pozabi!

Veš tisto, ko v življenju kar čakaš na nekaj. Na neko spremembo, ki bo padla iz neba in polepšala življenje. Kot deus ex machina. Poznaš tako? Jeah, to se v resnici ne dogaja. Pozabi! Not gonna happen! Deus ex machina obstaja le v grških tragedijah, nebo ne bo padlo na glavo. Življenje pa si lahko polepšamo sami?

Ampak včasih sploh ne škodi počakat še ... kak teden? Morda dva. 

Potem pa ... potem pa se bo vse postavilo na svoje mesto...

Jeah! Pozabi! Not gonna happen! :P

375

"375" Reče." In ta je s ta najmanj."

AAAAaaaaaaa!!!!!!!!!!

Govor je tekel o varojah. In tem koliko jih po dveh dneh zdravljenja padlo na dno panja. Za primerjavo - dva dni pred zdravljenjem sva jih naštela 10, v najbolj švoh panju 30. In že to je PRECEJ. Kej precej: ZASKRBLJUJOČE.

Sedaj pa kar več kot tristo! "Še nobeno leto prej toliko", reče. Ne po že tretjem zdravljenju, odkar smo zadnjič očili med. Za navadnega AŽ desetsatarja je to res ogromno. 

Ne morem si pomagati, da se ne bi spomnila na novice o množičnem poginu čebel spomladi. Novinarje so grozno zanimali kupčki čebel. Groza! 

Varoje so majhne, zato nimajo česa pokazati v novici? Oči nekega mimoidočega itak ne bi ločilo med kepico cvetnega praha ali tisto piko zraven, ki ubija...  ne, kaj ubije. Pohabi jih, iz njih črpa hrano in jim na koncu izpije življenje. Ampak je majhna. Nič kar bi lahko pokazali.

Čebelar ima izurjeno oko, ve kaj to pomeni. Občutek nemoči proti takih majhnim sovražnikom. Jih (varoj) bo dovolj zatrl pred zimo? Koliko panjev bo zaprl do konca septembra? Koliko jih bo ostalo? Kaj bo spomladi? Bodo varoje čez zimo ubile vse?

izlet v neznano

Veš tisto, ko dobiš sredi popoldneva klic: "Se povabim na obisk"... in kasneje "mah, enkrat do devetih moram bit doma - a gremo kam?" 

tisti najboljši dogodki se zgodijo precej spontano se mi zdi. Pa čeprav se vsedeš v avto in pristaneš v Domžalah, kjer si privoščiš kepico sladoleda, potem pa že nazaj. Škoda, ker ni takih popoldnevov več.