Ko pomislim na esen najprej pomislim na odpadajoče liste raznih barv - rdeče, rumene, rjave, zelene... ne razumem točno zakaj. V otoštvu razen v šoli nikoli nisem videla takih prizorov.
Seveda pomislim na ruj... rdečo barvo. Edino kar je barvalo jesenske dni. Najbrž preprosto zato, ker se v tem času tudi že razposajeno zaletava burja in seveda pomeče z drevja vse liste, preden bi se začeli barvati.
ampak nikoli nisem zares pogrešala teh jesenskih barv. Nekega dne pa sem se zgolj po naključju peljala v Sežano... čez kraško pokrajino. Nikoli ne bom pozabila vseh tistih živih barv, posebej rubinasto rdeče, ki se je barvala na listih v vinogradih.
Seveda pa jesen ne predstavlja le odpadanja listov. Barve se spreminjajo povsod. Po ulicah vidimo vedno temnejše odtenke oblek. Barva obrazov postaja vedno bolj... jesenska.
Ko ljudje končno opazimo, da se dan krajša. Čudno kaj ni? Že od konca junija naprej se dan vstrajno krajša, ljudje pa to opazimo šele septembra ali celo oktobra. S tem pa prihajajo na plano povsem novi občutki.
Zame je bila jesen vedno čas v katerem se življenje nekako umiri, zbledi, postane pastelnih barv in nevtralnega vonja. Želim si le sprehoda v debeli plasti jesenskega listja ob koncu dneva. Nato pa umirjeno posedanje ob kozarčku vina ob soju drobnih lučk v dobri družbi ali v razmišljanju kako-in-kaj.
Čas se ustavi. Zadiši po kostanjih. Po trenutkih, ko se z osebami, ki so ti drage zbereš za mizo in se grebeš za kostanji. Ko ni važna hrana, ampak občutek topline, ko veš, da te ima nekdo rad. Ko si ljudje vzamejo čas in ti to pokažejo. In ti to pokažeš drugim. Ne z velikimi besedami, niti ne s pogledom. S svojo prisotnostjo in tistim nepopisnim vonjem kostanjev.
Ampak še vsaka toplina je pošla, vedno se ljudje izmenjujejo, navade spreminjajo. Nekateri nočejo vonja po kostanjih ampak hrano in glasno glasbo - da ne slišijo svojih misli in občutkov? Kdo bi vedel, soditi pa tudi ni prav.
Seveda pomislim na ruj... rdečo barvo. Edino kar je barvalo jesenske dni. Najbrž preprosto zato, ker se v tem času tudi že razposajeno zaletava burja in seveda pomeče z drevja vse liste, preden bi se začeli barvati.
ampak nikoli nisem zares pogrešala teh jesenskih barv. Nekega dne pa sem se zgolj po naključju peljala v Sežano... čez kraško pokrajino. Nikoli ne bom pozabila vseh tistih živih barv, posebej rubinasto rdeče, ki se je barvala na listih v vinogradih.
Seveda pa jesen ne predstavlja le odpadanja listov. Barve se spreminjajo povsod. Po ulicah vidimo vedno temnejše odtenke oblek. Barva obrazov postaja vedno bolj... jesenska.
Ko ljudje končno opazimo, da se dan krajša. Čudno kaj ni? Že od konca junija naprej se dan vstrajno krajša, ljudje pa to opazimo šele septembra ali celo oktobra. S tem pa prihajajo na plano povsem novi občutki.
Zame je bila jesen vedno čas v katerem se življenje nekako umiri, zbledi, postane pastelnih barv in nevtralnega vonja. Želim si le sprehoda v debeli plasti jesenskega listja ob koncu dneva. Nato pa umirjeno posedanje ob kozarčku vina ob soju drobnih lučk v dobri družbi ali v razmišljanju kako-in-kaj.
Čas se ustavi. Zadiši po kostanjih. Po trenutkih, ko se z osebami, ki so ti drage zbereš za mizo in se grebeš za kostanji. Ko ni važna hrana, ampak občutek topline, ko veš, da te ima nekdo rad. Ko si ljudje vzamejo čas in ti to pokažejo. In ti to pokažeš drugim. Ne z velikimi besedami, niti ne s pogledom. S svojo prisotnostjo in tistim nepopisnim vonjem kostanjev.
Ampak še vsaka toplina je pošla, vedno se ljudje izmenjujejo, navade spreminjajo. Nekateri nočejo vonja po kostanjih ampak hrano in glasno glasbo - da ne slišijo svojih misli in občutkov? Kdo bi vedel, soditi pa tudi ni prav.
