Ta igra s kartami mi od mladih let nekako sledi. Ni, da bi jo znala dolgo igrat, alpa da bi jo znala dobro igrat :D no, o tem pač res ne bi.
Ampak Briškula je tudi naslov pesmi. Ene zelo zanimive pesmi. Nekateri pravijo da je žalostna, ker konec koncev govori o nekomu, ki je naredil samomor. Kot vedno pa tudi tokrat vidim druge stvari kot večina. Vidim nekoga, ki govori: "Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč, kolkokrat vršt mislu sm že karte preč. Preklinjam, jočem an stočem, gejnat ne, gejnat pej ne znam." in "douhcejt je, ma igraš useglih"
Včasih pač živlejnje servira tudi pladenj žalosti in ne samo pečenega purana. In kljub temu, da obupujemo, stočemo, jočemo in se sploh smilimo sami sebi... zarad tega še ne pomeni, da bomo končali svoje življenje. Vedno sem si mislila, da moraš bit res pogumen, da narediš samomor... in če imaš toliko poguma, da ga nardiš, ga imaš gotovo tudi za nadaljevat življenje.
Ampak pravi sociologi bi me grdo pogledali, moji prijatelji bi že kričali, predvsem prijateljice...Kaj pa ti je da v tem času govoriš o samomorih?!
Ampak ko sedim na okenski polici in gledam kako listje odpada z drevja... kako se krog listja riše pod vsakih drevesom posebej... tako čarobno je, tega še nikoli nisem videla, ne zares. In tudi listje pade z višine in dela samomor ;)
Ampak Briškula je tudi naslov pesmi. Ene zelo zanimive pesmi. Nekateri pravijo da je žalostna, ker konec koncev govori o nekomu, ki je naredil samomor. Kot vedno pa tudi tokrat vidim druge stvari kot večina. Vidim nekoga, ki govori: "Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč, kolkokrat vršt mislu sm že karte preč. Preklinjam, jočem an stočem, gejnat ne, gejnat pej ne znam." in "douhcejt je, ma igraš useglih"
Včasih pač živlejnje servira tudi pladenj žalosti in ne samo pečenega purana. In kljub temu, da obupujemo, stočemo, jočemo in se sploh smilimo sami sebi... zarad tega še ne pomeni, da bomo končali svoje življenje. Vedno sem si mislila, da moraš bit res pogumen, da narediš samomor... in če imaš toliko poguma, da ga nardiš, ga imaš gotovo tudi za nadaljevat življenje.
Ampak pravi sociologi bi me grdo pogledali, moji prijatelji bi že kričali, predvsem prijateljice...Kaj pa ti je da v tem času govoriš o samomorih?!
Ampak ko sedim na okenski polici in gledam kako listje odpada z drevja... kako se krog listja riše pod vsakih drevesom posebej... tako čarobno je, tega še nikoli nisem videla, ne zares. In tudi listje pade z višine in dela samomor ;)
