začetek novembra

A ste opazili, da listje počasi rumeni? in odpada z drevja? in, da folk počasi grabi liste na kup? In, da ti kupi listja prav vabijo? Waaaa! V Vipavi sicer nihče ni grabil listja na kupe (kot otrok, bi to gotovo hitro izvedela ;)), zato sem prav žalostna, ker zdej najbrž ne bi smela mislit na to kakšen je občutek, če se vržeš v tak kup listja.

Skru družbena pričakovanja, ko naslednjič zagledam tak kup, se z vsem otroškim žarom zaženem vanj :D

Sem se odločila, da ne bom negativna.Drugače bi tudi sama pisala o temi, ki jo je nazadnje opisal Aljoša. Ampak ne bom, ker razmišljam o prijetnejših stvareh ;) kot je kup jesenskega listja (pred dežjem :)).

servis samsunga osebno

Če sem prvič pisala o servisu Samsung telefona, nisem bila preveč navdušena. Tokrat pa so fantje (khmmm, v bistvu je bil samo en) na servisu popravili vtis. Zakaj sem morala spet uporabiti to grozno stvar (bodimo pošteni, nihče se je ne veseli ;)) sem napisala že včeraj.

Kaj točno je vir mojega pozitivnega vtisa? Že včeraj, kmalu po nezgodi sem se šla pozanimat ali obstaja možnost, da nesojeno geslo zaobidejo. Odgovor je bil, da ne. RAZEN s ponovno naložitvijo operacijskega sistema telefona. S čimer izgubiš vse podatke.

Logično mi ta ideja ni bila povsem všečna. Izgubiti vse - številke, koledar, beležke, opomnike, SMSe... ok, brez zadnjega bi se dalo ;) itak bi jih morala izbrisati. Ajde, sem se odločila za trmasto varjanto - Bom še mal poskusila, mogoče mi pa uspe ugotoviti geslo. Itak mi ga ni.

Zato sem šla danes ponovno pogledat unega prijetnega mladeniča za pultom servisa. Na srečo me je pozdravil z besedami: "A se je splačalo še naredit dvakratno pot?" No, priznam... je imel prav, ampak moja trma zna bit včasih kar ustrajna.

Na vprašanje koliko: a) časa, b)denarja. Mi odgovori: "Simobil al Mobitel?" valda povem, da navijam za zelene ;) Ko mu povem kontaktno številko me je le pogledal in vprašal: " A delaš tam-pa-tam?" Valda sm ga pobulila, ker je ugotovu. WAW! No sej ne, da je posebej težko ugotovit, ampak nima veze. Mnogi tega ne vejo.

Nima veze. Sploh mi ni odgovoru na vprašanje, ste opazli? Če ne bi bil tako prijazen, bi mu gotovo zamerila tako obnašanje in ignoriranje stranke, ampak tku sem rekla, de nej mu bo. In še enkrat z nasmehom vprašala kako in kaj... v bistvu koliko. ;)

"Za prvič je zastonj, če se pa ponovi boš pa plačala." in "Ob treh bo ok." A vidite, zakaj so mi všeč? ;) Si je kar predstavljal, da sem prišla k njim med malico in bi rada imela zrihtane stvari do konca delavnega dne (izkazalo se je, da bi imeli še mnoooogo časa, ampak nima veze, ker sem danes oddelala ene par ur). 

Ko sem ob štirih ponovno prekolesarila do tja je bil pred mano v vrsti še en stric, ki se je grozno pogovarjal. Najbrž je imel za sabo tak dan kot sem ga imela sama in si je želel dan nekoliko bolj počlovečiti. Čist razumem. Ampak meni se je mudilo nazaj pred računalnik... In sem kar pred vrsto, med obdelavo še vedno iste stranke, dobila telefon in odgovor: "To je to"

Nej reče kdorkoli kar hoče. Ampak po temu prijetnem gospodiču, bi se moral še marsikdo zgledovat!

blond

Se spomnite une pesmi, kjer že prou prevečkrat ponovijo stavek "How low can you go."? Jaz sem ga danes nekoliko preoblikovala: hau blond ken ju gou?

Zakaj? Ker sem zjutraj, se vsa zalepljena pametovala, da bi bilo dobro zavarovati vdore v telefon pred nezaželenimi osebami. In sem si seveda povsem pametno zaklenila telefon (ne SIMke, telefon!). Čez nekaj ur sem ugotovila, da sem nezaželjena oseba očitno tudi sama... :D Jupi!

Spomini na izmišljevanje popolnoma nelogične številčne kode telefona je zelo meglen. Nekako se mi dozdeva, da je sestavljen iz števk 0, 8, 6,5,4 in morda tudi 2, nisem prepričana, lahko bi bila tudi 7, 1, 9 in 3.

Tistemu, ki ugane geslo s katerim sem si prepovedala vstop do imenika, koledarja, beležk, opomnikov, sporočil... častim tortico v Zvezdi (alpa kej poljubnega, v prbl. isti vrednosti ;)).

Alpa mi vsaj zaželte srečo... medtem ko se režiste moji (ne)naravni barvi las... jst se tudi režim, k je čist preveč neumno... :D

Aja... dobronameren nasvet... ne počnite tega sami, ampak zgolj v družbi osebe, ki si dobro zapomni številke ;)

Prijateljstvo

Ko pomislim nate, pomislim na ... :)

Ironično, ampak, ko zaslišim besedo "prijateljstvo" najprej peomislim na nekoga, ki ga bi v imeniku mobilnega telefona dobila pod imenom "bivsi prjatu." Ne bom razlagala dolge zgodbe, najbrž je itak ne bi znala razložit. Ampak niti ni pomembna. Zanimivo se mi zdi, da se najprej spomnim na osebo, s katero še nisem imela neke bolj osebne debate, pa čeprav se poznava že par let. Kljub vseeno mi je ta oseba zelo blizu. Morda najin odnos dejansko vsebuje vse tiste glavne reči, ki jih pričakujem od kateregakoli prijateljskega odnosa. Šele ko se neham smehljat ob tako neposrečeni prvi asociaciji, pomislim na vse tiste prijatelje brez katerih pač ne bi šlo. Sploh.

Zafrkancija. S tem se začne. In je pomembna. No, vsaj sama mislim, da je. Humor je pač nekaj kar mora bit, vsak dan. Pa čeprav črn... morda včasih tako strupen, da... ampak mora bit. Brez zjejdnja preprosto ne gre. Morda se zdi nekomu kaj takega nesramno, ampak :D mi se le smejemo. Seveda pri humorju ne govorim o vicih. Gre za stvar, ki jo rečeš v tistem trenutku, potem pa se cela družba smeji še pet minut. Una zabijanja, k se jih spomniš še po desetih ali petnajstih letih. :D Une interne fore, k jih razen tistih, ki so jim namenjeni nihče ne razume. Hard... zjejdnje je najjače.

In prav skozi humor se do neke mere razvije uni inteimen odnos. Ne, ni treba govorit skrivnosti... stvari, ki jih nihče ne ve. To me včasih bolj utruja kot kej druzga. Ne, zdi se mi, da skozi humor (no pač zjejdnje) človeka najbolj začutiš. Tudi to kako se z nekom hecaš dosti pove o tem kako se z njim/njo razumeš. Vsem se ne smeješ zza vsako stvar. :D

In tako lahko po nekaj letih občasnega srečevanjaz nekom preprosto verjamem, da če bom kdaj karkoli potrebovala, potem mi bo ta človek pomagal. Ne glede na to za koga se gre. Niti ne verjamem, da je pomembna frekventnost srečevanja (če govorimo o vsaj enkrat mesečno, drugače odnos po mojem mnenju nekako odmira).

In priznam, da mi je bilo pred enim mesecem prav prijetno pri srcu, ko sem skozi okno trole zagledala neko znano hojo. Na telefonu sem že videla zgrešen klic, od točno iste osebe. Nisva se videla več kot pol leta. Nisva se slišala. Jap, total brez kontakta, pa čeprav sva se še dve, tri  leta nazaj srečevala zelo redno. Vsedla sva se za mizo v nekem zakotnem baru... HARD! Kako lepo je srečati človeka po dolgem času in brez tistih nerodnih "in kako si?" "fajn. Kej pa ti?" Ma neeeeeee. Po eni uri in pol nama še niti približno ni zmanjkalo štrene.

Kaj hočem povedat? Da sem srečala v življenju veliko ljudi in jih tudi še bom. Da nekdo postane to, kar sam razumem kot prijatelj/prijateljica je potrebno nekaj več kot le srečevanje. Razviti se mora tista bližina med človekoma, tisto pravo zaupanje, ki prinaša tihe dogovore o katerih nihče ne govori na glas, pa so obema jasni: "Če me rabiš, pridem." z obeh strani. Najbolj mi je od vseh dogovorov zanimiv ta, ki je najbrž prisoten pri vseh  - ko nekdo tretji nekoga prizadane/razočara/alkejtazga, je prijatel/ica vedno bolj jezna nad to tretjo osebo kot pa tisti/a, ki je prizadeta. A ni res?

Zabavno je prijateljstvo. Morda prav zato, ker nas prijatelji bogatijo in podpirajo. Bodmo si pošteni, brez prijateljev preprosto ne gre. Tistih dveh, treh ta bližnjih pa sploh ne! 

Čustva

Ne vem, če se vam dogaja isto, ampak sama dostikrat ob določenem čustvu dogaja, da pomislim na eno osebo. Na vedno eno in isto osebo.

Tako navadno ob omembi prijateljstva ne pomislim na najboljša prijatelja, ki sta čisto preveč smoumevna v mojih očeh, čeprav se tega še preveč zavedam.

Ob objavi, kjer mi dajete (spet sem vas čist preveč nezavedno peljala v to smer) spodbudo, se razmislila. Predvsem sem upoštevala mnenja oseb ob katerih se počutim preveč naravno in sproščeno. Razmišljala sem in morda je čas, da predstavim čustva prizmo oseb na katere najprej pomislim, ko govorim o tem.

lahko začnem z obžalovanjem. Danes se tako še posebej zavedam, kako zelo obžaljujem selitev, ki sem jo izvedla pre dvema tednoma.

Težko je pozabiti polkrožne hodnike, tople sosede in sostanovalce. Koneckoncev tudi dogajanje, kise na žuru lahko dogaja na 2m². HARD!!! Vedno se človek zave stvari, ki jih pogreša šele, ko jih ni več.

Kako zelo je sprijen človeški um!

There ain't no cure for love

Bil je miren večer. Nedelja, ko se vse umiri in se postavlja na svoje mesto. V avtu nas je sedelo pet zagretih študentov. Vozilo pa je z živahno družbo drvelo po najelepši poti skozi gozd. Nad nami zvezde, okoli nas temno drevje. Pred nami bela svetloba žarometov, za nami rdeča luč zavor.

V notranjosti je bilo med smehom in prijetnim pogovorom mogoče slišati njegov globoki glas, tudi s pesmijo There ain't no cure for love. Nikoli ne bom pozabila kako sta se dva para oči spogledala ob začetku pesmi, pripadajoča usta pa prav po kokošje prasnila v smeh. Za obemi pari oči se je skrivalo hrepenenje po nekom. Seveda neuslišano. Prav zato se je zdela ta pesem še toliko bolj primerna.

Tega je že res dolgo nazaj. A spoznavanje z Leonardom Cohenom je ostalo. Čeprav mi gre njegov globok glas včasih že rahlo na jetra, je še vedno šarmanten. In čeprav včeraj nisem šla na koncert (smrk smrk), se tudi manj basovske varjante te pesmi (iz grla prave osebe ;)) ne bi posebej branila...

kriza identitete

Aljoša me je s svojim prispevkom O bloganju. Kar tako! zadel. Lotil se je namreč teme, o kateri potiho že kar nekaj časa razmišljam - zakaj sploh blogat?

Da sem se bloganja lotila z mešanico zanimanja za nove stvari, dolgočasja, družboslovne radovednosti ipd. najbrž nikoli nisem posebej razlagala. No, pa zakaj bi? Moji razlogi so moji razlogi kaj ne? 

Da nisem vedela o čem bi pisala se mi takrat res ni zdel problem. Mislila sem si, da bom že sproti ugotovila o čem hočem pisat. Včasih se je med osnutki znašla tudi vsebina, ki za objavo definitivno ni bila primerna, ker je (po mojem mnenju) preveč povedala. Včasih sem imela idej toliko, da bi lahko pisala vsak dan... u bistvu vsako uro. Potem pa spet nič. Predvsem pa se nikoli v zgodovini tega bloga ni pojavila neka rdeča nit. Alpa je sam jaz ne vidim.

V zadnjem času mi je pisanje bloga rahla muka. Morda tudi zaradi osebnih stvari, ki so se nagrmadile v meni in se kar ne razčistijo. Nisem vajena držati jezika za zobmi in ni mi fer, da bi stvari razlagala drugim, tistim, ki se jih nič ne tiče. No, pa sej ni to edina stvar. Dosti stvari se je v zadnjem času dogajalo ali pa stagniralo. In ta blog mi je postal breme. 

Edina stvar, ki me spodbuja k pisanju in nadaljevanju kljub vsemu odporu, ki ga čutim do tega bloga. No morde ne do tega bloga... sej mi je v bistvu še vedno zelo pri srcu... do nekega delčka povezanega s tem blogom, ki kar ne izgine. Uglavnem. Edina stvar, ki me spodbuja k pisanju ste redni bralci, ki se vas je v tem času nabrala enih par se mi zdi.Waw! 

Kako točno naprej? Kej pa vem... Najbrž bom še naprej čakala na rdečo nit... sam voljo in idejo za pisanje moram dobit. :)

Raj na zemlji

Sej vem kaj pravijo - kdor sanja o raju na zemlji, je zaspal med poukom zgodovine... ampak... AMPAK...

Rečte, da to ni raj: Teabag pick 'n mix.

Že vem za kaj bom zapravljala, ko dobim "plačo"

Bolj kot vprašanje kater čaj bi izbrala se sprašujem katerega ne. In kako se prepričat, da ne naročim še ene škatle za čaje, recimo te... ta bi bla rahlo kar sanjska škatla :)

Oh ja... ko grem naslednjič v London, grem zagotovo še tja...