Ekskjuzmi uaj?

to je vzdevek enga tipa iz Feza... ne bo ga lahko pozabit. Ampak ne zato, ker bi bil povsem nenavaden Maročan - bi po prijaznosti in lepoti premagal že tako zelo visoko povprečje... ne. Fant se je za razliko od drugih odločil, da hoče evropejskim turistom pokazati nekoliko globine (ki jo Maročani navadno ne premorejo ... ampak o tem je že bilo pisano).

Kako globok je, pa je pokazal s tem, da je na vsako vprašanje (ali trditev) odgovoril z "ekskjuzmi uaj!" in to na najbolj nemogoč in tečen način ... in predvsem na vsaki dve minuti. Vse kar ga je reševalo, da sva se od njegove globoke družbe zares poslovili šele po ene petih urah družbovanja je bila večerja (ob štirih zjutraj- kot je navada med ramadanom) in njegov prijatelj "aj lv maj mam" ta je bil neskončno bolj prijazen, pa še njegova hiša je bila. :) Ampak celo pot do hiše kjer smo spale, sva se pogovarjale samo v "ekskjuzmi uaj" in še vedno se to pogosto zgodi.

Tudi ti, si se najbrž že vprašal/a UAJ zdej o tem. Gre se za neko vprašanje, ki mi hodi po glavi že kar dolgo in sicer - v čem je fora praznovanja novega leta. Tan!a recimo pravi, da je za se ga preprosto napit ko krava. Drugod sem prebrala, da smo si ljudje to izmislili iz neznanega razloga in zdej pač zganjamo cirkus okrog tega. Nekje daleč v glavi se (morda zelo napačno) spominjam, da je praznovanje novega leta pri rimljanih dejansko imelo pomen, sam ne spomnim se več kakšnega :D.

Res pa je, da je novo leto praznik (če ga tako šteješ), ki dokazuje čredni nagon. Vsi se nekam odpravljajo. Najpomembnejše je KJE in S KOM si na najdaljšo noč v letu. (Zase lahko z gotovostjo trdim, da je bila najdaljša noč v letu tista v Essaouiri, ko zaradi opeklin nisem mogla spat (so bli sicer še drugi dejavniki, ampak...)). Pomembno je, da nisi doma, če pa že si, moraš imeti žur. Ker je od tega odvisno celo tvoje naslednje leto? Ker je to res tisti začetek nečesa novega? Zakaj bi se ga potem hotela napit in zjutraj vsa mačkasta ugotavljat kaj se je sploh dogajalo?

Eh, priznam, tako kot vsem tudi meni praznik narekuje da bom okrog polnoči delala nekaj nenavadnega. Res bo - spat bom šla! Ker ne razumem zakaj bi praznovala in če bi že morala praznovati začetek - zakaj zdaj? na sredi šolskega leta?

Vsem, ki vam današnji praznik kaj pomeni - srečkoti! :P

telefonska številka

Popolnoma sem že pozabila kako je biti doma na delaven dan. Kako vem da je delaven?

Odgovor je dejansko preprost - že od kar sem zjutraj vstala se oglašan na telefon in prijazno počakam, da se na drugi strani zasliši stavek :"Zdravstveni dom?" in po nevem kolikih spodletelih poskusih že kot telefonistka povem da "Ne gospa, privat stanovanje."

Zanimivo je, da smo si za odgovor v dolgih letih izbrali ravno ta stavek, čeprav ga kot otroka z bratom niti nisva dobro razumela... najbrž.
Ni pa že od zmeraj tako... Najprej so spraševali po "Vinarska?"

In zakaj? razlika je v eni sami številki.. no pri vinarski zna bit je bilo celo v dveh.. ko ljudje na hitro preberejo in že tipkajo prve štiri številke ki so v vsem naselju enake.

Po celo dnevnem oglašanju nekako razumem zakaj pravijo, da Slovenci nismo najbolj funkcionalno pismeni. No pa sej, kdo bi pa lahko bil pri tako dvoumnih stavreh (če odštejemo telefonske številke)

svetloba

Že dolgo časa imam vsako leto v tem času strah, velik strah pred božičem.

Kot veren človek ga pač nočem in ne morem preživeti v smislu Božička in daril pod smrekico. In prav zato se vsako leto posebej bojim, da bo ta praznik šel mimo mene. Nakupovanje daril je lahko, ampak to, da se dejansko ustaviš in pomisliš. Vem kaj je vsebina praznika in zato sem vsako leto zahtevnejša, vsako leto znova hočem čutiti tisto romantičnost in čarobnost, ki se jo čuti na božični večer.

Kot takrat ko sem bila še majhna in smo pred polnočnico peli pred oltarjem. Že to je bilo čarobno - drugače smo morali biti ob taki uri nepreklicno v postelji. Ampak gotovo je bilo še bolj magično, ko smo po končanem prepevanju dobili vsak svojo kinder čokolado. Ne vem če je bilo toliko zaradi čokolade, ampak vsi smo čutili neko magičnost. Tako kot takrat ko zapade sneg.

Sneg. Včeraj je padal tudi tukaj. In kot vedno ko pada smeg - pa naj pade le ena snežinka na minuto, se vse - mlado in staro - zbere po oknih in pravi "Sneg" "Pa res sneži!" Kot otroci.

Ampak čarobnosti božiča ne moreš zares pričarat s čimer koli. Ko postavljanje jaslic postane rutina in ne več čarobna priprava na polnočnico. Ko ni več obredne jeze med polnočnico zaradi latinskih pesmi in gužve ali zaradi resnih obrazov, ki te obdajajo.

Nova je le ... negativna nastrojenost do vipavskih jaslicah, ki vsakemu mimoidočemu zapojejo Božji nam je rojen sin.. No ne gre le za mimoidoče, tudi mimovožeče ali le burjo, ki se tako lepo podi okoli vogalov. Ja, ko slišiš točno isti uvod v pesem vedno znova... Verjamem, da je čarobno, ko greš mimo, ampak če stvar poslušaš ker je slučajno pod tvojim oknom... si zaželiš nove božične uspešnice :D

Potem nekaj manjka in nekaj je preveč. Letos mi je za božič res manjkalo praznovanje v supnosti, ampak vredu na napakah se učimo. In s pripovedi drugih tudi. Navajena sem bila, da moram od božiča pričakovati čarobnost, da ga doživim v vsej njegovi polnosti, da ... vse v superlativih. Potem pa spoznaš neko drugo sfero, ki pove, da tudi njihov božič ni bil tako popoln kot ga opisujejo. Ljudje ki povedo, da bi tudi radi doživeli božič v superlativih, ampak jim tudi letos ni uspelo.

Na koncu ugotoviš, da nisi sam. Da je življenje za božič enako kruto kot ostale dni. Ampak še vedno - trudiš se ustaviti, se zazreti v jaslice brez misli o tem kako so narejene in ali sta MArija in Jožef na pravi strani, je dovolj ovčk in pastircev. Ampak pustiš da te podoba jaslic, kot kraja ki je zavržen od vseh nagovori in te potolaži - nisi edini, ki ni sprejet, nisi edini ki se nahaja v bednem kraju ob tako čudovitem času. Ko pa dejansko geldaš v podobo nekoga, ki te ima zelo rad, na nekoga ki te vsak dan znova rešuje... potem se pač res ne moreš pritoževat nad svojo mizernostjo...ker je nekako naenkrat ne vidiš več. In božiču se vrne neke vrste reciklirana čarobnost, ki pa je pristnejša od tiste prve. Čeprav smeg tudi pomaga ;).

Upam, da ste vsi preživeli lepe praznike, da ste se v sebi nekoliko umiri in spočili, se najedli potice in kdaj pomislili tudi o Svetlobi, ki nam je dana v teh dneh (ma potenco).

PReden sem napisala objavo sem prebrala tudi te stvari. Ne govorijo o božiču na isti način kot sama, včasih se ne strinjam, ampak letos so tudi ti oblikovali moj božič: AljošaBlog, tukaj, Dekle brez imena, Dr. Onyx in Van der Volk, Kruh in Vino, M&M, Primorc 1, Primorc 2, Scatterbrained Ana.

so moški res take copate?

Ta teden najpogosteje uporabljam besede kot so otročji, zakaj? ponavadi v istem stavku in brez nikalnice.

Nisem edina, ki se je nad tem začudila (cimra tudi). Prmejdunej, da nisem niti približno odrasla in pripravljena za svet, ampak... višek je višek.

Že dalj časa spremljam obnašanje nekega dekleta, ki ... mi gre na živce, pošteno povedano. Ampak hkrati sem ji fouš. Zakaj? S svojim najtniškim obnašanjem in flirtanjem vseh moških... ženska zna... sicer ne podpiram njenih ciljev, ampak metode so izpopolnjene do perfekcije.. foušija je torej na mestu. Tipi se obračajo za njo, za njo se cedijo sline. Pripravi jih, da naredijo to in drugo.

Hkrati sem bila ta teden priča demonstraciji Kako lahko svojega fanta izkoriščamo v vseh primerih ne glede na karkoli. In kot vedno se tudi tu obračam na "močnejši" spol, da PISMU ... ne moreste bit taki! Ne moreste bit res take copate!

Pa ne, sej ok, ne mislim, da ne smejo tipi sploh poslušat želj svoje izbranke. Ampak da ji v vsaki najmanjši želji sklonijo glavo in uslužno naredijo to. Najprej je lačna, potem je žejna, potem se ji iznenada mudi domou, spet kasneje mora biti avto parkiran direkt pred vhodom in tudi čokolada ji mora biti po godu, še pesem na radiu se mora odvrteti točno tolikokrat kot ONA želi...ko si človek zmišljuje... grrr.

Res je, da preprosto nimam izkušenj na tem področju, ampak toliko vem - če bi hotela takega fanta... si najamem slugo...

kar nejki

Že dolgo, reeees dolog nazaj sem rekla, da moram o tem kaj napisati. Že kar nekaj časa občasno pomagam na projektu Safe.si, ki opozarja predvsem otroke in njihove starše na kaj morajo biti pozorni na internetu. Ampak stran bi dejansko priporočila vsem mojim prijateljem, ki imajo povezavo z internetom. Zakaj?

O oddaji Big Brother ste gotovo že dosti slišali. O Panoptikomu najbrž tudi. Gre torej za idejo nenehnega nadzora posameznikov. Ampak stvar so na svetu lahko prignali do takih skrajnosti le z zgornjima (skrajnima) primeroma. NA internetu se stvar nekoliko spremeni ampak je veliko bolj realna in vsakdanja.

Tega sem se prvič zares zavedla z objavo o prehodu na drug operacijski sistem. Naslednji dan se slučajno pogledala statistike ... oči so mi skoraj skočile iz jamic... skoraj potrojen obisk? Waw! Ajm fejms. Nato sem ugotovila, da vse poti vodijo na Drugi svet. Še vedno mi ni povsem jasno kako so me na Slovenskem blogarskem časopisu sploh izvohali, ampak takrat sem si rekla: "Opa punca! Bo treba začet pazit kaj pišeš, folk kar vidi!"

Ja, sem se kar mal ustašila. Ampak stvar mal zamre, pozabiš, nekako nisi več toiko na preži. Čeprav so me še vedno oziroma vedno bolj motile stvari. Nekateri pravijo, da kompliciram, ampak... No morda imajo prav, ampak sej jaz tudi ne obtožujem ljudi, ki ne marajo praženih bučnih semen - vsakemu svoje torej. Te podrobnosti ki sem jih omenjale so bile objavljanje fotk na spletu, tagganje na FB, objaljanje imena, kjer bi bil po vsej logiki lahko vzdevek - ne vem zakaj bi ga drugače imela. Začela sem intenzivno težit zaradi vseh forwardov, ki sem jih dobila v svoj inbox z labelo (kar pomeni, da so bile poslane na eno od google groups).

Čisto po naključju sem naletela tudi na mnoge zapise o tem kako slovenski novinarji (o katerih že tako v splošnem nimam nekega hudu dobrega mnenja) povzemajo oz prepisujejo stvari od blogerjev. Pobira se fotke, prepiše cel članek z dvema narekovajema... Avtorske pravice očitno obstajajo le ... v zaožništvu al kako sem že zadnjič slišala... par primerov: Had, Saša, Mojca, Hirkani ... seznam je predvidevam še zelo dolg - že samo slovenska blogovska sfera je kar zajetna... najbolj me je seveda razkurila Mojčina zgodba, ker...no ja, sem misnla, da so vsaj Primorske novice kej boljše :P

Zares slabo mi je naredilo tudi, ko sem prejšnji teden prebrala nekatera dejstva o FB. Koliko so resnična in koliko ne, ne vem. Tudi linka na njih ne morem dobiti... očitno se v petek nisem udeležila ignoriranja FB, čeprav sem se ga...čudna stvar. Nima veze. Dolgo že poslušam, kako na FB ni nič zares zasebno, kako se da vse zvohat ven...kot pač na internetu nasploh. No, dobila sem link. Torej tukaj. Sej pravim, ne govorim, da je vse to res, ampak človek se lahko zamisli ne glede na vse. :)

Ugotavljam, kako rada bi se vrnila v čase srednje šole, ko sem bila totalno brezskrbna uporabnica interneta. Brez vse hude teorije in raziskav, nobenih dejstev o nevarnostih. Samo totalno zakon četanje pozno v noč.

No pa sej, internet ni tok butast. Je še vedno vir zabave. Kot so recimo ti filmčki. Že dolgo jih nisem gledala, ampak so pa carske. Harry Potter rulz...vsaj ta :D vseeno pa je fajn vedet tudi kšno negativno stvar nje?
No pa še to...kakšna je rešitev mojega problema opisanega v zadnjem postu :)

lučke

Tretjega decembra so v Ljubljani slavnostno prižgali lučke po ulicah.

Zakaj že prižigamo lučke? In to še z vsemi možnimi ceremonijami?

V bistvu si tega vprašanja nisem še nikoli zares postavila vse do danes, ko sem prebrala to objavo. Sej o lučkah nikoli nisem imela kaj dosti mnenja. Ko sem bila še majhna sem bila nad njimi nekako navdušena. Sedaj pa se mi zdi da gre stvar predaleč. Govorimo o veliko mestnih številkah evrov, ki jih porabijo za postavitev, govorimo o velikih količinah evrov, ki gredo za električno energijo. Ne bom rekla, da bi šel ta denar lahko za tiste, ki ga dejansko potrebujejo, ali za projekte, ki bi se končno korektno izvedli (se pravi nasprotje od gradnje predorov, ožičenja AKja ipd.). Gre se za električno energijo - s katero je baje potrebno varčevati. Gre za svetlobno onesnaževanje okolja (da o drugem ne govorim). A sem že imenila gospodarsko krizo,?ki je že skorj nujna :D

Ampak nič od zgoraj naštetega me ne razjezi bolj kot to, da dejansko stvar postavijo, ker je taka navada - ker je pač veseli december (mimogrede: koliko ljudi je med veselim decembrom sploh veselih?). Ne res zakaj?

In ko sem prebrala objavo (link zgoraj)... ja, sori, nekatere stvari ki jih delamo so pač tudi posledica religije, ki obstaja na naših tleh že toliko časa. Dejansko se mi zdi to še najbolj sprjemljiv razlog (sem pa odprta tudi za druge). Lučke so namreč prižigali med molitvijo ob adventnem venčku in kasneje ob jaslicah. Sej vem, da se jaslic ne postavla ZELO dolgo, in da je tudi božično drevo zelo mlada navada (ki jo mimogrede tudi ne razumem).

Vsaj kdo se bo strinjal, da nas lučke ob cestah asocirajo na toplino, ljubezen in čarobnost decembra. In vse to izvira iz božiča (s tem mislim religijsko in ne CocaColinega pojmovanja).

PS: Zgornja objava morda kaže kot da je zame božič ena stvar povezana s Cerkvijo pač. Poudariti sem želela bistvo (da so lučke - vsaj v začetku decembra - čista bedarija), zato sem svoja verska prepričanja pustila ob strani.

So dnevi

So dnevi, ko preprosto hočeš, da te svet pusti na miru in te ne skuša razumeti, ker so ti poskusi 1. bedni, ker nikoli ne postanejo več kot poskusi 2. ker nikoli ne moreš razumeti.

Trenutno sem v enih takih dni- tednov. Če mi torej nimaš za povedat nič nujnejšega, me pusti na miru. Čez par dni ti bom zelo hvaležna!

Kako depresivna je megla?

Ja, zunaj je megla, ampak ne bom zares pisala o depresiji. Zadnje dva sni sta bila zame polna smeha... še posebej današnji večer se mi zdi.
- - - -- - - - -- - - - - -- - - - -- - - - -- - - - - - - -- - - - -
Začelo se je včeraj s predavanjem v Kiberpipi oziroma je šlo za predavanje z naslovom Internetni novinar. Bilo je zanimivo, ampak nekako me je prijateljica zmamila v učilnico...slišala sem le besedico "Pajek" Ok... za vse, ki ne vedo, gre za program za analizo socialnih omrežij... za vse ki ne vedo kaj je to: to je en program. :D
Dva geeka (da ne bom o imenih), ki sta spraševala čisto legitimna vprašanja kako kaj narediti v tem programu... AMPAK (vedno je ampak), odgovoriti sva znali s "to je bilo v oni nalogi, ane?" in "ne, tega se še nismo učili". No, sej neki sva znali dejasnko pomagat, da naju ubranim... ampak že takrat smo se kar presmejali in nazabavali :D
- - - -- - - - -- - - - - -- - - - -- - - - -- - - - - - - -- - - - -
Danes se je začelo med Diplomskim seminarjem.

S sošolkama pridemo v računalnico- cela ena sošolka je bila v njej.
"waw"
še med tem ko se je slišalo začudenje je dotična sošolka že odgovarjala "Jap"
- - - -- - - - -- - - - - -- - - - -- - - - -- - - - - - - -- - - - -
No med, lažem, diplomskega seminarja je bilo že konec. Profesorca je že povedala kar je imela za povedat - me pa nismo imele vprašanj. "Ok, s temi formalnimi (ton glasu je bi lahko določal tudi pridevnik dolgočasnimi op. p.) stvarmi , dejmo it na kakšne bolj zanimive teme. Kako se vam zdi ime družboslovna informatika. Meni se zdi da res ne zajema tega kar študirate..." se kdo čudi, da nam je profesorica všeč?
- - - -- - - - -- - - - - -- - - - -- - - - -- - - - - - - -- - - - -
Zvečer pa - na pijači s kolegico (s francoščine): "ta francoska izgovorjava...pa ti tku dobru govoriš un r"
"eh, ma ne"
"ma ja, jst sm se te vzela prou za zgljd"
"ma ne... tu si morš uzet B*...won obvlada"
"ma ne... won je že preuč, n bom nikoli tku dobru govorila ku won..."
pogovor se je sicer nadaljeval, ampak ni relevanten za pripoved

pridemo v razred in začnemo - beremo dialog (govorimo seveda o mučenju poštenih francoskih besed in našega jezika)... mislim, da smo potrebovali vsaj 10 minut. Potem pa se B* (učitelj) oglasi. "Bom še enkrat prebral oba dialoga"

:O

nista pasali dve minuti, dialoga prebrana, ko sem se obrnila k prejšnji sogovornici in ..... smeh. .. morda, je res predobr... bomo za začetek vzeli malo laži cilj :D
----------- - - - -- - - -- - - -- - ---- - -- - - - - -- - - - - - --
če ti zgoraj prebrano ni bilo smešno, ker nisi bil/a udeleženi - kar čisto razumem, si poglej še ta link... ta ideja bi ti morala zvabiti nasmešek na obraz....
alpa si čudn/a :P

zima

Medtem ko opazujem snežinke, ki v temi plešejo po zraku se spomnim, da takih zim še vedno nisem najbolj vajena. Vsaka, še tako tanka bela prevleka po pokrajini v domači dolini je bil vedno neizmeren vir veselja...in včasih tudi zaskrbljenosti če je bila pospremljena s pravo močno burjo(zaradi prometa, ne zaradi drugih zimskih radosti).

Zunaj že kar prijetno zebe in spet je čas za zimski šal...tisti topel, ki bi ga človek z veseljem nosil vedno - tudi pod streho...ker je tako zelo mehek in topel.. in ja, ni opran s Pervolom :P. Spominja pa na vse tiste uskane trenutke, ko preprosto nisem bila zmožna odložiti pletilk niti za trenutek. In tudi ko je bil šal že zdajvnaj dovolj dolg, sem še kar naprej pletla in pletla... nikoli se mi ni zdel dovolj dolg. Šele ko je zmanjkalo vse volne sem se nekako sprijaznila z dolžino oziroma s tem da bom morala odložiti pletilke .


Morda bi lahko bila naslednja investicija kapa, ampak nekako si ne zaupam dovolj... bom raje pogledala ponudbo v prosti prodaji ;) Nekako sem si zamislila prikupen klobuček, ampak dobiti res prikupen klobuček v temno zeleni barvi- da se poda k šalu seveda ;). Težko ga je najti... Strica Gugla sem povprašala kaj ve o tem, ampak izkazalo se je (ponovno) da tudi ta stric še ne ve vsega. Na kratko pustil me je na cedilu.

na primer ta mi je všeč...ampak v napačni barvi (vir)

Ampak zunaj vse bolj pritiska mraz. In sneg tudi pada... gotovo nekje sneži, tukaj še ne... tako opazujem ples snežink le v svoji glavi. Tukaj jih očitno še ne bo. :(
Gotovo si bodo za svoj prvi prihod v tokratnji zimi raje izbrale dan med tednom, da jih ne bomo mogli z veseljem opazovati v njihovem migetanju po nočnem nebu, ampak bomo za njih vedeli z vsakim korakom, ko bo plundra ponovno prodrla v čevlje ali pa nas bo ničakj romantično stuširal avtobus.

Ampak to so zame še vedno preveč oddaljene slike zime. Zame zima še vedno tiči v mešanju toplega in mrzlega zraka, ki se preganja po Vipavski dolini. Po milimetrih snežne oddeje, ki se je otroško veseli staro in mlado. In seveda po našem mrazu, ki se zagrize globoko pod oblačila, kjer je volnen pulover enak kopalkam :) ja, to bo zame zima, najbrž za vedno.

Kakšne so pa tvoje predstave o najmrzlejšem letnem času...

tišina

Ko govorim o tišini, lahko govorim le o zelo glasni tišini, tiho tišino sem doživela enkrat v življenju. trajala je par dni. O njej nimam kaj povedati, le to da je dobro dela.

Glasna tišina pomeni zaprta usta, ampak glasne misli. Tiste misli, ko ugotavljaš kako se spopasti s problemom- ko se misli kar naenkrat same od sebe spopadajo z eksistencialnimi problemi. ali pa z željami, za katere si nočemo priznati da jih imamo.
Navadno se mi to zgodi ob reakcijah drugih - ko se le-ta razlikuje od pričakovane. Seveda so odzivi nekaterih ljudi pomembnejši od drugih. In včasih se zamisliš... če ti nekdo nekaj reče ... In tako sem se spet zamislila... zagnala paniko v svoji glavi in ... prekinila tišino. Ta misel mi je res všeč in paše v ta kointekst, sam ne spomnim se kdo točno je avtor:

Človeku govor ni bil dan, da bi razkril svoje misli,

ampak da bi prikril, da jih nima.

Planinci in gorništvo

Najberž ste, ali pa morda tudi niste zasledili, da so se na Planinski zvezi Slovenije (PZS) odločili PREPOVEDATI izraza gornik in gorništvo. Po informacijah, ki sem jih dobila od tistih, ki so organizaciji malo bliže, so se baje mnenja kar hudo kresala. In verjamem zakaj. Po mojem mnenju je šlo s strani PZSja za eno samo in veliko pretiravanje. Sej ne rečem - poenotite izrazoslovje. Po več kot 100 letih kar obstaja zveza oz prej društvo je res čudno da se še niso dogovorili za en sam, ampak govoriti o prepovedi je vseeno preveč, se vam ne zdi? Razumem, da priporočimo izraz planinstvo (če se že ta preferira), ampak prepoved?

No besede gor ali dol. Ravno danes je bil na Igu zbor Mladinskih odsekov (MO). Par let sem poslušala o tem kako duhamorno je, kako dolgo je ... ampak nima veze. Hotela sem povedati, da sem med zborom ugotavljala, kako lahko nekatere planince precej zlahka spoznaš. Ne da bi hotela komu dati nalepko na čelo, ampak res velja, da smo vedno bolj uniformirani. Po obleki. Hlače, ki imajo fliko čez koleno, eno majico s kratkimi rokavi, in čeznjo še jakno - navadno piše na njej "windstopper" ali "planinsko društo to-pa-to".

Če še nekaj o vsebini:

• potekale so tri okrogle mize: orientacija, prenova programa za najmlajše - Mladi planinec in Ciciban planinec, ter razpis. Vse tri so bile kar konstruktivne, v nasprotju s tem kar sem poslušala prejšnja leta (kaj -NAJ BI SE dogajalo) predlogi so bili večinoma konstruktivni, kritike in pohvale seveda tudi.
• kosilo je bilo boljše kot lani - klobasa z zeljem pač zame ni neka izbira- obojemu rečem ne!
  
• Podelilo se je prva priznanja Mladinskim voditeljem - program za vključevanje srednješolce v PD (Planinska društva) je stekla dve leti nazaj in sedaj se že kažejo prvi sadovi. Moram priznat, da je tako ideja kot izvedba zelo dobra in lahko MK kar pohvalimo :)
• dolžnosti sta bila razrešena tako predsednica MK, kot upravni odbor - dvoletni mandat se je pač končal. Govori in pohvale sedaj že bivšemu vodstvu so se kar vrstile. Sodelovanje je bilo baje boljše, dejanski rezultati se pa seveda kažejo tudi pri drugih stvareh - spletna stran se je v celoti prenovila, pa tudi drugače e nastala celostna podoba in kar je za nas obiskovalce zbora najvažnejše - zbor je postal znosen (že dve leti zapored na njem namreč ni bilo tako dolgočasno, da bi postalo že samo podpiranje glave z roko preveč težavno...)
• tako se je poslovila predsednica Vanja Kovač, poslovil se je Bojan Rotovnik ipd... ampak Mladinska komisija je tako dobila novega predsednika Uroša Kuzmana in seveda tudi nov upravni odbor.

Ja tako o tem... Ob vožnji nazaj proti domu se je v avtu razvnela debata zakaj je vedno manj mladih dovolj resnih, da bi prevzeli kakšno funkcijo (beri odgovornost za karkoli). In ja, mislim, da je to nagradno vprašanje. Pa s tem ne mislim le v planinskih sferah tak občutek imam ne glede na področje (ok, morda glasba in nogomet ostaneta izvzeta :P).

Sedaj se mi zdi, kot da tarnam kot stari ljudje, ampak res ne razumem. Sej ne rečem da sem sama od nekdaj rada sprejemala zadolžitve- ne nisem, vedno sem se pustila prosit za stvari, ampak ko sem enkrat rekla ja, sem to tudi naredila. Sedaj pa se mi včasih zdi, da ti rečejo "ja sej bom" samo zato da jim daš mir in da se lahko že enkrat nehajo sekirat s tem.

Upam, da nimajo vsi takih izkušenj.

francoska tišina

Glede na rezultate ankete, vidim, da bi radi slišali o tišini in francoščini, pardon brali.
Bom raje kar o zadnji, naslednjič pa še o tišini.

Franoščina...
Če od mene kdo pričakuje, da bom izjavila kakšno v smislu: Francoščina je tako lep jezik, najbolj zapeljivo zveni... ROFL! najbel sexi je ...NOT!
Za tečaj sem se dejansko odločila na podlagi zadnjih dveh počitnikovanj - Bretanija in Maroko, kjer je bilo znanje francoščine - predvsem v drugem primeru zelo... nujno. Situacij, ko se je M pogovarjala v francoščini in sem le včasih razumela kakšno besedo kot je sloven, tre žoli, travaj... ampak tudi če veš pomen teh besed, brez konteksta ne gre ravno...no ja, je tečno in nevarno.

Zakaj je nevarno? Ko prijateljica (v francoščini) napoti k tebi nadlegovalca, češ da je zanjo premlad... grrrr in ko se ne moreš pogovarjat z nekim človekom, ki zgleda kar najbolj simpatičen, ker ne znaš francosko (no, sej ne rečem, sva se gledala in si marsikej povedala tako, ampak to ni lih to)... ja to je bilo zame čisto preveč in obljubila sem si tečaj.

Ko sem spet prišla na domača tla sem se sicer nekoliko obotavljala, ampak ne! trma je naredila svoje zato sem šla do pisarne ŠOLTA in se prijavila na tečaj. Po pravici povedano je bilo vse skupaj zelo nepremišljeno - dejansko nisem programa tečaja niti pogledala ampak le slepo zaupala, kot bi bi šolt edini pri katerem bi se lahko učila jezika.

Mislim, da je bilo točno en teden po vpisu in vplačilu, ko bi se tečaj moral začeti... seveda sem bila že najbolj navdušena in z veseljem (ter strahom) pričakovala ta dogodek in tako sem na vznemerljivi torek dobila sms, da se tečaji začnejo naslednji teden. Hmmmm, grrrr, naš predavatelj Boris mi je postal še manj všeč... (ja, seveda je vsega kriv, tisti k uči), potem sem naslednji torek spet dobila sms, da stvar odpade, sem bila že kar najbolj penasta! Nakar se je tisti, drugi četrtek stvar končno začela.

In sedaj redno in vestno opravljam domače naloge, se pačim (ampak ne pred ogledalom) , ugotavljam zakaj se v literaturi pojavljajo prednosti e-učenja in jih tudi sama prakticiram. Prvo domačo nalogo, sem namreč naredila točno prek programa za hipno sporočanje, ko sva se s prijateljico kvazi pogovarjali v francoščini...da se mi lažje smeje, nič drugega :P

Seveda smo najjača tečajniška skupina - če ima kdo pomisleke naj jih zadrži zase ;) - in se res super raumemo, zafrkavamo in smo najbolj resni vse v enem. In to je tisto kar naredi učenje jezika zares...motivirano :P

In ker res najbolj pridno sodelujem, bom kmalu lahko razmišljala, da diplomske naloge ne napišem v slovenščini, ampak kar v francoščini ... NOT! Ampak je lepo klamfat tistih par besed ki jih znamo skupaj. Tako se v vsakem drugem stavku čisto po naključju znajde pes..le zakaj? očitno je res priročen - lahko ga gledamo, lahko je, lahko ga imamo, lahko govorimo o njem, ... in še par ostalih glagolov s psom :) le živimo raje v hiši in ne v psu :)
Ma ne sej se hecam, ni tako- znamo tudi mačko. :D Znamo že kar precej besed- sej veste vsak dan se naučiš kej novega :P No mal več ku sam eno stvar.

Vglavnem iz tega sem se naučila, da včasih ni dobro preverjat vseh podrobnosti, ker je tudi notranji čut kar fajn in nas lohk pripelje do prou fajnih stvari.

uporabniška izkušnja, drugi dan

Sicer sem mislila napisat refleksijo o novem operacijskem sistemu šele ko se bom že bolj znajdla...ampak, srce mi ne pusti, no v bistvu so to prsti... :)

Ko sem s že najbolj navdušila nad svojo "novo igračko" - v meniju sem namreč odkrila "Tipkovne bližnice" in kar naenkrat sem sedela pred raunalnikom kot otrok, ki dva tedna ni smel uporabljat računalnika. Ja, rada imam bližnjice na tipkovnici, ker mi omogočajo hitrejše delo za računalnikom. W* sem imela že nekoliko naštudirane in je šlo kar v redu, ampak nekaterih bližnic nikoli nisem uspela ugotovit.. tukaj pa ne samo, da obstaja sezam bližnjic, tudi spreminjam jih lahko - vse! WAW! :)

Ampak, bližnjic pač ne rabim samo v operacijskem sistemu na sploh, zato odprem še Pisarno, da si v Word Processorju naredim makroje - kot sem bila tega vajena v MS Wordu... hm... ne rečem, makroje je prav enostavno posnet, ampak tuki se moje odobravanje konča. Makroji se znajdejo nekje daleč in globoko v menijih...po zelo dolgem klikanju sem uspela ugotovit, kako jih bi teoretično spravila na orodno vrstico...ampak to me res ne zanima.. Hočem jih na tipkovnici. Če jih nimam se počutim čisto zgubljena!

Pa še drugi razlog je, zakaj mi OO niso najbolj prirasli k srcu ob prvem resnejšem srečanju. Kombinacija tipk Alt+Shift za ozačevanje ne deluje...tako sem nalogo za katero bi v pogramovju ki sem ga vajena porabila 6 minut, sem tukaj porabila eno uro. Pa da ne omenam tabel... joj...kopiranje v tabele... joj...

No pa sej upam, da se bodo moji problemi rešili in je to zgolj posledica neznanja uporabe in druge logike delovanja. Res ne bi rada prestopila nazaj na W*, saj mi je Ubuntu že prirasel k srcu in si že po dnevu uporabe ne predstavljam življenja brez določenih stvari, OO pa je zame popolnoma drugo poglavje. Ampak sej pravim, to je najbrž samo stvar nepoznavanja. Se mi pa zdi, da je vseeno precej bolj okoren ta pisarniški paket.Ubuntu pa ostaja carski :)

kako sem začela uporabljati Ubuntu

Želja po uporabi operacijskega sistema, ki se ne začne na Win* je bil prisoten že dolgo časa, ampak poguma nisem zbrala do... danes.

In seveda ni šlo tako gladko kot bi človek želel. :)

"Nov" internet - torej neomejen dostop do interneta me je opogumil, da sem si celo prenesla Ubuntuja na računalnik in zapekla CD. Potem pa so prišla varnostna opozorila prijateljev in prijateljic- naj pazim pri nalaganju, da ne povozim dosedanjega operacijskega sistema... česar si pač nisem želela, ker še nisem dobila ustreznih programov, ki bi nadomestili nekatere NUJNE programe, ki jih v Windows okolju uporabljam skorjda dnevno, na primer SPSS in hkrati je to edini program, ki še ni dobil nadomestila. To je bil tudi glavni razlog zakaj Ubuntuja ne uporabljam že kakšno leto... no, to in skrita jeza na profesorja, ki mi je dal 7ko čeprav sem znala in je velik zagovornik odprtokodnih stvari, grrrrr, ne maramo ga! :P... ampak tega mu res ni treba povedat :P

Torej, akcija se je začela danes. Najprej z obiskom nekoga, ki ga kar se tiče linuxa ipd. spoštujem, ker pač zna... in jst ne :P Ne bom o slabi vesti kako ga izkoriščam, da mi rihta računalnik prav vsakič, ko pride na obisk... nič čudnega torej, da ne mara na obisk...sej ga razumem, kej si čem.

Seveda je vedu, da imam CD, ni pa vedel da na njem piše "baraba Ubuntu", ker je bil v trenutku pisanja na CD izpostavljen problem prometne nesreče - Ubuntu povozi Windows. In prijazen kot je mi je najprej poskusil urediti internet na Live varianti, ko je to šlo se je začelo veselje z inštaliranjem.

Ne morem verjeti! Stvar je res tako hitra kot pravijo. Pa ne pravim tega kar tako. Spomnim se tistih zagnanih dni, ko me je brat posadil pred računalnik željno novega znanja - nalaganja operacijskega sistema. Spomnim se tudi istega dne, kakšnih 6 ur kasneje, ko sem vsa izmučena še vedno nalagala stvari... nič več navdušena... ampak razumela sem brata in njegovo navdušenjem, ko sem se javila za to nalogo :P
Torej med nalaganjem se nismo uspeli niti dobro pogovoriti v smislu "kako smo" ko je bila stvarca že gor. Offici so itak notr, mozilla tudi, Pidgin tudi... manjka sicer še nekaj programov, ampak s tem se bomo ukvarjali pozneje.

Začel se je bojda bolj kompleksen del ... nekaj z bootanjem.(za razlago glej ta link, alpa raj tega)... priznam, nisem razumela... sem pa razumela ko ni šlo vse tako kot bi moralo iti... :)
sej pravim čel žur.

No, na kratko izid večera:

• Windowsi ne delajo, pač se ne zaženejo (še)
• D* se je sekiru zarad tega, pa mi je oblubu, da do srede, ko sva zmenjena za nadaljne srečanje ne bo mislu na to -> moja slaba vest je ja na višku! Čist ga izkoriščam...
• izjemoma sem popustila in nisem težila zarad preklinjanja... (glej zgornjo točko)
• počasi se spoznavam z Ubuntujem...default namizje mi je tok ušeč, da bi si še plakat nardila ven iz tega...ampak za kakšna resnejša in poglobljena spoznavanja bo potrebno še počakati.

Crknjena sem in se počasi odpravljam spat, ampak z velikim navdušenjem...Ubuntu mi namreč za nekaj dni ne uide :) cimri pa je program končno izstisnil tisto kar bi mogel- po treh iritiranja. Ampak tudi njej še vedno ne gre tako gladko, če se sploh lahko tako izrazimo... :)

Torej...Ubuntuja imam... uporabljat ga moram, ker drugega ni in kar mi trenutno kar ugaja, saj sem se prisiljena spoznavati z njim ...problem bo le, ko ... Ana a bojo problemi? :P

uglavnem fajn se mejte, če se ne oglasim, veste zakaj ne...dobila sem novo igračo, skoraj bi lahko rekla nov računalnik, ki nobene stvari ne razume tako kot prejšnji...:D:D:D

imam Ubuntuja! imam Ubuntuja!imam Ubuntuja!imam Ubuntuja!imam Ubuntuja!Imam Ubuntuja!imam Ubuntuja!

-----------------------------------------------
Drugi dan

Zbudila sem se v čarobno jutro, polno pričakovanj. Na mizi me je čakalo darilo...In za kratek čas sem bila spet navdušen uporabnik rčunalnika in ne tista, ki uporablja kot nujno zlo.

Ampak le za trenutek - internet ni delal, stavr se mi je zaštekala... in :) nism vedela kaj narediti - seveda magična kombinacija Ctrl+Alt+Del ne pomaga...no pa smo spet tam - počutim se kot povprečna ženska za računalnikom. Ko kaj ne gre tako kot bi moralo... odsede od mize, v upanju, da si bo računalnik že s to gesto premislil...seveda ne zaleže in zato kot osel strmim v monitor s pogledom pa-kaj-mi-jeblo-tega-treba in zakaj-pa-ne-delaš-lupček-? ko tudi ta mantra ne pomaga se nekako spravim h klikanju...u spodnje okno se odziva, opozorila pa kar ne morem nikamor s poti sprvit. Kaj sem klikala mi res ni jasno...do "odkleni" sem še razumela, potem pa... kar naenkrat je net začel delat....

Ko bom velika bom imela pa tako namizje :P alpa vsaj podobno :)

vikend

Ko za vikend ostanem v Ljubljani je navadno zato, ker imam precej dela... in ker doma ni šanse, da bi kej nardila na tem področju...

Ampak zadnje čase imam dela PREveč in kar ne vem kje naj začnem. Zato se dan začne s poležavanjem (kar definitivno ni v moji navadi), nadaljuje z daljšim zajtrkom, branjem knjige, urejanjem frizure, branjem knjige, pomivanjem posode, čajčkanjem (in to mora bit mirno in zelo počasno), potem pa se spravim za računalnik...

računalnik je mesto za delo, ampak kaj ko obstaja revež ki rabi internet, zato mu ga kot prijazno dekle odstopim...nujno ga rabi... vmes si še cimra ogleduje tutoriale za njeno domačo nalogo. Ponovno se vsedem za računalnik, ampak ker se ne morem kar takoj spravit delat pregledam še rss feede za vse fajne bloge :( nič novega- "Pa zakaj folk nič ne objavlja?!!!"... Ufa, en nov komentar imam..pogledam :) se posmejem :)

Pa še e-pošta... :) eden od unih forwardov, ki so mi všeč čeprav sem jih že videla - Kako je lahko vsak drek šef. :D Počasi mi zmankuje idej za zabušavanje...obisk wca pa je že tako prepogost in brez veze :P nič, treba bo zavihat rokave in začet delat... ampak, zdej se mi že res ne splača, časa imam še pol ure, nato pa bo že čas za kosilo...zato pišem blog...

ima še kdo kakšno zabavno idejo kako naj se držim enega redkih študenstkih pravil, ki sem si jih uspela zapomniti -sej sm pač le uboga študentska para-

Ne prelagaj na jutri kar lahko storiš pojutrišnjem!

In odsrfala sem domov (na Facebook...)

"F"

Že za vikend me je presenetila, negativno seveda, ena taka stvar, ki nočeš da te preseneti. Nisem se namreč mogla prijaviti v Digitalno knjižnico Univerze v Ljubljani (DiKUL po domače).

In to je bil zame velik šok. Še vedno sem vso literaturo za fax iskala prek medmrežja in potem so se mi vrata kar naenkrat zaprla... in niso bili prazniki, ker tudi včeraj še stvar ni delala!

Danes sem se končno opogumila in poslala mail z vprašanjem "Kaj je zdaj to, da kar ne dela?!" Nazaj sem dobila prijazen odgovor kje se je najverjetneje zataknilo.

Neverjetno, stvar je bila dejansko uporabna in ponujala pravo rešitev- podaljšanje članstva v fakultetni knjižnici. Zakaj ga letos niso avtomatsko podaljšali tudi meni ni povsem jasno... Torej če se ne uspete prijavit v DiKUL (ali katerokoli zbirko podatkov) prek oddaljenega dostopa, preverite datum poteka članstva v Moji knjižnici...
Stvar se hitro uredi - knjižničar je pritisnil tipko "F" in zdej že nazaj brskam za prepotrebno literaturo :)

Sprašujem se le - zakaj ravno "F"...

Kupim tono časa, po čimugodnejši ceni

Ja, sto ljudi sto čudi pravijo. Tudi čas različno dojemamo. Eni ga imajo preveč, eni premalo, eni pa ravno prav.

Včeraj sem na predstavitvi pohajanja po Madagaskarju, ki so ga organizirala Pota, ponovno ugotovila, da nekatere stvari ne grejo lahko iz glave. Itak - v glavo se mi je pripodil Maroko. Pa ne spet zaradi unih obrabljenih tem o drugačni kulturi, o moških, kuhinji alpa čem podobnem ampak... o prevozih in o času.

Zdi se mi, da kadarkoli potujemo v druge (kvazi nerazvite države) vsi pridemo nazaj in rečemo...pa tam teče čas tako počasi... ena res glavnih stvari! Kako nas stvar fascinira. Kako prerojeni se vrnemo iz takih potovanj.

Kako hitro po prihodu v tako deželo se navadimo njihovega ritma življenja. Kako hitro ugotovimo da je naša miselnost rana ura, zlata ura čisto mimo pameti. Kako je spanje v vročih deželah do zgodnjega popoldneva nekaj povsem običajnega. Celo tega se navadiš, da je lažje dobiti odprto trgovino s hrano ob 4h zjutraj kot pa ob 10h. :)

Včeraj sem tako spet slišala tisto dobro staro frazo: Časa še pa še. Morda je tako v vseh državah, ki se začnejo na M :) Ja, v Maroku je bilo časa več - ne vem al ker sva bili tam kot turistki, ali je pač na splošno tako. Mislim da bo drugo...saj smo še hodile prehitro.. brez heca.

Pa še ene take zabavne stvari sem se spomnila, medtem ko so nam kazali slike terenca zakopanega v blatu... čist druga asociacija - top shop na avtobusu. Ja tisti top shop, ki ga vidimo po televiziji.. v Maroku ga imajo najbolj priročno kar na avtobusu. V živo.
Kake oči so bile ko so prvič prišli na avtobus na neki postaji... :D

Tukaj čas dojemamo drugače. Kdaj sonce zaide ni pomembno, važno da je ura 13.36 in da bi morala biti v tem trenutku na treh krajih hkrati, ali pa vsaj delat ene tri stvari - bit na sestanku, brat za fax, delat, delat za fax... Dela je preveč, težko ga razporediš v tistih nekaj ur ki jih imaš na razpolago. Potem pa se vedno dobi nekdo, ki ti poruši že tako krhke načrte. In kaj dobim na račun polurne zamude? Niti oprosti ne!

Le pogled, ki mi govori... pa kej se razburjaš... ja lahko je večnim študentom, ki raje še ponavljajo 4. letnik in nato absolventa, pa podaljšanega absolventa... ne rečem, da jim nism fouš, ampak če rečem, da NIMAM DOSTI ČASA...pa sej kej pa je pol ure zamude in kako težko je poklicat in rečt, ti oprosti mal bom zamudu... ampak ne...

In nato že skori zamudim na eno redkih stvari, ki so mi trenutno všeč in se ne tičejo statistike ali metodologije (beri: faxa in dela). Skozi okno dež, na cesti pa neskončno nadležna gužva...In si rečeš.. ok, spet bom mokra...po 10m ugotovim, da imam na kavbojkah blato za ene 5x5cm... ampak ni časa da bi se preoblekla... Ampak zamudila pa nisem...vsaj ne začetka :)

Seveda pridem iz Rožne vsa zadihana, ampak nekako dobre volje... pa spet hitim naprej - v Tabor na predstavitev Madagaskarja... in čudežni tokokrog misli se zaključi.

Mislim, da bom dala oglas na Bolho: Kupim tono časa, po čimugodnejši ceni. :)

ko sem pijana

Ko sem pijana rada pišem blog.

Zakaj?
Ker si tako pridobim čas med pitjem prepotrebne vode, ki jo pijem preden grem spat...
fajn pride prav, poskusite

drgač pa so očitno zdej popularne ameriške volitve ali kdo bo krojil usodo sveta?

Dobro vprašanje. Bolše vprašanje je zakaj mi voda danes nekako ne gre... spila sem liter vode, špancem povedala, da naj se me ne dotikajo, saj morda nosijo garje (un Portugalc je namreč več al manj z njimi). Vprašanje na to zakaj mi ne gre - pitje vode namreč še vedno ne vem... ampak prvič v življenje mi dejansko dela slabo... vodka je pa najbolj zanič kar človek lohk pije, čeprou meša z CC (CocaColo). Še zmjri zanič, ne poskusit!

Res je bedno, ko si pijan in so drugi pijani se ti kar tako smejijo v obraz. Prenesla sem že, da se mi nekdo k ga ne poznam reži v fris, kljub temu, da mu to povem, da mi je čusno in neprijetno, ampak to mu ni bil noben razlog, da bi se ustavil... in to me še vedno teži... vedno se spomnim na un butast fris, k se mi kdo smeje... ne morem si pomagat... in tipa sm u bistvu kar najbel nadrla...

ampak sedaj moram potihem tipkat, k je cimra šla spat...

v meni se pa dogaja...ceu žur vam rečem... spoznavam nove stvari...nove ljudi... splača se bit pijan ;)

internet v študentskem domu

Pogovor v sprejemni pisarni v Rožni dolini:
M: Koliko stane internet v Ak?
R: 2,5€
M:Aha, potem pa bi vas prosila za geslo.
R že printa obrazec in da v podpis: tukaj je uporabniško ime in geslo, ki ga boste potrebovali za namestitev in uporabo. Na tem naslovu pa se nahajajo navodila. (http://prijava ...)
M: Kako pa naj grem pogledat navodila za namestitev interneta, če ga nimam interneta..
R: Ja, samo kabl utaknete v računalnik in vam bo odprlo stran z navodili.
M dvomeče pogleda: Ampak rekli so mi, da to ne gre tako... Kaj pa v tem primeru?
R: Potem se pa obrnete na administratorja.
M: Ja kdo pa je administrator v našem domu?
R: Ja ne vem, tega podatka pa nimamo. Mal povprašejte po bloku...

Mislim, da pogovor sam ne rabi dosti komentarja...

Ob priliki pa napišem še pravila za uporabo... vmes si pa poglejte mal stran, ki jo tudi upravlja ARNES, tako kot internet v študentskih domovih. Poslanstvo te strani pa je osveščanje otrok in mladih o nevarnostih na internetu: Safe.si

Od tu naprej citiram dokument, ki sem ga morala podpisat...
"Za nedopustno uporabo omrežja Študentskih domov (ARNES) se šteje:

1. omogočanje dostopa do omrežja tretjim osebam,
2. poskus pridobitve in uporabe dostopa, ki je bil dodeljen drugemu uporabniku,
3. oglaševanje po elekrotnski pošti in pošiljanje verižnih pisem,
   
4. uporaba dostopa do omrežja za pridobitniške dejavnosti,
5. namerno motenje in onemogočanje dela drugih uporabnikov omrežja,
6. uničevanje in sprejemanje podatkov, ki so v lasti drugih uporabnikov,
7. kršenje tajnosti ali objava podatkov, ki so v lasti drugih uporabnikov,
8. objava in pošiljanje podatkov, ki kršijo avtorske pravice,
9. ustvarjanje, pošiljanje ali objavljanje podatkov z žaljivo ali pornografsko vsebino,
10. posredovanjelažnih ali zavajajočih osebnih podatkov servisom na omrežju, ki take podatke zahtevajo pri uporabi,
11. uporaba servisov, ki niso namenjeni javni uporabi,
12. uporaba programov in postopkov, katerih namen ali posledica je krnjenje integritete in stabilnega delovanja računalnika, računalniškega sistema ali omrežja.

Skrbnik omrežja in ponudnik dostopa (ARNES) si pridržujeta pravco do ustreznih ukrepov na omrežju Študentskih domov v Ljubljani, če presodita, da so bila kršena pravila dopustne uporabe tega omrežja. Med ukrepe spada tudi onemogočanje dostopa iz. odvzem pravice dostopa do omrežja."

No, ne da se mi prepisat prou usega. Ampak zanimivo je dejstvo, da mi ponudnik interneta hkrati nalaga pogoje uporabe, ki globoko posegajo v osebno uporabo (npr. 3 in v neki meri 4- se pravi dejansko ne bi smela uporabljat mailov povezanih s službo?). Pa da se ne ustavim pri 11. točki, ki mi preprečuje uporabo e-maila... no, vsaj upam, da moj inbox ni javno dostopen, da ne omenjam ostalih miljaužnt stvari do katerih dostopam na internetu prek gesla (blog, spletni referat, facebook ipd), sej ne da to zavzema 90% vse uporabe interneta...

Po drugi strani pa mi ta isti ponudnik, ki od mene zahteva stvari ki so navedeni v 10. točki ne zagotovi, da bo podatke, ki mu jih MORAM posredovat varoval kot osebne podatke...
se vam ne zdi to mal čudno?

pa sej ne rečem, mam rada internet Študentskih domov, ko bo enkrat delal, bom pač v največji online svet povezana prek optike... sam upam, da bo to kaj kmalu

recesija, garje in francoski r

Toliko stvari je, ki mi blodijo po glavi zadnje čase: računalniške igrice, recesija, diploma, garje, francosščina, tišina...itd.

Ne bom govorila o tem kako se naša družina občasnu znajde v nekem čudnem stanju igranje kakšne igrice (še posebej zdej k smo vsi v kuhinji). Ampak na srečo se zgodi to le včasih, sej vlada v času igranja kar mal obsedeno stanje. Sprehajanje med računalniki in dajanje nasveto, skupinsko iskanje rešitve so pač neka stalnica. In kot pravim - stanje ne bo trajalo več dolgo, saj je večina že pri zadnjem "livelu". je pa zabavna igrica-poskusite.

O recesiji poslušate že od vsepovsod in najbrž se vam bolj sanja kaj se zares dogaja. Pač, res ne morem rečt, da me je strah tega. Denarja nimam, vem le to da ni vredu. Po eni strani se mi zdi, da bi rada vedela zakaj točno se gre in razumela vzročno-posledično plat zganjanja panike v medijih, a mi občutek pravi, da je to le še ena stvar o kateri v resnici nočem vedeti nič, ker se bom tako manj sekirala. Naj ostane pri tem, da je ne maramo. :)

Garje. :) V ponedeljek smo se jih kar mal preplašili, kar naenkrat nas je vse srbelo....ampak v 24 urah ugotovili, da nima veze pretirano paničart, ker kot ponavadi ne pomaga. Šele kasneje smo v poročilih izvedeli za vse katastrofalne ukrepe študenstkih domov in še bolj katastrofalne razsežnosti, ki jih bo imela ta pidemija :) Še en dokaz zakaj je neumnost gledat televizijo v času informativnih oddaj, no, na spletu se lahko vsaj presmeješ vsem komentarjem... :D
Od samih stanovalcev v "kriznih" sem izvedela, da so še živi in da ne trpijo za srbečico. In tudi sobe so jim zaklepali glej ga zlomka.. ti novinarji res nimajo kaj delat...

o diplomi ne povem več kot to, da imam za gvišno zbrano mentorico in tudi temo na približno, ampak ne bom o tem, k se mi vsi smejejo češ "ful lepo zate, ma tu j kar nejki, mi neč n rzummo" . :) sem navdušena. :D

o francoščini in tišini, kostanjih in dežju (zakaj je to dobr za čebele) pa kdaj drugič, oke? lohk pa poveste s čim začnem...

nekaj novega

Dosti sem imela obljub v smislu: "Morde bom naredu" in čez glavo sem imela unga kartona v katerega sem spravljala vrečke za čaj.
Včeraj me je tako cimra odrešila vsebine še ene škatle in v tistem trenutku ko je je hotela vreči proč... no, nisem ji pustila. Nastala pa je nova škatlica za shranjevanje čajev...koliko časa bo zdržala ta vam ne znam povedat.

briškula

Ta igra s kartami mi od mladih let nekako sledi. Ni, da bi jo znala dolgo igrat, alpa da bi jo znala dobro igrat :D no, o tem pač res ne bi.

Ampak Briškula je tudi naslov pesmi. Ene zelo zanimive pesmi. Nekateri pravijo da je žalostna, ker konec koncev govori o nekomu, ki je naredil samomor. Kot vedno pa tudi tokrat vidim druge stvari kot večina. Vidim nekoga, ki govori: "Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč, kolkokrat vršt mislu sm že karte preč. Preklinjam, jočem an stočem, gejnat ne, gejnat pej ne znam." in "douhcejt je, ma igraš useglih"

Včasih pač živlejnje servira tudi pladenj žalosti in ne samo pečenega purana. In kljub temu, da obupujemo, stočemo, jočemo in se sploh smilimo sami sebi... zarad tega še ne pomeni, da bomo končali svoje življenje. Vedno sem si mislila, da moraš bit res pogumen, da narediš samomor... in če imaš toliko poguma, da ga nardiš, ga imaš gotovo tudi za nadaljevat življenje.

Ampak pravi sociologi bi me grdo pogledali, moji prijatelji bi že kričali, predvsem prijateljice...Kaj pa ti je da v tem času govoriš o samomorih?!
Ampak ko sedim na okenski polici in gledam kako listje odpada z drevja... kako se krog listja riše pod vsakih drevesom posebej... tako čarobno je, tega še nikoli nisem videla, ne zares. In tudi listje pade z višine in dela samomor ;)

sezona čaja

Spet se je začela sezona, ko smo prehlajeni, ko nam teče iz nosa in čas... ko podomače rabimo nekaj toplega. Navadno vsi priporočajo čaje.

In jst sm nwora n njih!

Začelo se je z odkrivanjem sadnih okusov. Kot patriotka še vedno najraje kupujem čaje 1001 cvet. Ni ga čez malino. Pred tem sem prisegala na okus marelica marakuja. Ne rečem, da drugi niso dobri, ampak... Tudi drugače menim, da so nam sadni čaji bližje. Ne vem točno zakaj, ampak... nekako so bolj "naši" od pravih čajev a še vedno manj "naši" od zeliščnih. Priprava sadnega čaja je enostavna - vodo prelijemo čez vrečko in pustimo v skodelici kakih 8minut. Čeprav nekako se nam ne da čakati tako dolgo... Kar pa mi je pri sadnih čajih najboljše je to,d a so dobri tudi hladni. No spet ne vsi...

Zeliščnih čajev sem se nekoliko otepala, ker mi okus planinskega čaja še vedno predstavlja...najbolj neokusni zbrozek, ki ga lahko dobiš. Ampak naključja so mi pokazala, da je poleg kamilice za tiste dni fajn imeti še kakšne druge zeliščne čaje: meto (le zakaj :)), bezgo (trenutno imam kar tri škatlice- zapuščina izseljevanja iz doma..).
Bezga je definitivno najboljša, ko gledamo z očmi Slovenca. Ampak meta tudi ni slaba...seveda narejena na berberski način. To pomeni, da v vodo stlačimo kar največ sveže mete. Čaj mora pač biti zelo gost ko ga natakamo v kozarce iz višine... ko dobim meto in povabim Marjeto, bo demonstrirala.

"Pravi" čaji so prišli v moje življenje kasneje...med pripravljanjem seminarske naloge, ko mi je sošolka ponudila Earl Grey... malo iz radovednosti, mal ker mi je bilo nerodno, sem rekla OK, poskusim. In ni bil slab. Zato sem si kupila prvo škatlico črnega čaja. Počasi sem se nehala smejati pripovedim o mleku v čaju in še sama začela prakticirat to zanimivo navado. Ko sem pila še izključno sadne čaje sem vedela le za prave čaje, kasneje pa sem ugotovila, da jih je precej različnih vrst...in to ne tistih...v podrobnosti, ampak takih ki se precej razlikujejo.

Črni čaj seveda obstaja v različnih okusih, z različnimi mešanicami. Trenutno odkrivam tiste, ki imajo sadne priokuse.
Skupaj z spoznavanjem črnih čajev pa sem začela spoznavati tudi kulturo pitja čaja. Kot sem že rekla- mleko v čaju. Ampak tudi mleko ne gre v vsak čaj - in če poskusiš sadni čaj z mlekom, ga najbrž ne boš spila do konca. :P Tudi vrečke oz cedilca v skodelici ne moreš več pustiti kolikor časa se ti pač zljubi...
črni čaj pripravimo z vrelo vodo, v skodelici pustimo nekako med 3 in 5 minutami, odvisno kakšen učinek želimo. V 2, 3 minutah se sproščajo predvsem snovi, ki telo poživi, kasneje pa se začnejo sproščati snovi za pomiritev. Postrežemo pa s sladkorjem in mlekom ali limonom. Če pustimo vrečko več časa postane čaj grenak in no ja...ni več tok fin :) Baje obstajajo celo standardi kakšen okus naj bi imel čaj, ampak v detajle se ne bom spuščala.

Zeleni čaj je zame zaenkrat še nekoliko uganka. Predvsem sem prelena, da bi počakala, da se voda nekoliko ohladi preden pride v stik s čajem - baje pride bolj grenak. Vendar sem se ravno seznanila, da obstajajo trije načini za pripravo zelenega čaja. Vsak od spodnjih načinov drugače vpliva na tenin v čaju... izberite si seveda tistega, ki vam najbolj ustreza:

• čaj prelijemo z vrelo vodo in pustimo pri miru 5minut (ravno prav za pogovor o vremenu), takrat je okus najboljši, nato čaj odstranimo.
• Zavremo vodo in jo pustimo, da se ohladi na kakih 60°C potem pa prelijemo čez čaj in pustimo 3minute.
• vrelo vodo prelijemo čez čaj in jo takoj odlijemo, nato ponovno natočimo vodo in pustimo 2-3 minute.

Oolong čaj še najmanj poznam. Najprej sem mislila da gre za rdeči čaj, vendar o tem nisem več popolnoma prepričana. Ne, v resnici govorimo o 青茶. Vse razumete ane? :P Ok, prevod baje pomeni zeleno-modri čaj. Pripravimo ga z vročo vodo (80°C)... 3-4minute. Iste liste se uporabi tudi do 5krat, tretja uporaba pa je najjača. Več o njem pa res ne bi znala povedati.

Beli čaj je zelo malo poznan...vsaj meni je bil do... predkratkim. Zaenkrat sem zasledila, da ga prodajajo v dveh različnih embalažah. Bel čaj je prav tako pride iz rastline, ki ji rečemo camellia sinensis, tako kot tudi oolong, zeleni in črni čaj. Pri vsakem gre seveda za različno obdelavo listov. Pri belem čaju jih preprosto hitro posušijo. Zaradi listov, ki so praviloma "mlajši" naj bi imel bel čaj manj kofeina.
Pripravimo ga tako, da v 2dl vode, ki ni več vrela (80°C) damo 1 žlico in pol čaja. Načeloma pustimo v vodi 2-3minute, vendar nekateri pravijo tudi 10, da se razvije res prava aroma. Uporabimo ga lahko večkrat... vendar vsakič pustimo nekoliko dlje kot prejšnjič, da se aroma zares razvije. Dejansko je čaj bolj blagega okusa in je kar najbolj primeren za postopno navajanje na "prave čaje".

Rooibos najbrž že vsi poznate - vsaj po imenu tako kot jaz. Izhaja iz Afrike, saj naj bi v nekem afriškem jeziku pomenil "rdeči grm". Listi rooibosa navadno oksidirajo, če pa ne govorimo o zelenem rooibosu (podoben zelenemu čaju). Aja, pravijo mu tudi rdeči čaj.. ja to je to! Kako se ga pripravi si poglejte na vrečki...

Baje obstaja sicer tudi Rumeni čaj, vendar ga pri nas še nisem zasledila. Poleg tega pa imamo še najbrž mnoge druge vrste čajev...vsak ima namreč svojo delitev, toda... zares zanimivi so šele običaji okrog priprave čaja. Ker sem od blizu spoznala fenomen Maroških ceremonij, morda kej več o tem drugič.

jesen

Ko pomislim na esen najprej pomislim na odpadajoče liste raznih barv - rdeče, rumene, rjave, zelene... ne razumem točno zakaj. V otoštvu razen v šoli nikoli nisem videla takih prizorov.

Seveda pomislim na ruj... rdečo barvo. Edino kar je barvalo jesenske dni. Najbrž preprosto zato, ker se v tem času tudi že razposajeno zaletava burja in seveda pomeče z drevja vse liste, preden bi se začeli barvati.

ampak nikoli nisem zares pogrešala teh jesenskih barv. Nekega dne pa sem se zgolj po naključju peljala v Sežano... čez kraško pokrajino. Nikoli ne bom pozabila vseh tistih živih barv, posebej rubinasto rdeče, ki se je barvala na listih v vinogradih.

Seveda pa jesen ne predstavlja le odpadanja listov. Barve se spreminjajo povsod. Po ulicah vidimo vedno temnejše odtenke oblek. Barva obrazov postaja vedno bolj... jesenska.

Ko ljudje končno opazimo, da se dan krajša. Čudno kaj ni? Že od konca junija naprej se dan vstrajno krajša, ljudje pa to opazimo šele septembra ali celo oktobra. S tem pa prihajajo na plano povsem novi občutki.
Zame je bila jesen vedno čas v katerem se življenje nekako umiri, zbledi, postane pastelnih barv in nevtralnega vonja. Želim si le sprehoda v debeli plasti jesenskega listja ob koncu dneva. Nato pa umirjeno posedanje ob kozarčku vina ob soju drobnih lučk v dobri družbi ali v razmišljanju kako-in-kaj.
Čas se ustavi. Zadiši po kostanjih. Po trenutkih, ko se z osebami, ki so ti drage zbereš za mizo in se grebeš za kostanji. Ko ni važna hrana, ampak občutek topline, ko veš, da te ima nekdo rad. Ko si ljudje vzamejo čas in ti to pokažejo. In ti to pokažeš drugim. Ne z velikimi besedami, niti ne s pogledom. S svojo prisotnostjo in tistim nepopisnim vonjem kostanjev.

Ampak še vsaka toplina je pošla, vedno se ljudje izmenjujejo, navade spreminjajo. Nekateri nočejo vonja po kostanjih ampak hrano in glasno glasbo - da ne slišijo svojih misli in občutkov? Kdo bi vedel, soditi pa tudi ni prav.

varoza

Ja, spet pišem o čebelah. Današnji obisk čebeljnjaka mi je dal misliti. Zakaj?

Se spomnite, ko sem pisala o Čebeljem filmu? vem, da sem povedala kar nekaj proti filmu, ampak eno stvar - glavno poanto filma so lepo zadeli. Naj se še tako trudimo, ljudje nikoli ne bomo mogli živeti brez čebel. Če ne bi bile te drobne male žuželke tako pridne bi ne bilo cvetlic, sadja... no, pa sej to veste, vam ni treba posebej razlagat...

Veste tudi to, da se o čebelji bolezni veliko govori že celo poletje, no govorilo se je nekaj časa, potem pa je država obljubila pomoč in stvari so potihnile. Čebele pač ne morejo tekmovati z našimi politiki, na žalost.
Zakaj na žalost? takoj bom pri tem...

No, za zanimiv potek nedeljskega dopoldneva je poskrbel tata, ki me je povabil na ogled čebel. Vem, da je sedaj že čas, ko bi morale počasi čebelice razmišljati o zimskem spanju. Nfrutrli (nahranili) so jih že v drugi polovici avgusta in septembra. To pomeni, da so jim v zameno za vsa ukraden med, čebelarji v pitalnike (en del panja, o tem morda kaj več tukaj ali v prihodnosti) natakali sladki nektar (beri dosti sladkorja zmešanega v vodi... govorimo o razstopini 1:1).

Futranje čebel vam lahko priporočim tudi če imate strah pred čebelami, saj je stika s čebelami zelo malo - ko so za zelo prikladno mrežico... edino kar ostaja je občutek, da jih vtapljaš, ampak sej jih ne v resnici... upam ...

Da se vrnemu k nedeljskemu dopoldnevu :P
Že na poti k čebeljnjaku sva srečala strica, ki nama (predvsem tati) je razlagal neke številke... 2000, 1800, 700... najprej sem pomislila, da je toliko čebel umrlo...ja, pogled je bilo zelo zaskrbljen, ampak tata je rekel, da gre za varoze.

Vem, da varoze niso prjatlce čebelam, da so to ene živali in da jih ne maramo. Ok, lažem, to sem vedela, seveda sem se izobrazila na mestu samem in dobila domače branje...

Ampak ne bom vam razlagala o tem kaj varoze so, več lahko preberete na tej strani. Ena slikca iz iste strani:

Lušna živalca kej praviste? :P
Če povem po pravici je lih tok lušna kot klop, le mičkeno manjša. Aja, to pomeni, da ni lušna.

Ko vidiš vse mrtve čebele pred čebeljnjakom, ki jih je že čisto nešteto. Ok, si rečete- čebelar ne zna pospravit okoli čebeljnjaka, ne? Na žalost ni tako. Počiščeno, skoraj pometeno je bilo pred tednom dni... zdaj pa ležijo trupla kot na bojnem polju.
Bliže pri vrtacih v panje opazim še črne pike... to so barabe dneva - varoze. BARABE! Ampak te so mrtve. to so le tiste, k so jih čebele počistile iz panja. In to so tiste, ki jih je zdravilo za čebele ubilo ali le omamilo... ampak...

morda bi bilo vseeno pametno na kratko razložiti, zakaj ne maramo varoz.
Ali so varoze pršice ali bolezen, se v različnih literaturah (Meglič, M: Varoza, resistenca in virusi) ne morejo predvsem izjasnit. Dejstvo pa je, da so vsega krive te živalce na zgornji sliki - še posebej v povezavi s kakšnim najlepšim virusom. Kot na primer najnovejšim - virus deformiranih kril. Na lastne oči sem videla mrtvo čebelo z enim samim krilom - no drugo je tudi bilo, ampak je bilo tako ... kot da bi se kdo z vžigalico igral okoli njega ...uglavnem ni prijetno na pogled.
V splošnem naj bi bile varoze take lepe mičkene pike, ki se pretihotapijo v panj na različne načine (zaradi slabe orientacije čebele, ki zaide v napačen panj, rojenja, roparskih napadov ipd.). V panju nato poiščejo celice z zalego - o tem sem že razlagala- in se zabubijo k bubi... Že takrat se začne njihovo krvosesko življenje - ja kri črpajo iz čebel, zato se te ne razvijajo prav :( če pa zraven tega prenašajo še kakšen virus... je zmaga povsem njihova. Svojo življensko nalogo opravljajo vdano in zagrizeno... vse življenje čebele (prisesane na hrbtno stran med krili ali na "boku"). Vmes pa bojda najdejo še čas za razmnoževanje.. BARABE! sam za jest in razmoževat se jim je...

In letos je teh stvari res dosti. Čebele se zdravijo že precej časa- avgust je bil dejansko začetek, ampak... prvo zdravilo ni bilo dovolj uspešno, so mi povedali, drugo - tisto od države je bilo kul, ampak... ampak ni bilo tako zelo dobro kot so govorili - pričakovana je bila 60% učinkovitost. In zdelo se je da je res - varoje so padale na dno čebelnjaka... po kakih 200 na dan. Po 6 tednih pa še vedno niso nehale, zato sta se tata in stric odločila za novo zdravilo, tako bolj močno ... zelo močno.

Sm že omenila, da sva strica srečala na poti? do, do čebeljnjaka sva se potem peljala še kakih 5min, maksimalno. Pogledala sva si najprej AŽ panje, nato pa še "amerikance" (nakladni panji uradno). In pri teh sva lahko bolj natančnp pogledala koliko varoj je zdravilo umorilo od kar je stric obrisal ploščo na katero padejo... preštela sva jih tudi 100... V POL URE se jih je nabralo toliko.

ZAKLJUČEK
Vsem priporočam naj si ogledajo Čebelji film, naj se prebijejo skozi vse možne narobe prikazane vedenjske pbrazce čebel...in si dobro zapomnijo bistvo filma. Ker mogoče se bo naš svet kmalu zelo spremenil...
in morda bo kmalu čas, da se zares zamislimo nad svojimi dejanji v zvezi z onesnaževanjem narave... nikoli se nisem smatrala za "zeleno" in nikoli se mi ni dalo ubadat s tem, ampak vedno bolj opažam, da bo treba začet... ker kot pravi star (slovenski pregovor) pregovor:

Vse se plača, vse se vrača.

ženske

Maroko je že daleč za nami. Počasi sva se najbrž že sprijaznili, da živiva tukaj in še bolj verjetno sva tega dejstva tudi dejsnko veseli, zato izkušenj od tam ne velja več pogrevati.

Po vikendu bivanja domaDoma, sem se recimo spomnila zakaj mi je več kot dva dni tukaj taka muka, pa ne pravim, da je tuki zdej vse najslabše. Dejansko me moti bolj ali manj samo ta del.

Nikoli se nisem štela za feministko, vsaj ne za tisto, ki hoče žensko povzdigniti nad moške. Ampak vsakič znova me doma presenetijo (in po malem tudi razočarajo) načini mišljenja o tem kako moraš kot oseba, ki so ji v puberteti zrasle prsa delati stvari v kuhinji. Znano dejstvo v naši družini je namreč, da z mamo v istem času v kuhinji delujeva kvečjemu destruktivno, nikakor pa ne pozitivno. Podobno je pri vseh gospodinjskih opravilih, ki so praviloma ženska dela (in se dogajajo zunaj moje zdaj že skoraj bivše sobe).

Zanimivo je, da zraven mene na kavču pred TV skoraj vedno počiva moj sorojenec- eden tistih (srečnežev), ki so mu v puberteti zrasli drugi možgani med nogami. On ima prav zaradi teh možganov očitno pravico in dolžnost lenariti, čeprav se mnogo bolje znajde v kuhinji, če je mama že tam... ampak pač vedno znova... ima nekaj med nogami...

in to mi gre že pošteno na jetra... zakaj bi sama morala nekaj narediti, kar mi OČITNO predstavlja muko, samo zato ker sem ženska, mojemu bratu pa tega ni treba, čeprav mu (spet) OČITNO gre to bolje od rok kot meni. Pa sej ne da ga obtožujem- ne, naravnost povem: FOUŠ sem mu. DomaDoma je pač bolje biti moški, tvoje nedelavnosti nihče ne graja, ampak jo še pohvalijo- kot recimo zdaj:
"Kej n bi biu že cajt, de se dvignš in greš pomagt mami? Zuni so cujne za speglat..."
se obrne k bratu " Kdu bo dns zmagu?"

Kar pomeni, da niti pomislimo, na to, da bi lahko moški del občinstva tudi naredil omenjeno delo...

Iz tega lahko sklepam dve stvari: -tata mora v službi opravljat super delo kot delovodja, saj zna vsakemu povedat kaj je za narest,
- če si moški si mentalno in fizično nesposoben držat kuhavnico v roki, ali (Buhpomagej) celu likalnik...

GRRRR sovražim ta predsodek v glavi ljudi!grrrrrrrrr

Uaj?

Vprašanje se je v puščavski državici, v kateri sem se nahajala pred dobrim tednom, postavilo zelo pogosto.

In kaj se tokrat sprašujem "Zakaj?"

Že v Fezu, sta naju dva domačina spraševala zakaj jima noče uploadat (po slovensko: naložit) slik na Facebook... že takrat sem jim z vso iskrenostjo odgovorila, da se mi ne sanja in da se podobni problemi tudi meni dogajajo...
ampak, človek si reče- morda pa je to zgolj posledica povezave z internetom- instantni internet morda ni najboljši način... ampak

danes sem želela svoje prijatelje in znance razveseliti in z njimi deliti vsaj nekatere fotografije, ki so se zapisale na spominsko kartico med najinimi maroškimi dogodivščinami,...ampak, očitno s to namero ne bo nič... :(

po več kot pol ure trajajočem nalaganju slik, se je - kot navadno- pojavilo opozorilo- nalaganje je šlo falit :'(
fotk torej ne bo, če pa kdo zna razložit to nenavadno obnašanje FBja...naj se oglasi in me razsvetli, da me ne popade jeza...

Hvala že vnaprej

TIŠINA

Po mesecu dni potovanja in nadlegovanja Maroškega cveta moškosti (hmmm...), si človek rad odpočije. Da sva s potovanjem zaključili točno 18. septembra je bila moja krivda. Naslednji dan me je že čakalo novo potovanje. Fizično potovanje ni bilo zelo dolgo- le na drugi konec Slovenije, v svojem duhu pa sem se pripravljala na polet.

Teden dni tišine se marsikomu zdi kot nekaj zastrašujočega. In je tudi bil. Ampak ne zaradi edine stvari, ki se od tebe pričakuje tam- in to je da si tiho, temveč zaradi notranjih pretresov, ki jih doživljaš v tem času.

To je čas ko se lahko spoznaš, ker se vsak, ki ga srečuješ dejansko ukvarja samo s sabo in s svojimi problemi (no s problemi ravno ne). Na nobenem hodniku v hiši ne zadoni nobena beseda, niti "Živjo", "zdravo" ali kak drug podoben pozdrav. Vse kar odmeva je slavljenje Boga in občasno stokanje " Pa Bog, ti si nor, to ne gre tako, kako lahko ti..."

Dejansko.

To je bil zame čas, ko sem si odpočila od kar napornega potovanja- se naspala. in se nekoliko spravila v red v vseh pogledih. Ponovno sem se srečala s svojim Prijateljem. Srečanje je bilo naporno- veliko truda sem vložila v to in spanja. Moja pripravljenost na tišino nikakor ni bila taka kot bi si človek predstavljal in želel. Po mislih so mi s svetlobno hitrostjo letele misli in dogodivščine iz Maroka.

Ampak vse se da- s trdno voljo. Ni mi uspelo ustavit notranjega monologa, toda zbrane meditacije, ki trajajo po eno uro, tudi niso za kogarkoli. Vesela sem, da so mi uspele. Da mi je uspelo to, o čemer sem hrepenela že vsaj pol leta- srečati se s Tabo in se Ti nasmehniti, čutiti Tvojo bližino in Ljubezen, ki jo daješ le Ti.

Zvenim fanatično? Morda, ampak... briga me!

vi flaj HAJ in da skaj

vsak po svoje-midve sva za svoje sredstvo uporabile letalo

da nadaljujem:
v Chefchauenu dejansko clovek nima nejki blazno za pogledat, zato te opis v stricu Lounliju preseneti- "dva dni v tem mestecu se aj hitro spremenijo v teden dni"

ampak, sej pravim, tudi me sva ostali vec casa kot sva nameravali- in med kosilom, ko sva planirali kako bova zapolnili naslednji dan (ker stvari za videt pac ni za dva dni) sta naju ogovorila dva Avstralca: Govorila sta o neki gori nad Chefchauenom... baje je kar lusna. in smo se zaceli pogovarjat... nakar se je s tretje mize oglasil se en avstralc... ja, cela restavracija ze skori :P

in tako sva spoznali NINOta. Avstralec bosanskega porekla je imel na zacetku kar malce problemov z nama in najinimi ruskimi vohuni in nadlegovanjem moskih, ampak po uri hoje- do neke moseje na naslednjem hribu (seveda smo se zgubljali) je ugotovil, da res nisva na hašišu in da pač taki sva. Neč bat, sva povedali, da so Slovenci navadno normalni.

ja, to malo mestece s prbl. 70000 prebivalcev je ful lusno. V medini si z veseljem ogleduješ hisice v modro beli barvi.

No, kakor koli, Marjeti gore pač niso ušle... jst sm jih spustila, k se je moja prebava spet pokazala za dokaj nezanesljivo. Je pa mejla za družbo Ninota- in kolkr sm lohk vidla sta se mejla kar najjače.

No, kljub vsem prepričevanjem ob (seveda) brezplačni večerji pri najinem prijatelju, sva vstrajali z najinim odhodom v Fez. Na začetku sem sicer razmišljala, da bi blu bulši zabušavat tuki, ampak... v Maroku se vedno pojavi ampak v obliki enga (ali večih tipu), ki izjavijo kšne izjave, ki zmagajo in se je prou težku ne režat jim u fris. Tokrat sem imela to čast jst: Uana muv araund vit mi a bit? Aj šou ju najs plejsis.

ZMAGA! Ta izjava zmaga nad vsemi. :D je ni blu bel smejšne... v povezavi z Ninotovimi seksi mustaš, pa :D

5 minut smeha

FEZ
V tem mestu sva preživeli skoraj 5dni. Videli sva mederso in dva muzeja. Mal mal za 5dni? Ja nama se je tudi zdelo, ampak še vedno nama je zmanjkalo časa za kšn resen šoping spominkov. Sva se pa naučili prodajat preproge.

Po ogledu muzeja-ki so ga zaprli takoj ko sva prišli noter, so naju zvabili v trgovino s preprogami. Prodajalcu sva sicer povedali, da naj ne pričakuje dosti od naju (dosti se prevede z NIČ). Ampak je reku da bo vseeno poskusu.

Poskus je trajal približno 1,5minute. Resno tip je obupu, k sva se mu tok režali v fris. Je pa bil tist čas ko je poskušal zanimiv šov...
na koncu je reku, da mu bomo raj kar pomagale prodajat, da tu bo bel šlu.

in res so ga eni ljudje zmotli in je šel nejki vn, midve pa v akcijo takoj k je pršu nazaj. Sva ga posedli (kot je in naju), in mu začeli kazati postelnjo pregrinjalo (kot ga je on), pri tem pa smo uporabile iste fraze: " Klouz jor aj and oupen jor hart -> fil d kualiti" ma nau je takoj popravu "tač da kvaliti" :D

Teden dni Feza je res prehitro minilo, še zdej mi je žal, k je še tok spominkov za kupit- sori, sva se šele učile barantat in sva kuple sam mandulate- k ni blu treba barantat... ma sva se že učili. Na žalost barantanje ne gre po principu- vzamem tvojo telefonsko številko, ti pa meni ptodaš kozarce za 30MDH. Sm provala, ni šlo... ma tudi listk sm vrnila. Škoda- ostala sem brez kozarcev za čaj. :( in marsičesa druzga, ampak dec lajf.

Zdej pa sva prišli domou. Stvari imam že oprane in posušene (hvala za burjo) in čakajo na pakiranje, čez uro in pol pač štartamo naprej.
Ampak prilagajanje na življenje je kar težko. Ko vstaneš zjutraj in najprej preračunaš, da sploh nisi tok dolgo spal, ker je po starem času šele 8.30, ampak ne tuki je kar dve uri več. Potem ti sprehod do trgovine ponuja nov kulturni šok. Nikjer ni trgovin, ki bi se ravno odpirale, moških z izjavami "Helou svithart, aj vas luking for ju", pločniki so naravnost nesramno nizki (poravnani s cesto) in ne tisti marokški- 30cm je minimum. Trgovina... o tem ne bom zgubljala besed, cene- ojojoj!


In tipkovnica! A, pika in m kar sami prosto skačejo okoli in jih nikoli ni tam kjer bi morali bit. PACKI!

Ampak, to lahko rečemo- še par tednov tam doli, v uni neznosni vročini, s tipmi k to iskreno lažejo, de jim že skori verjameš, čeprav veš, da vejo, da veš da lažejo ku mačke tečejo- takoj nazaj, brez problema. Pogrešali bova mačke in otroke na ulicah, slaščice, metin čaj (čeprav je sladek za usje soude), zven arabskega in berberskega jezika...

Oh, berberi... mislm, da si zaslužijo posebno poglavje, kej praviš Marjeta? (ti prepustim, da ne bojo preveč čakali, jst jih bom itak mougla u parih urah odmislt) :(

-uglavnem, če razmišljate o obisku Maroka, povejte, imamo prijatelje tam, ki vam stvari zrihtajo VERI ČIP, BEST KUALITI! student prajs, džst for ju!
seveda jemljeva provizijo :P

Rabi kdo kakšno preprogo?

in Morocco we have time

Na zeljo anonimnega bralca tega bloga ( vupanju da je to tisti skriti obozevalec, ki naju bo pocakal, ko se vrneva v domovino), bova nadaljevali s porocilom.

Koncali sva med iskanjem skrivnostnih Gardin exotic (Marjeta bo kasnej popravla speling), do katerih se ni dalo dostopati z nobeno od navedenih linij mestnega avtobusa. Za to obstaja prav posebna linija 13BIS ( za vse ki bi radi vrtove pogledali).

Na najino zalost, je v casu najinega iskanja kaca z zivo zelenimi ocmi izvedela za najino namero in pobegnila.Sva pa vseeno preizkusili zivljenje jamskih ljudi, se izgubili v labirintu, si pogledali kitajski in japonski vrt posajen s palmami... Na koncu sva se nekako morali strinjati, da je bilo stiri ure iskanja avtobusa v tisti vrocini zelo vrednih, zamudili bi precej. Z zalostjo pa sva gledali na drugi del najinega nacrta za tisti dan- srecanje z najinimi zivalskimi sorodniki... zivalski vrt je bil zaprt...

zato je gotovo kriv ramadan- tako kot pac za vse pametne stvari, ki se dogajajo tukaj... ugotovili sva namrec, da je ramadan zgolj en res dober izgovor za karkoli- tudi za prevod iz arabscine v anglescino/francoscino...ampak, ok, o odnosu muslimanov do ramadana imava zdaj ze cisto svoj pogled, ampak o tem kdaj drgic...

Najin prijatelj Hamza nama je kasneje zvecer pripravil se zajtrk na obali- za vse romanticne duse naj povem, da je bilo slascic politih z medom precej. Na svojo zalost sem se komaj privlekla tja, Marjeta pa je zelo uzivala ( o prebavnih tezavah pac ne bom zgubljala dragocenega casa).

So pa nama povedali (mama Vida pozorno preberi ;)), da se na pokopaliscu, skozi katerega sva dostopali do pescene plaze, nahajajo veliki in veliko skrpjonov. Ampak ker je bila tema, nisva videli nobenega... seveda so naju tudi potolazili, da se jih vidi kadar je vroce - kar takrat pri tistih bori 38 stopinjah ze ne bi slo ... mislisli sva si svoje in jedli naprej :p in NISVA uzivali v soncnem zahodu, ker se je zgodiul prej kot smo zaceli jest - ITS RAMADAN! D!

No kaj tocno se je dogajalo kateri dan se res ne spomnim- brez zamere..

Iz rabata sva pot nadaljevali v MEKNES.

Plan je bil tak- dva dni v Meknesu, eni od kraljevih mest (imperial city), saj jih vsi neznansko hvalijo. Tokrat sva si privoscili neznansko udobje vlaka- avtobusna je bila namrec predalec, me pa prelene :p in vlak je bil kar super :)

Iskanje hotela v Meknesu naju je presenetilo in nikakor nisva mogli dobiti nekega primernega poceni bivalisca- dati vec kot 100 DH za eno noc za obe se nama se vedno zdi "cist prevec". Ok; dobiva hotel in se se vedno dokaj premoceni spraviva do mesta... no, sej sva bli ze v medini..;

Kasne znamenitosti sva videli... vas res zanima? eh, sej vem da ne...torej, kraljeve palace se itak ne da videt, k se kralj se zmjri dela, da naju ne pozna, mislm, da ce ga srecava na cesti zdej ga tud midve ne bova vec poznali- kar naj naju vabi na hariro ( tipicno juho, ki jo jedo zdej v casu ramadana). torej, dva muzeja, konjusnico, sobo v kateri so sprejemali tuje konzulate, shrambo zivil, mavzolej neznanemu pesniku (no, nama neznani osebi, k si nisva zapomnli) in se par takih stvari... ja medersa ( semenisce po nase)...

Nekje pri umetne jezeru sva se v senci dreves spogledali in si rekli: dva dni? ( to je bil namrec najin prvotni plan)... Ne!!!!!

in poiskali pot do avtobusne postaje... verjemite, da to po 18h ni najlazje opravilo, saj moras v guzvo trznice iz katere tezko prides cel... ampak nama je uspelo... cez dvajset minut je bilo guzve ze manj... vsi so se doma zbirali za mizo in cakali na glasni znak ( z vsem spostovanjem do islama, klic velikokrat zveni kot kravje mukanje).

Meknes nama nekako ni bil najbolj povseci, morda tudi za to, kler je to edino mesto v katerem si nisva dobili prijateljev - sva pa res sli spat ze ob 19h,kr sva mejli avtobus ob 5h zjutru...

4h zjutraj, MEKNES, Moroccan imperial city

Odpraviva se iz hotela in naletiva na zelo zacudene poglede receptorjev - ne niso spali, lih so pojedli vecerjo- sva se se dolgo smejali na ta racun, tudi medtem ko sva (kot ponavadi) slisali da v sloveniji obstajajo najlepse zenske in da res ne bi se smele zapustit mesta... ampak bile sva odlocene.

Na poti do postaje, sva srecali vojsko mack, ki naju je hotela napasti, ampak uspele sva jih premagati. Nekateri posamezni bojevniki niso obupali in so naju hoteli napasti iz zasede, ampak so kmalu obupali... Sledili so potuhnjeni ruski vohuni, ampak tudi te sva svojim molkom premagali. Boj se je koncal sele na avtobusni postaji, kjer sva ze od dalec slisali vzklike: Rabat!? Fez!?

Na avtobusu za Chefchauen ( al nejki tazga) je blu prou prijetno mirno, tako kot mesto. Ze po parih minutah v hotelu sva se odlocili, da ostaneva eno noc dlje...

vec pa kasneje

gremlo kupt hrano :p

uganka

Marjeta je pred odhodom v Maroko kupila 1kg bonbonov za lacen otroke na avtobusu ali vlaku.
Srecali sva priblizno 11 lacnih otrok. Vsak je dobil priblizno 2 bonbona.
Bonbon tehta priblizno 10g.

Koliko bonbonov ima Marjeta se s sabo?

solski spis

Marjeta, Meta in moji mehurcki na sprehodu

Se v zavetju hotelske sobe so bili mehurcki komaj slutni in sktiti pod majico. Nato pa sva se odpravili proti Muzeju Arheologije. Ogledovali sva si prve eksponate. Obvestili so naju, da je v bistvu muzej zaprt.

Skozi puscavo senc in mrazu (tega je namrec mocno primanjkovalo) sva se pocasi priklatili do enega zanimivega mesteca oz kashbaha v Rabatu. Ker se imena ne spomnim, ga ne bom zapisala. Ogledali sva si rusevine iz obdobja rimljanov in tudi perzijske(?) rusevine. Bilo je zelo lepo in vroce, zato sva se sli nekoliko ohladiti v hladno oazo. Tudi oaza je bila tam. V njej sva najprej videli majhne mlucke. Veselo so se igrale. Bile so res majhne in puhaste. Joj kako so bile lepe!

Pogledali sva si tudi nedokoncan minaret. To je stolp pri moseji. Iz njega vsak dan klicejo muslimane k molitvi. Zraven so bile tudi zelo lepe bele stavbe. In mavzolej. Marjeta mi je razlozila kaj je to. To je hisa, ki ti jo zgradijo ko umres. Ampak jaz nikoli ne bom umrla. Marjeta je rekla, da ga meni ne bodo zgradili.

Pocasi sva bili ze zelo utrujeni. V hotelu sv kar lepo zaspali. Se prej pa sva jedli. Bili sva ze zelo lacni.

Danasnji dan se je zacel zelo dezevno. Hoteli sva si ogledati Eksoticne vrtove. Ljudje pa soi naju usmerjali enkrat levo, drugic desno. Po dveh urah sva bili zelo zmedeni. Znasli sva se na zacetku.
Bili sva zelo zalostni, zato sva odsli v internet kafe.

Morda bova vrtove vseeno videli. Do njih morda pelje avtobus stevilka 28; 27 ali 13.

Tam bova lahko videli najbolj razburljive stvari kot so palme, ogromne skrpjone in kace s zivozelenili ocmi. Kace bodo tudi govorile in nas hotele pojesti. Ampak jaz se ne bojim. Marjeta zna francosko in jih bo ze uspela prepricati, da naj naju ne poje.

drugi dan

Drugi dan ...

ma ostala sem se pri prvem dnevu. Na vazso veliko zalost pa se mi ne da vec pretirano razpredat. S porocilom namrec zaostajava ze skoraj cel teden.

Torej. Koca na 3200 visinskih metrih je urejena tku de... ne verjames da si na taki visini in da so zadnje ' ure in pol mimo tebe hodile sam mule in par ljudi... Stvar je urejena tku, da dejansko gledas po stebrih kje je se kej izrezljanga- tok je vse urihtanu u nulo... hotel s 5zvezdicmi :)
Ce pa imas zraven sebe se najinega Hibraima... ki nama je za dobrodoslico naredil tako najboljse kosilo... pupe, ne hodit v Imlil, ce se ni porocen, ga bo Marjeta jutre tekla prasat, ce bi se porocu z njo (ce nje ne mara bom sla jst se z njo... morde naju vzame obe)...

Naslednji dan smo se v skupinih leziscih vsi zbudili pred 5. Sama sm se -smepec- zelo tezko premikala po koci brez opticnih pomagal, zato je morala Marjeta uporabiti kar silo. Ampak na koncu mora clovek spet pohvalit najinega Hibraima... dober frustk.. aja kej tajin za vecerjo sem ze omenla?

Potem pa sem ju pustila, da sta sla na zmenk na najvisji vrh Atlasa... al sta res bla tm al ne, me ne sprasujte... verjamem pa da ste obnasala kar najbolj spodobno, saj je bil ze drugi dan ramadana in tuki se ga kar najbel drzijo ( o tem bo itak treba namenit posebno poglavlje). tku de mama vida, brez skrbi.

Pot v dolino sva najinemu Ibraimu skrajsali s koncertom slovenskih, najprej narodnih nato pa pac slovenskih pesmi... ni niti enkrat reku "oh, sat ap voman"... se vam pravim da je najprijaznejsi, res n rzummm skej mi se ne verjamete!!!!

Nadaljevali smo s zanimivo potjo v Marakes- dva francoza sta nama povedala kako se taxisti sploh niso pritozevali nad njuno izklicno ceno za v Imlil - placala sta lajkli se enkrat vec ku midve ( in se malo)...

Naslednji dan sva potovali v Esauero.
V vodicu in od drigih judi sva ozvedelli, da ta kraj niti najmanj ni primeren za kopanje, soncenje pa sploh odpade zaradi vetra... Najin izkupicek?

Danes se ze kar normalno premikam, saj sem vzela zgornje nasvete prevec resno in se sonce nekako ni najbolj strinjalo z njimi. Rdece vijolicna barva koze je pac pokazala svoje ucinke in naslednje mesto Safi sem si ogledala zgolj v vecernih urah med sprehodom z mladimi Marocani. Marjeta seveda ni mejla takih problemov in si je ogledala tudi vse ostale znamenitosti, me je potolazila da nism lih dosti zamudila :)

Ob sedmih naju je prisel v hotel iskat njen nov dober prijatelj in naju peljal na zajtrk - v casu ramadana je namrec prvi obrok ki ga domacini zauzijejo sele po soncnem zahodu- kar je po sedmih zvecer po lokalnem casu- da stvar se zdalec ni tako lahka pa tudi pit ne smejo ves dan... zunaj pa 30 stopinj...

sva rekli sam: NE HVALA

Iz Safija sva se tako preselili severneje v El Jadida. Se en kraj kjer se ne dogaja ravno dosti - je bila torej idealna priloznost za pocivanje. Ok lazem splacalo se je pridt ze zaradi Portugalske cisterne... ko pridejo fotke, boste razumeli.

Danes pa sva v Rabatu, prestolnici Maroka. ce bo vse teklo po najinih nacrtih naju pride jutre do hotela ze navsezgodaj zjutraj iskat kralj, ki nama bo odkazal ksne prijetnejse sobane od teh ki jih imava trenutno - sej ne da se pritozujeva- na wc je dejansku ma sekret papir... ze tretji od kar sva tu!

No bodi dovolj, cez 15min naju bo pred CyberCafejem ze cakal postavni crnc z rasta lukom, ki nama bo priporocil najboljso glasbo te dezele... brez heca, on je kriv da sva sploh na neti dns... je pokazu plac...

bodi dovolj za danes. Jutrui zacnemo pac z novo limonado :p morde

Podiramo stereotipe in ustvarjamo nove

Preden sva se odpravili na najino potovanje v Maroko, smo o njem slisali veliko stvari...S strani ljudi; ki se nikoli niso bili tam. Da jih omenim le nekaj: ugrabili vaju bodo in prodali v harem, tam ljudje kar napadajo turiste, kradejo, sploh nimajo bolnisnic, etc. Kot sva ugotovili, nobeno od nastetega na drzi, sva pa prisli do novih, globokih dognanj. Na podlagi lastnih izkusenj sva sestavili seznam, ki bi moral biti vkljucen v vsak turisticni vodic. Sami sva ga seveda dodali v najin Lonely Planet in novo poglavje poimenovali The most popular phrases and FAQ in Marrakesh. No, da zacnemo. Aja, sva se drzali nacela Pisi kao sto govoris, da bo bolj avtenticno.

Bonzur, sa va? Big velkom.
Ar ju from frenc, ingland? Big velkom.
Ju merid?
Luking for hasbund?
Giv mi jor fon nambur. Aj giv ju maj. dzst frends. No problem.
Wana mit maj parents? Aj tejk ju hom.
Wats jor opinjon abaut Maroko? Wats jor opinjon abaut Marakes? Wats jor opinjon abaut Marokan fud?
No problem
Ma gazel
Veri najs
Veri bjutifol
Slovenija is a najs kantri wit a bjutifol voman

Marjeta je danes lepa in ne pametna

po dogovoru, ki ga imava - se pac izmenjujeva- in zato ni dala nobenega pametnega predloga za naslov...

Ok tako gre? sej ne vem kje sva ostali... tokrat bo morde vec srece in bova z M napisali vsaka nekaj....
meni je pripadla cast, da pisem o najini gorski pustolovscini in zadnjem dnevu v Marakesu.

Vceraj sva se namrec odpravili proti goram. Najin cilj je bil najprej majhna vasica (beri vecja od Vipave) po imenu Imlil (naglas na prvem i-ju, drugega se skoraj ne izgovori). Waha?

Ker sva se v gore odpravili na prvi dan ramadana, sva si privoscili kar cel grand taxi (ti se uporabljajo za medkrajevno potovanje). Ja taki sva- vse hoceva zase; Zanearimo dejstvo da se navadno v teh mercedezih vozi po 6 ljudi. In se stlaciva... :D .... v avto po eni uri upanja in cakanja na moribtne loleke, ki bi sli v isto smer kot midve... po eni uri prideva do tja.

V Imlilu naju takoj pobase en tip in nam pokaze na zemjevidu kje se gre, pove ceno najema vodica in naju nato pelje se do urada francoske alpinisticne zveze kjer postavijo visjo ceno... ma itak sva skrti in se zmenva, de bi se hrano in prenocisce in vse skupi dobiva za manj kot 50€ za dva dni (itak po osebi).

Ampak mozicek, nama pove, da naju ne bo peljal on, in prikaze se se njegov brat... Marjeto je skori usulo s stola v upanju; da bo to najin vodic. In res je bil najin(bolje receno njen) Hibraim je najjaci in ga ze kar mal pogresava. Na zacetku je bil kar malce zadrzan, ampak potem sva mu verbalno in neverbalbno povedali; da noceva suznja ali sluzabnika in ratu je najin kar fajn prjatu. S sicer slabo anglescino smo se pomenli vse.

Kr pa seveda lenobi kot sm jaz hoja ne gre najboljse od rok (in nog) je bil ful prjazn in je kar stalnu spraseval - you ok? Sej pravim, da je bil najpreijaznejsi. Sam si ga je Marjeta total omrezila in sm rekla, de ok, nasledn dan ju pustim, da gresta sama do vrha in zato zacela izpeljevati svojo taktiko... bla sm kar najbel polzek in utrujena... ok, tu ni bla taktika :(

Po dolgem casu lazenja v hrib (mam se ti bi zmogla), ko sem se kot ze tolikokrat sesdla na skalo in zakricala: Im having a break. Hibraim se je seveda prijazno ustavilm in nekaj mahal po zraku. Marjeta pa je vsa vesela ( ze dolgo je namrec zadrzevala v sebi jezo; k se je vodic vec ukvarju z mano ku z njo) vskliknila: oh, we are there already? This is it?

Seveda je vzklik tudi v meni naredil cudezni preobrat - zbrala sem se zadnje kancke energije in vdignila glavo: pogled ob katerem zaostanejo besede. Koncno sva videli koco, ki je bil najin cilj za prvi dan. Ura je bila okoli 13h popoldne.

Se kaksno uro hoje in kmalu smo se znasli v neposredni blizini koce. Marjeta je nekoliko omagala in se z izgovorom da fotografira, nekoliko zaostala. Takrat pa sem sla v akcijo... Ene 100m pred koco sem se obrnila k njemu in mu po resnici povedala: I cant go on anymore, ill turn back.

"ok"
je bil njegov odgovoro med smehom

vec prihodnic... ura interneta se je iztekla