bravo Bešta!

Včasih si prav res vesel, za ljudi, ki jih poznaš. Za njihove uspehe, ki niti približno niso tako majhni.

Prejšnji teden sem slišala, da zaradi nesrečnih okoliščin ni prišel povsem do vrha gore, ki si jo je zadal za cilj. Ne preveč vesela novica, predstavljajte si... 50metrov pod vrhom, se moraš obrniti in se spustit nazaj v dolino...

Danes sem ga še prej, kot je it domov. Hard ej, kok višina zmatra človeka. Opečen in ... well še bolj ga ni nič kot ponavadi. Zakaj sta se s "soplezalcem" obrnila? Baje so jima ukradli hrano... predstavljajte si... pa še vrtoglavica in bruhanje krvi... hmmm.. 10minu sta še imela do vrha!

No, obrnila sta se na kraju iz katerega začnejo navadno smučati "z vrha", tako da naj bi cilj štel. Tako so mu v bazi rekli Francozi, tako so rekli američani... ampak on še kar ne verjame: "se nisem dotaknu zastavic"

Človek bi ga kar klofnu, de komplicira, sam... ne, sej ga razumem-stvar imaš na dosegu roke, pa se moraš umaknit. še zmjri: BRAVO BEŠTA!!!!

Kljub utrujenosti, ko je prepotoval pol sveta je povedal kakšno zabavno zgodbico. Potem pa smo ga nagnali domou... naj se naspi in odpočije.

Boštjan, če boš (ponesreči) tu kdaj prebral, vedi, de še zmjri čakm n uno škatlo z čaje, k si mi jo oblubu pred lejtmi... nikol n bom pozabla... ;)

ha?

Pred približno dvema tednoma smo se (kot vedno) relaksirali v senci na stopnicah. Super početje, ki ga v Sloveniji sicer ne toleriramo najbolj, ampak ga v tej "vročini" (ne bom razlagala zakaj navednice) vsaj tolerirajo. Pa pridejo mimo dve dekleti. Govorita v hrvaščini (ali morda srbščini, jih ne ločim; za to zgodbo tudi ni popolnoma nič relevantno). Eno od niju poznam, očitno ima na obisku tujko...

Ker se je pogovor zdel odprte narave, sem mu začela slediti, s poslušanjem. Ok, priznam, nisem razumela vsega, ampak kontekst ja. Zato sem v nekem trenutku tudi sama vskočila v živahno debato. Pač, pripomba v slovenščini, hrvaško itak ne znam in ni se mi zdelo vredno matrat jezika za brezveze... Pa se je debata takoj umirila. "Gostja" se je obrnila proti meni z začudeno-nerazumevajočim pogledom. On druga, ta poznal na, pa mi je rekla: "Sej če ti ne gre hrvaško, lahko poveš tudi po angleško, sej razume."

Ne vem točno kakšen je bi moj odziv na zunaj. Ampak definitivno se mi je stvar uprla v meni. Zakaj že, bi ji morala povedat stvar v agleščini (halo!?), če sem lahko prej sama sledila slabih deset minut... verjamem, da bi tudi gospodična lahko razumela en sam preprost komentar v slovenščini! Ne mi rečt, da ne!

Zakaj me je to tako razjezilo? Ker vidim, da se nekateri prilagajajo in potrudijo drugi pa ne. Ok, sej morda res ni razumela... ampak se ni niti potrudila in vprašala, d aji še enkrat ponovim. Sam un pogled, ki mi je govoril: "Pa kaj mi govoriš v svojem jeziku, če očitno ne govorim tega ampak enga čist drugega." in una izjava... najbrž me bo še dolgo bolela.

A se vam zdi to prav? Je morda narobe to, da ne govorim hrvaško?

s kom na počitnice?

Super se je odklopit od vsega vsakdanjega in spokat nekam... nekam drugam. Vsi, ki me poznate veste, da začnem komplicirat pri vprašanju s kom pohajat.

Odvisnu je za koliko časa, seveda. Za en dan mi ni problema it s komer koli. Če oddaja vsaj približno pozitivno energijo. Zakaj pa ne bi spoznala koga novega?

Ko pa gre za več časa, za več kot en dan, ko gre za noči, ko gre za nekoliko večjo oddaljenost od doma... takrat pa začnem komplicirat na vse pretege. Bit s človekom 24ur na dan ni lahko. V bistvu zna bit jako naporno. Ampak se da. In zna bit tudi jako zabavno. :)

Če imaš iste interese (o tem je pisal tudi Chef, ampak je objavo očitno odstranil, v mojem Bralniku pa še kar obstaja...) potem je ok. Ampak lih tuki se skriva hudič... v podrobnostih. Ko načrtuješ je lahko vse ok. Vsi z istimi interesi, potem pa si tam... daleč proč, ko ugotoviš, da bi nekdo samo ležal, drugi pa samo skakal po muzejih, spet tretji samo žural pozno v jutro...

Alpa sploh ni problem v interesih, ampak v karakterjih. Če osebi nista približno enako trdni v svojih odločitvah... potem se navadno en "vesi po drugem" v smislu, da se vedno zgodi, da je tako kot reče prva oseba in nikoli kot bi želela druga... morda celo zato, ker si ne upa izreči svojih želja. Morda preprosto zato, ker se boji, da bo prva oseba rekla: "Ok, mene to ne zanima, me zanima pa tisto drugo, ko tebe ne. Greva vsak posebej." In nekaterih je bolj strah biti eno uro v tujini sam, kot delat nekaj kar ti ne paše... Na začetku sem bila namreč tudi sama taka in razumem... ampak je grozno... sem doživela z obeh strani, tako, da sem se sama vesila, kot da se je kdo po meni... nič od tega ni pretirano prijetno, tako sem to razmišljanje kmalu opustila.

Morda pa sta osebi sam nekompatibilni. Karakterno. Nikoli n ebom pozabla zgodbe (pojma nimam kje sem jo že prebrala), eni punci, ki si je prek foruma poiskala sopotnika za potovanje v XX (jah, se ne spomnim, ma itak nima veze). ko sta potovala, sta bolj malo govorila. V večini pisala svoji boljši polovici (ki sta ostali doma) popotniški dnevnik. Dogovarjala sta se le glede strateških premikov. Nič več nič manj. Kot je punca opisala, ji je to takrat ustrezalo. Ni se ji dalo zares spoznavati nikogar novega, sam "družbo" je potrebovala. Pač nekoga, ki je zraven, če pride do česarkoli, magari za delit stroške hotela, prevozov ipd.... Ko sta prišla nazaj v Ljubljano, sta se poslovila, si obljubila, da si bosta izmenjala fotografije. Nikoli več se nista videla.

Sama česa tazga recimo ne bi hotela. Grem pa že raje sama... Ampak ljudje so različni in vsakemu ustreza nekaj povsem drugega. Nekateih gremo z glavo skozi zid nekje, drugi drugod.

wird staf, vem. Ampak je res, kaj ni? Težko je dobit nekoga s katerim se res štekaš. Sama poleg tega zahtevam še človeka, ki ni pretirano zamerljiv in mu lahko povem kar si mislim (ne sam tisto ta najtabeltalepše). Nekoga, ki pove svoje mnenje in želje, potem posluša tvoje. Najbolj pomembno je, da ne dobim občutka da mi govori nekaj kar misli da želim slišat (magari to sovražim že v vsakdanjem življenju, na potovanju je še toliko manj tolerantno).

Priznam, imam veliko srečo, da sem spoznala tako osebo, za katero ni panike kar koli rečt. Tudi, ko se spičiva... sva do naslednjega križišča že ok. Po štirih letih pohajanja se poznava že dovolj dobro, da včasih ni treba nič posebej rečt. Veva, kaj razpali eno in kaj drugo ali pa kdaj je ena slabe volje in kdaj druga. Se pa potrudiva, de nisva obe hkrati :)

Super je, da po tolikih dogodivščinah, včasih ni potrebno razlagat vsega, ampak stvar poveš na kratko: "Moram premislit" čeprav to morda ne pomeni istega. Kot tudi ni treba razlagat stvari okoli "Aj giv ju maj hart vaj dončju biliv mi" ali najnovejšega "ju ar maj flavr, aj lov ju"

Človek se tega čist razvadi, priznam... Ampak težko je dobit človeka... to pa ne pomeni, da sem proti poskušanju! Me pa definitivno nihče več ne spravi na štiritedensko potovanje po dveh urah poznanstva (Portugalska je bila res slaba izkušnja glede tega).

In ja, sej vem, morda bi morala bit vesela, ker sem bila na morju oz. da sem prišla nazaj v hladnejše kraje... ampak ne morem si pomagat, da ne bi razmišljala o novih dogodivščinah in destinacijah. Morda tokrat celo sama... hmmm, ima kdo kakšen predlog?

Dogodivscine

Nekje nq vlqku sem ugotovila, da se pocuti, kot da bi se odpravljala v Ljubljano...nic posebnega. Sredi tedna in na vlaku, ampak se vedno nic takega. Dogqjqti se je zacelo sele nekako na letaliscu; druge, letaliscu, kjer sva se izgubljeno podali za iskanjem prostora, kjer bi cez noc pustile prtljago. Izkazalo se je, da se moraa v mesto podati z vso prtljago... jeah, lahko bi bilo tudi slabse, ampak ok.
Seveda sva si privoscili pes ogled Alicanta in koncert sodobno tradicionalne spanske glasbe v zivo :) mal si mormo privoscit in iskoristit edini vecer v mestu, kaj ne?

Potem sva se spokale na plazo v upanju, da bova tam lahko malce zadremali, ce ze nisva dobili udobnejsega prenocisca... hmmm... nic kaj prijetnega naju ni cakalo tam: plaza je bila osvetljena in totazl polna klap, ki so ga zurali, parov, ki so ze zdavnaj za,udili soncni zahod ob izpovedovaju ljubezni... nic sence, nobenega primernega koticka ali zavetja.. potem pa... veliko presenecenje in zgrozanje. Obe sva si samo zeleli, da bi bilo noci cimprej konec, da bi se spokali nazaj na letalisce in naprej... amapk- je bilo ze kdaj tako lahko? Dejmo rect tako: lakiranje nohtov ob treh ponoci se mi je zdelo zelo primerno zanimivo in zares nujno opravilo... vsi, ki me poznate boste vedeli pri cem smo...

Koncno sva si izborile nekaj pocitka, pod otroskimi igrali... zjutraj, po komaj kaj predremani noci, sva si privoscili se skok v morje... sploh se ne spomnim kdaj sem nazadnje plavala v Sredozemkem morju... wow; koliko casa je ze nazaj...
Potem pa je lakom postal lacen in privoscili sva si se sendvicke. Kaksna prijaznost! Natakarica ni znala anglesko, midve pa za silo kaksnio besedo v spanscini... vse smo se zmenili z nasmeskom na obrazu. Ko pa sem videla, da mi prsut reze dobesedno s kavalete... WAW! Najbolj presenecena.

Potem je bil pocasi ze cas za letalo... Med poletom sem razmisljala, da se tam, kamor grem pocutim kot doma... kot, da bi bil moj drugi dom...

In potem sem stopila iz letala....

IE6

Včasih sam zares nisem marala Internet Explorerja. O tem nekako govori tudi dejstvo, da smo eno profesorco, ki nam je težila s spletnimi forumi poimenovali IE6. Ja, nisem bila edina, ki je nisem marala. V bistvu je imela ena še bolj proti njemu - spletna programerka pač. :) In ja, verjele smo, da so forumi že zdavnaj "out". Več al manj smo se spraševale: "kdo sploh še rabi forume? Noben!!!"

No, to s forumi magar nima nobene veze, čeprav se mi še vedno zdi, da smo jo poimenovale super ;) super zlobno :D Zdej ko v službi ne smem imet inštaliranega drugega brskalnika kot IE (magari je osemka, kar je vseeno boljše), sem tudi nekaj časa razmišljala kok ne maram teh dveh črk v kombinaciji... pa sem zdej ugotovila, da sploh ni to!

V bistvu so mi sam Winsi butasti. NE morem premikat zaporedja programov v orodni vrstici, skrolam lahko samo v programu, ki je na vrhu... še označi-pritisni-na-kolešček kopiranje ne deluje... pismu, še objave ne morem uredit kot bi jo rada... (za html je še prezgodej!)

Razen tega, da sam na winsih lahko uporabljaš office2007 res ne vidim ene pametne stvari. Pa še ti offici se mi bolj se suvajo kot OO doma...

vem, de ste bolj wins navdušenci (kok lepo je imet statistike :))... prosim povejte mi: ZAKAJ VAM JE VŠEČ?

Morde me je Ubuntu sam razvadu, zato bom poskusila bit najbel objektivna... tm nekako do petka zvečer, pwo bom kovnla itak čez vse računalnike (ampak to mi ne boste vzeli na slabo, kejnje? me boste razumeli kejnje?) :P