Oh dragi moji, kaj vse vam imam povedati danes (
To,
to,
to,
to, na
tega sem sploh ponosna in
to, ste že prebrali, kakor vem ;))!
Začelo se je prejšnji teden spogovorim, ki jih imam že od nekdaj rada in se začnejo s:
"Kej dejlš nsledn vikend?"
in se nadaljujejo z
"N vem, nimm planu" (ker to pomeni, da bo prva oseba, ki je s pogovorom tudi začela, predlagala kako dan preživeti)
"Dobru. Mi boš pomh dagala, k bomo točili mjd."
"Ok, ni problema."
"Ma te bom rabu že pr fizičnih delih."
In tuki so se mi oči zavetle. TO je namreč pomenilo, da bom lahko prvič v življenju v živo videla CEL postopek točenja medu (nekaj tudi
tu)... Tudi uni del, ko gre čebelar po satje! JUPI!
Cel teden sem pridno pisala diplomo, malo manj pridno delala (ma nism jst kriva :S), ves ta čas pa nestrpno pričakovala petek. In resno sem se že spraševala, ali bo sploh prišel (no pa sej ste vidli, o čem sem pisala... bledlo se mi je...:))
In potem je prišel petek. Po zelo neobetavnem četrtku (res ni blo dosti lepega v tem dnevu, ma ajde), je KONČNO zvonila budilka ob 5.15. Seveda je blo treba na glavni, moški del ekipe počakat tri čertrt ure - kr če smo zmenjeni za štart ob pol šestih, to pomeni, da bomo ob šestih šele vstali... grrrr. Tipe je res treba zmjri čakat (ok, so svetle izjeme ;)) Magari, sm bla tok navdušena, de me še to ni motlo :)
Potem smo se nekako ob pol sedmih odmajali proti avtu in na pot. In smo prispeli. Iz previdnosti (ene parkrat sm že omenla, da sem alergična, kej nje? in de se čebel bojim? ok, to smo razčistli), sem si takoj ob prihodu oblekla "vesoljsko obleko." Ustreza vsem kriterijem: je bela, je čudne oblike in neki časa rabiš, da poklopiš sistem oblačenja.. vesoljsko kaj ne?
Morda bi, prej ko nadaljjujem, na kratko razložila nasprotje mojega navdušenja nad tem, kar bom doživela in tem, da me je čebel strah, ker sem en piklčk alergična na njihove pike. Verjamem, da čebele čutijo, da se jih bojiš. Zato je več verjetnosti, da te pičijo, če te je strah. Verjamem, da se lahko (vsaj nekaterih) strahov odvadiš. Zato sem že lani začela delati na tem, da izgubim strah pred čebelami. Posebej zato, ker so mi kljub strahu ta bitja strašno fascinantna in bi ne imela nič proti temu, da bi se z njimi mal bolj pogosto ukvarjala... ta:)
Uglavnem, da se vrnem nazaj na dogodivščino. Ko je bila čebelarska jakna s klobukom in rokavicami tam, kjer mora biti, sem se podala v "nevarno območje - za čebelnjak. Tam smo lepo razpostavili gajbe (eh, ne da se mi ugibat slovenskih izrazov) in pripravli mašinco za ometat čebele s panjev. Zlata je ta mašinca!Seveda čebeč ne poškoduje, drgač bi bla zlobna, ampak ker jih ne... :)
Kako gre postopek? Odpreš panj, pardon. Ni tako lahko. Medtem ko glavni čebelar odpira panj, si pričneš pet
to pesem (predvsem refren - 1.25s), ki ima prepričevalno nalogo: prepričati mora tako tebe, kot čebele. Zato pesmi (vsaj vsi tisti z bolj malo posluha in smisla za petje) pojemo v svojih mislih in ne naglas. ;) Medtem glavni čebelar odstrani mrežo na zadnji strani panja - zgoraj (zakaj, bom napisala ob koncu poročila, v kšnem zadnjih delov-ja več delov bo). In vzame iz panja prvi sat (slo. prvo satovje?). Ostali udeleženci z zanimanjem gledamo.
Vmes nekdo od opazovalcev vžge uno zlato mašinco in glavni čebelar potopi sat vanjo. Ko ga potegne ven, čebele čudežno (ne glih, ma za dramatičn učink, naj mi bo pretiravanje dovoljeno) izginejo v posodo na dnu čudežne mašince. Zakaj je čudežna? Pred to mašinco se je čebele ometalo s satov...namesto petih čebel, ki ti razburjeno letijo okoli glave, bi jih bilo z ometanjem 100... zato je zato se, za moje pojme, kvalificira za pridevnik "čudežna". :)
Seveda, sem se za vas potrudla in celotno stvar posnela, sedaj pa mi zlobni stric gugl ne pusti, da bi vam filmček tudi pokazala :(
Ko čebelar izprazni vseh deset satov (opravka smo imeli z velikimi AŽ panji - o tem sem
že pisala), iz posode v spodnjem delu mašince vzame čebele in jih vrne nazaj v panj. V izogib prevelikemu roju jeznih čebel okoli glave, jih pred tem še malo popršimo z vodo - tega dela mi ni treba razlagat, nje? Dobro. ;)
Hehehe, dns sm bla turistična, sem posnela tudi to... in spet... :(((
In ta postopek čebelar ponavlja, dokler tega ne opravi pri vseh panjih, ki jih hoče oropat meda. Ma ne! Ta postopek ponavlja, dokler se kosoblejka ne opogumi in na začetku prime sat in ga da v mašinco. Ej, ampak na tem satu je res dosti čebel in sem se morala res opogumiti. Potem pa spet preide v fazo bolj ali manj distanciranega opazovanja. Dokler... dokler se ob odpiranju zadnjega panja končno nisem ponovno opogumila in čebelarju predlagala, da mu pomagam tudi pri vzemanju satov iz panja.... Hehehe, zlati moj tata, se je strinjal, čeprav bi sam stvar dosti hitreje opravil :)
Seveda, se kljub dejstvu, da so zjutraj čebele dokaj mirne, vedno dobi kakšna bojevnica, ki je pripravljena žrtvovati svoje življenje in koga piči. Sama sem jo odnesla zelo srečno, z enim pikom, glavni čebelar jih je dobil v roke ene 15, ampak on ne šteje, ker je čebelar in je tega vajen!
Kljub pikom in proti kncu ne več tako zanimivemu postopku, smo vse sate varno spravili v gajbe in na prikolico...
Čakal nas je osrednji del postopka ali kako iz sata, ki je sestavljen iz (pravilnih) šestkotnih celic iztisnemo med, brez da bi jih pri tem pretirano poškodovali?
Prej
in po odkrivanju celic. Vidite kateri del sata je bil prej pokrit? ;)
Potem sat potuje na stojalo,
kjer potuje na ringelšpil ;)
Stojalo pa se sprazni - na spodnji strani vidite tudi grabljice, s katerimi se odkriva celice, ki so jih čebele pokrile.
Iz ringelšpila pa skozi cedilo v cisterno. Cedilo zato, da v medu ni več oska ali drugih drobnarij, ki jih nihče ne mara na kruhu, pa čeprav niso lih smrtonosne...
Smes sem s satov postrgala tudi to. Da vidimo al ugotovite kaj je (sej vem, da ni najboljša fotka in da stvar sama prepoznam predvsem po vonju... pa nej vam bo to za namig ;))
Čakal nas je osrednji del postopka ali kako iz sata, ki je sestavljen iz (pravilnih) šestkotnih celic iztisnemo med, brez da bi jih pri tem pretirano poškodovali?
