Vsaka lejpa stvar se enkrat konča, tudi Matejevo gostoljublje. Tako naju sončnega popoldneva vlak popeljal severno od Rennesa, v St. Malo.
St. Malo je zelo znan po veliki razliki med plimo in oseko, kjer ta razlika znaša nekje med 12 in 16 metrov razlike v višini morske gladine. Mesto se torej lahko nahaja na 0 ali na 16m nadmorske višine. Hehehe. Kako to dejansko izgleda? Zanimivo. FUL zanimivo. Ko se sprehajaš po pasaži ob morju moraš enkrat zelo paziti kje hodiš, da te ne zalijejo visoki valovi, ki butajo čez zid. Že čez nekaj ur pa moraš svoje oči namatrat, da sploh vidijo kam dalečdaleč naprej po peščeni obali se je umaknilo morje.
Če so stvari, ki jih mora človek dožiteti sam, je to gotovo ena izmed takih reči. Ne da se zares opisat. Meni je med plimo in butanjem valov prišla ta pesem: Une valse à mille temps.
Časa za raziskovanje St. Maloja in okolice sem imela kar precej, saj se je šmrkanje in nenajboljše počutje moje sopotnice razvilo v slabo počutje, vrtoglavico ipd. Prisilni počitek, zdravila, čajčki in podobno so bili nujni za Kopačko. Sama pa sem se bacilom v hotelski sobi izogibala z dolgimi sprehodi proti mestu in okolici.
Da ne bom preveč vzhičena in raznežena, vam pokažem še fotke:
Pred lokalom na obzidju mesta so namesto ponudbe, raje zapisali kdaj bo plima in oseka - dva zelo pomembna podatka, ko si v teh koncih sveta. :D
Mali in Veliki Bé v času oseke... to je, ko ne izgledata kot otoka.
Veliki Bé (z druge strani) ob času plime - no morje se je že nižalo, ampak za prikaz situacije bo dovolj.
Drgač je pa St. Malo res leeeeejp:
ob plaži
v intra murrosu
obala ob oseki... ali kje vse je morje ob plimi... :D
Zadnji dan počitnic sva si privoščili še izlet do Mt. St. Michela (tudi ta link)... Gre za otok (ob plimi, drugače niti ni otok). Najprej so na njem zgradili cerkvico (kako slovensko hehe), nato še samostan... Pod samostanom pa je zrasla tudi vas z zanimivimi hiškami in zelo ozkimi ulicami (prostora na tej skali sredi morja ni bilo ravno na pretek).
Vreme nama tokrat ni bilo pretirano naklonjeno:
razgled je izgledal nekako tako:
križni hodnik v samostanu je....
tako sem si predstavljala, da so menihi v samostanu preživeli največ časa:
Pod samostanom pa so bile take lepe hiške... to je nekako drugi štuk hiše, čeprav ne izgleda (bi morala fotkat še z druge strani)
Zvečer sva si privoščili še steklenico tradicionalne pijače tega konca sveta cidra (poi.šči Francosko izvedbo). Naslednji dan pa sva se na železniški postaji poslovili. kopačka je odšla nazaj v svoj novi študijski doma v Poitiersu, sama pa sem se najprej odpeljala v Pariz (varnostnik na postaji me je dejansko vprašal, če tam živim...emmm :)) in nato domou... ne bom razlagala, da je imelo letalo zamudo in vse ostale pritekline na letališču. :)
Tako. Francoska pustolovščina letošnjega leta se je zaključila. Če bi na kratko povedala kaj sem si najbolj zapomnila, bi rekla: iskanje hotela sredi noči v Nantesu, večeri v Rennesu in doooolgi sprehodi po obali v St. Maloju. :D
