Čas je za... Jengo

Po dolgem času, sem spet igrala Jengo. Še vedno me fascinira kako je lahko igra s tako enostavnimi pravili (zgornja vrstica je prepovedana, igra lahko le ena roka naenkrat, zmaga komur se NE poruši) tako zelo zanimiva in atraktivna. Carsko!

Danes smo s sosedami postavili nov rekord, čeprav se je stolp majal že od ene 24 vrstice naprej... tako, konkretno majal... smo uspele priti do rekordne 29! :D
BRAVO ME!

Tako je izgledalo tik preden se je vse skupaj zrušilo :D

Ker sem s strani bralk slišala komentarje, da ne rzumejo več o čem pišem (predvsem je to letelo na to objavo), sem se odločila, da si vzamem nekaj dni fraj. Proč od računalnika in ustaljenih poti in navad. Morda bodo tudi objave nato dobile smiselnejšo obliko... :)

lajf saks

Cimra me je pred nekaj dnevi povsem presenetila z načeloma mojimi izjavami: Lajf saks in skru it. ampak uporabila jih je ... zelo pogosto.

Sem se kar rahlo zamislila, da lahko tako (negativno) vplivam na ljudi okoli sebe. Morda bi res rabla en konkreten odklop od vsega z menjavo okolja. Morda mi bo to celo uspelo.

To poletje imam zaenkrat namen: it na počitniško-duhovni teden (mislm, da je tudi uradno v tem vrstem redu), diploma, morda tihotapljenje na poletno šolo na faxu (?) (psssst), delo, Firence/Dunaj al en kraj, oratorij, diplomiranje (temu se reče optimizem, glede na trenutne razmere) in bekpeking Nekje (Portugalska se trenutno kaže kot možna destinacija, ampak se to lahko kaj hitro spremeni z zamenjavo cen letalskih prevozov v kombinaciji z zaslužkom poletnega dela).

Sem edina ki si dela nemogoče plane, da bi pobegnila pred slabimi vplivi (na druge)?

Bitka pri mrzli reki

Ko mi je včeraj zjutraj zazvonila budilka, sem pomislila samo na eno stvar: "Ni šans, da vstanem!" zunaj je bilo zelo glasno in jasno slišati, da dežuje. Z okna pa je name padala ogromna masa zelo mrrrrzlega zraka. Kje bi bil torej razlog, da bi vstala? Ne, še na sms, ki je spraševal po tem ali sem že vstala, sem odgovorila "aj rifjuz"

Začetek dneva torej ni bil obetaven. Vsatala sem v gnilo jutro z energijo ravno pretepenega mačka. Po tortici in klepetu v centru se je energija pojavila kar tako...kot strela iz neba. Ko smo po tajskem kosilu (imela sem res srečo, da sem izbrala rano vse najbolj pekoče stvari) :( odpravili proti domu in se v več kot pol ure celo premaknili za efektivnih 500m do Bavarskega dvora... Se je vseh 5 punc,naveličanih vsega... predvsem gužve in dežja... začelo dreti. Najprej "Naj pada zdaj dež" potem pa seveda še vse pesmi, ki smo si jih uspeli spomniti.

Po dveh urah smo prišli do pod Zemona, kjer se je dogajalo. Rimski spektakelj. Vzpetina namenjena publiki je bila toplo obsijana s popoldanskim vipavskim soncem. Ja, prav toplo je bilo, za razliko od zjutraj.

Vsa čast organizatorjem! Da so uspeli organizirat eno tako veliko zadevo. Dobili najboljši plac kar so jih lahko...Carsko!

Kar všeč mi je bilo dogajanje z lokostrelci, gladiatorji, predvsem pa kvadrilije(?), no pač štirivprege. Igra mi je bila preveč moderna za rimsko vzdušje, ki so ga poskušali vzbuditi. Utrinki iz časa pred bojem pač... Morda se je tako zdelo samo meni... ni važno. Videti je bilo, da so se pri vsem zelo potrudili in zelo cenim njihov trud. Res ga. Super je bilo. Upam, da se bo še ponovilo. Obljubljali so ponovitve (vsako leto?), kar je edino prav. Preveč energije, živcev in vsega je šlo v to, da bi bila stvar izvedena točno enkrat!

Vem, da bi bili organizatorji jezni, če bi to prebrali, vendar mi je bilo pri vsem skupaj še vedno najbolj všeč prav to, da sem lahko videla in poklepetala z ludmi, s katerimi se nisem videla tudi že par let (!). Res mi je bilo všeč zaradi zares sproščenega vzdušja.

Zagodlo nam je vreme... v bistvu se gre za pojav menjave dneva in noči. Najbrž ste za to že slišali. Med približno sedem tisočimi obiskovalci, ko je večina prišla z osebnimi avtomobili, se je nabralo kar precej teh prevoznih sredstev. Ko smo zapustili "naš" avto smo točno vedeli kje je. Ko pa smo se vračal se je zgodila noč. Avto pri avtu... neosvetljeni travniki, polni avtomobilov... VERI NAJS! Po skoraj pol ure iskanja smo ga celo uspeli dobiti :D

Če koga zanimajo še slikce in uradno poročilo.

druga perspektiva

Človek kot majhen otrok vidi vse in si predstavlja, da ima vedno prav. Kot odrastemo rečemo... "ok, morda sem to naredil narobe, AMPAK..." na glas sicer rečemo, da je del krivde naš, vendar v bistvu verjamemo, da je kriv nekdo drug.

Najbrž gre mimo nas mnogo ljudi, spoznamo mnoge stvari in izkusimo marsikaj, preden se dejansko hočemo vživeti v vlogo drugega. In ko to resnično hočemo, ugotovimo, da ne gre.

Na nek način občutimo eno veliko nemoč, ko opazujemo dogodke in ljudi na katere ne moremo vplivati. Navadno so to situacije in naši prijatelji v njih. Morda smo v njih vsaj posredno vpleteni in prav zato to doživljamo.

In vsakič, ko pridem u kakšno tako situacijo, začenm razmišljat, do kolikšne mere je možno, da se zares vživim v nekoga drugega. Da vidim vsaj približno tako kot ta oseba. Vedno znova sem razočarana. Ugotovim, da to ne gre, pa čeprav bi se morala vsesti samo na drugo stran sobe, da bi lahko videla drugačen pogled.

Na žalost se dostikrat zgodi, da se zaradi te nezmožnosti počutim krivo in v nekem pomenu besede tudi dolžno, predvsem krivo. Krivo, ker ne moreš pomagati, ker ne veš kako bi odreagiral v dani situaciji, da bi bilo najboljše za drugega.

Ampak...nihče ni popoln... in ja, vsi delamo napake, za nekatere se sekiramo za nekatere ne. In za nekatere ...nekatere se rešijo, ko naslednjič stopimo skozi vrata v sobo.

Hruška

Ko se človeku zgodi nekaj, kar razburka njegovo notranjost se vrne k naravi...

in tudi sama sem se obrnla v naravo... no ja... ne tako zelo daleč.. na okenjsko polico.

Prav danes sem ugotovila, da bo Hruška kmalu dobila novo, sočno jagodo: