nov začetek

Ne vem kje sem že slišala, da je vsak začetek težak in res.
Začetki so majhni in veliki, bolj ali manj opazni, ampak v tem blogu govorim le o očitnih.

Včeraj sem se po tednu dni spet znašla v sobi, kjer sem preživela mnoge dogodivščine, prostor, kjer so stvari dejansko moje ... no ja in od cimre...

In ko sem se razgledala naokoli se mi je vse skupaj zdelo neverjetno majhno - nikakor ne moj svet v katerem rada živim - majhno in tuje. In tako se je začela čistilna akcija, ki sem jo planirala šele na poletje. Pobrisala sem prah za omaro, pospravila vso nesnago, ki je krasila vrh omare... prav neverjetno kaj vse mora človek narediti, da se počuti doma.

Ampak verjamem, da bo že jutri drugače. Študentski dom (na fotografiji prikaz pomladnega dne v AK, no to je iz lanskih majskih iger, ma ni važno) ima čar, prav tako življenje v njem. Odvisno je zgolj od razpoloženja in želj posameznika. In meni se zdej že kar najbolj spi... in me nič več ne gane. :)

Pa še zadnje obvestilo. Računalnik je začel delati, zato pa je moj tulifon na popravilu, tako da fotografije z osmice bodo, KO ga dobim nazaj, ČE mi jih ne bodo zbrisali...

lahko ljudje živijo v Vipavskem križu?

Je vprašanje smešno?

Morda je pa res - meni je vsekakor bilo. Ko te to vpraša dekle, vajeno širokih Ljubljanskih ulic, ti najprej ni nič jasno. Ker pa je bilo vprašanje zastavljeno med sprehodom po omenjenem kraju, sem imela možnost takojšnjega ogleda situacije. Strinjati se moram, da vprašanje ni tako napčno, ampak si pa tudi čist predstavljam, da bi živela tam, ker mi je bil kraj že od nekdaj zelo všeč...

Ozke ulice, so pa vseeno ozke ulice ... in kako se lahko ljudje z avtomobili vozijo skoznje, pa čeprav so komaj širše od poldrugega metra? Preprosto - človek je zelo prilagodljiva žival. To je v bistvu najboljši odgovor.

Vsekakor priporočam ogled Vipavskega križa vsakemu, ki ga ulice v Piranu ali Rovinju ne pustijo hladnega - ali pa shladijo v poletni vročini. Poleg Vipavskega križa je zaželjen tudi ogled Goč, o katerh sem tudi že govorila. Poleg slavno ozkih uličic in naduličnih prehodov med hišami so slavni tudi po dobram vinu in vsesplošni prijaznosti.

Se sprašuješ čemú taka reklama? no, Slovenci smo pač taki, da radi hodimo v tujino, ko pa nas tujci povprašajo po znamenitostih, ki so vredne ogleda se po Bledu stvar nekako zaštopa... Vsak lahko prispeva k boljši prepoznavnosti Slovenije in njenih brezštevilnih naravnih in kulturnih zakladov - zakaj vam torej ne bi predlagala svojih najljubših krajev, ki jih v uradnih vodilih po Sloveniji skoraj ni zasledit - kot z žalostjo opažam.

Če rabite voden ogled, se z veseljem dogovorimo, magari z iskanjem skritega zaklada. :)

lov za zakladom

Morda se je kdo od mojih najzvestejših bralcev že ustrašil, da danes ne bom objavljala.. ne ne, ampak objavljam vedno nekako preden grem v deželo sanj ... danes pa se je ta čas nekoliko premaknil :)

tradicionalna osmica v Lokavcu... ampak, da smo prišli do tam sem se šla - no ne samo jaz - Lov za zakladom.

Kot veste ima Lov za zakladom različne variacije, s katerimi smo srečevali predvsem v vrtcu, morda nekateri tudi v osnovni šoli... potem pa smo domnevno prerasli take zadeve in se jih nismo več šli. Prav danes sem, medtem ko sem opazovala prijatelja, ko se podita novim navodilom in nalogam naproti, ugotovila, da še kar nismo premajhni za take reči.

Ne še več! S prijateljico, s katero sva stvar pripravljali... no v resnici je stvar v večini zamislila sama, jaz sem ji le pomagala z nekaterimi mnenji in praktično izvedbo. Ugotovili sva namreč, da jima pošteno zavidava njuno potepanje - pa čeprav je bilo izčrpavajoče ... zabavala sta se. Postavila na noge obiskovalce našega najbolj priljubljenega bara v skoraj tolikšni meri, da bi jima šli pokazati kam morata iti. In to ne zgolj enkrat....

Igranje igric iz otroštva je zakon! Delanje stvari, ki jih že dolgo nismo počeli, ker "smo že preveliki za to" je zakon! In gotovo, ta stari rek - da smo namreč preveliki za to v sodobnosti ne velja več. Zakon je! In gotovo si bo U tako darilo veliko bolj zapomnil kot bi si zgolj karto za Atlantisa.

Fotografije z osmice pa pridejo, ko se pogovorim s svojim računalnikom in ga prepričam, da imam jaz bolj prav kot on. :)

--------------------------------------------
zdej pa še fotke:

Dosežki tega tedna

Petek je pravi dan za pregledat teden za nazaj - da ima človek pol mal počitka za vikend. Ja ta vikend bo spet osmica :) Super bo. Ta, Lokavška, bo najbrž postala kar legendarna, ma o tem v nedeljo, če bo čas... alpa pač enkrat...do zdej so bile objave redno vsak dan, kako bo naslednji teden, vam rečt ne znam... zakaj? odgovor sledi v nadaljevanju...

Kaj se je zgodilo ta teden:

• kot prvič tipkarske napake so se drastično povečale, ker se trudim vsaj polslepo do slepo tipkat...ja- zna bit zabavno, ampak pridobivam na hitrosti kar je dobro

• zgornja točka je razlog za to, da seminarska naloga še vedno ni dokončana. Ampak kako naj si človek pomaga, če pa je tema, ki sem si jo mimogrede sama izbrala, tako blazno dolgočasna... ah...o plezanju ni nikoli zanimivo pisat, rajš se poženeš v steno in upaš, da pirdeš do vrha, da se zmatraš na konkretno in si ob koncu dneva srečen... tako gre- ko sprovaš veš

• pokvarjen računalnik - ja o tem sem pisala že včeraj. Danes sem se že nekako potolažila, ker USB vhodov trenutno ne potrebujem tako krvavo kot jih bom že od nedelje naprej- moja povezava s svetom je namreč odvisna lih od ... lej ga zlomka... usb ja ... no bomo vidli. Morde mi pa Bog z neba pošlje kšnga geeka, k mi bo ugotovil izvor zla in za odpravil... temu se reče pobožne želje, ampak upanja nikoli ne zmanjka-kajne? :)

• redni večerni sprehodi po celodnevnem druženju s Ompopolepejem - mojim preljubim računalnikom. Res paše, da se po sedenju celotnega dne človek mal spravi na zrak in gre občudovat zeleno Vipavsko dolino, se sprehodi med vinogradi in travniki, nabere šopek ivanščic in z njimi razveseli mimoidoče (ma sam tiste, ki jih poznam). Super!

• presneto besnenje in res slaba volja, zaradi računalnika. Ali razlog, da me je prijaeljica podarila na neki aplikaciji od Facebooka z besedami - ko je slabe volje grize. Ja taka sem (bila še danes dopoldne), ampak sem prijazna in povem, da me ni za tikat oz da me je za pustit na miru ... ostalo ni več odvisno od mene :)

• so še stvari, ki jih zaradi ohranjanja ugleda v družbi ne morem povedat in upam, da jih tudi kdo drug ne bo... ampak sem kar najbolj ponosna tudi na to :)

• enormne ure, ki jih preživim v pregledovanju Facebooka in upanju na nov komentar na svojem blogu so zaskrbljujoče... ampak, sej pravim- naslednji teden me bo vse to minilo :)

• cel teden- že spet - poslušam The Beatlese. Tudi sama ne razumem tega nenavadnega stanja, ampak ne morem si pomagat, če pa je to edina glasba, ki me ne moti pri moji (ne)produktivnosti :) včasih me celo vzpodbudi... ja, Bitli so pač... cari...

No, sej sm gvišnu kej pozabla in nardila tisoč tipkarskih napak, ampak zdej veste in me razumete, kajne?

Ne hvali dneva pred večerom

Vsak kdaj pomisli, de so tevi pregovori butasti - jst sm vsekakor ena izmed njih. Ampak prav danes spoznavam, kaj pomeni, da ti vzdušje dneva strmo pade v negativno vrednost in to petnajst minut pred polnočjo. Ko bi že vsaj odbilo dvanajstkrat in bi lahko krivila 2. maj!

Ampak ... ne!

No, sej sm mela že prej namen stresat slabo voljo in obup na blogu, ampak nism mislila, da bo v taki meri. :)

Pravijo, da je v takih primerih najbolje, če se potrudiš in misliš na svoj srečni kraj (angl. happy place). In kakšen naj bi bil ta happy place?

Trenutnu se res spomnim enga res posebnega kraja, v bistvu kar dveh in oba se nahajata več sto, morda celo tisoč kilometrov proč - na Portugalskem.

Prvi kraj, ki sem ga, takoj ko sem se znašla tam imenovala Hrib objokovanja v Portu. Ne vem točno zakaj, ma razn frika, ki se bel ku za karkoli druzga zanima za kamne, smo vsi zbrani na vrhu jokali... vsak zase in prou potihu... ja skupej smo objokovali usodo. Pa sej ne morm rečt, da se takrat nism imela lepo ... ne še daleč od tega. Vsak, ki je že bil v Oportu ve kako barvito je mesto in kako hitro te prevzamejo njeni čari - ozke zavite ulice, ki se vijejo od obale strmo navzgor (čeprav na hrbtu nosiš nahrbtnik s 20 kg in se sprehajaš gor, pa dol pa gor pa dol), pa ladice, ki plavajo po strugi reke Porto... in nikoli ne smem pozabit povedat še o ljudeh. Tam v slovarju najbrž sploh nimajo besede nesramnost... se mi zdi...


Drugi kraj je prav tako naravnost čudovit. Pripraven kraj za vse romantike. Peščena plaža ob sončnem zahodu pri Aveiru. Tega pa ne bom opisovala, to naj ostane zame. Občutja, ki sem jih doživljala v tistih trenutkih ...



Nič, Portugalska je definitivno kraj kjer se bom še vrnila - morda že letos... morda. Pred tem pa kot kaže pade name še nakup novega računalnika... potem bo pa financ minister predlagal nadaljne investicije...