarjam. Edina oseba, ki mi je v preteklosti podala dober razlog al zgled za ne uživanje alkohola (res se ne spomnim kaj točno je bil prepričevalni faktor).

Bili so časi, ko se alkohola nisem niti dotaknila. Potem so bili časi prihoda v študenstko življenje. Naučila sem se kaj pomeni uživati v vinu. In to mi je ostalo. Pravila okrog vina, ki se jih držim gredo najbrž marsikomu na živce, ampak ker to gotovo ni edina stvar se ne bom sekirala. Kakšna so? Preprosta kej ne:

• vina se ne pije iz plastičnih kozarcev
• z vinom se ne napije.

Ob selitvi v študentski dom sem videla kaj zares pomeni pijanica in se mi je stvar dejansko zagnusila.... dokler nisem bila tudi sama s približno istim promilom alkohola v krvi. Potem sem zaštekala kje je point in moram rečt, da sem dejansko kar uživala.

Ampak človek se včasih zamisli. Včasih sem v pijanosti uživala, zato nisem videla razloga zakaj ne. Poleg tega se je res poredko dogajalo. Zadnje čase pa... mah... ni nekega učinka. Sam neumnosti... v tem kar naredim in v tem kar govorim.

Za vsako stvar, v kateri ne vidiš nekaj pozitivnega, je bolje da je ne delaš kaj ne? AA se spreobrača :P
Nič bat, francoski večeri ostanejo. Morda mi to manjka. Morda...

norosti

Trenutno se počutim povsem noro. Morda je to vpliv prejšnjega tedna, ko sem na pet minut poslušala en in isti stavek "čikas lokas" alpa "nore punce." No zdej si to že sama pravim.

Po dvodnevnem sanjarjenju o dopustu, sedaj ne morem več govoriti o realnosti, ampak o norosti.

Besedni zaklad se mi je v zadnji uri omejil na par številk, na pogled "ma kej prou zares?", "mj smo flne" in smeh...

za slovo pa

LOCAS PEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE

brezdelje

Po glavi mi gre ena misel...

Brezdelje je muka.

Poznano?

Z mislijo se popolnoma strinjam (ne spomnim pa se-po svoji stari navadi- kdo je podpisan pod modrostjo), ampak... ko nič ne delaš se je še večja muka kej narest.

počitnice

Ni besed, s katerimi bi opisala vsa doživetja. Preveč je nastalo internih for, ki jih ne bo lahko pozabiti. Dosti je bilo učenja materinščine - od enih in drugega. Naučili smo se obnašati gorenjsko ("mi smo lačni, nahrante nas"), živeti z naravo (tuš je bil jezero in še mnoge druge stvari) in kot kristjani (dan namenjen služenju drugim... vsak je na svoj način osrečeval prebivalce Srednje vasi). Vse z veliko dobre volje in smeha. Ja smeha res ni manjkalo... no, morda proti večeru, ko smo se zares utrujeni zvrnili vsak na svoj košček sena in zaspali spanje pravičnega :P

bili smo zelo redoljubni.

Vodnikov razgled... baje je tuki mahal Zoisu?

seveda smo se kopali... sej nismo meli tuša doma

nato pa smo se še športno udejstvovali

brez ogledovanja znamenitosti države pri taki družbi ne gre :D
Slap Savice

še Blejski vintgar

najbolj znano barje na Pokljuki

Jenga time...
dve igri in že smo postavile nov rekord

tipično slovensko kej ne? cerkev na hribčku :D
smo prou mougli pogledat

ampak rejs smo bli že zmatrani

lačen računalnik

Že v srednji šoli smo se učili, da je računalnik stvar brez čustev in podobnih lastnosti človeka. S tem se seveda nisem dolgo strinjala, saj se je naš domači računalnik obnašal precej muhasto... brata je ubogal, mene pa ne. In to definitivno ni bilo fer.

Včeraj pa me je bratov računalnik pokazal neizmerno lakoto. Požrl je namreč spominsko kartico, ki jo uporabljam na fotoaparatu. Po nobeni viži mi ga ne uspe prepričati, da bi mi jo vrnil. Srka jo vse globje v svojo srčiko....

grrrrrrrrrrr, sovražim lačne računalnike. Z besedami (vsaj) zadnjega tedna: Skru it. Lajf saks! (sledilo bi žihr še upajaj simi, čapsu kututu, ampak to je že neobvezen gratis del:P)

Ps: dršte pesti, da kartico dobim nazaj, saj vsebuje zelo pomembne fotografije in predvsem videe...

ko te narava zaposli

Po tednu dni v malo bolj naravnem okolju, sem se v nekem trenutku tako zelo poglobila, da sem eno uro uspela opazovati samo ene dva kvadratna decimetra zemlje. En žužek me je tako prevzel, umiril. Morda mi je nekdo hotel kaj sporočiti.

Lahko pa povem, da sem se po tej uri počutila ravno toliko mirno kot po celem dnevu tišine... carsko!