Dan proti KATEREMU okupatorju?

Slabe četrt stoletja živim na ozemlju Slovenije. Lahko bi rekla, da sem zrasla z državo, saj je bila ustanovljena v času ko sem se začela počasi zavedati sveta okoli sebe. Aktivno sem se izobraževala 8 let osnovne šole, 4 leta srednje šole in 4 leta na fakulteti. V vsem tem času, mi znotraj formalnega izobraževalnega kurikuluma niti enkrat niso razložili ZAKAJ imamo posamezne državne praznike. Ali o zgodovini naše države (ok, morda smo omenili leto 1991 - se vam zdi to dovolj?).

Edini, o katerem smo se aktivno učili in poslušali ter edini, za katerega zares vemo zakaj se gre je Prešernov dan, pa morda še dan reformacije. Slednji najbrž bolj zato, ker je bil v Vipavi rojen Sebastjan Krelj - sej se še spomnite Otročje biblije? Opisi in razlage za ta dva dneva so nam vedno gledali skozi ušesa. Tako kot je treba pri neposlušni mulariji in najstnikih!

Nisem sedela na ušesih! Resno nam prazniki v šoli niso bili predstavljeni. Niti dan državnosti ali morda dan samostojnosti in enotnosti. Vsebino teh praznikov sem bežno pobrala iz uvodnikov dnevnih novic na ta dan. Žalostno a ni? V bistvu se na dan samostojnosti in enotnosti niti nisem pretirano ozirala, ker imamo v župniji takrat farni praznik (žegenj konjev).

Zakaj imamo prvega in drugega maja dela prost dan nimam pojma. Za 27. april sem pa itak zelooooo dolgo mislila, da je povezan s Černobilom. Ok, gre za dan boja proti okupatorju. Kateremu? Italjanom? Nemcem? Avstrijcem? Morda Hrvatom v sodobnem času? morda Francozom z Ilirskimi provincami?? Kateremu okupatorju? Kar lahko z zdravo pametjo sklepam je, da ne gre za partizane. :P

Me je tega sram? Me je. Ne govorim v svoj zagovor - ampak se vam ne zdi, d ato niso eni taki podatki, po katerih bi morala vprašati strica gugla, da bi jih izvedela? Se vam ne zdi, da bi nam moralo bit to jasno še preden znamo napisatio pisan a?!?!

Kako žalosten je ta naš odnos do praznikov naše države! Vse kar nas zanima od praznika je to ali pade na vikend, ali pa bomo imeli podaljšan vikend. To, da se na ta dan v določenih poklicih dela, kot da bi bil navaden delovnik (in to še z dovoljenjem državne uprave!), da nas oglasi vabijo v določene trgovine, ker bodo prav na ta dan kupci prejeli popust.... žalostno.

Čigava je krivda? Ne vem. Niti me ne zanima. Kako odnos popraviti? Z izobraževanjem, ki hodi z roko v roki s kaznijo ob nespoštovanju teh dni. Kakšnimi kaznimi? Samo ne denarnimi! Z denarjem ne kupiš spoštovanja in tudi ne narodne zavesti.

Deplirniki

Ob praznikih kot je velika noč, v medijih predvsem beremo in poslušamo o kulinariki... in čeprav ne bom rekla, da kulinarika ni pomembna, je le sredstvo in ne cilj teh praznikov. No, vsaj upam, da je.

V vipavski župnij smo včasih malo posebni ko se gre za večje krščanske praznike., posegamo po različnih vidnih sredstvih. Ne bom naštevala vseh, osredotočila se bom raje le na deplirnike. D E P L I R N I K E in ne depilirnike ali Bog ne da depilatorje, kot so nekateri razumeli. Deplirniki torej.

Deplirniki so, sociološko gledano, instistucija, brez katere si vipavski župljani ne moremo zares predstavljati dveh najpomembnejših praznikov v cerkvenem koledarju (božiča in Velike noči torej :)). V bistvu ne gre za institucijo, ampak za mlade fante/moške, ki so oblečeni v rdečih ogrinjalih in nosijo sveče.

Dobila sem celo eno njihovo fotko.*

Kakšna je njihova zgodba, zgodovina, zakaj točno so se pojavili in koneckoncev zakaj obstajajo samo v Vipavi nimam pojma. Danes sem se že cel da trudila, da bi izvedela še kaj več... preiskala sem vse Vipavske glase, ki jih imamo doma, zaslšala sem deplirnika... ampak na žalost mi ni uspelo izvedeti nič več.

Do takrat pa vsaj veste, da ima Vipava vsaj eno zanimivo posebnost in to so deplirniki - fantje v rdečih ogrinjalih, ki držijo sveče in se držijo svojih protokolov.

Nejki pa je, kej nje?

*avtorju fotografije se že vnaprej opravičujem, ker nisem vprašala za dovoljenje, ampak res ne vem kdo je bil. V kolikor se z objavo ne strinja oz. bi rad svoje ime poleg dela, bom željo seveda upoštevala. Baje jo najdete v koledarju, ki se ga je dobilo z revijo Ognjišče.

Aleluja!

Danes je dan, ki ga dal je Gospod!

Radujmo se, veselimo se ga!

:)))))

Kdo bere ta blog?

Ok, morda malo sfaljen naslov za to objavo. Morda bi morala raje napisati Kdo bi rada, da ne bere tega bloga.

Kmalu bo tri leta od kar pišem blog in moram priznati, da sem si v začetku predstavljala pisanje bloga čisto drugače. Predvsem sem si predstavljala, da bodo to brali moji prijatelji in znanci. Pa se to niti ni zgodilo. Sej nekateri so, večina pa kar ne.

Na začetku mi je bilo malo čudno, da moji prijatelji ne sledijo zapisom. In čudno mi je bilo, da kar eni (no, sej niste kar eni, zdej vas imam že za svoje ;)) berejo moja skropucala.

Ampak moram priznat, da sem se tega kljub vsemu tudi kar hitro navadila. In sedaj mi je dejansko zelo čudno, če mi nekdo, ki ga spoznam v off-line življenju reče, kaj sem napisala na blogu alpa sprašuje po linku. Nekako se mi zdi to en prostor, v katerega se skrijem pred "resničnim svetom" in kjer sem lahko nekoliko drugačnejša od tiste, ki sem v "resničnem svetu."

Predvsem pa sem se navadila na vse tiste, ki vas še nikoli nisem videla, pa se z vami res dobro razumem. Jaz berem vaše bloge in spremljam kaj se dogaja pri vas, vi pa včasih pokukate sem.

Včeš mi je tako stanje kot je. Res! Morda zato bolj sproščeno pišem. Ker pišem svojim blogovskim kolegom, ki jih berem in poznam iz vaših prispevkov. Ne odpiram pa glave (ok, morde raje misli) svojim znancem. Njim lahko povem osebno in personalizirano. :P Nekateri razumejo, drugi sper ne, ampak v končni fazi - sej ne vedo kaj zamujajo. ;)

Naj torej ta blog ostane prostor, kjer lahko sproščeno napišem kar imam za napisat tistim, ki mi zapise (tako ali drugače) vračajo in ne sredstvo za tešitev slabe vesti znancem in prijateljem, ki bi ta blog brali zato, da bi bili "updatani" z dogajanjem z moje strani, namesto, da bi me poklicali in bi se dobili nekje zunaj, kjer čutiš toplo pomladansko sonce, nežno sapico, ki gre skozi lase in lahko , če se zmotiš, osebi pogledaš v oči...

Za vse ostale pa... zaenkrat še ne mislim nehat težit. ;)

... toliko reči ...

Toliko reči je, o katerih nimam časa pisati. Res ne vem, kdaj sem bila v tako veliki časovni stiski. Ni mi všeč. Zakaj? Ker vse stvari letijo mimo mene, ker se ničemur in nikomur ne morem zares posvetiti, kot bi želele/kot bi si zaslužili, ker ... ne vem če zmorem še kaj dolgo...

Kaj vse? (to bo bolj opomnik zame, ko bom brala za nazaj)

Kvinoa večer, ki se je prelevil v kvinoa-piknik-na-balkonu-popoldne.

Excel delavnica, kjer sem dejansko poslušala o novih stvareh in ne le ponavljala tisto, kar je bilo že zdajvnaj utrjeno! In dejansko je bila snov zelo jasno podana! In super strukturirana. In končno sem vedela o čem govorijo tam odspredaj. Fajn sem priporočila predavatelja, če se lahko za en kanček pohvalim. :) morda sem pa res pričakovala nekoliko več o makrojih, ampak s časom res nista bila najboljša prijatelja. Eh, ko bi le Ana bolj hitro pustila ubogega fanta do besede (hehehe, Ana, brez zamere ;)).

Pevske vaje za bližajočo se poroko. Zadnje čase se vedno več dogaja okoli te poroke. In končno si predstavljam, da BO. :) Ena pesmica je prišla super prav za vikend...

Vikend... ŠAP. Prvič. Začetek je bil katastrofalen. Spomin na pesem, ki gre v refrenu nekako: " V meni je pogum, vem, da zmorem vse to, saj ob meni  si Ti vsak dan..." Spominjanje na stare čase, ko res ni bil noben problem it spat ob petih, vstat ob sedmih, potem pa divjat cel dan... par dni/tednov zapored.

Nadaljevanje so bila nebesa... s kavo! jap... prvih 5 požirkov. vtisi? deluje! To je bilo vse kar me je zanimalo. :) Nedelja, pa kot vedno - vsi smo bili že najbolj crknjeni...

Potem je tukaj še priprava družabnega dela večerje na poroki. HA! Jutri nadaljujemo. Do jutra? Najbrž. :) In kaj se najbolj spomnim od vsega skupaj? Popolnoma izmučenih bodočih animatorjev pomočnikov, en kup animatorjev, ki bodo to za vedno ostali in se borijo z domišljijo, ustvarjalnostjo in neprespanimi nočmi dokler le gre. 

In pa oni pogled. Nekako ga ne izbijem iz glave. Dosti ljudi, ki jim nič na svetu ne manjka, da bi bili srečni. In potem un pogled.... tam, kjer ga v bistvu še najmanj pričakuješ. Ampak če to ni bil lesk oči srečnega človeka, ki uživa v točno tistem trenutku. Ne vem kaj se je skrivalo za tistim leskom v očeh, niti ni moja stvar. Nič nisem imela z njim, sem ga pa opazila in to mi je dovolj! in da lahko svoje veselje, nad tem odkritjem delim z vami...

kepa papirja"

S prijateljico sva sedeli na klopci sredi Vipave. Bil je prijetno topel večer. Podobno topel, kot je današnji pomladanski večer.

Med obujanjem spominov na vse možne reči in smehom na račun spominov je k nama pristopil nek moški, ki je imel v rokah košaro s papirjem. Ta Skorajneznanimoški se je ustavil in proti vsaki iztegnil roko ter nama ponudil eno kroglo iz papirja.

Wirdo, kej ni?

Seveda sva jo sprejeli - včasih je bolje, da sodeluješ, kajne? Seveda sva ga gledli z začudenimi pogledi... Kaj je to? V čem je fora? Potem pa sva se opogumili in rekli: "Razloži?"

Samozavestno naju je pogledal in odvrnil le: "Upam, da ni taka vajina vera."

HARD! Včasih kar zaboli, ko slišiš kaj takega, ko že itak veš, da blodiš naokoli po svetu... Ampak ok. Dobra lekcija.

Skorajneznanimoški nama je že pokazal hrbet in nama samo še čez ramo povedal še tolažilne besede: "Kakšna naj bi bila, bosta izvedeli, ko bosta pogledali noter." In že ga ni bilo več... 

Doma sem iz same radovednosti kroglo odpra in iz nje je padel...

Nisem sicer povsem prepričana, ampak sumim pa na tega blogerja. Ne glede na to, ali so moji sumi utemeljeni ali pa popolnoma zgrešeni. Hvala Skorajnepoznanemumoškemu, srečanje je bilo kratko in sladko - pa ne samo zaradi bonbona. ;)