Še nikoli v življenju me ni bilo tako strah nekomu povedati koliko mi pomeni. Tudi tebi si ne upam preprosto povedati, da te imam rada. Da se bojim kako bo, ko boš odšel. In kaj in kako bo, ko prideš nazaj. Če prideš. Ne upam si ti preprosto reči, da te imam rada in da te bom pogrešala. Veš zakaj?
Ker so me ljudje (tudi ti) v zadnjem času že prevečkrat zajebali in mi v točno tistem trenutku pokazali kam sodim - v tisti neugleden smetnjak v kotu njihovih življenj. Nujen, a odvečen.
Prepričujem se, da mi je vseeno, ker greš. In si tudi verjamem. Ampak od vsega si najbolj želim, da bi se prej lahko pogovorila. Ali pa da bi se v odnosu vrnila ene deset let ali pa vsaj kakšno leto nazaj, ko sva se res dobro razumela. Ko sem ti zares zaupala in se lahko naslonila nate. Ko se verjela, da zaupaš tudi ti meni. Da mi zaupaš kolikor je pač v tvoji naravi.
Eh, v resnici so stvari pač vedno drugačne. Še zadnjič si bova rekla adijo in fajn se mej, si pogledala v oči s pogumnim pogledom in ustnicami raztegnjenimi v nasmeh. In bova šla. Novim zmagam naproti. K novim dogodivščinam, novemu življenju. In potem?
Nič potem. To je to. To so tisti dobri stari časi, po katerih tako hrepenimo.
Zakaj lahko to napišem tukaj, vsem na očem in si tega tebi še vedno ne upam povedati? Ker sem prpa. Ker tukaj vedno obstaja napačna interpretacija in misel, kaj pa če ni tisti...pa itak je. :P
Srečno. In fajn se mej.In čeprav tega ne bom nikoli priznala, te bom pogrešala. Kot te pogrešam že celo leto...
