Do hostala sva prišla brez večjih problemov- s podzemno železnico. Na hitro sva se prijavila, odnesla večino prtljage v sobo. Potem pa pohitela iskati Wembley dvorano. Koneckoncevje bil to glavni povod, da sva se z Zmedeno osebo sploh odpravila v London.
Tekma je bila 1A. Bilo je še boljše kot sem pričakovala. Super res! Vsi zaposleni zares prijazni (no sej itak so bli vsi domačini najprijaznejši, ampak vseeno), gledalci so res vedeli zakaj so tam in kako se tam obnašat. Pravilo je bilo tako, med okviri (predpostavljam, da ste se mal izobrazili o snookerju ;)) je bila v dvorani tišina. Ob dobri potezi in ob vsaki potezi O'Sullivana je publika ploskala in spodbujala igralce.
Ob koncu igre, so se nekateri gledalci postavili v vrsto. Ja v vrsto! Nisem mogla verjeti. Vedeli so, da pride navadno vsaj eden od igralcev delit avtograme. In zato vsi v vrsto. Kljub porazu mojega favorita in njegovega velikega razočaranja, sem upala, da se bo pokazal. Seveda ga ni bilo. Je pa na račun mojega skoraj enournega čakanja v vrsti prišel Zmedena oseba, ki pa je dobil svoj zelo želeni avtogram.
Priznam, da sem bila kar malo razočarana. Poraz in brez avtograma... Ampak, ajde, je bilo vredno!
Ker prejšnjo noč skoraj nisva spala, sva bila utrujena in sva si pogledala le nekaj okvirjev večerne tekme. Tudi ta me je zelo pritegnila. Ampak oči niso več zdržale odprte.
Naslednji dan naju je presenetil sneg, zato sva si najprej ogledala Kensingston garden in Hyde park. V snegu. Zakon:
treji dan:
