Doma narejen čaj

Ingver ima zelo močan okus. Dokaj pikanten. V hrano ga po enem zelo zelo neuspelem poiskusu ne bom več poskušala dajati. Seveda pa obstaja še (vsaj) ena možnost uporabe. :)

 olupimo

 narežemo in damo v cedilce

počakamo kake 5-10 minut, da se okus razlije po skodelici...

Izid? Topla tekočina, nekoliko bolj rumenkaste barve od tople vode, z zelo značilnim okusom ingverja. Baje zelo dobra za prehlad. Priporočam degustacijo. ;)

Pravica brati

Na faksu smo med totalno brezveznimi predmeti, pa tistimi, ki so bili kar (sploh za univerzitetno okolje) praktično naravnani... tudi en predmet, ki je na čase zahteval branje pravljic. No, morda ne pravljic, ampak bolj futurističnih besedil, ki bi zvenela zelo strašno, če ne bi bila tako zelo banalna in smešna in s eitak ne bi mogla uresničit. Ali pač?

Od vseh me je najbolj prevzel TA članek. No prevzel je morda malo težka beseda. Je pa res, da sem od takrat že večkrat pomislila nanj. Predvsem, ko so mi kdaj pametovali o obrazni knjigi, pa tudi ob različnih drugih debatah. Zdej sem, v članku o Spletnem očesu spet zasledila link. In zato ga z veseljem delim z vami. Glede samega članka pa raje ne bom rekla nič, da ne bo objava predolga. ;)

Zdej pa kar v branje, pa mi povejte kako se vam zdi?

Pašareta

Najboljša stvar, ki nam jo je nona ob obisku lahko dala niso bile lizike in bonboni, niti stepeno jajce s sladkorjem (kako se že temu reče?)... eh ne! Najboljša stvar, ki nam jo je lahko ponudila je bila pijača z mehurčki in barvilom, ki je imela okus po stopljenem sladkorju... PAŠARETA!

Potem pa jih dolga leta ni bilo. Po dolgem času pa na meniju na osmici piše Pašareta... Za dobre stare čase, sem ga z navdušenjem naročila. In potem prav s težavo spila do konca... Pa kok je tu sladku in brez okusa! Ne vem, kako so nam sploh pustili pit kej tazga! Ampak ja... še vedno je najboljši spomin na otroštvo in na nono. :)

In vsakič, ko bom zagledala Pašareto bom skočila u luft od navdušenja. Sploh, če je ta zelena. ;)

30 let nazaj...

... še nisem hodila po tem svetu, niti se drla, nič. Niti sledu še ni bilo o meni...

Šele kakšno (dobro) desetletje nazaj), ko so kasete počasi že umikale svojo prevlado CDjem, je nekega dne brat pričel poslušati skupino The Beatles. Takrat sem bila še globoko (beri: tata je znal že vse pesmi na pamet, kolkr jih je moral prisiljeno poslušat) v poslušanju Plavega orkestarja, se mi zdi. Par let kasneje brat ni imel več dostopa do vseh njegovih (!) CDjev Hroščev. Nekako so me povlekli. Niso mi bile tako všeč pesmi iz prvega obdobja, kot tiste iz kasnejših let, ko so bile sicer še podpisane McCartney and Lennon, pa se je že čutilo čigave so.

Prebrala sem celo njihovo biografijo (eno redkih, ki sem jo kdaj prebrala). Na zadnji platnici šolskega zvezka sem imela zapisane letnice rojstva vseh štirih (ta slavnih) hroščev in eno datum smrti. 8.12. 1980.

Seveda sem jo v času, ko sem sicer občasno še poslušala glasbo (recimo Anna, I'm looking trough you, Black bird, Her majesty, Here, There and Everywhere, ipd. - ta zadnja vam je morda od nekje znana:P). Danes pa... me je kar zadelo, ko sem po radiu slišala, da je tridesetletnica. Pogled na koledar in ... jap... smo 8.12. Pomislila sem na vse kar je povezano s tem datumom (nasmeh), ampak radijski voditelj je govoril naprej - danes neobjavljen(?) intervju z Johnom Lennonom... ob devetih zvečer. Torej ob desetih (sej sm vam rekla, da poslušam britanski radio).

Ko sem prebrala še objavo Don Markota M, nisem več mogla, da vam ne bi kaj napisala o tem. Sama sicer nisem bila nikoli neka blazna navdušenka glasbe posameznih beatlov, bolje rečeno - nikoli se nisem dala na to, da bi poslušala glasbo vsakega posameznika. Ampak skupaj so ustvarjali zakon muziko. Neverjetno koliko globine je v njih, kako lahko vedno najdeš pesem, ki bo ustrezala situaciji (hehehe, ta pride kar dostikrat prav).

Grozno je sicer, da nas na lepe stvari navadno spomni smrt nekoga (recimo prejšnji petek Prešeren - zastonj gledališče -hihihi), ampak vseeno. Morda vseeno za pokušino vsaj eno Lennonovo pesem, ki sem jo sama spoznala v Holandovem opusu. Ne spomnim se sicer, če je Julianu tudi tako pol, kot Seanu, ampak... no ja... verjetno mu je. Prav predstavljam si ga v njihovi (takratni) hiši, ki so ga obdajala okna in poje to pesem. :D

angleški radio

V bolj aktivnih študijskih časih, sem božično-novoletne praznike vedno preživela pred računalniškim monitorjem. Navadno je kazal urejevalnik besedila ali program, ki odpira pdf dokumente. To je bil čas intenzivnega dela na seminarskih nalogah, komuniciranja s sošolci (jap, program za klepetanje je bil vedno prižgan in nekje v ozadju).

V drugem letniku se je pojavila še ena navada, ki se je še sedaj ne morem otresti ali jo prenesti še v druge letne čase. Britanski radio. Najprej je bil Virgin radio, nato so se preimenovali v Absolute radio.

Od takrat naprej ima december vedno britanski prizvok. Un hud angleški naglas in vse njihove božične in novoletne pesmi. Ne zmorem decembra brez tega. In prav tako angleškega radia ne morem poslušati kadarkoli drugače. Ne gre. Čudno je. Čudno se počutim, glava me začne boleti, slabo mi dela... in potem prestavim na francoski radio, s katerim nimam problemov. Ali pa na izbor po lastnih željah.

In letos sem že komaj čakala na december... sneg je že. Od danes naprej pa tudi logično - angleški radio. Jupi!