Mladinsko gledališče, je po zelo dolgem času (po mojem prvem letu bivanja v AK, sta sledili skoraj dve leti zatišja) povabili na predstavo. Tokrat z naslovom Senca tvojega psa.
Ko sem zagledala vabilo, med vračanjem od jutranje maše, sem si seveda rekla- grem ane? Že iz principa, ker nas tako dolgo niso povabili.
Čez dan mi nekoko ni uspelo pridobiti nikogar, ki bi se strinjal z mano, da je pač za it...sploh glede na to, da za predstavo ni potrebno plačat nič (jah, taki smo študenti, kej si čmo). Ob šestih nikogar, ob sedmih nikogar. Dvajset čez sedem, sem sedela na istem mestu kot sedaj in se spraševala: Naj grem (sama) ali ne... hmmm...pa princip... pa sama?...ma ne... ma ja, no, bogsigavedi kdaj nas bodo spet kej povabli... hmmm...ampak to pomeni de bi šla sama... pa ja, sej s kom si je važno sam med potjo (ki je v tem primeru skoraj nična), čakanjem, da se predstava začene in časom, ki ga porabiš da iz dvorane prideš nazaj do doma...ampak...u gledališče se ne hodi sam... sam, dej VABIJO, ne moreš kar prezrt... sam po TV bo gvišnu kšn hud film... eh, kej pa če vseenu grem? Koga sploh briga kej si folk misli? kej delajo... pač grem sama. K noben noče z mano...ampak ... sama?.. eh, se bom oblekla in šla... če na vhodnih srečam folk, bom morda pač tam obsedela...
Bitka s sabo je bila, kot lahko vidite zelo huda. Ampak na stopnicah ni bilo več nikogar - ravno takrat so se odpravljali učit - zato sem šla naprej... kljub dežju :)
Na blagajni sem preprosto rekla " Iz Kolegija sm" "Aha. Koliko pa rabiš? Eno?" " Ja eno" "Izvoli" "Hvala." Ni bilo težko. Preostalih 15min, ki me je ločilo do začetka predstave, sem preživela za vogalom, v strmenju v nebo. Najbrž sem kot otrok gledala kako kapljice vode hitijo proti meni. Nisem vedela kaj lahko pričakujem. Mladinsko gledališče vedno postreže s čim... svežim, totalno abstraktnim in... eksotičnim. Kaj bo tokrat?
Ko sem zagledala vabilo, med vračanjem od jutranje maše, sem si seveda rekla- grem ane? Že iz principa, ker nas tako dolgo niso povabili.
Čez dan mi nekoko ni uspelo pridobiti nikogar, ki bi se strinjal z mano, da je pač za it...sploh glede na to, da za predstavo ni potrebno plačat nič (jah, taki smo študenti, kej si čmo). Ob šestih nikogar, ob sedmih nikogar. Dvajset čez sedem, sem sedela na istem mestu kot sedaj in se spraševala: Naj grem (sama) ali ne... hmmm...pa princip... pa sama?...ma ne... ma ja, no, bogsigavedi kdaj nas bodo spet kej povabli... hmmm...ampak to pomeni de bi šla sama... pa ja, sej s kom si je važno sam med potjo (ki je v tem primeru skoraj nična), čakanjem, da se predstava začene in časom, ki ga porabiš da iz dvorane prideš nazaj do doma...ampak...u gledališče se ne hodi sam... sam, dej VABIJO, ne moreš kar prezrt... sam po TV bo gvišnu kšn hud film... eh, kej pa če vseenu grem? Koga sploh briga kej si folk misli? kej delajo... pač grem sama. K noben noče z mano...ampak ... sama?.. eh, se bom oblekla in šla... če na vhodnih srečam folk, bom morda pač tam obsedela...
Bitka s sabo je bila, kot lahko vidite zelo huda. Ampak na stopnicah ni bilo več nikogar - ravno takrat so se odpravljali učit - zato sem šla naprej... kljub dežju :)
Na blagajni sem preprosto rekla " Iz Kolegija sm" "Aha. Koliko pa rabiš? Eno?" " Ja eno" "Izvoli" "Hvala." Ni bilo težko. Preostalih 15min, ki me je ločilo do začetka predstave, sem preživela za vogalom, v strmenju v nebo. Najbrž sem kot otrok gledala kako kapljice vode hitijo proti meni. Nisem vedela kaj lahko pričakujem. Mladinsko gledališče vedno postreže s čim... svežim, totalno abstraktnim in... eksotičnim. Kaj bo tokrat?
