četrtek, 29. julij 2010

Dojenčki

Prejšnji teden sem izvedela, da se je na tem področju nekaj zgodilo. Ma ne, čučkoti, ne pr meni :)
Ne bom povedala pr komu, ker nisem pristojna za spuščanje takih novic v javnost, sploh ne sm...
Ampak sem najbolj vesela, ko sem danes (končno) slišala, da je vse v najlepšem redu, da je deklica pošten dojenček, da je danes stara točno 19 dni in da je tudi z mamo vse ok.
Sej ne vem, če se spodobi, da bi čestitala... ampak sem res FUL vesela, ko sem to slišala - da je vse zdravo in je vse uredu. Z obema. :D
Zdej lahko upam samo še to, da je mala pridna in ponoči spi, pridno je in je sploh najpridnejši otrok... no, s časom, bom morde zvedla tudi ke tazga...
Čestitke novopečeni mamici (no, sej ni več tok nova, ampak vseeno). JEI!
Ps: I... zdej čakamo nate in na ... ;)

ponedeljek, 26. julij 2010

Gorenjska, kličeš me...

Prejšnji teden je bil kar precej Gorenjsko obarvan. Najprej sva z Ano sprehodili Lu skoraj do slapa Orglice. Prav pašalo je rahlo pretegniti noge in jih namočit v niti ne tako mrzli vodi. Vem, kaj mislite - vsaj smrdelo ni ;)

Naslednji dan sem si z družbo ogledala še en gorenjski biser - Bled, na pijačo. Podobno kot smo to, sicer v drugi zasedbi, storile že lani. Nihče me ne ne bo prepričal, da so takoimenovani "alpski bloki" v Lescah res bloki - zame so in bodo mal večje hiše. tudi, če imajo štiri štuke. pika.

Za nazaj grede pa me je firbec vseeno premagal in, kljub ne več tako zgodnji uri, smo zavile še do Dvorske vasi... Zakaj firbec? Pred točno enim letom (če gledam po dogodkih in ne datumsko) sem začela delati v tisti vasici, na tistem gradiču, dvorcu Drnča. Joj, kok zabavnih for je ostalo od takrat. :D
Tako ne bom pozabila unega buljenja v bel zid in iskanja belih črt na njemu. Pa brisanja z radirko, pa zafrkavanja glede črt (spodnje so šefova perfekcija, ki se ji sama niti približno nisem približala :)), tlačenja pod streho (ena slikca bolj dol), plezanja po gršti, ki se je že tako zelo sumljivo nagibal.
Pa da ne omenjam napačnega mešanja barv, česar mi preljubi sodelavec nikoli ne pozabi omenit. In kar je koneckoncev (vsaj rahla) posledica enega od dogodkov ob katerih še vedno zafarbam (morda nočem govort kako sem se osramotila in upala: dej tla udrite se). Ampak dej no... a kdo vidi, da so "zidaki" različnih barv?
Ko se spomnim na gradbišče, na vse delavce, na njihovega delovodja (hja... maroko iznt far), na vse malce ob enem ali drugem ribniku (tle je ta lepši, itak), na unga ogromniga in ful lepega modrega kačjega pastirja (kač na srečo nisva videli).... na malico z razgledom (z gršta).
Jah, kraj je poln spominov, tudi onih iz sosednje vasi, kjer smo spali :) ampak koneckoncev sta bili z mano še dve osebi, ki sta bili enako navdušeni nad dvorcem. Da ga drugače gotovo ne bi šli obiskat, sta rekli... in najbrž je res. Je kar za zavit z glavne poti. Ampak se splača!

Itak, da je žalostno, da so zraven postavili, to grozoto. Mi smo jo bolj kot ne uporabljali za kazen - smo nekaj naredili narobe, smo morali gledat to... Pa da ne boste mislili, da je notranjost kaj boljša. HAHAHAHAHA. Tisti zebrast vzorec tepiha mi kar ne gre iz glave.

Cel petek pa sem se več ali manj spraševala - ko se bom vračala nazaj - grem v Ljubljano ali mimo nje naprej do Jesenic? Seveda so me ponudbe premamile in sem spokala nazaj na Gorenjsko.

Tokrat spet bolj delavno razpoložena: pomivanje posode, postavljanje šotorov, še zadnje spremembe načrtovanja dejavnosti za čez teden...

Ampak največji čar je, ko prideš na travnik (fotoaparat sem prikladno pustila v avti šoferja, ki me je prijazno pripeljal domov-te so od lani), kjer ni vode, ni elektrike... le kravji dreki in žužki. O tem sem pa itak pisala že lani.

Lepše bi bilo, če ne bi bilo dežja. Ampak kdaj pa še ni bil? Res, nismo se spomnili tabora, kjer smo šotore postavljali v miru in brez dežja. Ni ga ni! ampak nej reče kdorkoli kar hoče. Bohinjce (Savice) je super fajn postavljat. Še lepše pa spat v njem.
Tekom sobote je tako nastala celotna infrastruktura - vsakič isto. Prekajeni mački, so zadolženi za postavitev vode (ko dobim fotke, vam pokažem kako izgleda bojler) in vsega kar paše zraven - mize, umivalni kotički, tuš. Malo mlajši, pa smo postavili šotore, pomili posodo.
Res je zakon, ko se lahko obrneš na keterega koli fanta in mu rečeš: "kej lohku prwsm prnjesste poswdo, de jo umijmo?" Jah, čeprou si zdej misliste, de smo ble lejne... ma tista poswda je dejansku tješka. Več ku enga pladna na enkrat niti u sanjah ne dvignem (po moje so ta veliki prazni težki vsaj tri kile)

Ma naši zlati fantje...prou n vem kku zdržim čez leto brez njih.... :)

In ja, Gorenjska je super, sploh zdej poleti... čeprou kšne pretirane vročine tudi u prestolnici ni čutiti se mi zdi...

petek, 23. julij 2010

bravo Bešta!

Včasih si prav res vesel, za ljudi, ki jih poznaš. Za njihove uspehe, ki niti približno niso tako majhni.

Prejšnji teden sem slišala, da zaradi nesrečnih okoliščin ni prišel povsem do vrha gore, ki si jo je zadal za cilj. Ne preveč vesela novica, predstavljajte si... 50metrov pod vrhom, se moraš obrniti in se spustit nazaj v dolino...

Danes sem ga še prej, kot je it domov. Hard ej, kok višina zmatra človeka. Opečen in ... well še bolj ga ni nič kot ponavadi. Zakaj sta se s "soplezalcem" obrnila? Baje so jima ukradli hrano... predstavljajte si... pa še vrtoglavica in bruhanje krvi... hmmm.. 10minu sta še imela do vrha!

No, obrnila sta se na kraju iz katerega začnejo navadno smučati "z vrha", tako da naj bi cilj štel. Tako so mu v bazi rekli Francozi, tako so rekli američani... ampak on še kar ne verjame: "se nisem dotaknu zastavic"

Človek bi ga kar klofnu, de komplicira, sam... ne, sej ga razumem-stvar imaš na dosegu roke, pa se moraš umaknit. še zmjri: BRAVO BEŠTA!!!!

Kljub utrujenosti, ko je prepotoval pol sveta je povedal kakšno zabavno zgodbico. Potem pa smo ga nagnali domou... naj se naspi in odpočije.

Boštjan, če boš (ponesreči) tu kdaj prebral, vedi, de še zmjri čakm n uno škatlo z čaje, k si mi jo oblubu pred lejtmi... nikol n bom pozabla... ;)

sreda, 21. julij 2010

ha?

Pred približno dvema tednoma smo se (kot vedno) relaksirali v senci na stopnicah. Super početje, ki ga v Sloveniji sicer ne toleriramo najbolj, ampak ga v tej "vročini" (ne bom razlagala zakaj navednice) vsaj tolerirajo. Pa pridejo mimo dve dekleti. Govorita v hrvaščini (ali morda srbščini, jih ne ločim; za to zgodbo tudi ni popolnoma nič relevantno). Eno od niju poznam, očitno ima na obisku tujko...

Ker se je pogovor zdel odprte narave, sem mu začela slediti, s poslušanjem. Ok, priznam, nisem razumela vsega, ampak kontekst ja. Zato sem v nekem trenutku tudi sama vskočila v živahno debato. Pač, pripomba v slovenščini, hrvaško itak ne znam in ni se mi zdelo vredno matrat jezika za brezveze... Pa se je debata takoj umirila. "Gostja" se je obrnila proti meni z začudeno-nerazumevajočim pogledom. On druga, ta poznal na, pa mi je rekla: "Sej če ti ne gre hrvaško, lahko poveš tudi po angleško, sej razume."

Ne vem točno kakšen je bi moj odziv na zunaj. Ampak definitivno se mi je stvar uprla v meni. Zakaj že, bi ji morala povedat stvar v agleščini (halo!?), če sem lahko prej sama sledila slabih deset minut... verjamem, da bi tudi gospodična lahko razumela en sam preprost komentar v slovenščini! Ne mi rečt, da ne!

Zakaj me je to tako razjezilo? Ker vidim, da se nekateri prilagajajo in potrudijo drugi pa ne. Ok, sej morda res ni razumela... ampak se ni niti potrudila in vprašala, d aji še enkrat ponovim. Sam un pogled, ki mi je govoril: "Pa kaj mi govoriš v svojem jeziku, če očitno ne govorim tega ampak enga čist drugega." in una izjava... najbrž me bo še dolgo bolela.

A se vam zdi to prav? Je morda narobe to, da ne govorim hrvaško?

nedelja, 18. julij 2010

s kom na počitnice?

Super se je odklopit od vsega vsakdanjega in spokat nekam... nekam drugam. Vsi, ki me poznate veste, da začnem komplicirat pri vprašanju s kom pohajat.

Odvisnu je za koliko časa, seveda. Za en dan mi ni problema it s komer koli. Če oddaja vsaj približno pozitivno energijo. Zakaj pa ne bi spoznala koga novega?

Ko pa gre za več časa, za več kot en dan, ko gre za noči, ko gre za nekoliko večjo oddaljenost od doma... takrat pa začnem komplicirat na vse pretege. Bit s človekom 24ur na dan ni lahko. V bistvu zna bit jako naporno. Ampak se da. In zna bit tudi jako zabavno. :)

Če imaš iste interese (o tem je pisal tudi Chef, ampak je objavo očitno odstranil, v mojem Bralniku pa še kar obstaja...) potem je ok. Ampak lih tuki se skriva hudič... v podrobnostih. Ko načrtuješ je lahko vse ok. Vsi z istimi interesi, potem pa si tam... daleč proč, ko ugotoviš, da bi nekdo samo ležal, drugi pa samo skakal po muzejih, spet tretji samo žural pozno v jutro...

Alpa sploh ni problem v interesih, ampak v karakterjih. Če osebi nista približno enako trdni v svojih odločitvah... potem se navadno en "vesi po drugem" v smislu, da se vedno zgodi, da je tako kot reče prva oseba in nikoli kot bi želela druga... morda celo zato, ker si ne upa izreči svojih želja. Morda preprosto zato, ker se boji, da bo prva oseba rekla: "Ok, mene to ne zanima, me zanima pa tisto drugo, ko tebe ne. Greva vsak posebej." In nekaterih je bolj strah biti eno uro v tujini sam, kot delat nekaj kar ti ne paše... Na začetku sem bila namreč tudi sama taka in razumem... ampak je grozno... sem doživela z obeh strani, tako, da sem se sama vesila, kot da se je kdo po meni... nič od tega ni pretirano prijetno, tako sem to razmišljanje kmalu opustila.

Morda pa sta osebi sam nekompatibilni. Karakterno. Nikoli n ebom pozabla zgodbe (pojma nimam kje sem jo že prebrala), eni punci, ki si je prek foruma poiskala sopotnika za potovanje v XX (jah, se ne spomnim, ma itak nima veze). ko sta potovala, sta bolj malo govorila. V večini pisala svoji boljši polovici (ki sta ostali doma) popotniški dnevnik. Dogovarjala sta se le glede strateških premikov. Nič več nič manj. Kot je punca opisala, ji je to takrat ustrezalo. Ni se ji dalo zares spoznavati nikogar novega, sam "družbo" je potrebovala. Pač nekoga, ki je zraven, če pride do česarkoli, magari za delit stroške hotela, prevozov ipd.... Ko sta prišla nazaj v Ljubljano, sta se poslovila, si obljubila, da si bosta izmenjala fotografije. Nikoli več se nista videla.

Sama česa tazga recimo ne bi hotela. Grem pa že raje sama... Ampak ljudje so različni in vsakemu ustreza nekaj povsem drugega. Nekateih gremo z glavo skozi zid nekje, drugi drugod.

wird staf, vem. Ampak je res, kaj ni? Težko je dobit nekoga s katerim se res štekaš. Sama poleg tega zahtevam še človeka, ki ni pretirano zamerljiv in mu lahko povem kar si mislim (ne sam tisto ta najtabeltalepše). Nekoga, ki pove svoje mnenje in želje, potem posluša tvoje. Najbolj pomembno je, da ne dobim občutka da mi govori nekaj kar misli da želim slišat (magari to sovražim že v vsakdanjem življenju, na potovanju je še toliko manj tolerantno).

Priznam, imam veliko srečo, da sem spoznala tako osebo, za katero ni panike kar koli rečt. Tudi, ko se spičiva... sva do naslednjega križišča že ok. Po štirih letih pohajanja se poznava že dovolj dobro, da včasih ni treba nič posebej rečt. Veva, kaj razpali eno in kaj drugo ali pa kdaj je ena slabe volje in kdaj druga. Se pa potrudiva, de nisva obe hkrati :)

Super je, da po tolikih dogodivščinah, včasih ni potrebno razlagat vsega, ampak stvar poveš na kratko: "Moram premislit" čeprav to morda ne pomeni istega. Kot tudi ni treba razlagat stvari okoli "Aj giv ju maj hart vaj dončju biliv mi" ali najnovejšega "ju ar maj flavr, aj lov ju"

Človek se tega čist razvadi, priznam... Ampak težko je dobit človeka... to pa ne pomeni, da sem proti poskušanju! Me pa definitivno nihče več ne spravi na štiritedensko potovanje po dveh urah poznanstva (Portugalska je bila res slaba izkušnja glede tega).

In ja, sej vem, morda bi morala bit vesela, ker sem bila na morju oz. da sem prišla nazaj v hladnejše kraje... ampak ne morem si pomagat, da ne bi razmišljala o novih dogodivščinah in destinacijah. Morda tokrat celo sama... hmmm, ima kdo kakšen predlog?

petek, 9. julij 2010

Dogodivscine

Nekje nq vlqku sem ugotovila, da se pocuti, kot da bi se odpravljala v Ljubljano...nic posebnega. Sredi tedna in na vlaku, ampak se vedno nic takega. Dogqjqti se je zacelo sele nekako na letaliscu; druge, letaliscu, kjer sva se izgubljeno podali za iskanjem prostora, kjer bi cez noc pustile prtljago. Izkazalo se je, da se moraa v mesto podati z vso prtljago... jeah, lahko bi bilo tudi slabse, ampak ok.
Seveda sva si privoscili pes ogled Alicanta in koncert sodobno tradicionalne spanske glasbe v zivo :) mal si mormo privoscit in iskoristit edini vecer v mestu, kaj ne?

Potem sva se spokale na plazo v upanju, da bova tam lahko malce zadremali, ce ze nisva dobili udobnejsega prenocisca... hmmm... nic kaj prijetnega naju ni cakalo tam: plaza je bila osvetljena in totazl polna klap, ki so ga zurali, parov, ki so ze zdavnaj za,udili soncni zahod ob izpovedovaju ljubezni... nic sence, nobenega primernega koticka ali zavetja.. potem pa... veliko presenecenje in zgrozanje. Obe sva si samo zeleli, da bi bilo noci cimprej konec, da bi se spokali nazaj na letalisce in naprej... amapk- je bilo ze kdaj tako lahko? Dejmo rect tako: lakiranje nohtov ob treh ponoci se mi je zdelo zelo primerno zanimivo in zares nujno opravilo... vsi, ki me poznate boste vedeli pri cem smo...

Koncno sva si izborile nekaj pocitka, pod otroskimi igrali... zjutraj, po komaj kaj predremani noci, sva si privoscili se skok v morje... sploh se ne spomnim kdaj sem nazadnje plavala v Sredozemkem morju... wow; koliko casa je ze nazaj...
Potem pa je lakom postal lacen in privoscili sva si se sendvicke. Kaksna prijaznost! Natakarica ni znala anglesko, midve pa za silo kaksnio besedo v spanscini... vse smo se zmenili z nasmeskom na obrazu. Ko pa sem videla, da mi prsut reze dobesedno s kavalete... WAW! Najbolj presenecena.

Potem je bil pocasi ze cas za letalo... Med poletom sem razmisljala, da se tam, kamor grem pocutim kot doma... kot, da bi bil moj drugi dom...

In potem sem stopila iz letala....

torek, 6. julij 2010

IE6

Včasih sam zares nisem marala Internet Explorerja. O tem nekako govori tudi dejstvo, da smo eno profesorco, ki nam je težila s spletnimi forumi poimenovali IE6. Ja, nisem bila edina, ki je nisem marala. V bistvu je imela ena še bolj proti njemu - spletna programerka pač. :) In ja, verjele smo, da so forumi že zdavnaj "out". Več al manj smo se spraševale: "kdo sploh še rabi forume? Noben!!!"

No, to s forumi magar nima nobene veze, čeprav se mi še vedno zdi, da smo jo poimenovale super ;) super zlobno :D Zdej ko v službi ne smem imet inštaliranega drugega brskalnika kot IE (magari je osemka, kar je vseeno boljše), sem tudi nekaj časa razmišljala kok ne maram teh dveh črk v kombinaciji... pa sem zdej ugotovila, da sploh ni to!

V bistvu so mi sam Winsi butasti. NE morem premikat zaporedja programov v orodni vrstici, skrolam lahko samo v programu, ki je na vrhu... še označi-pritisni-na-kolešček kopiranje ne deluje... pismu, še objave ne morem uredit kot bi jo rada... (za html je še prezgodej!)

Razen tega, da sam na winsih lahko uporabljaš office2007 res ne vidim ene pametne stvari. Pa še ti offici se mi bolj se suvajo kot OO doma...

vem, de ste bolj wins navdušenci (kok lepo je imet statistike :))... prosim povejte mi: ZAKAJ VAM JE VŠEČ?

Morde me je Ubuntu sam razvadu, zato bom poskusila bit najbel objektivna... tm nekako do petka zvečer, pwo bom kovnla itak čez vse računalnike (ampak to mi ne boste vzeli na slabo, kejnje? me boste razumeli kejnje?) :P

sobota, 3. julij 2010

...samo nasmeh je bolj grenak...

Začela sem že pisati o eni temi, za katero velja zgornji naslov. ampak ne bom. Nikoli ne maram pisat o stvareh, ki jih nimam razčiščenih. In te najbrž nikoli ne bom, jo bom pa verjetno pozabla alpa vsaj nehala mislit na to (kšne bistvene razlike med možnostima ni, kejnje?)

U bistvu je nerazčiščenih stvari vedno kar nekaj. Najbrž ne samo pri meni? Ampak ne želiš o vseh enako veliko govoriti. Recimo stvari, ki jih pri sebi šteješ za napake, navadno tudi sam razčistiš - jih sprejmeš, ignoriraš, alpa jih spremeniš.... nekaj že.

Včasih pa se stvari ne tičejo samo tebe, ampak še koga drugega. In tukej se navadno začne tisti grenak nasmeh. Vsak ima svojo resnico, ki jo predstavi drugemu enkrat bolje, drugič slabše. Včasih pa je sploh ne. Eh, vse sorte se zgodi. Kaj si naredil prav in kaj narobe vidiš šele čez čas, ko nisi več tolk vpleten in pogledaš bolj od "daleč". In takrat bolj spoznaš tudi resnico drugega, ne samo svoje in... itak, de rata nasmeh bolj grenk... DDDD!!!!

Uglavnem je pa tku de se vsakega "problema" lotiš posebej... kot kakšno študijo primera (dlje od tuki ne bom šla, ker lahko začnem navezavo na dioplomo in potem... :))...

V končni fazi pa moraš vsakič znova it z življenjem naprej. Bogat z novo izkušnjo (pa čeprav je ta izkušnja sam kratek premislek o nečem)... in kej ni prav to bogastvo življenja?Res fajn, da vedno znova vstanemo in gremo naprej, pa čeprav se počutimo kot pretepeni psi...

Eh ja... vidite, še o razčiščevanju ne znam kej dosti zbranih misli napisat, pabom o nerazčiščenih problemih... :D naušlo....

četrtek, 1. julij 2010

točenje medu III. del

Sem vam obljubila nadaljevanje petkove dogodivščine. Do kod smo že prišli? Aja, sej res, sladkega dela je bilo konec. Med je bil stočen, prazni sati pa nazaj v gajbah in pripravljeni nazaj na svoje mesto - v panj.

Preden smo se zares odpravili nazaj, smo si seveda privoščili še krajši počitek, se posladkali s figami, ki so očitno že zrele in so itak naminam. :)

Napolnili smo kantico z vodo... kar je bilo zelo pomembno v nadaljevanju (meni tudi ni blu povsem jasnu zakaj toliko vode (vsaj ene 3l), zato boste tudi vi izvedeli v nadaljevanju). In smo šli.

Sama sem si predstavljala vračanje satov v panje nekako v smislu- opravi čimprej s tem in pazi, da pri zlaganju satov v panj ne zmečkaš (preveč) čebel. Jeah... Ko bi vedeli kako zelo sem se motila...

Čebelarju se nikamor ni mudilo. Odprl je panj, nato še spodnjo mrežico (panj z 20sati so pač razdeljeni na zgornjo in spodnjo polovico, sej to sem že omenjala v prvem delu kaj nje?). Zjutraj je odprl ZGORNJO polovico, ki je namenjena zalogi hrane (beri medu in cvetnega praha). V spodnji polovici je zalega (čebele tu bi). HU! Tega vam celo lahko pokažem. Namreč meni so sati z zalego od zmeraj bili najbolj fascinantni.
Najprej namreč čebele izberejo celice, kjer bo matica odložila jajčeca (a vidite razliko na zgornji fotki? med celicami ki so pokrite in kjer so čebele tu bi in tistimi, kjer je med?), okoli teh celic pa naredijo pravo malo skladišče medu in cvetnega prahu, ki je namenjen zgolj prihodnjim rodovom. Če je medu več, kot ga potrebujejo, ga začnejo skladiščit tudi v zgornjem delu panja, ki je od spodnjega ločen z eno tako mrežico (nimam fotke, ma itak ni nič posebnega). Mrežica zato, da je matici onemogočeno prehajanje v zgornji del. Ja, ta spodnji za zalego in zgornji za med je mal umetno narejen, ampak... pride prou. :)

Ojej, kok sm zašla s poti. Pardon. Ja, zakaj je že čebelar odprl najprej spodnjo polovico? Ker je panje pred vračanjem satov želel pregledati - so morda zgradile nove matičnjake (celice namenjene vzreji matice). Kako jih prepozna neizurnjeno oko? Pošteno povedano, vsakič, ko sem videla celico, ki je bla mal izbuljena glede na ostale sem rekla: to je to. Jeah, ni to to! To so celice za trote - res so širše in nekoliko večje, ampak niso matičnjaki. Matičnjaki so ogromni in, kot mi je bilo tokrat razloženo, vedno obrnjeni navzdol. Ampak kljub velikosti jih je včasih težko opaziti, ker jih znajo čebele dobro skriti. Hehehe, tega niso:
Itak vidite to ogromno stvar. Noter se skriva čebelica kraljica in matični mleček- kraljevska hrana. Sej veste kako velja za zdravo hrano: zdrava žeže, fina pa niti ne... No, tudi matični mleček je nekako tako - zdrav, ma ne nejki blazno okusen. Bi se ga pa lahko v petek najedla še in še, saj sva s čebelarjem odkrila kar lepo število matičnjakov.

Zakaj jih čebelar (ponavadi) ne mara? Matičnjak pomeni, da bi čebele rade zamenjale šefico, ostale pa s staro šefico rojile. Kar pa sedaj, ko panji niso tako močni, ni lih nekaj najbolj zaželjenega, ker se že tako majhno število čebel še zmanjša... ja, ni lih fajn...Zato naredi čebelar uničenje:
Danes mi ohranjanje rdeče niti ne gre :((

Uglavnem panje je čebelar pregledoval z namenom premešanja satov z zalego in tistih praznih (pravkar izpraznjenih). In zato smo pregledovali sate. Učila sem se prepoznavati glavne oblike čebel.

Delavke (sem se jim opravičla,ker bom objavila sam njihove riti, ampak takrat na srečo ni nobena protestirala in protestiralo jih drgač ni tolk malo :))
Matico. Jo dobite? Nima nič "pobarvane riti" kot tiste kupljene. Je bila vzrejena direkt doma.
in trote ( o njih sem tudi že nekaj pisala, ma se mi zdej ne da iskat linka). Trote je dejansko najlažje prepoznat, k so večji in širši, medtem ko je matica sam mal daljša od ostalih čebel.
Počasi počasi je čas mineval v prav zanimivem početju pregledovanja satov. Ok, sej sem se res bolj pretvarjala, da vem kaj delam, kot dejansko vedela... Hei, ne zahtevajte preveč od mene!

In ko sem tako držala v roki sat in oprezala za matico (k itak niti ne veš al je gori al nje, pwo pa jo še jši...) sem začutla v riti ostro bolečino. Un sat bi najraj spustila na tla, ampak sem se na srečo v času zavedla, da bi to izzvalo še kakšen čebelji pik...in sem sat raj previdno prepustila čebelarju, sama pa se od čebeljnjaka rahlo oddaljila in se režala... no kok od vas je že pičla čebela v rit? :P

To sicer ni bla ne prva ne zadnja bojna rana tistega dne, za preprečitev hujših zdravstvenih posledic krivim to (kaj pa je to?):
zato lahko z gotovotjo delim svoje spoznanje iz te ekskurzije: Pred čebelami se ne kaži v črnih stvareh, kr moje črne hlače so imele neizmerno rade. Na smrt so se zaljuble v njih... jupi!

Naslednjič bom raje pršparala kakšno življenje... :) oooo, kok sem altruistična :P

Aja, še rešitev uganke od prejšnjič. Na sliki so ostruški propolisa, ki ga čebele med drugim uporabljajo za zamašitev vseh lukenj, ki bi lahko povzročale prepih v panju... pa seveda tudi za druge zadeve...

Ker mi očitno v tekst ni uspelo vključit zakaj smo rabli tok vode, lahko natipkano razmišljate tudi o tem ;))