Ja, sto ljudi sto čudi pravijo. Tudi čas različno dojemamo. Eni ga imajo preveč, eni premalo, eni pa ravno prav.
Včeraj sem na predstavitvi pohajanja po Madagaskarju, ki so ga organizirala Pota, ponovno ugotovila, da nekatere stvari ne grejo lahko iz glave. Itak - v glavo se mi je pripodil Maroko. Pa ne spet zaradi unih obrabljenih tem o drugačni kulturi, o moških, kuhinji alpa čem podobnem ampak... o prevozih in o času.
Zdi se mi, da kadarkoli potujemo v druge (kvazi nerazvite države) vsi pridemo nazaj in rečemo...pa tam teče čas tako počasi... ena res glavnih stvari! Kako nas stvar fascinira. Kako prerojeni se vrnemo iz takih potovanj.
Kako hitro po prihodu v tako deželo se navadimo njihovega ritma življenja. Kako hitro ugotovimo da je naša miselnost rana ura, zlata ura čisto mimo pameti. Kako je spanje v vročih deželah do zgodnjega popoldneva nekaj povsem običajnega. Celo tega se navadiš, da je lažje dobiti odprto trgovino s hrano ob 4h zjutraj kot pa ob 10h. :)
Včeraj sem tako spet slišala tisto dobro staro frazo: Časa še pa še. Morda je tako v vseh državah, ki se začnejo na M :) Ja, v Maroku je bilo časa več - ne vem al ker sva bili tam kot turistki, ali je pač na splošno tako. Mislim da bo drugo...saj smo še hodile prehitro.. brez heca.
Pa še ene take zabavne stvari sem se spomnila, medtem ko so nam kazali slike terenca zakopanega v blatu... čist druga asociacija - top shop na avtobusu. Ja tisti top shop, ki ga vidimo po televiziji.. v Maroku ga imajo najbolj priročno kar na avtobusu. V živo.
Kake oči so bile ko so prvič prišli na avtobus na neki postaji... :D
Tukaj čas dojemamo drugače. Kdaj sonce zaide ni pomembno, važno da je ura 13.36 in da bi morala biti v tem trenutku na treh krajih hkrati, ali pa vsaj delat ene tri stvari - bit na sestanku, brat za fax, delat, delat za fax... Dela je preveč, težko ga razporediš v tistih nekaj ur ki jih imaš na razpolago. Potem pa se vedno dobi nekdo, ki ti poruši že tako krhke načrte. In kaj dobim na račun polurne zamude? Niti oprosti ne!
Le pogled, ki mi govori... pa kej se razburjaš... ja lahko je večnim študentom, ki raje še ponavljajo 4. letnik in nato absolventa, pa podaljšanega absolventa... ne rečem, da jim nism fouš, ampak če rečem, da NIMAM DOSTI ČASA...pa sej kej pa je pol ure zamude in kako težko je poklicat in rečt, ti oprosti mal bom zamudu... ampak ne...
In nato že skori zamudim na eno redkih stvari, ki so mi trenutno všeč in se ne tičejo statistike ali metodologije (beri: faxa in dela). Skozi okno dež, na cesti pa neskončno nadležna gužva...In si rečeš.. ok, spet bom mokra...po 10m ugotovim, da imam na kavbojkah blato za ene 5x5cm... ampak ni časa da bi se preoblekla... Ampak zamudila pa nisem...vsaj ne začetka :)
Seveda pridem iz Rožne vsa zadihana, ampak nekako dobre volje... pa spet hitim naprej - v Tabor na predstavitev Madagaskarja... in čudežni tokokrog misli se zaključi.
Mislim, da bom dala oglas na Bolho: Kupim tono časa, po čimugodnejši ceni. :)
Včeraj sem na predstavitvi pohajanja po Madagaskarju, ki so ga organizirala Pota, ponovno ugotovila, da nekatere stvari ne grejo lahko iz glave. Itak - v glavo se mi je pripodil Maroko. Pa ne spet zaradi unih obrabljenih tem o drugačni kulturi, o moških, kuhinji alpa čem podobnem ampak... o prevozih in o času.
Zdi se mi, da kadarkoli potujemo v druge (kvazi nerazvite države) vsi pridemo nazaj in rečemo...pa tam teče čas tako počasi... ena res glavnih stvari! Kako nas stvar fascinira. Kako prerojeni se vrnemo iz takih potovanj.
Kako hitro po prihodu v tako deželo se navadimo njihovega ritma življenja. Kako hitro ugotovimo da je naša miselnost rana ura, zlata ura čisto mimo pameti. Kako je spanje v vročih deželah do zgodnjega popoldneva nekaj povsem običajnega. Celo tega se navadiš, da je lažje dobiti odprto trgovino s hrano ob 4h zjutraj kot pa ob 10h. :)
Včeraj sem tako spet slišala tisto dobro staro frazo: Časa še pa še. Morda je tako v vseh državah, ki se začnejo na M :) Ja, v Maroku je bilo časa več - ne vem al ker sva bili tam kot turistki, ali je pač na splošno tako. Mislim da bo drugo...saj smo še hodile prehitro.. brez heca.
Pa še ene take zabavne stvari sem se spomnila, medtem ko so nam kazali slike terenca zakopanega v blatu... čist druga asociacija - top shop na avtobusu. Ja tisti top shop, ki ga vidimo po televiziji.. v Maroku ga imajo najbolj priročno kar na avtobusu. V živo.
Kake oči so bile ko so prvič prišli na avtobus na neki postaji... :D
Tukaj čas dojemamo drugače. Kdaj sonce zaide ni pomembno, važno da je ura 13.36 in da bi morala biti v tem trenutku na treh krajih hkrati, ali pa vsaj delat ene tri stvari - bit na sestanku, brat za fax, delat, delat za fax... Dela je preveč, težko ga razporediš v tistih nekaj ur ki jih imaš na razpolago. Potem pa se vedno dobi nekdo, ki ti poruši že tako krhke načrte. In kaj dobim na račun polurne zamude? Niti oprosti ne!
Le pogled, ki mi govori... pa kej se razburjaš... ja lahko je večnim študentom, ki raje še ponavljajo 4. letnik in nato absolventa, pa podaljšanega absolventa... ne rečem, da jim nism fouš, ampak če rečem, da NIMAM DOSTI ČASA...pa sej kej pa je pol ure zamude in kako težko je poklicat in rečt, ti oprosti mal bom zamudu... ampak ne...
In nato že skori zamudim na eno redkih stvari, ki so mi trenutno všeč in se ne tičejo statistike ali metodologije (beri: faxa in dela). Skozi okno dež, na cesti pa neskončno nadležna gužva...In si rečeš.. ok, spet bom mokra...po 10m ugotovim, da imam na kavbojkah blato za ene 5x5cm... ampak ni časa da bi se preoblekla... Ampak zamudila pa nisem...vsaj ne začetka :)
Seveda pridem iz Rožne vsa zadihana, ampak nekako dobre volje... pa spet hitim naprej - v Tabor na predstavitev Madagaskarja... in čudežni tokokrog misli se zaključi.
Mislim, da bom dala oglas na Bolho: Kupim tono časa, po čimugodnejši ceni. :)
