slovenska glasba

Mislim da je čas, da izpovem kakšen odnos imam do slovenske glasbe. Za to sem se odločila po dogodku, ki bo opisan na koncu posta.

Če začnem v otroških letih se spomnim najprej na Marjana Amoleta in njegovo Jožico - kaseto ki je bila najpogostejši spor med mano in bratom, pa seveda Mrtva reka...

Čukov in njihovih Krokodilčkov - no pa kdo se jih ne spomni?

Nadaljevalo se je... hm, ne vem več točno kaj. Naslednje kar se zares spomnim so bili že Bepop, Gameover in vsi te instant bande. Skupaj z Turbo Angelsi in Atomik Harmonik so postali glavni razlog zakaj sem si mislila, da je slovenska glasba bedna in predvsem nekvalitetna.

To so bili časi, ko sem se usmerila na tujo glasbo. Ampak.

Končno sem dovolj odrasla - očitno- in prešla te predsodke. In trenutno se prav resno in zaskrbljeno sprašujem zakaj Slovenci toliko ne maramo svojih lastnih proizvodov - filmi glasba naj bodo le za primer.

Slučajno sem odlšla na koncert šansonov in se seznalila s slovenskimi izvajalci te zvrsti. Lara. P Jankovič, Jure Ivanušič... o tem se že pisala

Nadaljevalo se je s slovensko ljudsko glasbo - čisto naključno - kupila sem si namreč cd zasedbe Brina - ki je tudi nastopala na prej omenjenem koncertu. Zvrst me je sprva presenetila in itak so na dan privrli stari predsodki, ampak - če sem cd že kupila ga bom pač tudi poslušala. In zgodilo se je, da en cd ni bil dovolj in sploh nisem opazila kdaj sem začela to skupino poslušati očitno in vedno.
Tako sem ugotovila, da je slovenska ljudska glasba ne samo poslušljiva, temveč dejansko FAJN. Ja, tako, povedala sem.

Nadaljevalo se je s spoznavanjem pihalnih godb-spet ista prijateljica, drug koncert - zaključna revija pihalnih godb. Pričakovala sem "pleh muziko". Na srečo pa je je bilo zelo malo - packi, kako zelo so me razočarali :P. Na koncu sem komaj še zadrževala solze - prijetno presenečenje res.
O božično-novoletnem koncertu pihalne godbe Vrhoplje-Vipava z gostom - Iztokom Mlakarjem. Tisti dve pesmi, ki jih je zapel ob njihovi spremljavi... brez besed.

V sredo sem bila na koncertu Perpetuum jazzile v Gajotu... Tudi zborovsko petje mi je že bol všeč. No, sej od vedno me je a capella petje fasciniralo, ampak to je bilo že skoraj preveč :P
Zakaj ne poznam več takih zasedb (da ne bom rekla, da jih ni, kr najbrž so...) ki zborovsko petje naredijo privlačno in ne izvajajo le pevsko zahtevnih skladb, ki so predvsem ZAHTEVNE za poslušanje. In s tem nikakor ne morem reči, da PJ izvaja lahko glasbo... zgolj veliko bolj poslušljivo - oktobra imajo koncertv Cankarjevem domu - ne it, k potem ne bo placa zame. :P

No in v tem trenutku ko pišem ta post pod mojim oknom družinska zasedba izvaja hrvaško ljudsko glasbo. Starši pa se ravno vračajo z morja, kjer so se navduševali nad dalmatinsko glasbo. Ne razumi me narobe, ampak še vedno se sprašujem ZAKAJ bi povprečen slovenec, ko bi zagledal plakat za koncert dalmatinske glasbe navdušeno vzkliknil: "O, to pa gremo, ane?" Medtem ko za koncert slovenske (ljudske) glasbe samo zamahnemo z roko in rečemo: "Kaj je že danes po tv?"

ko ti vse narobe gre...

in ko vsega si že sit in veš, da bi moral še nekaj naredit, ampak se ti ne da zbrat volje, k ti v glavi odzvanjajo besede:

"Lena si! Sam zabušavaš!"

No, sej mi noben ni tega reku, bi jih pa z mal več poguma alpa talenta za nesramnost... in to boli. Ko se cel teden mečeš po zobih in dejansko ne delaš drugega kot sediš za računalnikom - pardon imaš prav en dan sm imela dopust, ker po svojem skromnem mnenju menim, da slabo vidim - še dobro se optik ni strinjal z mano. In potem slišiš eno tako...

Ej, sori, preprosto se ne morem strinjati s tem. Oprosti, če stvari ne gredo tako hitro naprej kot smo si predstavljali, ampak... ne, da hočem pridt po 9urnem delavniku domov in si odpočit... a ni to koneckoncev moja pravica?

Na koncu pa občutiš samo še kako se ti oglaša vest, ker ne delaš tistega kar si zanemarjal cel teden in te že tako peče vest. Zakaj? zaradi zgornjih besed oziroma namigovanj nanje...

Eh, Mlakar prou lepu pove:

Vsaka baldorja se enkrat konča- še tanarvečji buč zadnju kaplcu ma...

Ana Desetnica

V Ljubljani se je začel festival uličnega gledališča Ana Desetnica.

Čisto po naključju sem si včeraj, ko smo se s prijateljico vračale z Ljubljanskega gradu - kjer smo si ogledovale grad, no kako so restavrirali različne poslikave. Menda bo že držalo kar je rekel nek študent restavratorstva - nemški profesorji naj bi svoje študente vozili na grad, da bi jim pokazali kako se ne restavrira. Če sem prav poštena, lahko s svojo 10 dnevno kariero v restavratorstvu to preprosto potrdim. Torej, če sama vidim napake, to že ni dobro za njih - restavratorje.

Ampak, ni važno to. Ljubljanski grad je pač- ljubljanski grad. Naj omenim, da se naslednji teden v ponedeljek (14.7.) spet začne kino pod zvezdami. Nanj me vežejo zelo veseli spomini, čeprav ga še nisem obiskala... morda mi pa uspe letos.

In ko smo se vračale z gradu, sva si želeli ogledati še Art market, ki se vsako soboto dopoldne dogaja na nabrežju Ljubljanice in v stari Ljubljani. Tam umetniki ponujajo svoje izdelke - v večini so to slike, dobijo pa se tudi unikatni kosi nakita, obleke, obutve...
"Nikoli si ne bi mislila, da mi bodo všeč packe" je prijateljica komentirala neko stojnico, za katero sva se strinjali, da ko bova veliki in bogati....

Pohajaštvo sončnega sobotnega dopoldneva se jenadaljevalo na tromostovju, kjer je San Sebastian - neke vrste čarovnik, kot se je predstavil, ravno začel svojo ulično predstavo. Ne morem reči drugega kot: waw!

Predstava je bila polna dobrega humorja in zanimivih psiholoških trikov - no vsaj kolikor sva si jo ogledali, mudilo se nama je že na dogovorjeno kosilo.

Zvečer sem se spet vrnila v center naše prestolnice - tokrat z drugo prijateljico. Najprej sva zagledale gručo ljudi, ki gelda nastop navijačic. Na njihovo žalost, pa nisva dovolj fenice le-teh in sva šli raje pogledat, kje bodo imeli kakšen fin sladoled zčimanj gužve- v centru zvečer je to očitno skoraj neizponljiv pogoj.

Med iskanjem sta najino pozornost pritegnila dva pustolovca na ladji. Predstava na srečo ni temeljila na govorjeni besedi, saj sta bila artista tujca. Sta pa se za nas naučila tiste tri stavke v slovenščini, tako da sploh ni bilo nobenega problema. Dogodivščine ob iskanju bisera na morskem dnu so bile zelo zanimive. Fascinirana sem bila nad usklajenostjo izvajalcev. Galsbo in njihovimi gibi. Gledalci smo si brez težav predstavljali, da sta res pod vodo. Poleg tega pa je bila tudi scena in vse lutke, ki sta jih uporabljala narejene res dobro. Tako da... en aplavz za niju!

Po tem, ko sem si v enem dnevu ogledala dve predstavi, lahko rečem, da si danes spet želim v center mesta, da doživim novo dogodivščino. Prav tako priporočam, da se začnete motati po centru Ljubljane tudi sami! (ja, to govorim jaz - ki me je na smrt strah centra v temi)

Pridite in si poglejte.

čebele tretjič

ali: pregledovanje panje ( premagovanje strahu)

Priznam, trenutno sem pod dozo :P ampak zadala sem si, da pred spanjem popijem en liter in pol vode, tako da imam čas, da vam kaj napišem o svoji dogodivšini pri pregledovanju panjev.

Nedeljskega jutra, ko prisežem, sem si želela le spanja, sem se na pobudo očeta odpravila proti čebelnjaku. Pregledala naj bi osem panjev. Sem že kdaj omenila da me je zelo zelo zelo strah čebel?

Predvsem je to doživljaj premagovanja strahu. Namreč - ko čebelar vzame iz panja sat na katerem je polno čebel je to zelo strašljivo za nekoga, ki se boji čebel :P

ZELO, verjemi.

Namreč videti sat poln čebel, če ti še nekdo reče: "Dej primi, de boš bulši vidla" je zelo strašljivo. Ampak počasi ta strah premaš, vsaj če si tako kot jaz govoriš, da moraš premagati strah, saj čebele strah čutijo. Ne vem če ga res, vendar jaz v to neizbežno verjamem. Sploh če se bojiš čebeljih pikov, bolj kot česarkoli v bližini :P

In premagala sem ga - strah mislim :) Pri pregledovanju drugega panja sem bila že mirna, no ne povsem, bila sem željna novega znanja in novih izkušenj, toda straha ni bilo, prisotna je bila le še radovednost.

Že pri prvem panju sem kljub premagovanju strahu iskala matico, ampak nisem je našla, pri drugem panju sem odkrila en kup trotov - to so moški, ki so uporabni za oplojevanje jačec in tle se konča (podobno kot v svteu ljudi - :P).

Potem pa sem zaslišala glas - kmalu po tem ko je bil sat potegnjen iz panja - "no, tuki jo poišči"

in res sem jo našla :) Prijela sem sat v roke in si ga pogledala od blizu in na sončni svetlobi - tam ga je namreč ful lepše videt. In dobila sem jo. Pri tem moram opozorit na razliko med kupljeno matico in naravno izvaljeno matico. Razlika je v tem, da je tista, ki jo kupiš in dobiš po pošti označena z florestenčno rumeno številko (gre za načrtno vzrejene matice, navadno Kranjske sivke, kako točno vzreja poteka pač ne vem- vprašaj strica Googla:P) in jo je resnično težko zgrešiti. Tista pa, ki sem jo iskala sama, je bila naravno izvaljena al kakorkoli je že pravi strokovni izraz, bistvo je v tem da ni imela florestenčno rumene pike na hrbtu in jo je bilo zato težje najti. Ful sm ponosna nase :P

Ampak nekoliko vitkejšo čebelo, ki jo v nekaterih primerih zelo težko opazi celo sam čebelar:) sem opazila. Waw. Res je daljša ali vitkejša kot je navadna čebela, predvsem ima temnejše kolobarje na zadku. Je pač kraljevska. Zato mora čebelar toliko bolj paziti, ko sat spravlja nazaj v panj. Pomembna ni samo lega sata, temveč tudi kako sat dajemo v panj. Ta mora biti položen v panj z veliko previdnostjo - če namreč pomečkamo matico (čebeljo kraljico) se nam ne piše dobra. Čebelja družina, ki v kratkem ne dobi novega vodstva, je obsojena na propad. Kaj se zgodi s še manj čebel pa smo v zadnjem času obveščeni celo prek uradnih medijev....

Kaj pa se zgodi, ko panj roji? Matica zaleže novo matico. No, nekaj matic, ki jih čebele hranijo s posebno hrano - matičnim mlečkom- ta je baje še posebej zdravilen. Kakšna je razlika med matico, trotom in navadno čebelo delavko je predvsem razlika v celici, v kateri se ličinka razvija - celice za trota so navadno širše, za matico daljše in nekoliko upognjene, za navadno čebelo pa navadne :) in hrani, ki jo dobi - troti se pustijo futrat in v zameno lepo lenarijo (sej pravim, da so vzporednice), matice pa dobijo matični mleček, kot najbolj gurmansko jed.

Ok, razložila sem razliko v ličinkah in kaj se zgodi ko panj roji? To pomeni, da so čebele vzredile novo matico, ki se bo izlegla v nekaj dneh. Zato stara matica zbere okrog sebe nekaj starih čebel in z njimi zapusti panj in si na drugem mestu ustanovi nov panj. Ostale čebele poskrbijo, da se v panju nabira hrana in da se nova matica izleže. Ta matica nato - bojda - počaka, da se izvali vsa zalega (ličinke), kar pomeni približno teden dni, ki jih je zaplodila stara matica, nato pa počasi izlega svoje ličinke (zaplodi jih trot, kot sem že omenila).

Kako izgledajo ličinke?

Da jih opazi tak laik kot sem jaz (ki sem po vrh vsega še slabovidna) je pravi mali čudež. Ampak to so bele pike, ki jih lahko ob pozornejšem opazovanju opazimo na dnu celic, ki so pripravljene za zalego.

Zalega? Ti zveni čudna beseda? Ja, sej morda je, ampak tako se preprosto reče bodočim čebelam. :) In kako izgleda sat z zalego?

Čebele so bolj pametne živali, kot bi si kdo mislil. Za matico velja, da jo v panju najdemo tako, da jo iščemo tam kjer je sonce - zjutraj proti vzhodu, zvečer proti zahodu. Poleg tega velja, da so nekateri sati namenjeni zgolj zbiranju cvetnega prahu in medu, medtem ko so drugi namenjeni pretežno za zalego.

In prav ti zadnji so zelo zanimivi. Gre namreč za nekakšen polkrog, ki ga čebele naredijo na satu. Na zgornjem delu polkroga se nabira hrana za zalego - pač, shramba namenjena hranjenju ličink, medtem ko večina sata v spodnjem polkrogu namenjena ličinkam. Zanimivo je, da jih matica plodi nekako od sredine proti zunanjosti. To se lepo vidi, ko vidiš celice, ki so že "zapakiran"( v njih so ličinke stare več kot teden dni, okrog njih pa se raztezajo vedno manjše ličinke, dokler ne vidiš zgolj belih pik (to so tiste ličinke, ki so stare šele nekaj dni).

Kot veste imajo čebele zelo "racionalno" urejeno življenje. Vsak dan v življenju čebele je enako pomemben in natančno odmerjen. Zato se tudi naloge, ki jih čebele opravljajo razlikujejo glede na starost - kako točno gre, se pač ne spomnim, najbrž gre nekako po sistemu: prezračevalke in čistilke, one, ki skrbijo za hrano, negovalke in končno nabiralke.

Zanimiva je tudi ta zgodbica o trotih. Na jesen, ko čebele ne potrebujejo več novih in novih generacij čebel, se zalega nekoliko zmanjša - čebele se namreč pripravijo, da prezimijo v panju. In takrat se znebijo vseh nepomembnih delov v panju. S tem mislim predvsem na trote - oplojevanje jajčec ni več potrebno in zato se tudi njihovo delanje gužve v panju in lenarjenje preprosto ni več tolerirano. Sledi: izgon iz panja. bogi mikeni trotki... pa tako lepo so se imeli - jedli in pili in nič delali....

Ja, pregledovanje panjev ali podrobneje satovja posameznih panjev je posebno doživetje, ki ga priporočam vsakemu - pa naj se čebel boji ali pa ne. Kranjske sivke so res lepe čebele in na dan, ko niso "sitne" jih je prav prijetno opazovat.

Priznam, jaz sem imela to srečo - ampak govorice se širijo, da so zjutraj bolj razpoložene, kot zvečer :P

Tako, spila sem liter in pol vode, in še malo. Še vedno nisem prepričana, da so vsi prišli domov zdravi in varni, ampak več kot sms-ja s prijetno vsebino pač ne morem pričakovati... :P
in telefonskega klica, ki mi razlaga, da oseba, za katero me skrbi ni z kličočim osebkom - ma ne me basat, drgač ga že ne bi klicala :P no, lahko noč

Trilogija o čebelah se je končala... če vas še kaj zanima... ko se zbudim, bom pripravljenja za odgovarjanje na vprašanja :P
Pejmo zdej, zdej je še jutro :P

čebele, drugič

V prejšnjem postu sem opisovala neprijetne dogodke povezane s čebelami. Danes pa morda kej več o lepih trenutkih in kakšni fotki.

Lepši trenutki povezani s čebelami - kje naj začnem?

Morde iz časov ko so čebele preselili na Nanos. Tisti časi so mi bili zelo všeč. Zakaj? Predvsem se nisem brigala za čebele-oče in stric sta delala okoli čebelnjaka nevemkaj - z mamo pa smo se odpravile po bližnjih travnikih nabirat gozdne jagode. Ne vem kdaj so minile minute, ure... ampak vedno so nas morali poditi v avto :) in vedno smo nabrale za nekaj posod gozdnih jagod... večinoma so že par ur po prihodu domov ni bilo več sledi za njimi- sej veste, gozdne jagode... njami...

Zanimivo pri čebelah pa je tudi točenje medu. Sej, moram priznat, da me je sram, ker nikoli nisem bila priča celotnemu procesu, ampak o strahu pred čebelami sem že govorila-kaj ne?

Stvar se namreč začne že zgodaj zjutraj. Čebelar se odpravi v čebelnjak, kjer iz panja pobere tisto satje, v katerem čebele shranjujejo med (o tem v nadaljevanju). Nato pa vse te sate odpeljejo na kraj kjer se zgodi grozen zločin. Ne zafrkavam se. Predstavljajte si, da živite v sestavljivi hiši in si jo super uredite, prav po svojem okusu. Napolnite si shrambo, potem pa pride Človek in vam shrambo vzame. Ko jo vrne je prazna. Ne vem kaj si mislijo čebele, ampak jst bi popenla...

No, na kraju stvar izgleda nekako tako -tuki že govorim iz lastnih izkušenj. Primeš sat in ga postaviš na posebno stojalo (na slikci). S posebnim pripomočkom, ki se mu po domače reče vilice, odkriješ "pokrovčke" tistega dela sata, kjer so čebele že zapolnile celice z medom in ga zato zaprle z voskom.

Nato gre sat na drugo stojalo - kjer čaka, da se bo iz njega "iztisnil" med. V bistvu se jih postavi v vrtiljak. Jaz si po domače predstavljam, da med zaradi centrifugalne sile odleti iz celic na rob posode, v kateri se vrti... tam se počasi odcedi dol in v vedro (To napravo za vrtenje satja je možno videti v ozadju zgornje slikce, na spodnji pa čakalno stojalo :P).

Ja, slikce niso bogvekaj-imela sem sladke roke in je mama primla za telefon :P


Ja in to je vsa umetnost kradenja medu čebelam :P

Zdej pa mi povejte - kaj je bolj grozno - sosedu z vrta vzeti tri rožice al stočit 50kg medu?

Če pomislimo na to, da se je sosed z rožo matral prbl. 2uri...če seštejem še sajenje ipd... (namigujem na krajo rož pri klwni) in hkrati: da ena čebela v svojem življenju nabere čajno žličko medu... (ta podatek me vedno znova fascinira).


Naslednjič pa o moji novi izkušnji s pregledovanjem panjev...waw, je bilo zanimivo :)