novoletne za-obljube

Grozno so popularne - novoletne zaobljube. In vsak si jih rad nekaj zada, ker je popularno, ker je to nova priložnost, ker enkrat pač moraš začeti...

Na zidu sem se zagledala v to:

strah

Največji strah je, da se bom nekega dne zudila v nov dan, začela z godnanjem, ker moram vstati, nadaljevala z godrnanjem, ker moram v službo. Nadaljevala z osemurnim godrnanjem nad delom, vremenom, šefom, računalnikom... pač nad tem kar bo najprej prišlo na misel. Vmes se bom spraševala "kam gre ta svet" med čekiranjem novic na 24ur in MMCju (po možnosti kronike in vremena). Popolnoma slabovoljna, sitna in razdražena zaradi same negativne energije, ki me bo obdajala, se bom zvalila pred televizijo, kjer si bom pogledala vse informativne oddaje, nato pa še kak resničnostni šov. Zaspala bom z mislijo kako grozno življenje imam in "kam gre ta naš svet." Te dneve bom prekinila le takrat, ko bom šla za 14 dni na morje in pozimi na smučanje. Kjer se bosta cedila mleko in med. Čeprav me bodo ti turistični delavci "obrali do kosti."

Največji strah, da bom postala povsem pasivna in se v celoti predala splošnemu mnenju in obnašanju. Bojim se, da bom z leti pozabila, da sem lahko srečna, da imam elektriko, da me zjutraj lahko zbudi budilka, da je moj dan odvisen (tudi) od mojega obnašanja in razmišljanja o stvareh. No, sej pravim strah, da postanem pasivna - v dejanjih in mišljenju (ker je tako lažje, ker tako vsi počnejo...).

kaj si ljudje mislijo o meni?

To me je zanimalo od kar vem zase oz. od kar sem ugotovila, da moj pogled name ni isti, kot je pogled nekoga drugega.

Si mislijo, da sem nesramna, žleht, dolgočasna, prijazna, narejena, glasna, zadrta, vsiljiva, bossy, nasmejana, tečna, pretirano vesela, optimistična, posebna, edinstvena???

Mislijo, da preveč govorim, lažem kot pes teče, imam obupen smisel za humor, obupno pojem, imam res bedne ideje o tem kaj je zabavno, me stalno meče, sem lena,  se delam preveč pametna, hočem imet vedno prav ... ???

Kaj si misli nekdo, ki me vidi na ulici, troli, skozi šipo od avta? Kaj si mislijo tisti, ki so se že kdaj pogovarjali z mano? Kakšno mnenje imajo o meni sodelavci? Kaj si mislijo o meni tisti, ki me poznajo do take mere, da sem že čisto preveč predvidljiva?

Ne zanima me v smislu "kaj si bodo ljudje mislili"... sam pač zanima me. Morda zato, ker si ne znam odgovorit na ključno vprašanje - Kaj si mislim o sebi?

Ta pesem mi pride navadno na misel, ko se ukvarjam s takimi vprašanji. Še besedilo.

brez veze se je razburjat...

In three words I can sum up 

everything I've learned about life:

 it goes on. 

Robert Frost

Zadnje dva meseca sem se precej razburjala zaradi določenih stvari: Šalabajzarsko zastavljeni predmeti na podiplomcu, s šalabajzarskimi profesorji. 

Kot pravi naslov. Nima smisla se pritoževat, se razburjat. Živjljenje gre naprej in včasih je fajn, da se vprašamo al se splača se razburjat alpa stvar preprosto ni zadosti pomembna... navadno ni, kej ne?

Preprosto pomaga, če parkrat vdihneš in greš naprej.