Le čevlje sodi naj Kopitar

Nikoli v življenju nisem zares vedela o čem je naš France govoril, ko je napisal Apela in čevljarja. No, predstavljala sem si že, ampak nikoli zares doživela. Do sedaj.

Kaj se je zgodilo? V zadnjem času mi folk soli pamet in me uči stvari na področju, za katerega lahko z gotovostjo trdim, da imam o njem več znanja in prakse kot tisti, ki me hoče kaj "novega in pravilnega" naučit. Statistika in metodologija.

Najbrž mi ni potrebno posebej poudariti, da me metodologija veseli, tudi s statističnimi analizami se lahko pogovorim kot je treba (o tem sem na kratko že pisala). Vajena sem, da ljudje zavijejo z očmi ob taki izjavi. In vajena sem tudi, da mi vsake toliko kdo pove, da statistika laže (kar se sicer ne sklada z rezltati včerajšnje ankete na Žurnal24, kjer je večina odgovorila, da verjame v javnomnenjske raziskave, ma ok). Kaj mi ostane drugega, kot da se nasmehnem in si mislim svoje.

Ampak vsakemu enkrat dostadi, da te ljudje prepričujejo, da je to, s čimer se z največjim veseljem ukvarjaš, laž. Bolj od tega pa me jezi, da me kdo hoče podučit kaj v zvezi s tem. Vse skupaj zaradi prepričanja, da je narediti anketo (statistične analize se vseeno loti manj ljudi:)) nekaj tako enostavnega - Ja kdo pa ne zna postaviti parih vprašanj?! :)

Res je. Vsak otrok lahko postavi vprašanja. Ampak to, da vprašaš: "Kaj je to? Je to kaj za pojest?" ni ravno isto, kot to, da se lotiš sestavljanja ankete.

Zakaj? Tisti, ki se ukvarjajo s fotografiranjem bodo razumeli primerjavo - slabe fotografije ne moreš obdelati v nobenem Fotoshopu (ali kateremkoli drugem programu za obdelovanje fotografij) tako, da bo postala super fajn. Da bo fotografija res super rabiš dober fotoaparat in nekoga z občutkom za fotografijo, ki zna ta fotoaparat uporabljati. Se strinjate?

Isto je pri statistiki. Če narediš butasto anketo, potem ti nobena analiza ne bo mogla prikazat dobrih rezultatov. Rabiš dobero anketo (fotoaparat) in nekoga z znanjem (občutkom, izkušnjami), ki zna anketo in podatke, ki jih dobi iz nje uporabit

Kaj hočem povedati? To, da je anketa kompleksen merski element (čeprav se vam morda butasto sliši, ker v glavi vidite le nekaj natrapanih vprašanj, ko so recimo tukaj; obstajala je še večja cvetka, ampak je na žalost anketa že zaključena, torej ni fore, da dam link), ki ga dobrega ne zna narediti kar kdorkoli.

Prav zato se mi zdi zelo butasto, da na fakultetah tako forsirajo diplome z empiričnim delom. Potem pa slišiš: "Mah, eno anketo bom naredil/a, pa bo. Sej tu je u izi." Zdej govorimo o stvareh, ki jih nekateri sicer res imenujejo ankete, jaz pa jim po definiciji ne morem spustiti dlje od vaje prvošolčka, v kateri se uči vprašalnic.

In kaj se lahko zgodi? Recimo ena gospa, je naredila anketo na podalgi svoje dispozicije, ki je povrh vsega še zelo zelo splošna. Vsak metodolog bo že razumel vic!

Ne, da sestaviš dobro anketo moraš zelo dobro poznat kaj raziskuješ (teoretična osnova). Vedeti moraš KOGA sprašuješ in KAKO te osebe RAZMIŠLJAJO (kvalitativno zbiranje podatkov - diskusije, analiza dokumentov). Vedeti moraš KAJ pomeni vsaka beseda v tekstu vprašanja in kaj bi še lahko pomenila (testiranje vprašalnika).

Držati se moraš nekih pravil, ki veljajo za oblikovanje in so, ko jih slišiš, povsem logične in samoumevne. Pač maš neko konsistenco - oblikovno. anketa mora teči, kot pogovor. Na začetku so uvodna vprašanja, da se malo ogreješ in začneš zanimati: kaj bo sledilo naprej; pa da izločiš tiste, ki u bistvu niso primerni za odgovarjanje. Sledijo osrednja vprašanja. Una ki so nam najpomembnejša. Potem pa anketirancu ponudimo spet nekaj "lažjih" vprašanj, saj mu koncentracija v nasprotnem primeru pade. Zaključimo z demografijo.

Zakaj je demografija na koncu? Kaj ti pa pomaga, če imaš vse demografske podatke, večina anketirancev pa obupa po dveh zaresnih vprašanjih?Poleg tega anketiranec točno ve, da demografija ne predstavlja dolgih in težkih vprašanj in pomeni skorajšnji konec - takrat jim ni problem dat še teh informacij.

Bom povedala drugače. Ste poklikali zgornjo povezavo? Ste poskusili rešiti anketo? Kako vam je šlo? Ste prišli dlje od tretje strani (prva je nagovor, druga je demografija, tretja so trditve...)? Ne? Zakaj ne? Se vam zdijo trditve predolge? Morda sploh ne razumete kaj je deficit? Se vam že od začetka zdi, da anketa ni namenjena vam?

Čisto možno. In kdo bi vam zameril. Zdej ste se gotovo spomnili še drugih anket, ki so vam jih poslali prijatelji in ste jih iz prijateljske ljubezni mukotrpno reševali. Ste se vam je kdaj zgodilo, da ste reševali spletno anketo, pa se je pred vami pojavilo vprašanje: "Kdaj ste nazadnje uporabljali računalnik?" ali še huje "Kdaj ste nazadnje uporabljali internet?"

Ja, tudi take "ankete" se pojavijo. Ma s takimi se prvič ni za hvalit, drugič nič dobrega ne naredijo - pridobljeni podatki so popolnoma neuporabni, zato je škoda vašega časa. Pa tudi časa tistega, ki je atako anketo pripravljal in jo bo obdeloval.

Nikoli mi še ni prišlo na misel, da bi se usedla zraven programerja in mu začela razlagati kako naj oblikuje programske stavke. Zakaj že? Ker sem se en semester učila programirati v Pythonu in znam napisat: "print "Pozdravljen svet?"" Bodmo resni! Delajmo tisto kar res znamo in se ne vtikajmo v delo drugih. Sam slabo voljo povzroča.

Če so vas (na faksu alpa kje drugje) naučili izračunati aritmetično sredino, Hi² in ostale osnovne statistike še ne pomeni, da vam je statistika znana. Predvsem pa to ne pomeni, da kaj veste o metodologiji, ki je definitivno še pomembnejša.

Le čevlje sodi naj kopitar!

Frnce, čist prou ti dam!

Smrkastično

Ta teden me okolica nenehno opozarja kako hitro mineva čas. Eden od znakov je definitivno tudi ta:

Tukaj je, kot sem obljubila. A veš kolk stari so že?

Prvič so bili Smrkci objavljeni daljnega leta 1958 v nekem časniku na Belgijskem, takrat so še tekoče govorili francosko. :D No sej bo kmalu 30 let odkar so jih američani nardili slavne z risankami. Aja ne... Ata smrk je baje star samo 542 let. Poglejte si to, če mi ne verjamete.

Nikakor ne dobim linka s slovenskimi imeni:

• Ata smrk - uni ta glavni smrk, ki je za razliko od drugih oblečen v rdeče hlače in kapo. Nedvomni vodja skupine, po poklicu znanstvenik, tako da ga pogosto vidite z epruvetami ipd.
• Smrketa - tista ta lepa, dolgo časa edina ženska predstavnica. Se je ne spomnite? Pa to je una, z blond lasmi.:)
• Grebač - uni ku peče in vse poje - ma une stvaritve, ki jih dela so njami njam. Navadno ima v roki polovico torte, ki v parih sekundah povsem izgine.
• Glavca - a ga je treba posebej predstavlat... sam sebi se zdi najpametnejši. Drugi imajo o njem enotno mnenje - vsem gre na živce. Enkrat celo prevzame oblast, ko Ata Smrka ni. Izkaže se, da nima praktične žilice za vodenje skupnosti :) Njegov zaščitni znak so očala.
• Zmrda - "Sovražim smrkce!" alpa smrkce zamenjajte s poljubno besedo, najraje samostalnikom ali glagolom in voila... imate novo izjavo, ki je tako značilna za Zmrdo. Če ga ne prepoznate - to je tisti, ki vedno, brez heca, VEDNO grdo gleda. In lih zato mi je zabaven. Ku itak ima vse najrajši in vse nardi, sam pritoževat se mora. :)
• Vicko - "Glej, darilo imam zate" "O Vicko, kako lepo" BUMF! V eni epizodi pa se mu zgodi, da Smrkce pretirano zafrkava s temi darili in mu vrnejo, on pa jih hoče opozoriti red Gargamelom - ker jih je prej preveč zafrkaval mu itak niso verjeli. Ampak nič bat, vse se je dobro izšlo. Je pa pogumen in na čase spominja na Magajverja alpa Čaka Norisa - darilo potegne od nikoder in si ga upa podarit tudi Gargamelu,
• Bistri - od vedno in povsod je namenjen Smrketi. Čeprav ne vem zakaj. In čustev si tudi nikoli ne izpovesta. Brezveze! Aja, je pa kao mišičnjak in na čase je zabaven. To je tisti s tatujem. V novem prevodu se baje imenuje Marinec (buuuu ta novmu prevodu).
• Klada - tisti s svinčnikom za ušesom...Tisti, ki vedno popravlja in popravi stvari (nene, ni v smislu A je to)

Kako so že ostali? Uni ku sam spi (je morda Lenko?), pa tisti, k poje, pa kmetovalec (ok, nega ni tok dosti), pa oni, ki si zelo dobro misli o sebi (Lepi morda?)...

Ok, kdo ne pozna Azraela in Gargamela z njegovim: "Dobil vas bom, pa če potem takoj umrem!" in čarovnica...ja una, k se spremeni v smrkca brez repka.

Če mi kdo lahko empirično (to pomeni s pomočjo gledanja smrkastičnih risank) ugotovi kako veliki so Smrkci in seveda to primerno utemelji s slikovnim materialom... bo rešil en problem, ki me teži že par let: KAKO VELIKI SO SMRKCI?

Zagreb

Odločitev za izlet je padla v momentu. Šele med "načrtovanjem" na vlaku sem ugotovila kako zelo malo poznam kulturo južne sosede. So pa definitivno pridobili nekaj točk, ko sem prebrala o tem kako radi imajo svojega bana Jelačića, ki se je bojeval za večjo avtonomijo Hrvatov, a izgubil. In še vedno ga imajo zelo radi in mu postavljajo kipe. Poskušala sem se spomniti kakšne eminetne slovenske zgodovinske osebe, ki ji nekaj ne bi uspelo, pa bi jo vseeno poznala.a se kdo spomni kakšne? Meni namreč v spomin ni uspelo priklicati nobenega imena.

Izlet je bil miren, a izredno prijeten - tak kot se je najbolj prilegal razpoloženju.

Dwosti lejpih parku. V vsakem svojem vzdušju. Najbrž ne bova pozabili na:
"Que paso? Que paso?"

Kaj malo vem o njem. Ampak rečte, da Strossmayer ne deluje pravi đek, vsaj tuki :)

Pisane rožice

vrtiljak.
:)
na renesančni tržnici

Šele čez nekaj časa sva ugotovili, da prav ta vikend poteka festival folklore. Ulični nastopi so se dogajali na vsakem koraku. Super!

Hiteli sva v Gornji grad, pred Banske dvore. V vodiču (ok, je bil star, ma vseeno) je pisalo, da se straža vsako soboto in nedeljo menjuje točno ob 12h. Tak je bil najin pogled med 11.55 in 12.05. Zelo zanimiva menjava :) sam straže sva nekako pogrešali :)

otročje ali otroško?

Na sprehodu skozi zimsko idilo londonskega parka, sem se kar naenkrat ustavila. Ni bilo zaradi policistov na konjih ali česa podobnega, česar v Sloveniji ne vidiš vsak dan. Obstala sem zaradi povsem običajne stvari, ki jih najdemo tudi pri nas. Stvar mojega zanimanja kamorkoli grem.

Ko sem se vračala z izpita zares slabe volje, sem ga zagledala. Prvič. Tistega. Obraz se mi je razjasnil. svet ni bil več tako temen. Iz ust pa mi je že letelo prirejeno besedilo: "I've just seen a place..."

Ne bom pozabila ne na večer, ko sem prvič, čisto po naključju, zavandrala tja - čisto drugi konec mesta, kot oni prej. Dolgo nazaj je že. In tistih občutkov res ne bi hotela ponovit.

Ta prostor posebej iščem, ko razmišljam o stvareh, ki me težijo. Takrat se preselim na svoj planet in tam ostanem dokler se mi od misli ne zavrti ali pa začnem dolgočasiti sama sebe. To je tisti prostor, tisti skrivni kotiček, kjer si lahko obdan z množico ljudi, ampak si sam zase. V tistem pozitivnem smislu.

Ampak včasih se greš tja preprosto znoret. Je to bolj otroško ali otročje? Danes se o tem resno sprašujem. Ne vem.

To so kraji o katerih govoriš, nikoli a jim ne določiš lege. Ko drugi izvejo za njih... zgubijo čar.

Protesti

Že od vikenda naprej razmišljam, kako bi pisala o burkah (feredžah) ali pa nekaj bolj filozofskega o življenju. Obe objavi sta v moji glavi že skoraj spisani, toda včeraj so me organizatorji današnjega protesta prav zares razjezili...

S tem:

Pa pismu! Nej grejo smetit kam drugam! Naša čistilka ima tudi brez tega dovolj dela.

Ne bom razlagala svojega mnenja. Čist brezveze se mi zdi poglablat v to. Tuki imate ene par blogerjev, ki je pisalo o tem: Ana, BigWhale, Društvo humanistov, Epiphany, Jeanmark...

Kaj se je danes dogajalo? Upam, da nič omembe vrednega. V nasprotnem primeru je gotovo vrglo senco na študentarijo...

Še zmjri sem jezna zaradi smetja po hodniku. Ma ku de bi bli u štali... grrr!

Kaj je blog?

Blog is something that losers put online so that everyone can read.

(NCIS S4E9)

Ne bom prevajala. Bi se pa najraje strinjala...sam u svojo lastno župo pluvat... eh..kar je rejs je rejs: .JA, rejs je :D

Kajenje škodi zdravju

Smeh.

Kolikokrat ste to že slišali? Kajenje škodi zdravju.

Ampak od nečesa človek pač mora umreti, kejne?

Smeh.

Načeloma bi se morala danes zamislit nad sabo. S prijateljico, kadilko seveda, sva kupovali šišo. A bi morala najprej razložiti svoje stališče do kajenja? Ok, naj vam bo.

Ne kadim. Iz principa. In nimam namena začet: "Kej vse člouk iz samga dešpeta nardi"(Iztok Mlakar). Pa ne gre za to, da bi me prevevale misli o zdravem življenju al uni rejs (oblikovno in drugače) obupni napisi na škatlicah in zavitkih tobačnih izdelkov. Grous. Ma ne... včasih me prou mika, da bi poskusila. Smeh. Ampak nikoli me nima tolk, da bi to dejansko naredila. Morda tudi zato, ker vem kaj naredijo čiki po parih desetletjih strastnega kajenja. Ni lušno. In zato ne kadim.

Po pravici povedano mi gre na jetra že pasivno kajenje. Pač mi ne diši, ne razumem zakaj bi morala smrdet po čikih. Ampak zarad tega še vedno nimam nobenega namena razlagat drugim, da tega ne smejo počet. Ja, v krogu kadilcev se bom (najbrž edinkrat zares zavetno) premikala kot bo pihal veter... torej tako, da se ne bo kadilo vame. In tega so vsi, ki me poznajo že vajeni. Včasih je celo zabavno, ker izgleda, kot da bi telovadila :D Ja, dim vedno poišče nekadilce... grrrrrrrr

Šiša po drugi strani... ko zavoham jabolčni tobak se mi kar stoži po tem, da ne kadim. K tist pa res diši!

Torej, s prijateljico sva kupovali šišo, za rojstni dan. In potem, ko je vodno pipo že izbrala, se je pozanimala še o njeni uporabi. Prodajalka ji je seveda hitela razlagat, jaz pa sem ji pomagala: sem daš vodo, tle tobak, pa foljo ipd. Dejansko sem kar dosti vedela kako in kaj delat s tem. Jah, pač me spominja na Maroko. V druge kontekstu je nisem videla. Sam vseeno. Ko sva prišli iz trgovine, mi je prijateljica že prav očitala,da vem več od nje.

Jaz pa sem se spomnila na "ju angri? Ju šud it" (Sej sva mu poskusili razložit, da nisva lačni, ampak jezni... ampak, ko se Maročan naredi neumnega... ) in uno majhno zatohlo sobico, polno dima (grrrr dim mi tudi pri šiši ni všeč :)). Suit memoris :D

Ne, to ni tista sobica, ampak je pa slikca urjdi za primer drženja ob šiši... k bodmo pošteni, šiše nikoli ne kadiš sam, kej nje?

Hruška II

Zakaj pa se ne bi malce sprehodila po tržnici? Že dolgo nazaj je uboga Hruška zapustila svet. Najbrž vam sploh nisem povedala (sem pa pisala o njej v tej, tej in tej priložnosti)? Ja, preveč sem bila razzaloščena. Se opravičujem.

Uglavnem, Hruško sem že kar fajn pogrešala in vedno znova sem si govorila, da bom kupila novo, ampak... zakaj je že nisem? Pojma nimam.

Danes sem se na tržnici (očitno) ustavila pred pravo stojnico. Od nje sem namreč odnesla... ne ene, ampak dve jagodi :) Naj vam ju opišem:

Zgornja gospodična ima velike in bleščeče liste, ki naj bi bili v velikem nasprotju s plodovi- ti naj bi bili podobni gozdnim jagodom... majhni, ma ekstremnu fini. Če gledam po Hruški, lahko predvidevam, da na njej ne bo jagod ;) ma upanje umre zadnje. :)

Ta gospodična že ima potenciale za dve jagodi. Če res bodo al ne, se bo pokazalo čez čas. Jagode na tej gospodični bodo tok ogroOOOooomne, da jo bom morala preselit globoko pod okno, ker bo imela le v atriju dovolj prostora. hahaha.

Zdej pa še bistvo objave. Dejte mi pomagat izbrat ime za eno in drugo gospodično...če ima kdu še ene srednje majhn cvetlični lonček odveč se ga tudi ne bom branla.

Kšna ideja? Pomisnla sm na češnjo, sam se mi ne zdi izvirnu...vse ideje dobrodošle (tokrat bom morde celu tolerirala tudi anonimne ;) ma ni za pretiravat).

veliki finale

Najprej je bil Dott. V bistvu po ničemer ni pretirano odstopal. Bil je dober, ampak... jah dober :) Vedno sem občudovala njegovo elegantno postavo, predvsem rame. Pojma nimam zakaj. Ampak zaradi njih je postal moj prvi snooker favorit.

Minilo je kar nekaj turnirjev. Vedno se je pojavil vsaj v četrtfinalu. Tak, soliden igralec je bil. Včasih bliže zmagi, drugič malo dlje od nje, ampak vedno pri vrhu.

Potem pa je prišlo svetovno prvenstvo 2006. Potihem in nikoli z veseljem se je omenjalo kritično stanje, v katerem je Paul Hunter. Pa še vedno je igral na tem turnirju. Izgubil je proti Neilu Robertsonu. Moči so mu na žalost pešale. Kar malo sem pozabila na svojega favorita. Pač, začneš razmišljati o vsem skupaj.

In prav zato sem bila zelo presenečena, ko se je moj favorit (u bistvu sem navijala tudi pojavil za zgornja dva) znašel v polfinalu. In nato v finalu. In potem je zmagal. Hard! Tekma je bila napeta in taktična. Dosti je bilo "igračkanja" s postavljanjem snookerjev in skrivanjem žogic. Pač, tisti ta zanimiv del igre. Dramatičen finale se je zaključil ob treh (nism prou gvišna) zjutraj.

Zmagal je Dott. Kul! Res sem bila vesela, da je dosegel svoje sanje. Ampak... zdej je že bil najboljši na svetu - zakaj bi še navijala zanj? Poleg tega sem ga slišala govorit XD (ma ni posnetka... na vseh ima dosti bolj možat glas kot je tisti, ki se ga spomnim).

In moj favorit je postal Neil Robertson (zakaj ne Paul Hunter si lahko preberete na povezavi zgoraj - mislim, da je bilo svetovno prvenstvo 2006 njegov zadnji turnir). Najbrž je k mojemu izboru, ki je njega določil za favorita, najbolj pripomogla njegova frizura. V nekem trenutku me je dejansko imelo, da bi sprintala njegovo fotko in jo nesla k frizerki: "Takole me ostiži." Hmmm, zakaj že tega nisem storila? Najbrž sem se bala, da mi ne bi pašala tako kot njemu.

No, Neil je bil v snookerju nekako vedno v ozadju. Opazili s(m)o ga nekako istega leta (2006), ko je zmagal Welsh open. In potem dolgo nič. Ok, sej je bil dober. Govorilo se je, da je talentiran, da je dober. Ampak mlad. Da bo potenciale še razvil, ker nima dovolj izkušenj z nastopanjem.

In potem, se mi je po dolgih letih izpolnila želja - videla sem ga igrati. V ŽIVO!!!! (od tod tudi fotke) Ko enkrat vidiš snooker v živo, te mine, da bi ga gledal po tv. Ampak, odpovedati se finalu svetovnega prvenstva, v katerem igrata Dott in Robertson bi bilo "takisto nečedno početje."

Odločilne zadnje trenutke, si lahko pogledate tukaj (hmmm, če ne bi dobila namiga, de je una bjonda zravn nega noseč, bi že zbirala pomočnike za uresničitev plana "hit-and-run" ;)). Vseh slikc in komentarju ne bom dala gor. Če se komu da, nej si pogledat ta članek, za vse entuzijaste, pa itak nima pomena stavit linku, kej nje?

Čeprav je zunaj megla, čeprav je dež, čeprav me Piki spravlja ob živce, čeprav sm zasuta z delom (ok, tu ni lih slabu kej nje? :)), čeprou imm mokre oboje tulivadne, čeprou... dan je lep. In naslednji bo tudi!