iz satnice do sata

Najprej je okvir in v njem napeta žica...

 In satnica.

 Potem sta skupaj.

 Potem pride vmes elektrika

 in se priklopi na žičke...

 in potem vse skupaj zapakiramo v paket. :D

Še to:

In gremo - delat delo čebelam. :)

prijateljice čebelice

Več kot teden dni se "nabira prah" na fotografijah in mislih, povezanih s prijateljicami čebelicami. Prsti nekako ne poletijo po tipkovnici, sploh ne v te namene. Ampak včeraj, včeraj sem si le rekla, da prav moram napisat, čeprav se mi ne da lih. :))

Včeraj sem na Brezjah prenašala stole, se zafrkavala z random folkom, za počitek pa sem si izbrala prostor ne daleč od glavnega dogajanja. V sadovnjaku zadaj, sem namreč s kotičkom očesa takoj opazila čebeljnjak. Star čebelar, je najprej misli, da sem se izgubila in po nesreči zavandrala na nevarno območje. Na srečo sem ga v parih minutah uspela prepričati, da nisem zašla in me res ne skrbi, če me bo katera od čebel pičila (eh, koga briga alergija, kajne? ;))

Prav prijeten klepet je to bil. Sem se lahko pohvalila s tem, da so naše čebele trenutno na paši - kostanj in lipa na Kambreškem. 

Ti čebeljnjaki sicer niso naši, ma so pa lušni. :)

Z izkušenim čebelarjem sva poklepetala tudi  bolezni, ki je pri njemu zaenkrat še ni. Sva se kar hitro strinjala, da upava, da tako tudi ostane. Za razliko od situacije na naših koncih, kjer je bolezni čebel (pre)več. Toliko, da je kar nekaj časa veljala prepoved prevažanja čebel - da se bolezen ne bi razširila iz doline. Potem pa so veterinarji le dovolili prevoze na druge paše. Jupi!

Pogovorila sva se seveda tudi o tem kako so pridne čebele. Razložil mi je svojo zgodbo o začetku čebelarske kariere. In kako sedaj, po 60 letih čebelarjenja, sliši čebele. Že po zvoku VE kdaj bodo rojile, kdaj so brez matice, kje je matica. Kako roj spraviš v panj, brez plezanja po drevju. :)

WAW! Kaj vse lahko človek izve iz kratkega pogovora z nekom, ki se res spozna. Res sem mu fouš, za ves čas, ki ga lahko preživi v čebeljnjaku in posveča čebelam, za vse izkušnje, ki jih ima. WAW! Jst bi tudi. Sedela zraven čebelnjaka in opazovala čebele, kako letijo - kako si pretegujejo krila izven čebeljanjaka in kako prihajajo nazaj z nogami, pretežkimi od cvetnega prahu v znak, da je z njihovim domo vse v najlepšem redu, saj lahko tako oborožene ponudijo najboljšo hrano zalegi v panju. 

Seveda, sem se vmes pohvalila s svojim prvim panjem:

Moj prvi panj - narejenec.

A ni najlepši dvosatar kar ste jih kdaj videli? Včeraj je praznoval prvi teden obstoja. Kako je nastal? Iz enga "močnega" panja (kjer močen pomeni, da čebele sicer ne hodijo v fitnes, jih je pa v panju kar precej, ok - ogromno dosti), je moj glavni čebelar - učitelj- vzel dva sata s staro zalego. Stara zalega so ličinke stare že vsaj teden dni, prepoznamo jih po tem, da so celice lepo zaprte. Zakaj stara zalega? Zato:

Kupljena matica v "embalaži" še s parimi čebelami in doooosti futra, ki se ga ne vidi)

Gotovo sem vam že povedala, da matico čebele vzredijo zgolj na podlagi hrane, ki jo nastavijo zraven jajčeca (ali bele pike, kot mu pravim). Nekoliko "boljše" hrane - matičnega mlečka. Vsak, ki je matični mleček že kdaj poskusil, se bo strinjal, da je morda res zdrav, ampak ne tako dober. :) Seveda je to možno, le dokler je jajčece še mlado, staro kak dan ali dva. Po celem tednu pa gotovo ne več. 

In če želimo v panj dati tujo (kupljeno) matico, je dobro, da vemo, da je čebele ne bodo same vzredile. Tako bodo vedela, da je ta matica edina možnost, za preživetje panja in jo bodo medse pač morale sprejeti. Hahaha. Matica s številko 44 in začasnim imenom Francka se je tako vselila v zgornji panj. In sama sem najbolj ponosna na to. In sem se seveda tudi pohvalila izkušenemu čebelarju, ki se mi je (z razlogom) režav v fris.

Zato mu nisem povedala, kako smo nove panje začeli fitrati s nasičeno razstopino sladkorja v vodi: 

Kako futramo nove dvosatarje.

Hrana je pri takih panjih pomembna, saj so notri sati z zalego... O tem, da je hrana in potomstvo navadno kar ločeno kot pri ljudeh otroška spalnica od shrambe, sem vam že razlagala.

Čebeljnjak z AŽ panji, spredaj pa še nakladni.

Klepet s izkušenim čebelarjem sem zaključila in se počasi vrnila nazaj na delo... z glavo polno veselja in drobnih nasvetov, ki mi jih je podelil. ZAKON!

No, in ta čebelar je razlog, da lahko sedaj preberete vse skupaj... 

vrtiček na balkonu

Nekateri sprašuejte kako kaj mojim zeliščem. Prijateljica se mi je malo potožila, da njena zelišča niso zrastla kot si je želela. Me je prav razžalostilo, ko sem slišala. Za preventivo sem takoj stekla na balkon in se malo pogovorila s svojimi dvemi koriti zelenja (jajaja, sem nadgradila na dve koriti). :)

Vse poganja, zmanjkuje prostora. včasih primankuje tudi vode - če pozabim zalit, ampak na srečo si hitro opomorejo. Ampak... a ne izgleda lepo?

Vsak večer se mal ustavim pri njih... pri tem otočku zelenja sredi sivega betona. :)

Fotoografa

Zadnje čase se vse okoli mene dogaja v dvojini... človeka rahlo zafrustrira, ker te dimenzije življenja ne razume (dobro), ampak vseeno. Če sem prejšnjič pisala o dobri hrani, lahko tokrat o dobri fotografiji.

Fotografa torej.

Oba poznam že... dolgo. Takrat sem si predstavljala, da bosta zaplavala v popolnoma druge sfere. Ju pač nisem dobro poznala. :)

Sedaj pa skupaj ustvarjata s pomočjo objektivov fotoaparata. Vsak s svojim pogledom na svet najraje pripovedujeta zgodbi o istem dogodku. Ker sta tako vsklajena, se lahko zgodi, da dveh zgodb ne boste videli ločeno, saj sta se že stopili ena v drugo. 

Preden sem videla njune fotografije, nisem zares verjela, da so fotografije umetnost. Koneckoncev ni nikomur težko prijeti fotoaparata v roke in pritisniti na gumb. Nekaj pač nastane, v najslabšem primeru ponesrečena slika za boljši spomin. 

In potem je prišel šok, ko sem začela spremljati Tamarin blog. Vedela sem, da rada razmišlja izven škatle. Da pravzaprav raje vidi, da škatle ni. No v tem primeru je bil fotoaparat. :) Z vsako fotografijo pove svojo zgodbo. Tale je tista, ki se je od vseh najbolj spomnim. Ne vem zakaj me je tako nagovorila, ko je bilo še tisoč drugih, ki so "bolj slavni" - nagrajeni, objavljeni. Tamara je namreč ravno zaključila s svojo prvo fotografsko razstavo o Indiji, Družina pa o je o njej objavila članek (morda se še kdo strinja z njo, da so barve objavljenih fotografij obupne, jaz bom o tem tiho, ker se res ne spoznam toliko). Ob teh fotkah se mi vedno zazdi, da sem bila zraven...pa nisem bila niti blizu. :)

Kmalu je svoj fotoblog naredil še Benjamin. In če Tamara rada pripoveduje zgodbe o ljudeh, bo Benjamin povedal kaj več o dogodkih, pa naj gre za koncert, plesni nastop, nogometno tekmo...ali pa o (majhnih) stvareh, na katere lahko pogledamo iz drugega zornega kota: recimo takole. Seveda pa ne pozabimo na fotografijo sedaj že skoraj slavnih njokov iz Vipavskega hrama (glej prejšnjo objavo). Meni je všeč sicer tudi ta fotka. Drugače pa malo poglejte po dnevnem časopisju - njegove fotografije lahko recimo najdete med članki, ki so prekopirani... pardon, ki navajajo STA, pa tudi v Družini ipd., v bistvu o njegovih objavah vem manj, ker sej veste - fantje takih stvari ne povejo. hehehe.

Ahjajajaj. Fotografirata vsak zase, posebej rada pa združita svoje moči v kaki ljubezenski zgodbi - poroki, kot na primer tej (Benjamin in Tamara). Meni so recimo všeč fotke poroke Anje in Tilna, pa tudi Marine in Tomija; ker niso tiste klasične pocukrane poročne fotke, ampak povedo kaj več tudi o mladoporočencih. 

 Seveda pa poroke niso edini dogodki, ki jih fotkata. Poglejte si recimo fotografije iz nastopa Akademske folklorne skupine France Marolt ali pa s koncerta Perpetum jazzile.

Poglejte si raje njuno spletno stran ali FB profil. V imenu vseh, ki smo bolj pro twitter usmerjeni, pa ju nagovarjam tudi k Twitter profilu.... upam, da bosta kmalu odgovorila: "Prihaja v kratkem." :)

Ker sta se opisala na zanimiv način, vas nagovarjam tudi k ogledu opisa.

Če torej potrebujete dobrega fotografa za ... kaj pa vem - fotografije za spominsko knjigo, poročno knjigo, obhajilo, LinkedIN profil ipd.... ju kar kontaktirajte na njun e-naslov info [afna] fotografa [pika] si.