ko se zasvetijo očke

Danes se ponovno počutim kot da sem živa.

Stvar, ki mi je tako zelo manjkala! Šele danes se zares zavedam kako zelo dobro sem izbrala študij. Po več kot pol leta se ponovno ukvarjam z nečim kar je vsaj približno metodološko in... očke se mi svetijo. V sebi čutim neki mir. Tisti mir, ko res delaš nekaj kar ti je všeč.

Postavlja se vprašanje, kako lahko po hitrem postopku dobim kaj takega za delat cel življenje? Se da?

neuspeli projekti

Morda je krivo pomanjkanje časa, morda pomanjkanje volje. Morda si časa samo preprosto ne znam razporedit. Ko govorimo o diplomi...

V nekaterih primerih gre za probleme tehnologije, v primeru bloga na primer. Že dooooooolgo dolgo se trudim na blog spravit en res dober filmček o čebelah. S sošolko sva se dogovorili, da ga lahko objavim. Ampak nikakor mi ga ne uspe spravit na blog. Ni mi všeč.

Zato se bralcem iskreno opravičujem.

Naj vas sneg, ki zunaj mirno in zelo počasi pada, razveseli. Je prou romantiš zuni, kej ni? Sploh zdej, ko je sneg še svež nič pohojen ali povožen... sej pravim, prou romantiš... uživite ;)

Posebno obvestilo

Za vse, ki morda še ne veste. Moj najboljši golobji prijatelj Piki (mal več o njem sm že pisala) se je po več kot polletnem počitnikovanju vrnil z novimi močmi.

Travme preteklih izkušenj so mu očitno sicer pustile posledice, zato se trenutno zadržuje na nadokenjski polici, ki je priročno daleč, da nima dejanskih stikov z mano... se bo to kaj spremenilo? Kje se je zgubil Pikijev pogum, zaradi katerega tako slovi?

London prvič III

Ko stojite na pločniku in čakate nekoga, ki se kar ne prikaže in začutite, da vas nekdo gleda. Ali pa se vam nekam zelo mudi, pa spet začutite pogled na sebi. Navadno pogledamo okoli in ugotovimo kdo nas gleda. Ko opazimo to osebo navadno hitro zmakne pogled. Kajne?

V bistvu ne. Vedno se mi je zdel izziv gledati nekoga, ki strmi vame (navadno iz avta v avto). V Londonu pa so mi ljudje pobrali ves špas iz te enostavne igrice. Nihče ni v zadregi pogledal proč. Vsi so se nasmehnili in pozdravili. Kot, da se poznamo. Hmmmm.
-------------------------------------------------------------------------

To je bilo zares največje presenečenje, ki ga je London prinesel. In iskreno povem, da sem kar vesela, da sem nazaj v Ljubljani, kjer lahko ljudi spravljam v neroden položaj že samo s tem, da jih pogledam. Hehehehehe XD

Ko vidimo turiste, ki zmedeno bulijo v zemljevid in poskušajo ugotoviti kje sploh so in kako priti v točko B, se nam navadno preveč mudi, da bi jim ponudili našo pomoč, kajne?

Zakaj se je v Londonu ni prav posebej lahko izgubiti, mi najbrž ni treba povedat... Dejstvo je, da se še preden bi se pošteno izgubil vedno dobi nekdo, ki te bo vprašal kaj iščeš in tudi pokazal kam moraš.
-------------------------------------------------------------------------

Ko pomislim na prejšnji teden kar ne morem mimo vseh tistih angleško hladnih, a zelo domačih hiš, ulic polnih kovanih ograj, s stopnicami do vsake hišice, do florestenčno rumenih bund in jaken, ki jih je bilo toliko. Ne bom pozabila na pogled iz prve vrste (na dubledekerju zgoraj seveda), furanja s podzemno, kar je že itak moja strast.

Ne bom tudi pozabila pohodov po muzejih, predvsem ne po Britanskem muzeju. Ko občuduješ vse razstavljene predmete in ti gredo kar kocine pokonci. Vse pokradene predmete. Če sem lahko v večini oddelkov spregledala dejstvo, ga v oddelku namenjenem Islamu preprosto nisem mogla. Prvič, ker me je zbirka razočarala zaradi obsega (par piskrov, dve ploščici in trije mozaiki me pač res ne prepričajo). Drugič vsi islamski eksponati so bili prinešeni iz Indije.

Čaki, a ni v Indiji hinduizem? Ajde, sej res imajo tudi nekaj islama, ampak... še vedno po konkretnim vplivom indijske kulture, kejne? To zame ni prou uni ta pravi islam. In zakaj samo iz Indije? Aja, seveda, Indija je bila britanska kolonija... tam je bilo najlažje pokrasti stvari. Enako v Afriki, Indiji in hmmmm kako so pa ameriške stvari dobili? eh tudi tm so mejli kolonije, sam ne tok velikih in slavnih.

Malo me je razočaralo tudi dejstvo, da se vseh artefaktov ni moglo postaviti v neko okolje, ki jim bi bilo kulturno bližje. Človek je bil prav prisiljen gledat egipčanski sarkofag, majevske zmaje, grške kipe ter kipce Višne in Šive s točno istega zornega kota. Evropskega, tistega, ki se ga še vedno šteje za edinega pravega.

Ja, ti dve stvari so me kar konkretno zmotili. Ampak, če to odštejem, sem spet pri eni lepših frizur kar sem jih videla, pri napisih na cesti ("glej desno", "glej levo"), pri zabavnih stražarjih Buchinhamske palače in njihovem smeškotu, pri Iračanih na recepciji hostla, ki so me naučili še kakšne nove fraze v arabščini.

London, prvič II

Počasi se je travnata pokrajina začela spreminjati v urbano. In že sva lahko videla slavne opečnate hišice, vedno več cest. Ne da bi vedela kdaj točno sva se znašla v dolgem tunelu, polnem kamer.

Do hostala sva prišla brez večjih problemov- s podzemno železnico. Na hitro sva se prijavila, odnesla večino prtljage v sobo. Potem pa pohitela iskati Wembley dvorano. Koneckoncevje bil to glavni povod, da sva se z Zmedeno osebo sploh odpravila v London.

Tekma je bila 1A. Bilo je še boljše kot sem pričakovala. Super res! Vsi zaposleni zares prijazni (no sej itak so bli vsi domačini najprijaznejši, ampak vseeno), gledalci so res vedeli zakaj so tam in kako se tam obnašat. Pravilo je bilo tako, med okviri (predpostavljam, da ste se mal izobrazili o snookerju ;)) je bila v dvorani tišina. Ob dobri potezi in ob vsaki potezi O'Sullivana je publika ploskala in spodbujala igralce.

Ob koncu igre, so se nekateri gledalci postavili v vrsto. Ja v vrsto! Nisem mogla verjeti. Vedeli so, da pride navadno vsaj eden od igralcev delit avtograme. In zato vsi v vrsto. Kljub porazu mojega favorita in njegovega velikega razočaranja, sem upala, da se bo pokazal. Seveda ga ni bilo. Je pa na račun mojega skoraj enournega čakanja v vrsti prišel Zmedena oseba, ki pa je dobil svoj zelo želeni avtogram.
Priznam, da sem bila kar malo razočarana. Poraz in brez avtograma... Ampak, ajde, je bilo vredno!



Ker prejšnjo noč skoraj nisva spala, sva bila utrujena in sva si pogledala le nekaj okvirjev večerne tekme. Tudi ta me je zelo pritegnila. Ampak oči niso več zdržale odprte.

Naslednji dan naju je presenetil sneg, zato sva si najprej ogledala Kensingston garden in Hyde park. V snegu. Zakon:


treji dan:

London, prvič

Kar malo težko sem se spravila k pisanju tega prispevka. Ne morem in ne morem spraviti misli in doživetji v eno smiselno gmoto. London je zame več kot le glavno mesto Anglije. Doživetja pa niso navadna popotniška doživetja. Vam ni nič jasno? No zdej si že približno predstavljate kako se počutim.

In nekako mi je bilo že od povratka zelo mučno odgovarjati na vprašanje kako je bilo ako sogovornik/ca ni bil/a zadovolen/zadovolna z odgovorom "fajn". In takih na srečo ni bilo tako veliko... :)

Tako. Cimra je priporočila daljšo verzijo opisa. Pritožujte se njej. ;)


Začelo se je nekako s pakiranjem. Vzela sem namreč le ročno prtljago in potrebno je bilo upoštevati varnostne probleme (en zanimiv članek na to temo): nobenih tekočin, gela za tuširanje ... Poleg tega pa vzet s sabo ne preveč in ne premalo obleke, spalko ipd.

Kar naenkrat sva se z Zmedeno osebo znašla na peronu Goriške železniške postaje. Vlak je že prihajal. Čuden občutek me je preveval. Nič posebnega, čeprav sem vedela da grem v LONDON! Ampak vse skupaj je bilo čudno. Bil je že večer, ko sva se znašla na postaji mestnega avtobusa v Trevizu. Bila je noč. Do leta pa sva imela še kar nekaj časa. Veliko časa in nobene knjige. Oba zatopljena v svoj svet, sva poskušala iz sebe spraviti besede, ki bi sestavile nekako neprisiljen pogovor. Dejstvo je bilo, da se nobenemu ni dalo govoriti.

V meni pa se je dogajalo ... nič. Še vedno sem imela občutek, da je to zgolj pot v Ljubljano... očitno tokrat z letalom. Čudno. Tudi trenutek ko se letalo prvič dvigne s tal ni bil tako vznemerljiv kot je bil navadno. Počasi me je začela grabiti panika, da mi je vse skupaj preveč ... normalno.

Potem pa smo pristali. In takrat se je začelo. Če se še vedno čudim, kaj so naredili iz letališke kolibe (in res si povsem zasluži ime koliba...) v Trevizu, ko so sezidali novo letališko stavbo in kljub temu, da sem videla že nekaj letališč, sem ob Stanstedu rahlo... obnemela ni prava beseda, ker sem bila že tako tiho, ampak drugače bi bila. Bilo je blizu polnoči po lokalnem času.

Na začetku hoje po hodnikih se mi je zdelo vse skupaj smešno in zabavno. Po petih minutah se mi je zdelo da se nahajam v labirintu... Ampak ta labirint je imel po tleh tapison! Noč na letališču je obetala mehka tla... Jeah... ni jih bilo. Kar naenkrat sem pod sabo začutila dobra stara mrzla tla. Razočaranje.

Seveda je bila hala namenjena check-inu potnikov ogromna. Ne lažem se OGROMNA. Vem, da so tudi večje, ampak zame je bila ogromna! In s trdimi in mrzlimi tlemi. Vem, ker sem jih preizkušala celo noč, ampak... nisem bila zadovoljna. :(

Po skoraj neprespani noči, sva preiskala celotno letališko stavbo. Locirala sem trgovino s Cadebury jajčki in Curlywurlyji in avtobusno postajo. Kupila vozovnici in se po hitrem postopku spokala na avtobus ...

Med ogledovanjem rahlo zasnežene pokrajine sem razmišljala o vsem kar naju čaka. Včasih zelo globoko razmišljala v stilu dedka Bedenka. Kaj točno bo prinesel London? Bo tak kot sem si ga vedno predstavljala? Bo tak kot sta mi ga predstavljala Jure in Dedalus - nič kaj takega ali celo bednega?Kakšna bo tekma danes? Je res tako zasneženo? Bo drago? Mi bo London všeč?

Pa saj bo šlo, pa saj bo šlo

To objavo posvečam osebi, na katero sem se danes spomnila, ko sem odprla televizijo na ŽivŽav. Na sporedu je bila namreč risanka Mala Lokomotiva. Palčica (jah, ni lih izviren nick, ampak sej veš od kod kaj ne?), prav živo se spomnim, ko smo v drugem letniku stali pred faksom in vadili za predstavitev. Vsi žvčni u nulo. Potem pa se prikažeš ti in zapoješ pesmico iz te risanke:

Pa saj bo šlo
pa saj bo šlo!
...
Nobena gora ne ustavi me,
nobena reka, ni preveč deroča...

Gotovo se spomnite zgodbe o mladi lokomotivi, ki je lahko le ždela na postaji. Ko pa se je nekega dne pokvarila lokomotiva, ki bi morala prepeljati igrače otrokom na drugi strani mogočne gore... in ko prav nobena druga lokomotiva noče pomagati. Se mala lokomotiva Neli opogumi, se pretihotapi mimo spečega stražaraj in odpelje vlak čez goro. Kjer pa se seveda zgodijo mnoge preizkušnje, vendar jih Neli z vstrajnostjo premaga. Darila pa srečno pridejo do otrok, ki so jim namenjena.

Če si želite si jo lahko ogledate tudi tu, tu in tu (razdeljena je v tri dele). Na žalost pa nisem dobila slovenske verzije, ki je nepresenetljivo ful boljša :((

Nikoli ne bom pozabila kako smo se takrat na ta račun smejali in posledično sprostili. In od takrat sem se vedno spomnila na to pesmico, ko sem bila v stresu, ko sem mislila da nikamor več ne gre.

Naj ti ob tej priložnosti rečem še hvala... za to pesmico in za vse spodbude okoli bloga. Vedno ko si me opozorila, da nisem pisala že dolgo, si me presenetila in spodbudila ;) Ker pa si najbrž že v Avstraliji, ali pa boš tam kmalu... lepo se imej!

dve muhi na en mah

Dolgo že sanjam, da bom videla London. Čeprav je s sodobnimi sredstvi prevoza glavno mesto Velike Britanije res zelo lahko dosegljivo se nikoli nisem uspela pripraviti do tega, da bi zares šla. Ta cilj, se mi je zdelo, čaka na naslednjo življenje (življenjsko obdobje ali pač karkoli enako ZELO oddaljenega).

Potem pa se oktobra London kar naenkrat ni zdel več tako zelo nedosegljiv. Zdel se mi je že... na dosegu roke. Ampak sanje so se razblinile v zelo bolečo realnost, ki jo je pretrgal pogovor z Zmedeno osebo:

• Zmedena oseba: oj
  http://www.worldsnooker.com/masters_10_format.htm?tid=148
  poglej torek 12.12
• kosoblejka: XD
• ZO: za 22,50 funtu
• K: se jih da kupt?
  se hecaš?
  aaa!!!!
  tu bi blu pa sanjsku prou za oba!
• ZO: :)
  kupim

Morda bi bilo dobro rahlo komentirati vse skupaj. Ne maram športov. Ni res. Predvsem jih ne maram gledat. Ne razumem kje je "keč." RAZEN enega športa, bolje rečeno Športa = snooker. In tega s Zmedeno osebo spremljava in se vedno bolj navdušujeva, že odkar sva prvič gledala Eurosport.

Snooker ni biljard. Ok, miza je podobna, prav tako na biljard spominjajo žogice in palice. Še vseeno pa ni isto. Miza je večja, žogice so manjše, palice daljše, plus podaljški za palice... Všeč mi je tudi kultura, ki igro spremlja. Ker za razliko od nekaterih drugih športov navijaš za svojega favorita (ok, to delaš povsod, boste rekli). Razlika je, da ne navijaš proti nasprotniku. Prav tako mu priznaš sijajno potezo kot svojemu favoritu. Gre za umirjeno igro, kjer se počutiš hkrati na športnem in kulturnem dogodku. Da ne pozabim elegantno oblečenih igralcev (pravila). Ok, ne znam razložit.

Da se vrnem k pogovoru. Če ste sledili linku, ki ga je poslala zmedena oseba, ste videli, da v resnici ne gre za december ampak januar (točno ta v katerem smo). Videli ste lahko, da se ta dan igrata dve igri:

• Ronnie O'Sullivan proti Neilu Robertsonu
• Alister Carter proti zmagovalcu tekme 1 (predtekmovanje)

Z Zmedeno osebo naju zanima predvsem prva tekma. Njegov favorit je O'Sullivan, moj pa Robertson. Že lansko pomlad sva si z ZO poskušala kupiti karte za svetovno prvenstvo snookerja. Nestrpno sva čakala na dan, ko so karte začeli prodajati. Nato pa z razočaranjem ugotovila, da so karte že pokupljene (ja, naj razume kdor more).

Tekma, kjer igrata favorita obeh, je... super. Tako sem si mislila. Spet bova pred TV oziroma računalnikom in spremljala dvoboj. Eh ja...Potem pa ugotovim, da se karte lahko kupi!!!!!!

Aaaaaa! Težko je razumeti kako sem bila vesela. Dve muhi na en mah. London, ki si ga zares želim videti že dalj časa in ogled teme snookerja v živo. Tekma se namreč dogaja v Londonu. In kot da vse to ne bi bilo dovolj, gre za zelo pomemben turnir na koledarju snookerja. Najbrž mi ni potrebno posebej povdarjati, da so bile karte za snooker kupljene par minut po pogovoru, letalske karte pa še s kašnim tednom zamude in kakšnih plus dnevom za ogled Londona ;). Sedaj imava rezerviran tudi hostel.

Vse kar nama zares manka je resen plan za ogled Londona (predlogi so dobrodošli) in karte za snooker. Prispele naj bi teden pred dogodkom... In sedaj jih še kar ni...

Ne vem kako na te ljubim bolj

Ne vem kako naj te ljubim bolj
ko se zvečer vrnem iz avtobusne postaje
sita dolgih voženj, sita gledaliških sprenevedanj
takrat mislim...

Ne vem kako naj te ljubim bolj
utrujena sem pomembnih prizorov
utrujena kr tko in kar naprej
utrujena neizbežnih srečanj
Takrat mislim...
Takrat mislim samo še nate

Na tvojo mehko toploto
ki se razlije po meni
in sem vsa tvoja
in sem vsa tvoja

Ne vem kako naj te ljubim bolj
in ko vsak dan srečam narejene obraze
sita praznih misli, sita izumetničenih nasmehov
takrat mislim...

ne vem kako naj te ljubim bolj
v tem norem času izgubljenih partij
samo še ti dišiš mi kot nihče
in sem samo ob tebi varna
Takrat mislim...
Takrat mislim samo še nate

Na tvojo mehko toploto
ki se razlije po meni
in sem vsa tvoja
in sem vsa tvoja


in popolnoma doma.

Pesem je nastala izpod peresa Vinka Möderendorferja, sama jo poznam v izvedbi Lare P. Jankovič.

Danes mi po glavi hodijo, se sprehajajo, hitijo deli te pesmi. Ne bom povedala kateri deli, sej po svoje paše (skoraj) celotna pesem v kontekst.

Upam, da vam je všeč.

Frane Milčinski Ježek

Med pogovorom danes je beseda nanesla na eno izmed pesmi Franeta Milčinskega Ježka (slovenisti naj mi oprostijo morebitno napačno sklanjanje). In sicer se je šlo za pesem Sladko življenje, natančneje na te verze:

" Preljuba Franta,
če ni gvanta,
ni najhujši na tem svet.

Mal se smeješ,
pa se ogreješ,
pa na svet lepo je spet.
...
Preljuba Liza,
secirna miza,
je najhujši na tem svet.
Ko si mrtu, za hrano krtu,
pol ti res težko je žvet."

Moje poznavanje Ježka je temeljilo na dveh ločenih izkušnjah:

• televizija
• CD Cinca Marinca

Če so po TV vedno govorili, da je bil Fran Milčinski Ježek super fajn, da je bil vse v superlativih... navadno se mi ob takih primerih človek zameri ne da bi bil sam kaj kriv. Iskreno... a mi lahko zamerite, če v njegovit točkah nisem našla opevanega humorja? Če nikoli nisem zares rzumela kaj hoče povedat. Da se zato niti trudila nisem, da bi se mi zdel smešen ali zanimiv?

Ampak otroci enkrat odrasemo. Ugotovimo, da kar si mislijo starši ni nujno kar si mislimo sami. Da naš okus za glasbo ni odvisen od naših prijateljev, ampak so prijatelji odvisni od tega. No, gotovo ni to vse... pomaga pa.

In tako sem si, po še enem od neuspešnih iskanj novega CDja Jureta Ivanušiča (ki takoalitako obstaja zgolj na mitološki ravni, očitno) kupila CD Frana Milčinskega Ježka.

Da zares razumeš njegove šansone in skozi njih njegov smisel za humor potrebuješ več kot le otroško glavico, ki s pogledom neprestano bega okoli. Poslušati moraš. In gotovo ne jaz ne moji vrstniki ne bomo nikoli razumeli vsega. Preprosto. Ježek je pogosto pisal politično satiro. Ampak nekatera njegova besedia so še vedno aktualna. Ko se privadiš na njegov način.

Zaka bi vam torej razlagala kakšno je bilo njegovo življenje? Vsi ste že slišali zanj. Morda še niste prebrali življenjepisa, ki ga je napisal sam.

Naj vam raje postrežem s pesmico, ki jo je Ježek napisal svoji ženi Jani. Pesem je kratka in enostavna. V besedilu, ki pa ni napisan Ježek govori o svoji ženi na sarkastično nežen način. Po mojem mnenju se v tej pesmi še najbolj pokaže Ježek sam.

Ajatutu

Ajatutu, ajatutu,
počivaj v sladkem snu!
Na srčku boš ležala,
o meni boš sanjala,
smejala se sladko.
In v tihem snu,
ajatutu,
te bom poljubil mala.
Ko pa jutro bo
vstalo za goro,
sen spet resnica bo.

Ko pa jutro bo
vstalo za goro,
sen spet resnica bo.

slaba vest

Mal imam slabo vest, ker se nič ne oglasim. Ko sem se včeraj vračala z dela po zasneženi Ljubljani.

Ko sneži se vedno počutim zelo mirno. In varno. Zanimivo kaj naredi voda, ko spremeni agregatno stanje.

Ampak je lepo.
Potem pa pride do vrste vprašanj, ki jih je obravnaval Aljoša.