drugi dan...

Iz sedecega polozaja se prestavim v lezecega.Pri tem pazim, da ne zamesam strani pri knjigi. Pogled mi uide po sobici: ravno dovolj je velika, da sta notr dve postelji in lijak. Prostora za oba nahrbtnika skoraj ni. Sprasujem se kod se potika Marjeta. Morala bi ze priti iz cyberja.Pocasi se mi ze zapirajo oci: ocitno bom danasnji vecer prespala.
Koncno zaslisim korake. Marjeta sez pojavi na vratih in veselo oznani: "Nic ni pisal." Seveda jo sumljivo pogledam - zakaj bi bila navdusena nad tem, da naju Mr. Morroco ignorira, ampak v tem ze nadaljuje: "Dobila sem drugega. Prinesel mi je vodo, ceprav sem mu ustrajno dopovedovala, da ne rabim nic. (smeh) Ja... No zdej naju je povabil na caj na teraso. Tudi tebe!"
Jah, take priloznosti sicer niso redke, ampak vseeno... pejmo.

Marjeta mi ga ze od dalec pokaze. Skupaj s prijateljem sta. Ne moreva se dolociti kateri je slabse oblecen. Eden v zenski preozki srajcki, ki kar poka po sivih, drugi... :) odlociva se za drugega. Vsedemo se v slascicarni in narocimo caj. Placa kar dobimo in govori. Govori, govori.... Pogledam prijatelja, ki se sicer smeji in ga nekoliko spremja, ampak je vec kot ocitno kaj si misli. Nasmehneva se eden drugemu. V tistem trenutku mi pade v lisel kot strela asociacija: EKSKJUZMI UAJ! Ja, ta tip je prav isti. Vedno mora imeti prav. Razlaga nam stvari o islamu in Maroku kot da bi ne imele sploh pojma... ker sva zenski. Uglavnem clovek, ki te ziritira s tem ko je...

Odpravimo se na sprehod. Vec kot ocitno pokazem, da se mi ga ne da prenasat. Ampak pejmo. Slisim besede: Aj uant tu bi jor bojfrend for tudej. Na sreco niso namenjene meni! Jupi! Caki... ni dobro. Kako se ga bova znebili. Poskusiva z bucka-zelvica varko. Ne pomaga. Kricati zacne na naju, da sva agresivni do njega, ko mu hoceva po mirni poti dopovedati, da je sel predalec. Seveda je agresiven on. Nic ne pomaga, ne poslusa... "giv mi maj invitejsn mani" Niti na misel nama ne pride da bi mlu placali... hej, saj naju je povabil. Nic ne pomaga. Bitka postaja ze skoraj epicna, nakar zaslisim: " go, or we will call the police." Ob tem na hitro pobere sila in kopita.

Ni mi bilo takoj jasno kaj se je zgodilo. Potem pa le. Spomnim se lanskega leta, ko sva se pogovarjali s povsem prijaznim berberom in se skrivali pred policisti, da mu ne bi zatezili. Policisti skrbijo, da domacini ne bi nadlegovali turistov. FJU!

Obe sva se mocno pod vtisom dogodkov zadnjih minut odpravili na sprehod po Djema El Fna. Le kdo bi lahko sel takoj spat?

Ze takoj opazim dvoje nagajivih crnih oci, ki me opazujejo. Naslehnem se. Skoditi pac ne more. Ampak naprej greva kot da ni bilo nic. Dovolj marocanov za eno noc! Vidim, da gresta za nama, ampak ne nadlegujeta. Tiho sta in isceta ponoven ocesni stik. Zabavno? Morda, ampak ne na ta vecer.

Med setanjem in izogibanjem kac (ja, tega se ne bova nikoli odvadili) se reziva- kaj pa nama ostane drugega, ko je clovek na tleh, se samo se smeje.Onadva pa kar ne obupata. Na dolgo se pogledava, zarezim se in se vedno hodim naprej. Koncno prideta blize. Ne spomnim se natancno vsega. Bila sta zabavna. Z ravno pravsnjim znanjem anglescine, francoscine in tremi besedami arabscine se dogovorimo vse.

Marjeta pove, da sta sicer zabavna, ampak da imava za danes dovolj moskih. Povabita na pomarancni sok...joj, ne razumeta? Ne, samo ustrajna sta. Marjeta razlozi najino zgodbo. Razumeta. Klepetavi sogovornik nama pove, da se nama ni treba bati. On ni tak. "Vsi to recejo" smeh. Oni drugi v smehu pove, da ni kot njegov prijatelj. Ceprav neradi slisiva, se reziva. Simpaticno je povedal, tudi to je nekaj. Spijemo sok. Cas je da se poslovimo. Midve receva "goodbye" ona dva pa "vud ju lajki tu gou tu maj haus end mit maj femili"

Ponudba, ki je se nisva dobili. Zasedeva obicajne polozaje. Marjeta je tipicno readovedna in vedno za akcijo, jaz pa vedno stopam in sem prevec previdna. Ampak kar se takih reci tice, aj gou vit da flou, ceprav vcasih proti sebi... Vem, da bi bilo spoznavanje Maroka na moj nacin precej dolgocasno. Ce Marjeta rece, da gremo, torej gremo. To jima povem. Nista zadovoljna. Vec hoceta. Hoceta, da grem tudi jaz z veseljem. OK.

Yasima pospremimo do njegovega motorincka, potem pa se spokamo v taxi. Ja... "N'est pas loin" ne sploh ni dalec. S taksijem se vozimo kakih 10minut. Ni dalec... sploh ne. Taxi ustavi v novem delu. Izgleda neka mesanica novega dela in stare medine. Morda je ze predmestje... ne veva.Odpravimo se proti hisi.

So stvari, ki se jih moramo zavedati o maroku. Predvsem glede polozaja zensk. Z razliko dveh sva imeli cudne izkusnje: vprasale sva jih za smer, one pa so se obrnile in sle. Najbolj od vsega me je bilo torej razumljivo strah kako se bodo obnasale domace zenske... Bile jim bomo prepusce na milost in nemilost, saj je hisa povsem njihov teritorij.

Skozi vrata se cez hodnik odpravimo v dnevni prostor. Ni velik, ampak najbolj udoben. Na televiziji je arabska telenovela s francoskimi podnapisi. :)

Spoznamo Yasimovo sestro in dve teti. Same zenske ja! Sestra se sramezljivo skriva, pocasi se naju bo morda navadila. Starejsa teta je tiha. Ne govori prevec, z nikomer. Vendar prijazno gleda. Druga, mlajsa teta, morda je tudi sestra ( sorodstvene vezi so bile vse dvomljive...) naju prijazno gleda in se smeje, ko se hecamo. Koncno spregovori. Na najino presenecenje zna anglesko, francosko itak. Tudi mala se ze oglasa s kaj vec kot "La"

Opazovanje bratca, ko se ljubeznivo ukvarja s svojo sestrico povsem neprisiljeno in... mah, prou kjut jih je blu gledat.

Pogovor je tekem v vse sorte smeri. O studiju, jezikih... Naucile smo se nekaj novih izrazov. Ja, Marocani so vedno navduseni, da turiste naucijo kaj novega. Povabili so naju tudi na "kosilo," obrok, ki ga med ramadanom pojedo ob enih zjhutraj.

Nato pa sta naju fanta, vsako na svojem motorincku odpeljala nazaj do hotela. Noc je bila kratka, saj sva naslednji dan odpotovali v Agadir. Ze pot sama je bila polna presenecenj, mesto se toliko bolj.

Simo

Iz trgovine, kjer razvijajo fotografije, se (s fotografijami od lani) odpravimo v osrcje medine. Najin cilj je trgovinica z usnjenimi torbami in sedali pri Trgu zacimb. Simon nama prijazno sledi. Njemu je vseeno. Morda se vseli, da bo spoznam majne ulicice, polne trgovin.

Z razliko od lani, sva si letos povsem sprosceno ogledovali izdelke v trgovinah. Ko so naju ogovorili, smo se pogovorili kaj nam je vsec in seveda od kod smo in kako lepe smo Slovenke (jah, brez tega pac res ne gre). Trgovanje je bilo zelo sprosceno. Marjeta je tako postala lastnica novih sandalov. Prodajalca pa na zalost nismo uspeli prepricati, da bi pomeril roza varianto istega modela.

Med nadaljevanjem poti; spet ugotoviva, da... neveva kje tocno sva. To ni bila tista pot, ki sva jo iskali. Amak kmalu sva risli do nekih vrat... Koncno ugotovili kje sva.

Mimo trznice za zelznjavo in sadje sva se prebijai mimo trgovine Yamala. Osebe; ki jo najraje ne bi videli nikoli v zivljenju. Seveda stoji pred svojo trgovinico. Tako kot vsi trgovci, tudi od krici: "Polonia?" Super... torej se naju ne spomni. Oddahneva se nekje v mesarski cetrti, ko nama nad glavami visijo glave razlicnih zivali. Pazimo kod hodimo saj so tla... namocena. Med pogledi nvzdol opazimo tudi nizke stojnice na katerih imajo razpostavljene kosti, ali nekaj takega.

Trg zacimb je ze blizu. Se okoli ovinka bi moral biti... Kar naenkrat se mi v misli pojavi dvom: "Kaj pa.... Kaj pa ce se naju ne spomni?" In ze preckao trg. Strah je vedno vecji, ampak sedaj je kar je...

MArjeta ga je ze videla. Sedi pred sosednjo trgovino. Zamisljeno gleda pred sabo. Kaj dosti se mu ne da, seveda- ramadan je. Marjeta mu z roko pomaha direkt pred obraz. Simo dvigne pogled in jo prepozna. To opaznim ker se mu pogled takoj razjasni in na obrazu ima spet soj najlepsi nasmeh! Opazi tudi mene. V trenutnku je pokonci in ze ga slisim reci/ "Marjeta! Meta!"

Vsi strahovi od prej so pozabljeni. Nihce naju ne sprejme tako veselo in z navdusenjem kot to stori Simo!Na obrazu je videti, da niti malo ne pretirava s svojim navdusenjem. In kar naenkrat se v Marrakeshu pocutim doma.

-------------------------------------------------------------------------------------

Zbudim se okoli osmih. Prepotena cutim, da se je vmes le nekoliko shladio. Ze cez nekaj minut se nahajam na ulici, ki pelje direkt... k McDonaldsu. Seveda! Brez Maroskega makflarija ze ne bo slu :) Pred restavracijo za hitro prehrano naju ze caka Mr. Morocco. Nogo ima poskodovano. Po iformacijah, ki sem jih imela sem pricakovala, da ga bom prepoznala po velikem belem, svetlec gipsu. Seveda sem se zmotila. Od mavca je ostal le se nezavidljiv in rahlo zamazan povoj. Pravi, da ga mocno boli.

Seveda se ob tej izjavi spomnim na nakoga in nejgov opis pravega moskega. Ampak tisto je Slovenija, maroski moski so drugacni. Ni jih strah pokazat custev. Niso psi, ki jih lahko nakricis, ce ti sledijo. Z njimi moras ravnati previdno, prijazno in spostljivo.

coln

Coln je v pristaniscu sicer varen, vendar mu prej ali slej zgnije dno.

Zato je vcasih potrebno odjadrat iz ustajenih voda. Vcasih mi je prav tezko spremenit. Karkoli. Lazje je vstrajati v poznanem, ceprav se morde ne pocutim tako zelo najboljse.

Ampak, vcasih je res treba odpluti. In ce sem pred dvema dnevoma se razmisljala kako zelo ne bi sla, ne bi odjadrala v "neznano."

Zdej pa, ko sem tu, vem, da to neznano ni tako zelo neznano. Sanjala sem ze o tem, morda kaj tudi dozivela. Spremembe ne bo tezko sprejeti. Kaj pa bo ta pot prinesla bomo se videli.

Niti priblizno tako zabavno ne bi bilo, ce bi vedeli kaj nas caka...

pakiranje

Jah tako je. Nekaj preizkušenj, ki sem se jim podala naproti v petek, sem že prestala.Oratorij je bil zame zelo izčrpavajoč. Predvsem v animatroskem smislu. Nisem vajena takega režima, m načina razmišljanja. Ampak še bolj kot to me je jezila/begala moja čustvena nestabilnost. Groza, ko ne moreš kontrolirat svojih čustev...

Ve te občutke, z vsemi drugimi, pakiram, da gredo z mano na pot, ki bo preizkusila njihovo vnemo in potrpežljivost. Ko bom nazaj, bo vseskpaj že priti mač pozabljeno.

Še nekaj dni pa...bo vroče za popenit :P

Žak Brel ali pravilno Jacques Brel

Se še spomnite, kako zelo sem bila navdušena nad tem pevcem?

Dejasnko mi je všeč, ker poje o vseh možnih stvareh. Njegove pesmi so polne različnih motivov, načinov upovedovanja... recimo... ta CD, ki ga tako ponosno posedujem. Na začetku ima balado... no pesem, ki govori o... naslov je Starci (Les Vieux). Na lep, hkrati pa zelo pretresljivo opisuje življenje ostarelih ljudi. Res, lepo ampak zelo kruto. Še vedno mi gredo kocine pokonci, ko jo poslušam.

Po drugi strani pa poje tudi prav pijansko himno pivu (La Bière). Nikoli ne bom pozabila na "Marieke." Vedno me bo spominjala na tisti vroč poletni večer v Štanjel, ko sem jo prvič slišala. Še vedno upam, da jo kdaj zaslišim s kakšnega CDja, ki bo v najbolj optimističnem planu moj. :D

No in kdo je sploh ta... Jacques Brel, ki ga trenutno Sloveniji predstavljata kar dva igralca, en bolj navdušen nad njim kot drugi. Kdo?

Vsega vam pač ne bom prevedla. Na kratko pa lahko povem, kar se spominm.
Gre za belgijskega pevca. Bil je, kot vsi umetniki čuden - odpovedal se je gotovi prihodnjosti v očetovi tovarni, da se je lahko šel... pevca. Čeprav poročen, se je podal v Pariz, kjer pa je prvič doživel negativne kritike. Prvič sem rekla. Kot vsi trmoglavi pevci, se je tudi zabijal z glavo skozi zid, dokler ni nekega dne postal slaven. Potem je delal še filme in na koncu umrl...najbrž osamljen kot vsi umetniki... ampak... bil je slaven.

In vesela sem, da je bil trmast, čeprav nisem navdušena nad trmastimi ljudmi. Moja francoščina še vedno šepa, zato sem najbolj navdušena nad slovenskimi interpretacijami njegovih pesmi, o njih sem že pisala: Senca tvojga psa (Branko Završan) in Srce v kovčku (Jure Ivanušič). CD z iterpretacijami prvega sem si že priskrbela in me razveseljuje. Na vsaj kak drobček druge predstave pa, kar čakam... Upam in upam, da bo končno izdal album, ki ga obljublja že vsaj dve leti.

Kot vedno, ko govorimo o glasbi, lahko tudi tokrat zaključimo preprosto. Tudi na slovenskem trgu je dosti dobre glasbe, ampak jo je treba poiskat... Slovenci baje nismo preveč navdušeni nad... kvaliteto?:P