OJEJ!

Sam kku sm lohk učjri pozabla! Ceu dan sm mejla u mislih in pwo, u klučnem trenutki .. grwoza!!!

Ena lejpa pejsmca, če sm že lih pozabla in ku sm zdej najbel u bitlh. :)

Celje

Bil je darilo za rojstni dan, izlet v Celje namreč. Vseboval je - sicer prijetno - presenečenje, ki je najbrž zabavalo predvsem mene (baje smo žleht mi Vipavci, hehe HOHOHO). Počivanje ob Savinji, ki se je kar naenkrat in popolnoma "nesumljivo" končalo. Ogled mesta skozi oči domačina, ki ve čisto preveč letnic, ampak mu tega zaradi globokega glasu ni bilo niti možno zameriti. :) Gotska cerkvica poleg sumljivega kipa Slomška je bila... oh :))) Pa tudi ambient ob vodnem stolpu- šansoni so mi tam prav najbolj manjkali (recimo Jurček). Ogled gradu - ma sam kok je lep! Vsi uni debeli zidi, edino friderikov stolp ... uni rimembr mi je obupn... ampak uni zidovi! no, tudi razgled na tretje največje selo v Sloveniji ni švoh...

Celjska stolnica... Cerkev se heca nje?

Zarad spodnjega pa je vredno še vračat v Celje. :)

 poooooouhnu zidu :)

In zarad razgleda... na to zeleno selo z grdimi zelenimi bloki, ki služijo za orientacijo. ;)

Izkupiček dneva?

Pogovarjala sem se z vsaj dvema osebama, za kateri nisem verjela, da jih bom še kdaj videla (ma govorim o Zatozgodbokartnartbeltpomembniosebi in Mateju - sej se jih spomnite, kajne?). 

Doživela totalen šok na frisu nekoga, ki se navadno "obnaša".
Videla, da ima Celje tudi ozke ulice (in se spomnila na Rennes...:)). 

Spoznala, de so tevi Celjani rejs taki gentelmani, ki jih nikjer drugod še nisem srečala in rejs face in najbel prjazni.  

Še enkrat potrdila domnevo, da hitrost ni zame (na žalost vrtiljakov niso imeli). 

Kako bi skoraj pozabila na družbo na vlaku! Za tja mladi planinci iz Ormoža (za vse sodobne neumnosti, ki jih počnejo, sva izvedeli:)), za nazaj pa dva ukrajinska študenta fizike (dva Sheldona hehehe). 

Pa seveda črne papuče (z belimi štumfami), se mi zdi, da so bili prav refren dneva -predstavljajte si take. 

In videla sem celjski grad! 

Počutila najbolj bedno, ko sem prisostvovala pogovoru "kakofajnjekodiplomiraš" in se v splošnem zelo lepo obnašala (se moram mal pohvalit, ker nisem verjela, da se bom na gradu lahko tako lepo zadržala), ker sem bila v družbi gospoda in gospe diplomiranih. 

Kar pa je najbolj grozno je to, da sem bila v Celju in skoraj pozabila na pesem, ki jo slišim vsakič, ko gremo vsaj mimo.

S tem popoldanskim izletom nadaljujem z namero po spoznavanju Slovenije. Zdej sem si v glavo zapičila Ptuj, tam okoli poznam tudi kako fajn osebo. ;) Družba?

H.V.A.L.A.

Obstajajo ljudje, ki jih pustiš zelo blizu h sebi. Ker jih dolgo poznaš, ker te z njimi veže kri, ker ... pač. In potem se zgodi, da ti pokažejo kako zelo se motiš, ker ti te bližine niti malo ne vračajo. Te razočarajo.

In obstajajo ljudje od katerih res ne pričakuješ nič. Ker ti je vseeno al te bodo nekam poslali ali pa ti naredili uslugo. In potem ti taki ljudje vrnejo voljo do iskanja dobrega na tem svetu... še dobru, da obstajajo!

nostalgija

Malo me daje nostalgija na čase pred kakim letom in pol, morda dvema. 

Zrem v zaslon, tipkam po glasni tipkovnici, iz zvočnikov se slišijo Beatlesi, pri tipkovnici pa šalca s pastelno rjavo vsebino. Že dolgo si nisem kuhala črnega čaja ob polnoči. Ha! Že dolgo nisem tako zavzeto debatirala prek twitterja, odgovarjala na maile, se dogovarjala za neumnosti, celo tako daleč je šlo, da ugotavljam, kaj sem počela lani v tem času... ah, se ne bi branila bit spet tam... 

ampak sem tu. Poskušam delat za faks, pa se mi seveda ne da - zato pa čaj in hrošči. Pogrešam pa pogled na une breze in zafrkljivo vprašanje: "Cimra, kej spiš?"

Po dolgem času se mi spet kolca po polkrožnih hodnikih, ki so poleti kot hladilnik (Plečnik je car!) in celo po unih nikoli očiščenih kopalnicah in wcjih... in vse zaradi šalce s črnim čajem. :)

Ne sprašuj...

Ne sprašuj, ker ne znam odgovoriti, nočem odgovoriti, ker nočem razmišljati o tem.

...v ozadju prav paše Jurčkova pesem Umirajo cvetovi, pa tudi Makarovičina Ikebana bi bla čist kul... medtem ko se učim (ponovno) uporabljati svoje trenutno orožje...

... papir prenese vse...

...moi j'ai ouvert le paquet, et c'était terrible: c'était une boîte de crayons de couleur!