Protesti

Že od vikenda naprej razmišljam, kako bi pisala o burkah (feredžah) ali pa nekaj bolj filozofskega o življenju. Obe objavi sta v moji glavi že skoraj spisani, toda včeraj so me organizatorji današnjega protesta prav zares razjezili...

S tem:

Pa pismu! Nej grejo smetit kam drugam! Naša čistilka ima tudi brez tega dovolj dela.

Ne bom razlagala svojega mnenja. Čist brezveze se mi zdi poglablat v to. Tuki imate ene par blogerjev, ki je pisalo o tem: Ana, BigWhale, Društvo humanistov, Epiphany, Jeanmark...

Kaj se je danes dogajalo? Upam, da nič omembe vrednega. V nasprotnem primeru je gotovo vrglo senco na študentarijo...

Še zmjri sem jezna zaradi smetja po hodniku. Ma ku de bi bli u štali... grrr!

Kaj je blog?

Blog is something that losers put online so that everyone can read.

(NCIS S4E9)

Ne bom prevajala. Bi se pa najraje strinjala...sam u svojo lastno župo pluvat... eh..kar je rejs je rejs: .JA, rejs je :D

Kajenje škodi zdravju

Smeh.

Kolikokrat ste to že slišali? Kajenje škodi zdravju.

Ampak od nečesa človek pač mora umreti, kejne?

Smeh.

Načeloma bi se morala danes zamislit nad sabo. S prijateljico, kadilko seveda, sva kupovali šišo. A bi morala najprej razložiti svoje stališče do kajenja? Ok, naj vam bo.

Ne kadim. Iz principa. In nimam namena začet: "Kej vse člouk iz samga dešpeta nardi"(Iztok Mlakar). Pa ne gre za to, da bi me prevevale misli o zdravem življenju al uni rejs (oblikovno in drugače) obupni napisi na škatlicah in zavitkih tobačnih izdelkov. Grous. Ma ne... včasih me prou mika, da bi poskusila. Smeh. Ampak nikoli me nima tolk, da bi to dejansko naredila. Morda tudi zato, ker vem kaj naredijo čiki po parih desetletjih strastnega kajenja. Ni lušno. In zato ne kadim.

Po pravici povedano mi gre na jetra že pasivno kajenje. Pač mi ne diši, ne razumem zakaj bi morala smrdet po čikih. Ampak zarad tega še vedno nimam nobenega namena razlagat drugim, da tega ne smejo počet. Ja, v krogu kadilcev se bom (najbrž edinkrat zares zavetno) premikala kot bo pihal veter... torej tako, da se ne bo kadilo vame. In tega so vsi, ki me poznajo že vajeni. Včasih je celo zabavno, ker izgleda, kot da bi telovadila :D Ja, dim vedno poišče nekadilce... grrrrrrrr

Šiša po drugi strani... ko zavoham jabolčni tobak se mi kar stoži po tem, da ne kadim. K tist pa res diši!

Torej, s prijateljico sva kupovali šišo, za rojstni dan. In potem, ko je vodno pipo že izbrala, se je pozanimala še o njeni uporabi. Prodajalka ji je seveda hitela razlagat, jaz pa sem ji pomagala: sem daš vodo, tle tobak, pa foljo ipd. Dejansko sem kar dosti vedela kako in kaj delat s tem. Jah, pač me spominja na Maroko. V druge kontekstu je nisem videla. Sam vseeno. Ko sva prišli iz trgovine, mi je prijateljica že prav očitala,da vem več od nje.

Jaz pa sem se spomnila na "ju angri? Ju šud it" (Sej sva mu poskusili razložit, da nisva lačni, ampak jezni... ampak, ko se Maročan naredi neumnega... ) in uno majhno zatohlo sobico, polno dima (grrrr dim mi tudi pri šiši ni všeč :)). Suit memoris :D

Ne, to ni tista sobica, ampak je pa slikca urjdi za primer drženja ob šiši... k bodmo pošteni, šiše nikoli ne kadiš sam, kej nje?

Hruška II

Zakaj pa se ne bi malce sprehodila po tržnici? Že dolgo nazaj je uboga Hruška zapustila svet. Najbrž vam sploh nisem povedala (sem pa pisala o njej v tej, tej in tej priložnosti)? Ja, preveč sem bila razzaloščena. Se opravičujem.

Uglavnem, Hruško sem že kar fajn pogrešala in vedno znova sem si govorila, da bom kupila novo, ampak... zakaj je že nisem? Pojma nimam.

Danes sem se na tržnici (očitno) ustavila pred pravo stojnico. Od nje sem namreč odnesla... ne ene, ampak dve jagodi :) Naj vam ju opišem:

Zgornja gospodična ima velike in bleščeče liste, ki naj bi bili v velikem nasprotju s plodovi- ti naj bi bili podobni gozdnim jagodom... majhni, ma ekstremnu fini. Če gledam po Hruški, lahko predvidevam, da na njej ne bo jagod ;) ma upanje umre zadnje. :)

Ta gospodična že ima potenciale za dve jagodi. Če res bodo al ne, se bo pokazalo čez čas. Jagode na tej gospodični bodo tok ogroOOOooomne, da jo bom morala preselit globoko pod okno, ker bo imela le v atriju dovolj prostora. hahaha.

Zdej pa še bistvo objave. Dejte mi pomagat izbrat ime za eno in drugo gospodično...če ima kdu še ene srednje majhn cvetlični lonček odveč se ga tudi ne bom branla.

Kšna ideja? Pomisnla sm na češnjo, sam se mi ne zdi izvirnu...vse ideje dobrodošle (tokrat bom morde celu tolerirala tudi anonimne ;) ma ni za pretiravat).

veliki finale

Najprej je bil Dott. V bistvu po ničemer ni pretirano odstopal. Bil je dober, ampak... jah dober :) Vedno sem občudovala njegovo elegantno postavo, predvsem rame. Pojma nimam zakaj. Ampak zaradi njih je postal moj prvi snooker favorit.

Minilo je kar nekaj turnirjev. Vedno se je pojavil vsaj v četrtfinalu. Tak, soliden igralec je bil. Včasih bliže zmagi, drugič malo dlje od nje, ampak vedno pri vrhu.

Potem pa je prišlo svetovno prvenstvo 2006. Potihem in nikoli z veseljem se je omenjalo kritično stanje, v katerem je Paul Hunter. Pa še vedno je igral na tem turnirju. Izgubil je proti Neilu Robertsonu. Moči so mu na žalost pešale. Kar malo sem pozabila na svojega favorita. Pač, začneš razmišljati o vsem skupaj.

In prav zato sem bila zelo presenečena, ko se je moj favorit (u bistvu sem navijala tudi pojavil za zgornja dva) znašel v polfinalu. In nato v finalu. In potem je zmagal. Hard! Tekma je bila napeta in taktična. Dosti je bilo "igračkanja" s postavljanjem snookerjev in skrivanjem žogic. Pač, tisti ta zanimiv del igre. Dramatičen finale se je zaključil ob treh (nism prou gvišna) zjutraj.

Zmagal je Dott. Kul! Res sem bila vesela, da je dosegel svoje sanje. Ampak... zdej je že bil najboljši na svetu - zakaj bi še navijala zanj? Poleg tega sem ga slišala govorit XD (ma ni posnetka... na vseh ima dosti bolj možat glas kot je tisti, ki se ga spomnim).

In moj favorit je postal Neil Robertson (zakaj ne Paul Hunter si lahko preberete na povezavi zgoraj - mislim, da je bilo svetovno prvenstvo 2006 njegov zadnji turnir). Najbrž je k mojemu izboru, ki je njega določil za favorita, najbolj pripomogla njegova frizura. V nekem trenutku me je dejansko imelo, da bi sprintala njegovo fotko in jo nesla k frizerki: "Takole me ostiži." Hmmm, zakaj že tega nisem storila? Najbrž sem se bala, da mi ne bi pašala tako kot njemu.

No, Neil je bil v snookerju nekako vedno v ozadju. Opazili s(m)o ga nekako istega leta (2006), ko je zmagal Welsh open. In potem dolgo nič. Ok, sej je bil dober. Govorilo se je, da je talentiran, da je dober. Ampak mlad. Da bo potenciale še razvil, ker nima dovolj izkušenj z nastopanjem.

In potem, se mi je po dolgih letih izpolnila želja - videla sem ga igrati. V ŽIVO!!!! (od tod tudi fotke) Ko enkrat vidiš snooker v živo, te mine, da bi ga gledal po tv. Ampak, odpovedati se finalu svetovnega prvenstva, v katerem igrata Dott in Robertson bi bilo "takisto nečedno početje."

Odločilne zadnje trenutke, si lahko pogledate tukaj (hmmm, če ne bi dobila namiga, de je una bjonda zravn nega noseč, bi že zbirala pomočnike za uresničitev plana "hit-and-run" ;)). Vseh slikc in komentarju ne bom dala gor. Če se komu da, nej si pogledat ta članek, za vse entuzijaste, pa itak nima pomena stavit linku, kej nje?

Čeprav je zunaj megla, čeprav je dež, čeprav me Piki spravlja ob živce, čeprav sm zasuta z delom (ok, tu ni lih slabu kej nje? :)), čeprou imm mokre oboje tulivadne, čeprou... dan je lep. In naslednji bo tudi!