ponedeljek, 31. oktober 2011

Reformacija po moje

Vipava je vzgojila par pomembnih ljudi. Pomembnih za Slovenijo in slovenščino. Škoda je, ker so protestanti in v mali ozkogledni Vipavi nikoli ne bomo zares ponosni na njih.

Recimo Sebastjan Krelj je bil iz Vipave. Lahko bi rekli, da je moj sosed. In bil je car! To, da je bil brihten pove že dejstvo, da je študiral. Da so ga poslali študirat. Da je bil več kot samo brihten, torej tudi sposoben pove dejstvo, da je Trubarja nasledil kot superintendant na slovenskem, se pravi je vodil protestantsko cerkev na slovenskem.

Pravijo, da se je zavzemal za združitev Slovencev. Najbrž je bilo res, saj je v svojih delih kombiniral narečja, ki jih je poznal. Kar mu pri tem zamerim je, da ni šlo za narečja v smislu vipavščine, podraščine, podnanoščine, slapščine, budanjščine, štwrščine ipd... ampak je šel širše med slovence. Ampak, kej si čmo, je bil pač študiran človek. Ok, šalo na stran. :)

Najbrž mu je šlo predvsem za prebujenje Cerkve, to pa se mu je zdelo tesno povezano s slovenstvom oz. je bilo to pač način na katerega lahko ljudem približa cerkveni nauk - z njegovim lastnim jezikom. Zato se je ta klapa prvih protestantov na Slovenskem pač zavzemala za jezik. In hvala Bogu, da so se! Tako so nastala prva tiskana (knjižna) dela Abecednik, Katekizem, Biblija, Zimske urice, Otročja biblija.

Poglejmo si na primer delo mojega sokrajana - Otročja biblija
Ko sem spraševala okoli kaj kdo ve o tročji bibliji, so mi v najboljšem primeru našteli še Postilo slovensko. Več? Kaj točno vsebuje? Jah, v šoli se spet nismo kaj dosti učili o tem.

Poglejte si link. Lušna zadeva. Naslov definitivno vara. Ne gre za biblijo, temveč za učbenik, za slovensko slovnico, za pričevanje o protestantiznu (in razlikah s katolicizmom), par molitev, zapovedi ipd. V slovenskem, latinskem, hrvaškem, italjanskem in nemškem jeziku.

Nič narobe, da lahko sedaj berem starinsko slovenščino v čudni pisavi. Ne vem kako se zdi vam, ampak meni je to dosti bolj zanimivo kot spremljanje slavnosti ob praznik (kjer lahko poslušam kako bi se Trubar v sedanjosti zgražal nad lakomnostjo elite... khmmm - to naj bi bil govor za tak dan?!?). 

Bolj lahko razmišljam kako zelo pomembno je bilo to, da je Trubarjeva klapa pisala knjige. 

Zakaj? Ker lahko sedaj jaz pišem, ker lahko vi to berete. Ker imamo knjige, TV programe, časopise, reklame, navodila za uporabo, deklaracijske listke, dokumente, križanke, radijske oddaje, spletne strani, zakone, ustavo ipd. v SLOVENŠČINI. 

Morda je to edini dan, ko si lahko (ali pa pač tudi ne) vzamemo čas in pomislimo kako bi bilo če tega ne bi bilo. Danes se nam pač vse to zdi samoumevno. Zdi se nam, da je največji problem slovenščine preveliko število tujk v jeziku. Ej, poglejte si zgornjo datoteko! Tudi takrat so bile tujke. In kaj če so bile? Slovenci smo morda res ponižni in prevečkrat sklonimo glavo. mislim, da gre za globlji pomen. Bi sploh govorili slovenščino, če teh knjig ne bi bilo? Bi bil naš jezik isti?

Ampak, če so se takrat Trubar, Bohorič, Dalmatin, Krelj in ostali ukvarjali s tem KAKO sploh zapisati A in B in Č ipd, če je še moj nono slovenske knjige pred italjani skrival v senu (kar se jim konkretno pozna), lahko tudi mi danes - za spremembo - slovenščine NE VZAMEMO ZA SAMOUMEVNO in pomislimo kako pomembno vlogo igra v našem življenju. Vsaj za en dan.

sobota, 22. oktober 2011

slovo

Še nikoli v življenju me ni bilo tako strah nekomu povedati koliko mi pomeni. Tudi tebi si ne upam preprosto povedati, da te imam rada. Da se bojim kako bo, ko boš odšel. In kaj in kako bo, ko prideš nazaj. Če prideš. Ne upam si ti preprosto reči, da te imam rada in da te bom pogrešala. Veš zakaj?

Ker so me ljudje (tudi ti) v zadnjem času že prevečkrat zajebali in mi v točno tistem trenutku pokazali kam sodim - v tisti neugleden smetnjak v kotu njihovih življenj. Nujen, a odvečen.

Prepričujem se, da mi je vseeno, ker greš. In si tudi verjamem. Ampak od vsega si najbolj želim, da bi se prej lahko pogovorila. Ali pa da bi se v odnosu vrnila ene deset let ali pa vsaj kakšno leto nazaj, ko sva se res dobro razumela. Ko sem ti zares zaupala in se lahko naslonila nate. Ko se verjela, da zaupaš tudi ti meni. Da mi zaupaš kolikor je pač v tvoji naravi.

Eh, v resnici so stvari pač vedno drugačne. Še zadnjič si bova rekla adijo in fajn se mej, si pogledala v oči s pogumnim pogledom in ustnicami raztegnjenimi v nasmeh. In bova šla. Novim zmagam naproti. K novim dogodivščinam, novemu življenju. In potem? 

Nič potem. To je to. To so tisti dobri stari časi, po katerih tako hrepenimo. 
Zakaj lahko to napišem tukaj, vsem na očem in si tega tebi še vedno ne upam povedati? Ker sem prpa. Ker tukaj vedno obstaja napačna interpretacija in misel, kaj pa če ni tisti...pa itak je. :P

Srečno. In fajn se mej.
In čeprav tega ne bom nikoli priznala, te bom pogrešala. Kot te pogrešam že celo leto... 

ponedeljek, 10. oktober 2011

pesmi

Zadnjič me je prijateljica spomnila na pesmi. Na tiste v knjižici z žametnimi platnicami, ki je izšla v dveh ali celo treh izvodih. Notri so se nahajale pesmi, ki so orisovale zblojeno mišljenje nekega dekleta...

.. ampak tisti časi so minili. Sedanjost ni tako poetična, rim je zmankalo. Še tistih nekaj, kar jih je bilo. Sedaj so vpesnjene v (službene) maile neke vzporedne resničnosti... Morda zato, ker so bolj razumljive, kot vse življenje onkraj 22" enkrana...