Sicer sem mislila napisat refleksijo o novem operacijskem sistemu šele ko se bom že bolj znajdla...ampak, srce mi ne pusti, no v bistvu so to prsti... :)
Ko sem s že najbolj navdušila nad svojo "novo igračko" - v meniju sem namreč odkrila "Tipkovne bližnice" in kar naenkrat sem sedela pred raunalnikom kot otrok, ki dva tedna ni smel uporabljat računalnika. Ja, rada imam bližnjice na tipkovnici, ker mi omogočajo hitrejše delo za računalnikom. W* sem imela že nekoliko naštudirane in je šlo kar v redu, ampak nekaterih bližnic nikoli nisem uspela ugotovit.. tukaj pa ne samo, da obstaja sezam bližnjic, tudi spreminjam jih lahko - vse! WAW! :)
Ampak, bližnjic pač ne rabim samo v operacijskem sistemu na sploh, zato odprem še Pisarno, da si v Word Processorju naredim makroje - kot sem bila tega vajena v MS Wordu... hm... ne rečem, makroje je prav enostavno posnet, ampak tuki se moje odobravanje konča. Makroji se znajdejo nekje daleč in globoko v menijih...po zelo dolgem klikanju sem uspela ugotovit, kako jih bi teoretično spravila na orodno vrstico...ampak to me res ne zanima.. Hočem jih na tipkovnici. Če jih nimam se počutim čisto zgubljena!
Pa še drugi razlog je, zakaj mi OO niso najbolj prirasli k srcu ob prvem resnejšem srečanju. Kombinacija tipk Alt+Shift za ozačevanje ne deluje...tako sem nalogo za katero bi v pogramovju ki sem ga vajena porabila 6 minut, sem tukaj porabila eno uro. Pa da ne omenam tabel... joj...kopiranje v tabele... joj...
No pa sej upam, da se bodo moji problemi rešili in je to zgolj posledica neznanja uporabe in druge logike delovanja. Res ne bi rada prestopila nazaj na W*, saj mi je Ubuntu že prirasel k srcu in si že po dnevu uporabe ne predstavljam življenja brez določenih stvari, OO pa je zame popolnoma drugo poglavje. Ampak sej pravim, to je najbrž samo stvar nepoznavanja. Se mi pa zdi, da je vseeno precej bolj okoren ta pisarniški paket.Ubuntu pa ostaja carski :)
Ko sem s že najbolj navdušila nad svojo "novo igračko" - v meniju sem namreč odkrila "Tipkovne bližnice" in kar naenkrat sem sedela pred raunalnikom kot otrok, ki dva tedna ni smel uporabljat računalnika. Ja, rada imam bližnjice na tipkovnici, ker mi omogočajo hitrejše delo za računalnikom. W* sem imela že nekoliko naštudirane in je šlo kar v redu, ampak nekaterih bližnic nikoli nisem uspela ugotovit.. tukaj pa ne samo, da obstaja sezam bližnjic, tudi spreminjam jih lahko - vse! WAW! :)
Ampak, bližnjic pač ne rabim samo v operacijskem sistemu na sploh, zato odprem še Pisarno, da si v Word Processorju naredim makroje - kot sem bila tega vajena v MS Wordu... hm... ne rečem, makroje je prav enostavno posnet, ampak tuki se moje odobravanje konča. Makroji se znajdejo nekje daleč in globoko v menijih...po zelo dolgem klikanju sem uspela ugotovit, kako jih bi teoretično spravila na orodno vrstico...ampak to me res ne zanima.. Hočem jih na tipkovnici. Če jih nimam se počutim čisto zgubljena!
Pa še drugi razlog je, zakaj mi OO niso najbolj prirasli k srcu ob prvem resnejšem srečanju. Kombinacija tipk Alt+Shift za ozačevanje ne deluje...tako sem nalogo za katero bi v pogramovju ki sem ga vajena porabila 6 minut, sem tukaj porabila eno uro. Pa da ne omenam tabel... joj...kopiranje v tabele... joj...
No pa sej upam, da se bodo moji problemi rešili in je to zgolj posledica neznanja uporabe in druge logike delovanja. Res ne bi rada prestopila nazaj na W*, saj mi je Ubuntu že prirasel k srcu in si že po dnevu uporabe ne predstavljam življenja brez določenih stvari, OO pa je zame popolnoma drugo poglavje. Ampak sej pravim, to je najbrž samo stvar nepoznavanja. Se mi pa zdi, da je vseeno precej bolj okoren ta pisarniški paket.Ubuntu pa ostaja carski :)
