ponedeljek, 28. september 2009

zdravniški pregled in SIGENCA

No pa sem končno opravila ta butast zdravniški , ki je sam sebi namen in ki ga preplačaš...in si tako podaljšala vozniški. JEI.

Povejte mi, kako lahko za dve uri čakanja v čakalnici, od katerih te trikrat pošljejo k zdravnici za pol minutke, računajo 45€ (je računano s provizijo ob plačevanju položnice)? Kje je logika? za čakanje...

Poraja se mi misel, da sem sfalila študij...res se moraš 6 let žulit za knjigami, ampak potem... potem...

No sproti, ko sem že bila na upravni enoti, sem si končno zrihtala še digitalno potrdilo za e-upravo. Postopek je povsem enostaven... upravi spet pustiš en kup svojih podatkov, ki jih seveda sploh še nima na tisoč in enem papirju, mestu ipd. ampak... hei... konec tedna bom že lahko stvari urejala prek neta. Ne vem še kaj, ampak lahko

nedelja, 27. september 2009

Cerkev

Včasih sem malo jezna na naše škofe. Ob vsaki verski slovesnosti znajo pridigat samo o politiki. In ja, vedno sem in najbrž tudi bom imela probleme, da se to dogaja.

Kako naj se trudim nekomu približati Jezusa in Cerkev, če v naslednjem trenutku moja prizadevanja pokoplje škof ali papež svojim komentarjem na politiko. Res. To je najbolj pogosto naveden razlog, zakaj nekdo noče priznavati vere znotraj Cerkve.

In kar se tega tiče, se strinjam z njimi. Politika me pač ne zanima. Ne maram slovesnih maš, priznam... ampak take reči so še razlog več zakaj se jih NE BI udeležila. Pridigo razumem kot nekaj v čemer duhovnik (ne glede na to kdo mašuje, je v tem trenutku duhovnik - tisti, ki mu pripada čast, da je posrednik Bogu pri spominjanju na zadnjo večerjo in trpljenje našega največjega prijatelja Jezusa) nas najprej pograja v smislu..res delamo tako? potem pa nas še malo potolaži in da spodbudo za naprej.

Morda prav zato, ker višje predstavnike Cerkve povezujem z gužvo, prenačičkanostjo, političnostjo... najraje v svojem pogledu na Cerkev odrežem vse kar je "višje" od duhovnikov in redovnikov. Ti se (po mojih izkušnjah, slišala sem na žalost tudi tle že...) bolj ukvarjajo z vernikom.

Ne me razumeti narobe. Škofe zelo spoštujem. Njihova vloga v Cerkvi je nepogrešljiva z več vidikov. Samo pravim, da bi se lahko bolj osredotočali na vero vernikov (ki jih še imajo), ne pa s politiko (ki jim marsikdaj prinaša minus točke, tudi če imajo point v tem kar pravijo).

petek, 25. september 2009

Benetke, drugič letos

Ni ga čez gvišnu je reku **** in šel v Benetke že 28ur pred letom...

Benetke so bile v drugo prav tako pestre kot v prvo. Zaključni del, ki je potekal na letališči, pa še posebej...Pogovori z gondoljeri, ki so vozili potnike ravno pod mostom na katerem smo bili in njihove izjave v smislu "amore mio," do skrivnih misij, veliko smeha, ozkih ulic, nekaj malega prehojenih poti, tečajem salse na enem izmed trgov, polno trenutkov, ki jih niti za denar ne bi hotela fotografirati (nekatere stvari so za na fotografije, duge za v srce).




Ogledali smo si tudi beneško letališče. Bolj natančno, kot sem si predstavljala. Na koncu pa se poslovili (grrrr kako sovražim poslavljanja).

sreda, 23. september 2009

sprehod po mestu

Odpravila sem na kosilo v centru. Med hojo sem uživala v prijetnem poletnem soncu, v avtomobilih, ki so drveli mimo, v družbi popolnih neznancev, s katerimi sem delila pločnik. Vse je bilo super.

Ustavim se na križišču Slovenske in Tivolske. Semafor. Gledam ga kot čudo. Vem kaj pomeni. Ampak vseeno se počitim malo čudno, ko se (kot se seveda spodobi) ustavim ob rdeči luči.

Ob sprehodu po pločnikih na Slovenskih sem vedno bolj dobre volje. Ugotavljam, da so se končno spravili popravljat uno grdo stavbo v kateri je Mercator. Super, res je že kvarila vstop v mesto.

Tudi naprej ugotavljam kaj vse se je spremenilo, ko me čez poletje ni bilo. Pomislim kako mi je žal, da sem letos zamudila Ljubljano v najlepšem času - poleti, ko je dosti bolj prazna in umirjena.

Že pridem do Ajdovščine, kjer vidim zapore na cesti. Dan (ne)mobilnosti. Saj res. Takoj za zaporo so stojnice. Dosti stojnic. Že zares vesela se spustim v igrico ugibanja katero društvo ali pač nekaj se predstavlja na posamezni stojnici.

Začudim se da pred hotelom Slon sploh ni parkiranih avtomobilov. Človek se prav na komot sprehodi mimo.

Potem pa, pridem do Pošte. In se zgrozim.

Na postaji namenjeni mestnemu avtobusu zagledam tri mladeniče v stolih za na plažo... kako se sončijo. Sončijo s pogledomna Slovensko cesto in Namo.. le kaj jim ni jasno??? Takega nesmisla v Maroku že ne bi doživela. Tam ljudje še vejo kaj je to zdrava pamet, čeprav jo včasih zlorabijo.

Tako sem se zavedla, da pogrešam Maroko. Pogrešam divjost kulture, v katero jih vodi zdrava pamet. Vse pri njih je prilagoditev- veri, podnebju...

zakaj je pri nas toliko nesmislov?

Rekli so mi, naj si napišem, da bom lahko čez pol leta prebrala in se spraševala zakaj točno se mi je to zdelo čudno... :D najbrž bo res tako, ampak...nikoli v življenju nisem imela tako hudega občutka, želje, da bi pobegnila od tega "vsakdana"... ne morem si predstavljati...morda se bom pa kljub temu sprijaznila

torek, 22. september 2009

??

Ura je ena in sploh mi ni jasno zakaj vsi okoli mene že spijo... kar nekej

nedelja, 20. september 2009

twitanje na FB

Že od kar sem prišla domov spremljam FB malo pogosteje, prej pač malo redkeje. In smešno se mi zdi, kako vsi najbolj zagnano sporočajo rezultate in spodbude Sloveniji. Da gre za košarko in da gre za evropsko prvenstvo sem izvedela pred parimi dnevi... jah, tega nihče ne napiše. Mi pa definitivno ni bilo treba gledat niti ene tekme. Kakšno je dogajanje- kdo zmaguje, kdo zgublja, kateri je najboljši košarkaš...vse.

Vidim, da nisem edina, ki se še ni opogumila za uporabo Twiterja, hkrati pa FB dejansko uporablja (predvsem) za to.

petek, 18. september 2009

doma

Težko bo.

Zapustile sva svoj mali svet, kjer sva se zabavali le s pogledi ali določenimi besedami. Konec je. Ostajajo le še nerazumljivi digitalni zapisi na spominski kartici v fotoaparatu in v možganih.

Predolgo sva že na daleč ostajali v vsaj delni pozornosti znanstva. Vrniti se je potrebno nazaj, tja kjer spadava. V svet, kjer živiva. Med vse ljudi s katerimi deliva trenutke življenja. In prva novica ni bila najboljša. Mogoče bo naslednja?

sreda, 16. september 2009

Rabat ali vsa cudesa Maroka

Večerno potepanje po plaži in mirno klepetanje na kamnih med uživanjem v prijetni sapici se kmalu spremeni v nepopisno in mokro dogodivščino. Ulovi naju dezž Zatočišče si poiščeva tam, kjer vsi ostali. Na majhnem pokritem prostoru, kjer smrdi po scanini. Tako kot tam kjer prečkava obzidje. Tako oster in neprijeten vonj, ki ga človek preprosto ne more zignorirati.

-------------------------

Zbudiva se okrog devete ure. Ni nama potrebno dvigniti glave iznad blazine, da veva kako zelo dezuje. Zato se le obrneva in spiva naprej.

-------------------------

Ko se kasneje zbudiva je ura... ravno prava za vstajanje (po maroško). Se vedno poizvedujeva kako do živalskega vrta. Ampak avtobusi v Rabatu so zmešani. Dejansko nihče ne ve kam vozi. Niti vozniki ne. Nazadnje izveva, da je baje zaprt. To sva že slišali in kasneje dobili popravljeno informacijo, da je odprt... Obupava. Zastonj se nama ne da vozit po mestu.

Na mojo željo greva proti "podrti mošeji." Tako ji praviva, ker je od nje ostalo le še ogrodje. Hočem poslikati Hlače (uniforme kraljevih stražarjev), ker nama je lani prav takrat zmanjkala baterija. Stražarji se ob vprašanju, če jih lahko fotografiram namehnejo, pokimajo in postavijo v najveličastnejšo pozo. Kar ne morem verjeti, saj so še trenutek pred tem izgledali povsem izmučeni in naveličani. Super, dobila sem dvoje od treh Hlač, tretje so v mavzoleju, kjer je pokopan prejšnji kralj. Nekoliko nespoštljivo bi jih bilo spraševati po fotografijah, kajne?

-----------------------------

Nekaj ur za tem se spet sprehajava po medini. Po ulici polni trgovin. Ne tako kot v drugih mestih: trgovine na vsaki strani ulice. Ne, v Rabatu je ulica dovolj široka za vrsto po sredini. Paziva kod hodiva. Nerodno bi bilo razbiti krožnike ali pohoditi srajco.

V tem strmenju navzdol zagledava nenavadno pojavo. Moški. Se mi zdi. Morda bi bilo bolje reči kar je od moškega ostalo. Koža se zelo tesno lepi na kosti, obraz pa ima zakrit s časopisnim papirjem. Roke drži v zrak in prosi za kak dirham. Tu še posebej pohitiva mimo. Ampak slika ostane. Koža prilepljena na kosti.

Težko se je ozirati za željenim blagom, ko imaš v mislih tako sliko. Ampak časa ni. Mimo naju že hodi slepec. Tudi ta berači. Pogledam ga v oči. Ne najdem jih. Prostor namenjen očem je prazen, zapolnjen le z vekami. Spomnim se na Revnega milijonarja.

Pogled dvignem v upanju, da bodo prebliski krute resničnosti izginili. Zagledam se v nogometne drese kot v poslednje upanje. In že se vame nekdo zaleti. Ponovno pogledam dol. Zagledam verige čevljev, obešene na vrv in obleke, ki prav tako vidijo na obešalnikih izpod stropa. Zagledam berbersko lekarno z paketi posušenih metinih listov, začimbami, mavžami za hamam in vsemi ostalimi pripadajočimi stvarmi.

Pod pultom pa s kotičkom očesa ujamem še eno, tokrat malo manj neprijetno, podobo. Pritlikavka. V primerjavi z drugimi izgleda povsem normalno. Ko grem mimo skoraj ne opazim, da ima izmaličen obraz. Pogovarja se z nekom. Tako pokliče po imenu Aisha. Slišim jo še kako se smeje, potem pa že odjadram naprej v svet čevljev, oblek, spodnjega perila, pasov priznanih modnih znamk, kozjih glav, datljev... kozjih glav.

Ustavim se in si jih za kratek hip ogledujem. Prvič jih vidim. Že tretji teden sem v Maroku in jih vidim prvič. Odrezane glave na belem pultu. Poleg drugega visečega mesa. Nos in želodec sta se na to že navadila. Niti trzneta ne več ob vonju svežega in malo manj svežega mesa. Letos očitno ne bom videla nobene (odrezane) kamelje glave, ugotavljam.

Takrat pa se že spet zgubljam v množici ljudi in "stojnic." Iščem nekaj kar bi lahko kupila. Počutim se kot šopoholik. Ampak zares zagledam ceno, ki je je že kar super fajn nizka... za telovadne. Razmišljam da bi jih kupila. Rabim jih. Doma jih težko dobim tako lepe za isto ceno. Ampak prtljaga... preveč bo. Vseeno se odločim poskusiti srečo, če ne zame pa za... povprašam za črnim modelom in številko 43. Prodajalec me žalostno pogleda in odkima. Vprašam za svojo številko in glej ga zlomka... dobim jih.

Odpraviva se naprej. Utrujeni. Namenjeni sva poiskati trgovino, da si Marjeta kupi čokoladno mleko, sirčke in še kakšno majhno dobroto. Ampak še vedno se nahajava na Nagužvani ulici. Mimo pride gospa, ki prosti za denar. Za njo pa še en slep gospod. Ta ima oči, ampak je slep. Spomnim se na možakarja prejšnjega večera. Do naju je prišel s cigaretov v roki, ves zakajen, in naju prosil za denar. "Če ima denar za čike..." reče Marjeta. In strinjam se.

Preden dospeva do trgovine na vogalu ulice zagledava moškega, ki sedi na invalidskem vozičku. Vsaka noga mu štrli v drugo smer. Poza je preveč nenaravna. Tudi on je pohabljen.

Počasi se že sprašujem, če se morda ne poškodujejo nalašč. Družba tu je res bolj dovzetna ali vsaj manj obsojajoča do takih ljudi. Ampak vseeno ne verjamem. Spomnim se ženske, ki je sedela na tleh in izpod krila kazala svoje noge. Na njih pa velike tumorje. In možaka, ki mu je iz vrata rasla za rokometno žogo velika bula. Spomnim se ženske, ki je po ulici vozila možakarja z nogo, na kateri je prav tako rasla ogromna bula, ki pa je bila poleg vsega tudi gnojna in lepo izpostavljena vsem, ki so jo želeli videti.

----------------------------

Receptor nama potrdi, da obstaja McDonalds. Restavracija, ki je v normalnih razmerah ne dajem niti pod najslabše možnosti. Tokrat je v samem vrhu. Naslednji dan se odpraviva proti železniški postaji. Čas je, da preveriva ali se bova lahko naslednji dan navsezgodaj odpeljali v Fez in naprej proti domu. Omenjena restavracija s hitro prehrano se baje nahaja nasproti železniške postaje. Iščeva in iščeva. Ko že skoraj obupava, na vrhu neke stavbe zagledava dva značilna Mja. JEI!

Ko se kasneje odpraviva na kosilo/večerjo naju na vratih preseneti napis v francoščini: "Strežemo le otrokom" Hmmmmm. Res je ramadan, ampak kaj takega! Kljub vsemu poskusiva srečo in se veseli najeva ocvrtih pišančkov.

------------------------------

dva dni pred tem
Po že skoraj paničnem iskanju vsaj ene odprte restavracije, se oddahneva v majhnem vendar prijetnem lokalčku. Na shwia pizzo bova počakali pol ure... Neverjetno. Navdušeni sprejmeva novico. Jedli bova! Očitno je to v velikem modernem Rabatu čez dan skoraj nemogoče.

Ko že skoraj končava pizzo (pri nas temu seveda ne bi rekli tako... morda bi jo poimenovali za predjed), zaslišiva kričanje. Ampak ne tisto kričanje, ki ga navdno slišiš v Maroku (predvsem na avtobusnih postajah ali okrog grand taxijev). Gre za urejeno oglašanje množice, ki ... demonstrira.

V tem trenutku zagledam, kako moje obzorje prečkajo trije ali štirje vojaki s čeladami. Prostesti? WAW!

Skoraj pozabiva na vse skupaj. Zagledava jih, ko sva na ulici. Skupno korakajo proti vrhu ulice. Proti kraljevi palači. "Saj res... kralj naj bi iz Marakesha nekaj dni nazaj odpotoval v Rabat...." Kmalu se množica (bolje rečeno skupina) ljudi v rumenih jopičih razprši proti nama. Vanje se je zagnal vojak. Smešno. Enega samega so se zbali.

Kot kaže se je skupina odpovedala pohodu do palače in je sedaj zadovoljna tudi z mestno hišo. Prav ko se postavijo pred njo, greva po pločniku mimo. Na vsaki strani imava vrsto vojakov. Pred glavnimi vrati dva policaja. Vsi se smejijo... Eh, ti Maročani... še na proteste ne gledajo resno.

Kasneje vidiva še oranžne in zelene protestnike. Nihče ne zna povedati zakaj točno se je šlo.

-----------------------------

Ustavi naju gruča ljudi pred trgovino, ki ponuja fotografije in podobne storitve. "Kaj se dogaja?" Zagledava dve deklici. Oblečeni sta kot princeski. Vsi se vrtijo okoli niju. Popravljajo jim gube na obleki. Nosita nakit, ki jim bi ga zavidala vsaka princeska. Pas, okrašen z barvnimi kamenčki, uhane in krono. Vse se ujema z barvo obleke. Zraven pa paše še make-up.

Zvečer vidiva še več takih deklic. Receptor nama razloži, da je dan poseben. Prav na ta dan se namreč muslimani spominjajo kako je bog po preroku Mohamedu dal ljudem sveto knjigo Koran. Tri dni pred koncem ramadana.

-----------------------------

Rabat vedno znova preseneča s svojim videzom modernosti v arhitekturi, oblačenju, čistosti... Za tem skriva največjo mero tradicionalnosti. Konzervativnosti v tistem pomenu besede, ki se navadno uporablja pri nas. Je edini kraj, kjer razmišljava kaj bova oblekli in pri tem izločava "kntjere." Brezpogojno. Na ulici si ne upava piti. Jesti? No tega pač ne počneva nikjer, razen če je nujno.

Kaže nam tako svojo kraljevo, razkošno podobo, po drugi strani podobo največje revščine. Mavrica vsega. Povsem drugačna slika Maroka, po drugi strani pa ista kot povsod drugod.

torek, 15. september 2009

Casablanca

Marocani ji na kratko recejo casa. Ima pa tudi arabsko ime, ki si ga nisem zapomnila :)

Lani sva Casablanco spoustili, ker tam-ni-nic-za-videt-razen-moseje. Letos pa sva imeli kaksen dan prevec in sva rekli.. naj ji bo, jo greva pogledat.

In sva se odpravili iz Marakeske zelezniske postaje ( ki je mimogrede FUL lepa) do Casablance.

Ko sva prisli na postajo Casablanca voyager, so naju takoj napadli vozniki malih taxijev. Obema so sli na zice. Eden je bil se posebej ustrjen s svopjim "SORI"
mislila sem si ze.... potem pa mu rekla "sori,wi dont uant taxi, sori" Ni razumela. Ampak vseeno sa se nekako znbile nadlezneze in se odpravile proti avtobusni postaji za center.

Ko sva dobili ustrezno stevilko sa se spravili na klopco in cakali... in cakali... mimo je prisel eden od malih taksijev v njem pa oznik, ki nama kot otrok govoril: "avtobus se ni prisel? se ni, ane? bi rade sle z mano"

stvar se ti totalno zagabi.Spet cakava.... cakava... potem pa si recem, moje misli so tombola, ampak... dejmo sprovat in oznanim; " ce atobusa cez kaksno uro se ne bo, gremo lohk tudi naprej u Rabat"

Na moje presenecenje se Marjeta strinja: "Isto sem sama razmisljala, ampak si nisem upala rect na glas."

Mimo pride nek fant in naju prijazno ogoori in vprasa ce smo namenjene center. Skupaj ugotovimo, da avtobusa s stevilko, ki jo cakava sploh ni. Spogledava se in receva... "no pa pejva."

Park pred zeleznisko postajo Casablanki je res lepo urejen, tudi hladna sapica, ki naju je hladila, je bila nadvse prijetna.

Ampak v kaksni uri sva dobile tis, da nama Casablanca tudi letos ni usojena. Sle sva kupit karto in takoj za tem sva se vkrcale na vlak za Rabat.

ponedeljek, 14. september 2009

Ugibanja

ali
Vse, kar ne vem o Metinem in Marjetinem
pohajanju po Marakeshu

Kje, le kje sta Meta in Marjeta? In kaj, le kaj počneta?

Morda se pod večer potikata po živahnem trgu Djemaa el Fna; tam zobljeta dobrote, zavračata ženitne ponudbe in poslušata prerokbe stare vedeževalke. Morda. Morda nista tam, ker sta se čez dan izgubili v mestu, kjer sta si ogledovali veličastne mošeje, trdne zidove, velike muzeje, tihe grobove. Morda si jih nista, ker je bila Meta tako razočarana, da je živalski vrt zaprt, da sta splezali čez ograjo in se sprehajali okrog, dokler ju niso našli varnostniki in ju vrgli ven. Morda sta preplezali ograjo in se znašli v kletki z žirafami. Ali morda levi.

Morda. Morda pa tudi ne.

Marakesh

Z Marjeto sediva pred najino naljubso restavracijo. Cas kosila je. Ogledujeva si druge turiste in ugotavljava kako nadlezni so. Starejsi par se ze vsede, potem vstane, ker se gospa pritozuje nad soncem, potem se vsedeta za drugo mizo. Ze cez dve minuti ju vidimo na sprehodu po ulici. Eh, si mislim... misliva.

Podava se v souke. Isceva zelene okrasene spicaste babuse brez pete. Ni enostavno pocetje, ker zelenih babus sploh ni, ce pa so za doma in me hoceva take za zunaj. Ce k temu dodamo se dejstvo, da ima zelena dosti odtenkov in da so se prav vsi najgrsi nabrali v soukih v Marakeshu... ja po celodnevnem iskanju in kratkem oddihu, ko sem zavzeto barantala za spominek, ki sem si ga zazelela ze lani.. potem pa nazaj v duhamorno iskanje zelenih babus... z lepo zeleno, ne temno zeleno, ne svetlo zeleno, definitivno ne pastelno zeleno in tudi ne prezivo zeleno... ufa...

Nekoliko lazji del nakupovanja sva na sreco opravili ze dan prej, ko sva brez barantanja nabavili kar precej spominkov. Da bi se spuscali v barantanje s Simojem se nama pac zdi nezaslisno, saj nama je, itak, postavil najbolj ugodne cene.

Spoznali sva se tudi z skrbnikom internetnega lokala (med drugim)...Ponudil nama je nocno oznjo v svojem super fensi avtu. Med voznjop nama je razlozil skrinost oljcnih nasadov sredi Marakesha.


Zgodba gre nekako tako. Ko so Marocani koncno pregnali francoske kolonialce iz svoje lepe dezele je kralj ( dedek danasnjega kralja) povabil vse mladenice v Marakeshu, da posadijo vsak po eno oljcno drevo. Zato je tudi danasnji kralj najbolj navdusen nad oljcnim nasadom in ga ne pusti zamenjati za se tako dobre hotele ali industrijska sredisca.

Lepo nje?

Da dejsnko nisva videli pravega Agdala sva se zavedli sele ko sva se vracali z dnevnega obiska doline Ourike. Tudi ta izlet je bil bolj zabaven zaradi drugih stari, ne tistih, ki sva jih sli pogledat. Na mrto sa se namrec skregali z voznikom minibusa (ki sva ga po ne vem kaksnem nakljucju imeli zase). Prepir je v neki tocki potekal ze tako burno, da se se bala, da bova ostali brez prevoza Marakesh. Ampak po vsem kricanju in ze skoraj dretju se je kar naenkrat zgodil preobrat. Voznik naju je objel in poljubil na glao in rekel, da naju bo peljal naprej gratis... Nic mi ni bilo jasno. Marjeta pa mi je razlozila zelo preprosti: "pogledala sem ga z najbolj zalostnim pogledom in solzico oceh" in od takrat mu je bila kot hci... svasta!

sobota, 12. september 2009

drugi in tretji dan izleta

Drugi dan izleta, smo si po vrnitvi iz puscave v bistvu ogledali le Todra gorge, nad katerim sem bila razocarana. Najprej so naju v trgovini obrali tako ocitno, da... ma smo bili vsi tako crknjeni, da se nam ni dalo it nazaj kregat.

Sam Todra gorge je pa... manj kot 100mp soteske, kjer bi gotovo bolj kot midve uzivali najini plezalski prijatelji. Smo pa imeli super piknik kosilo na otoku reke.

Naprej smo si pogledovali pokrajino proti Dades gorge, vendar smo se zaradi slabega spanja in utrujenosti odlozili, da treking in dades gorge prestavimo na tretji, zadnji dan.

Hotel je bil... waw. S sobe smo imeli razgled na palmeries, na vsaj tri okoliske kasbahe in na zacetek soteske po imenu Opicin prst. Ta nas je cakal naslednje jutro.

SOteska, v kateri so pescenjaki zelo zanimivih zaobljenih oblik. Nismo si mislisli, da se bomo podali skozi najozje dele, da bomo morali plezati cez vodo in zelo paziti, da nam ne zdrsne in pademo. Nismo si mislili, da bo treking vkljuceval ogled vseh treh kasbahov... res, treking nas je povsem navdusil. Ampak kaj dosti govoriti o kamnih.. to je res stvar, ki jo morate doziveti sami.

Pot smo nadaljevali proti Dades gorge, ki pa so bili se bolj veliko razocaranje od Todre... se krajsi ;(

Voznik je kasneje zavil s poti. Znasli smo se v zares pusti dolini, posejani z redkimi sopi trave. Tu zivijo nomadi, nam je razlozil voznik. Vidite: tri votline, ena za ljudi, druga za kuhinjo in tretja za zivali. Ko smo si pogledali nenaseljene, se vsi stirje nismo mogli odlociti katera je katera. v vseh smo namrec nasli zivalske izstrebke :p

Voznjo smo si v celoti krajsali z ucenjem anglescine (voznika, ne italjanov) in pripovedovanjem vicev o berberih in gorencih... oboji so pregovorno skrti.

V dolini vrtnic smo nabavili najbolj sveze pecene in se tople fransocke bagete in si privoscili kosilo v enem od njihovih vrtov. Potem pa neomajno odrinili proti Ouarzazatu.

Na poti smo se ustavili le se toliko, da smo si ogledali kasbah in voznikov dom. Obogatil nas je za ghranatno jabolko in melono. NAMI!

Na avtobusni v Ouarzazatu nam je nas voznik zrihtal karto za Marakesh in brezplacno hrambo beckpacka... poslale sva se mail Black Pittu, da se nahajava kakih 50m od njegovega doma in odrinile v dezevno noc proti Marakeshu, kjer sva s svojo simpaticnostjo dobili 4 kaktuskov.

petek, 11. september 2009

pescene sipine

Po celem dnevu voznje po ravni cesti, ne bi opazila niti ce bi se kar naenkrat pri oknu pojavil velik dinozaver. Toda, ko je nas fajn sofer kar naenkrat ustavil, nato prestavil v vzratno in nato zavil s ceste... to je bilo ze kar cudno.

Cez nekaj minut, smo v daljavi zagledali... dunes, sipine. Nismo verjeli. Videli smo pokrajino... ves cas ravno kar naenkrat pa... bumf, sipine konkretno navzgor, kot nekaksne filmske kulise.

Ko smo prisli blize smo bili le se bolj zacudeni... lepo zglajene ukrivljene ploskve so se kar ponujale... Koncno smo prisli do "hotela," postojanke, kjer so nas ze cakale kamele. Okoli "hotela" so se sprehajali mladi marocani obleceni v modre dzelabe.

Spogledovali smo se z drugo skupino, ki je prisla ze pred nami... Vsi smo bili zelo nesigurni, vendar zelo navduseni nad toaletnim papirjem v WCih in cajem ter slanimi arasidi (drugace slani kot pri nas).

Pocasi smo spakirali vodo in druge potrebscine za prezivetje noci v puscavi. Nasa presoja se je kasneje pokazala za precej slabo, ampak nic nam ni manjkalo. Ko smo spakirali, smo se odpravili proti kamelam.

Izkuseni vodici so nas enega po enega dolocili kamelam. Dobila sem najbolj belo kamelo od vseh. Azreh. Ostale kamele v karavani so bile: Aladin (Francesca), Mustafa(Lucio), Sultan (Marjeta), Azreh (Meta). Prva tri imena so izmisljena, drugo je pa kar je ostalo od imena, ki ga je povedal sefe nase karavane: Yossif. Najbel fajni vodic tm. Ok, on in Hasan. Carja.

Spoznali smo se takoj. Zakaj? Ko znas po arabsko povedati kako ti je ime in da govoris arabsko shuia... vsa vrata se takoj odprejo. In ce so ostali turisti bolj al manj druzbovali med seboj, sva z Marjeto dobile povabilo, da prisedeva k zajtrku, ko smo sredi poti ustavili. Ura je bila deset do sedmih - cas soncnega zahoda. Grdo bi bilo, da bi jim pojedle vso hrano, zato sva se izmuznili vsaka le z enim datljem.

POdali sva se za drugimi turisti na najvisjo sipino v okolici. Takoj ko sem prisla na vrh sem zacutila otrosko zeljo po kotaljenju v dolino... veste o cem govorim? Seveda sem si jo uresnicila. Sipina je bila ocitno zelo strma in hitrrosti sem se kar ustrasila. Na poti navzgor sem imela dosti dela. Pesek je bil povsod: v laseh, v ustih, v oceh...ampak je bilo vredno.

V nadaljevanju poti, sva se z Marjeto odlocili, da so ostali turisti cisto prevec dolgocasni in slovensko pesem sva se kar naprej ponasali med sipine. dokler nismo koncno prispeli v tabor... Kot prvi.

Posedli so nas za mizice. In show se je zacel. Postregli so z vecerjo, vmes pa smo poslusali berbersko in tuaresko glasbo... zame bi bila muzika dovolj... res!

Kaj tocno se je v nadaljevanju dogajalo ne vem... no vem, ampak ne pravega zaporedja dogodkov. Vem, da sem se odpravila iz tabora v iskanju WCa, da me je dobil Yossif in da bi moralma na sprehod. Potem pa... DEZ.

Ja.. mislis si... dej no, dez u Sahari? kolikim se to zgodi?

Sevda smo se zatekli pod sotore, k so puscali bolj kot ce bi bili zunaj. Po desetih minutah pa smo bili ze nazaj zunaj. In z nekaj lepimi pogledi sem Yossifa pripravila, da je ponovno vzel bobnr in... :)

Po kaksni uri cistega uzitka, so se vsi odlocili za pohod na ono goro nad tabrom. Sipina, visoka 120m je kar vabila... dokler se nisi dejansku podal gor. Najprej nas je preseneila strmina, potem pa se podlaga. Se se spomnite naloge o polzku ki spleza dva metra navzgor, nato cez noc zdrsne meter navzdol? Tako je bilo tudi tokrat. Nic ni pomagala Yossifova roka, ki je nepretrgoma vlekla navzgor, niso pomagali pocitki po vsakem cetrtem koraku.

Kmalu sem ugotovila, da je najbolje uporabiti pogon na vsa stiri... svoj lasten KATKAT ;) in potem je slo, za malenkost bolje. Ustavila sem se na vsak sesti korak. Kmalu sem nad seboj zalisala: "Hayat!" (z Marjeto imava ze od Agadirja arabski imeni, moje je Hayat; Marjetino pa Mirjam) Pogledala sem navzgor in videla, da me klice nekdo v dzelabi. "Kul, Yossif se me je spomnil" sem si mislila. Kasneje sem ugotovila, da gre za Ibrahima (vsem raje ne povem kako sem ugotovila). Se drugic sem ugotovila, da je njegova vleka bolj ovira kot olajsava pri hoji, zato sem spet uklopila katkat, Ibrahima pa poslala navzgor, saj meije s svojim lahnim premikanjem navzgor in navzdol med lastnim komaj-se-sopiham-v-hrib rahlo jemalo motivacijo za napredovanje.

Potem pa sem se kar naenkrat znasla sama. Pod mano nikogar. Se spoanka, ki sem jo srecala, je obupala in se spustila navzdol. Nad mano nikogar. Tudi Ibrahim je izgini za obrisom sipine. Rahlo me je zgrabila panika, ampak tolazila sem se z mislijo, a vidim kamp in v njem lucko.

V nekem trenutku sem opazila, da lucke ni vec. Sem pa nad sabo opazila, da sem ze zelo blizu roba sipine. "Po robu bo lazje" sem si mislila. In si kmalu premislila. Ampak sedaj sem vedela, da kljub utrujenosti, paniki in obupu ne bom odnehala, dokler ne dosezem vrha!

Koncno sem nekje na desno spet opazila obrise cloveka. Nekaj casa je bilo kaj videti, potem spet ne. Ni mi bilo jasno kam so vsi sli, ni bilo videti, da bi se vracali, ni jih bilo videti na vrhu. Potem pa...

Potem pa sem kar naenkrat nad sabo zaslisala ljudi. Kaksno olajsanje, nekdo me je pocakal. Obris Ibrahima se je razlil na vec ljudi in ze sem slisala Marjeto, ko pravi: "Poglej kdo je priolezel do vrha, same zenske."

Posteno povedano me je prav malo brigalo, kdo je na vrhu... ok, malo ja. Bolj pomembno je bilo, da je najhujsega konec, da sem se vsedla med Marjeto in Yossifa in obcudovala razgled. V daljavi je bilo videti lucke Risanija in Merzuge. Kulsku.

Potem pa pot navzdol... oh ja... ni tako enostavno kot je bilo videti, ampak vseeno lazje kot plezati gor. Sledilo je spanje, itak.

Naslednji dan smo z veseljem pomagale Hasainu pri pripravi prostora za zajtrk. Z veseljem sva se pustili postreci Yossifu (ostalim se ni mudilo z vstajanjem kot nama in so bili se po sotorih; postregel je vseeno samo naju). Hasain je med frustkom pel Marjeti, imava posnetek. Malo sva preganjali nasa italjana, tako da smo se kot prva karavana odpravili nazaj, v "hotelu" pa smo si seveda izmenjali kontakte in Marjeta je ze kmalu dobila svoj prvi sms od njenega Hasaina.

Agencija

Tretji dan v Ouarzazatu sva se odpravili na avtobusno postajo v upanju na enodnevni izlet proti Ait BenHaourju al nejki tazga... pogledat nek hud kasbah.
Preucili sva moznosti, ugotovili, da lahko uporabiva samo grand taxi... cena je bila hudu zasoljena, zato sva se odpravili proti centru. Privoscili sva si uro interneta in kuminasto kosilo. Po kosilu sva se odlocili, da je skrajni cas da preuciva moznosti za pohod po puscavi. Najina zazeljena destinacija je bila Merzuga, saj naj bi bile tam pescene sipine visje in lepse.

V prvi agenciji sva se zadrzali kaksno uro. Gospod nam je pokazal pot, povedal kaj vse bi na tridnevnem izltu videli. Sevda sva vprasali glavno:"hau mach?" videti je bilo, da razmislja. To ni Slovenija, kjer je aranzma vedno enako drag. Ne v Maroku se ceno postavlja za vsakega posebej. Midve sva dobili ceno, ki sva jo zeleli. Vec ne bi dali. ampak morava se narediti malo hard to get.... pogledava se po drugih agencijah. Smenta. Vsaka cena, ki so jo postavili je bila visja. Neki tip je bil celo zelo nesramen in nam aje dopovedoval da je Merzuga brezveze, da to ni puscava ipd... kar nekaj. Marocani pac ne znajo dobro prenesti zelo kratke besedice: "LA" "ne" "no" "nein" ipd.

Koncno ponizno prideva nazaj v prvo agencijo. Pozdraviva in se zacneva hecati na iznajdbi prejsnjega obiska... samo ta agencija nam je ponudila jahanje na JETcamels. Grzdimo na tem: Marjeta bo imela v Merzugi solo za mlade nomade, jaz pa bom v Ouarzazatu pomagala pri delu na agenciji (studiram pac informatiko nje...).

Povabilo na zajtrk seveda sprejmeva. Vmes na hitro skociva do SUPERMARKETA (prou notr se je dalo stopiti in nakupovalne kosarice imajo). Se do hotela. Na poti opazujeva nekega ... no naj bi bil marocan najbrz ampak ne zgleda. Ze sva skoraj stopili v hotel, ko naju pogleda... seveda pomaham (lokalne kurbe stajl :p) in zaklepetamo se za kakih 15min. Sprejmeva povabilo na pijaco ob desetih in spokava nazaj v center...zajtrk z agency guy.

Zajtrk je bil zanimiv. Sedele sva v sobi z vsemi moskimi druzine (razen enim), zenske pa v svoji sobi. Najbolj sva bile navdusene nad dejstvom, da nama ni bilo treba jesti harire :) datlji so bili najboljsi!

Da sva prisli do cafica, kjer sva bili zmenjeni za pijaco... pot je bila zelo mokra. Ouarzazat se steje za vrata v Saharo. Torej sva bili v puscavi in padal je dez! Fanta s katerimi sva se dobili sta bila zabavna in nic kaj tipicna marocana ( glede nekaterih reci). K sebi sta naju povabila, ker je bilo zunaj res mrzlo (dez in veter) in sicer z namenom da si pogledamo Ice Age 3. Potem pa tega filma nista dobila... sej nje...XD gledali smo enega drugega... nekaj po resnicni zgodbi... to sta torej "not marocan guy" in "hi bilivs in tru storis"

Vrnitev v hotel je prinesla novo popestritev dneva. Marjeta je imela spet zelo bliznja srecanja s svojim nevectakozelonajboljsimprijateljem. Ampak na sreco se je stanje do jutra stabiliziralo, zato sva se odpravili v center, kjer naju je ze cakal nas KATKAT (4WD) in voznik. Pobrali smo se italjanski par (ja italjana sta bla in par sta bla... je lahko se hujse?). Je lahko... tadva sta znala anglesko in tudi nekaj francoscine.

Izlt smo naredili nekako tako: Ouarzazate - Draa Valey - Risani - Merzuga- pescena puscava - Todra Gorge -Dades gorge - Valey of roses - Ouarzazate.
Priblizno 800km.

Draa Valey je bila zame rahlo razocaranje. Nisem videla toliko kasbahov, kot sem jih pricakovala. Me je pa definitivno presenetil pogled na palmeries. Nisem si mislila, da so lahko doline v puscavi tako zelo zelene.

Puscava. Ko smo prispeli do hotela: start jetcamels v puscavo, smo bili vsi stirje najbolj preseneceni. Pescene sipine pricakujes... slikce si ze videl, dosti slikc. Ampak da se zacnejo tako rekoc iz nicecar, kot da bi odrezal in rekel: " tukaj bodo sipine" ne tega pac res ne pricajes.

četrtek, 10. september 2009

Black Pitt

Zbudila sem se v soparni otelski sobi. Tako vroce je bilo, da se ni dalo nic.V tistem trenutku sem se pocutila kot doma: vse stiri od sebe, pa kljub temu svicam ful. Pomislim, da bi bilo morda zunaj na zgocem soncu manj soparno. Pogled proti Marjeti mi pove, da niti priblizno ne more zapustiti sobe. Njen najboljsi prijaelj jo se kar vabi, zato mu pogosto zapoje:
"Helou tojlet maj old frend,
Aj kejm tu sit on ju agen..."
Pomislim na to, da Marjeti pri obiskovanju toalete prav nic ne morem pomagat. Grem vn, malo pogledat mesto. Kaj? Vprasam Marjeto, katero stvar bi manj rada videla: kasbah ali Atlas corporation studie. Rece mi: " Pejdi v studie"

Zunaj je... vroce. Pogledam po glavni ulici. Tukaj nekje bi morala zagledati rumen avtobus-moj trenutni cilj. Odprevim se proti centu mesta, v upanju da mi uspe uloviti avtobus in tako prispeti izven mesta v Flmske studije, edine, ki so odprti za javnost. Kmalu ga zagledam. Seveda ni na postaji. V upanju, da ga ustaim zacnem divje mahati. In jej. Ustavlja se.

Takoj se obrnem in tecem za njim. Konno prispem do sprednjih vrat in se povzpnem po stopnicah. Vidim, da me drugi cudno gledajo. Vsa zmedena sem pogledala po avtobusu in vprasala ali pelje do studijev. Neki moski, ki sedi prav zraven vrat mi skusa nekaj dopovedati, jaz pa v svoji zmedenosti in vznesenosti (hej, ustavila sem avtobus) ne razumem nic. Z upanjem v oceh ga vprasam: "Combien"

Po dolgih minutah ugotavljanja koncno pogledam proti zadnjemu dleu avtobusa, kjer mi iz kabine pomaha nasmejano dekle. "Sit" si mislim, " tle se hodi na avtobus pri zadnjih vratih... kako sm lahko pozabla." Takoj se spravim do nje in placam karto pac. Vsedem se in meditiram na temo svoje zmote. Iz tega razmisljanja me zbudi isti moski od prej in mi kaze ven ter pravi "studio." Ok. Ocitno je to to.

Ko se spravim iz avtobusa opazim, da so me poslali pred ograjen prostor( ok, to ni nic nenavadnega), ki so ga krasili Egipcanski strazarji. Nad vhodom se je svetil napis "Hotel Oscar." Jezna sem pomislila, da so me naplahtali ( v Maroku to pac ni nic nenavadnega). "Vseeno bom poskusila, mi bodo ze tam povedali kako in kaj"

Podala sem se po shojeni potki skozi puscavnato obmocje. Kar naenkrat se je nebo stemnilo. Brez heca. Vse okoli mene je bilo temnejse. Ko sem pogledala proti nebu, sem zagledala oblak, ki je zakrival sonce. OBLAK! V puscavi!

Koncno sem dosegla vhod "hotela." Tam sem zagledala nekega mozicka, ki se je ravno odpravljal v vratarnico. Dela tukaj. Super! Povprasam ga o Studiih in rece: " ja to je to." "kdaj se zacnejo ogledi" Tip me pogleda in rece " za danes so koncani"

Seveda sem bila nad novico vec kot navdusena. In navdusenje tudi pokazala. Presen sem uspela vprasati se kaj drugega se je za mano pojavila se neka francozinja in sprasevala isto. Mozgane sem spodbujala k razmisljanju. Kako gospo vprasati, ce gre v mesto in ce me lahko zapelje. Vmes sta se ze nehala pogovarjati. In spet je pozornost usmeril name. "Si prisla z avtobusom?" odgovor je seveda pritrdilen. Potem pa mi pove, da gre v mesto in lahko grem z njim.

Jah, tudi mene je previdnost v casu bivanja Maroka ze zapustila, zato sem se vsedla na motoincka in pocasi sva se odpeljala.

Nikamor se mi ni mudilo, casa je bilo na pretek. Vstavila sva se na bazenu, potem pri prijatelju v centru. Prijazno me je odpeljal tudi do kasbaha, ki pa je bil seveda zaprt :(

V druzbi domacina sem si tako ogledala Ouarzazaske souke, glavni trg in del kasbaha kjer ljudje dejasnko zivijo. Super je bilo. dosti heca, dosti smeha. Povedalm mi je vse o slavnih osebnostih, ki so se zvrstile v studiju v zadnjih 9 letih, ko on dela tam. Brad Pitt, Orlando Bloom... baje da tudi Leonardo DiCaprio z vsemi sedmimi telesnimi strazarji. Ostaledva sta fajn...

Sledilo je seveda povabilo na tajin. Rahlo zadrzana sem odgovorila, da moram najprej preveriti pri Marjeti 'ne, sama ne bi hodila s tipom k njemu domou).

Marjeta se je zvecer pocutila bolje. Zafrkancij ni bilo konec cel vecer (no razen enga dela...)ko je ponujal spominke iz Maroka), zato sva mu naslednji dan obljubili ponoven obisk v studijih, kjer bo najin vodic. Njegov odgovor je bil: "insahalah"

Naslendje jutro sva se z Marjeto torej odpravili proti studijem. Marjeta je hodila rahlo pred mano. Kmalu se je obrnila v popolnoma drugo stran in rekla: " ou vat a najs kar" Korak naprej in videla sel nekog, ki se skriva za casopisem :)

Seveda sva se na moc zabavali in ga spravljali v obup na tak in drugacen nacin. Stalno sva sprasevali kdaj pride Brad Pitt... ko se naju je navelical je povedal, da morava biti zadovoljni z njim - Black Pittom :)

Ogled studijev baje navadno traja od 30 do 40minut... me sva bili tam med enajsto in dvejo in pol :p najin ogled je bil ekskluziven in je vkljuceval tudi ogled sobe luckarja in apartmaja Sheana Connerija. Ugotovili sva kako mladega Marocana v casu ramadana brez promlemov spravis na rob obupa... ampak pozor, postopek zahteva mnoga znanja, veliko potrpezljivosti in dnevno svetlobo.

Black Pitta sva videli se naslednji vecer. Na njegovi super fajn televiziji :) smo si pogledali film o najbolj uspesni zebri, ki je tekmovala z dirkalnimi konji. Smeha seveda ni manjkalo... tudi zaradi konjev, potepinka... je blu romantis....je meu rdece luci... kwojncki pa kot recenu niso manjkali.

sobota, 5. september 2009

lokalne kurbe in drek

Kot sem ze povedala Taroudannt ni kraj kjer se popotnik ustavi za vec kot ... 15minut... majhno mestece, kjer prevladuje sopara in obcutek utesnjenosti. Temu primerna je tudi cena: 20MD na noc in seveda Tofik in Otman. Super berbera (nej mi noben nec ne rece cez berbere... ze lani sva jih zelo cenili, letos pa...). Super smo se imeli. Zaradi niju sva spoznali tudi enega marocana, ki govori s posebni ... angleskim naglasom; maroskega pa ne zna. KAr je pomembno za nadaljno zgodbo je zgolj to... povedal nam je da se v Maroku po devetih zvecer sprehajajo le kurbe.
Naslednji dan sva koncno zapustile tisti morec kraj. Pot je bila zanimiva. Prvic sva se peljali z minibusom. Nato prestopili v grand taxi in se popeljali do.... tretjega kraja na T... Tazenakht. Imeli sva na izbiro: pocakati dve uri, da se vozniki taxijev najedo in naju popeljejo do Ouarzazata ali pa preprosto stopiva do hotela in se naspiva... Glede na Marjetine potrebe po druzenju s svojim najboljsim prijateljem (WC) sva se odlocili za drugo vajrjanto.
Rahlo izmuceni zaradi celodnevnega potovanja sva se po stopnicah v drugho nadstropje premikali z nadsvetlobno hitrostjo treh stopnic na minuto. Soba, ki so nama jo pokazali je bila.. velik oddih v primerjavi s prejsnjo. Stene so bile pobarvane v domacno modro barvo. Lesene postelje pa so kar vabile nanje. Dobile sva tudi svoj WC in tus s toplo vodo... kaj vec lahko prosis po treh dneh potenja v smrdljivi hotelski sobi, ki ni imela niti pravega okna.
Po kratkem pocitku, ki je trajal priblizno stiri ure, sva se odlocili za pohod po mestu. Pisala se je deseta zvecer. Mestece ima v bistvu eno samo cesto ob kateri so postavljene zgradbe. Bistvo ceste je v tem, da se tu ostavljajo grand taxiji in avtobusi.
Ampak glavni trg je bil zabaven. Obe sva bili po evropskem mnenju obleceni cisto prevec za temperaturo zraka/ dolge hlace in majici s kratkimi rokavi. Pa vseeno so se ljudje obnasali kot da sva kurbi... jah... zanimivo je hoditi po ulici, pozdravljati ljudi ( ok, tega se tle pac navadis) in prejemati komplimente od treh tipov, ki hodijo po cesti objeti, kot bi se nasi vrli slovenski fantje objeli le ce bi bili na antarkti in bi bilo zunaj vsaj minus petdeset.
Seveda sva se ze dosti nasmejale na ta racun...
Naslednji dan naju je grand taxi odpeljal naproti novim dogodivscinam v "vrata Sahara" Ouarzazat. Marjeta je zaradi nenehnih probemov s prebavo pocivala v sobi, ko sem se sama odpravila proti Atlas cinema studios... ampak to je zgodba za naslendjo uro interneta.... je pa zelo zanimiva in :)

petek, 4. september 2009

Ouarzazate

Po vcerajsnjem zelo zanimivem dnevu, ki sva ga pretezno prebile v minibusu in taxiju se danes na hitro oglasava iz Ouarazazata.
za kej vec pa kdaj drugic na bel poceni neti, k bo dejansku delal....

četrtek, 3. september 2009

prisiljen pocitek

Trnutno sva v enem zabacenem kaju kjer ni nic za videt... ok, arabske in berberske souke... mal mjn ku nec.

Med izgubljanjem po arabskih soukih naju je zaustavi nek trgovec. Ugotovimo, da se spomni neke zenske iz Slovenije. Do tukaj se nama stvar ni zdela nic kaj nenavadna, potem pa pove ime: Suzana? Nisva prepricani kaj tocno rece, ampak zveni da bi lahko bilo podobno. Povabi naju v svjo trgovino z obutvijo. Ke nimava kaj poceti sprejmeva povabilo. Pokaze nama del svojega dela pri obdelovanju. Zanimivo za videt, ampak ne ko poslusas njega.

Tip je bil res doooolgocasen. K je monotono razlaga svoje zivljenje, sem se pocutila kot da n*me je ekdo priklenil v nevidni prisilni jopic, me dal med dve blazini n se usedel gor. In ta nekdo je bil velikan.

Pokazala nama je tudi riad za katerega skrbi, v splosnm pa je v lasti francozov. Luskena stvarca... Bomo pokazale fotke doma. Ampak bi je tako dolgocasen. Marjeta kljub vsemu sprejme povabilo na caj po iftarju po principu vse je boljse kot lezati v hotelu. Jaz jo gledam in si mislim... ne to JE slabse. Ampak optimisticno si greva ogledat se berberske suke.

Tu naju zalovita dva berbera, ki naju niti priblizn ne spustita. Ampak sta neizmerno zabavna ( tudi ce ne primerjamo z unim prej). Povabita na hariro. Ok, gremo. Marjeta zaradi zelodcnih tzav sicer ne poskusi. Ampak njuna mama je pripavila belo. Prvic poskusila. Izgleda nekako kot riz na mleku z nekaterimi dodatki.

Pozno je ze, zato s odpraviva nazaj k g. Dolgocasnemu. Povabi naju na caj v riad. Med vretjem vode skoci po meto...in naju zaklene. hmmmm... pol ure ga ni... pocasi se ze pocutim nelagodno. Konno se zaslisi skrtanje v vratih.

Pokaze nama kako se naredi pravi Morokan viskej. Kul. Pride se njgv prijatelj. Ta se dejansko zna hecat... Ampak miute se kljub temu vlecejo.

Kcn se odpraviva nazaj v hotel. Marjeta pa takoj do svojega najboljsega pijatelja... wc. Upava da bo jutri obro, da se odpraviva naprej prti Quarzazate. Zbudim se in... ne dans ne bo slo.

Sdaj sva tu ze tretji dan. Pav brez opravkov in upava, da se stanje dovolj stabilizira da zdrzi 5 urno voznjo.Drste pesti.