Gurmana

Morda bo kdo rekel, da sem postala že preveč lokal zapisov  patriotska... ampak tega dejansko ne morem spustiti iz zapisov svojega bloga! :)

Namreč restavracija Gurmana v Vipavskem hramu. Restavracija je v rokah dveh mladih fantov, ki imata preprosto politiko - vse se da, bomo že zrihtali. Seveda govorim to za večje skupine, za manjše nimam izkušenj, ampak gotovo sta prav tako fleksibilna. :)

In ne, ne delujeta mi pretirana flegmatika, se pa maksimalno potrudita, da so želje njunih gostov upoštevane. Seveda vesta kje so omejitve - recimo prostorske...

Itak veste kako tečna sem in vedno nezadovoljna, ampak v tem primeru... ostanem brez besed, brez enega samega komentarja... hrana... postrežba... hmmm. Ne najdem besed. Mi lahko nekdo z obširnejšim besednim zakladom lahko pomaga?

Od zadnjega obiska v restavraciji je minil že skoraj mesec dni, pa še kar ne morem pozabit. Vmes sem bila še v kakšni drugi restavraciji, kjer so stregli slow food. Ampak postreči več kot 100 ljudi v manj kot 10minutah se niti zdaleč ne primerja s postrežbo kjer sem v skupini dobrih 40 ljudi čakala na svoj krožnik 10 min, medtem, ko so bili moji sosedje že pstreženi in so natakarji že zalagali s hrano ostale mize...

Pa da ne govorimo o hrani... Tisti njoki v parmezanovi skledici in vinski omaki s pršutom... 

Svaka jim čast. Pejdte provt, se splača!

OPOMBA: Fotografija je seveda čisto preveč dobra, da bi lahko bila moja... nastala je izpod fotoaparata Benjamina, ki je fotografiral Tamarino porcijo njokov; pravita, da sta oba Fotografa enako odgovorna. In se jima NAJBEL zahvaljujem za dovoljenje za objavo teh slastnih njokov... njaminjam... jih gremo sprovat?

Deplirniki

Ob praznikih kot je velika noč, v medijih predvsem beremo in poslušamo o kulinariki... in čeprav ne bom rekla, da kulinarika ni pomembna, je le sredstvo in ne cilj teh praznikov. No, vsaj upam, da je.

V vipavski župnij smo včasih malo posebni ko se gre za večje krščanske praznike., posegamo po različnih vidnih sredstvih. Ne bom naštevala vseh, osredotočila se bom raje le na deplirnike. D E P L I R N I K E in ne depilirnike ali Bog ne da depilatorje, kot so nekateri razumeli. Deplirniki torej.

Deplirniki so, sociološko gledano, instistucija, brez katere si vipavski župljani ne moremo zares predstavljati dveh najpomembnejših praznikov v cerkvenem koledarju (božiča in Velike noči torej :)). V bistvu ne gre za institucijo, ampak za mlade fante/moške, ki so oblečeni v rdečih ogrinjalih in nosijo sveče.

Dobila sem celo eno njihovo fotko.*

Kakšna je njihova zgodba, zgodovina, zakaj točno so se pojavili in koneckoncev zakaj obstajajo samo v Vipavi nimam pojma. Danes sem se že cel da trudila, da bi izvedela še kaj več... preiskala sem vse Vipavske glase, ki jih imamo doma, zaslšala sem deplirnika... ampak na žalost mi ni uspelo izvedeti nič več.

Do takrat pa vsaj veste, da ima Vipava vsaj eno zanimivo posebnost in to so deplirniki - fantje v rdečih ogrinjalih, ki držijo sveče in se držijo svojih protokolov.

Nejki pa je, kej nje?

*avtorju fotografije se že vnaprej opravičujem, ker nisem vprašala za dovoljenje, ampak res ne vem kdo je bil. V kolikor se z objavo ne strinja oz. bi rad svoje ime poleg dela, bom željo seveda upoštevala. Baje jo najdete v koledarju, ki se ga je dobilo z revijo Ognjišče.