Danes ...

je že 366 dan, ko vam težim :P

bravo, še ste živi in zdravi!
sej ste nje?

izlet v neznano IV

Če vtise strnem, bi jih nabrž nekako tako:

• ozke uličice in trgi me vedno znova fascinirajo
• mostovi na vsakem drugem koraku tudi... po novem
• ideja o čolni kot vsakdanjem prevoznem sredstvu in življenju v Benetkah se zdi zabavna
• verjamem v moč morja, ker sem videla razjedene stopnice v muzeju stekla v Muranu in vrata, ki se v njem namakajo v Benetkah
• verjamem v moč morja, ker sem videla razjedane čwoke, ki označujejo plitvine v lagunah okoli Benetk
• verjamem v moč morja in nevarnost, da se Benetke nekega dne sesedejo zaradi vseh udolbin v obeh muzejih v katerih sva bili.
• barvaste hiške Burana mi še kar ne grejo iz glave
• prav tako WC, ki stane 1,5€
• Ponte dei sospiri... razlog, da sva si ogledali zapore dvakrat... in vse potencialne ujetnike ustrašili z "BU!"
• Ponte dei sospiri...zakaj že folk to povezuje z zaljubljenci?
• golobi, itak
• zamujen vlak :(
• presenečenje ob ne zelo nabitih cenah po vsem otočju (spomni se sendvičev)
  
• presenečenje nad tablami, ki kažejo proti trgu sv. Marka in železniški postaji (predvsem slednji so mi zelo všeč ;))
• presenečenje ob angleških napisih in znanju angleščine policajev... ni povdarek na poklicu ampak na lokalnosti - italjano so...
• še vedno ne vem kako po italjansko rečeš "est-ce que" sumim, da ne obstaja...
• Američani so zabavni...prou fajn se da krajšat čas med čakanjem v vrsti
• semaforji ob vodnih poteh, bodo na moj obraz še dolgo zvabili (na)smeh
  
• in še mnogi drugi utisi...
  

izlet v neznano III

Nadaljevale sva z vožnjo do Murana in ogledom trgovin (tudi tiste tovarniške) in muzeja stekla... ne morem reči, da naju (me) je navdušil. Ne vem sicer kaj sva pričakovali in ne morem reči, da je stvar butasta, ampak... povsod so bili razstavljeni izdelki, ki so jih tekom let izdelali na Muranu. Nikjer niti približnega opisa pridelave ali oblikovanja stekla. Razstavljene so bile barve, nikjer niti na grobo opisan postopek barvanja....

Otok ali bolje otočje (sestavljen je iz petih otokov, če se ne motim) sva spoznavali zaradi iskanja prave postaje za javni prevoz, ki bi naju zapeljal do otoka Burano. Otok mi res ni pustil nekega hudega utisa... če odštejem en res grd moder spomenik na enem trgu... bil je steklen, res huda ideja, ampak izvedba? hm...

Burano sva si želeli pogledati zaradi slavnih buranskih čipk (M* se je pred izletom pozanimala o stvareh, zato je bil to le zame izlet v neznano). Predvideale sva, da gre za približno isti postopek izdelovanja kot je pri idrijskih... ampak ne... buranske čipke se šivajo (še ena stvar, ki bi se jo rada naučila). Gospe v prvi trgovini sta bili nadvse prijazni, čeprav sva bili jasni glede (ne)nakupa in sva italjanščino tolkli le..., sta nama prijazno razložili kako se čipke dela. Res lepo.

Otok je poln pisanih hišic, vsaka v svoji zelo močni in živi barvi s posebnim in zelo uniformiranim uhodom. Res so hude... za te fotke najbolj čakam, da jih lahko delim z vami.

Enouren obhod Burana se je končal, počasi sva upali na vrnitev do Benetk in naprej domou. Bil je naporen dan. Do odhoda vlaka sva imeli še več kot uro in pol, ko je trajekt odrinil proti trgu sv. Marka. Do cilja smo potrebovali več kot eno uro časa...ne vem po kakšni logiki.

Ostalo nama je nekaj več kot 15minut, da se prerineva do železniške postaje... zdelo se nama je zelo utopično, da nama uspe, ampak...polni optimizma sva se zagnali tablam naproti. Nisem se hotel ukvarjati zakaj me bolijo noge, da mi nastajajo hudi žulji in da se mi res ne da napol teči proti železniški postaji... Ko sem se skušala preriti skozi množico v ozkih ulicah (kar ni najlažje), sem se med izgovarjanjem "scuzi" spraševala al gre ta skuzi na račun italjanske besede za oprosti ali za to ker dejansko sam hočem...skuzi. Na koncu naju tudi šprint zadnjih dvesto metrov ni pripeljal do vlaka... odšel je brez naju...tri ali štiri minute prej... le zakaj italjanski vlaki nimajo zamud, kot slovenski, a?

Med čakanjem v vrsti, da bi kupili karto za eno od dveh možnosti, ki bi naju prav tako pripeljali domou, sva se ponovno zaklepetali z Američanom... face so :D tip iz Vinconsona je bil v benetkah večkrat kot jaz... nou koment. Na žalost se nisva uspeli posloviti, najbrž se mu je mudilo na vlak. Same sva imele do najinega odhoda kar naenkrat še več kot uro časa... seveda sva si privoščili nekaj za jest... lazanja...nami! Na postaji sva bili, iz strahu pred ponovno zamudo, petnajst minut prej...vlak naju je že čakal.

Tako, izlet se je končal ob pol dveh zjutraj, ko smo (šofer tudi-vmes je zmagal na orientacijski tekmi- BRAVO!) padli v posteljo in nam zjutraj ni bilo jasno zakaj moramo vstati.

izlet v neznano II

Končno v mestu. Prva stvar, ki se je spomnim je bil Grand Canale z mogočnim mostom in gondolami in taxiji (in trajekti). V eni uri nama je... s pomočjo tabel na hišah in zgubljanja po ozkih uličicah in velikih trgih, preganjanju golobov in hranjenju ubogih vrabčkov, petju sebastaseunabelakancone in Brez golobčkov ni Benetk (ja, Predin prou imš) in parih drugih omembe nevrednih dogodkov, le uspelo priti do Trga Sv. Marka.

Med potjo sva opazovali cene sendvičev. Na začetku najine poti so bili sendviči (kar fajn obloženi, da ne bo pomote) 2€, ko sva bili že skoraj na trgu pa... :D 4€ seveda so se tudi druge cene spreminjale, ampak o vsem vam pač ne bom ;)

Trg Svetega Marka. Mogoče bi moral ta prostor v mojem spominu pustiti povsem drugo zgodbo - o mogočnosti in ponosu Benetk, govoriti bi mi moralo o slavi in bogastvu... ampak ne... videla sem le gručo ljudi, slepeče sonce, total prenačičkano cerkev, v katero nisem hotela niti pokukati, vrsto za stolp, kjer mi tudi ni bilo povsem jasno zakaj bi čakala v skoraj stometerski vrsti in...SENCO!

Čas za malico je bil tudi čas strateškega planiranja (umskega lociranja Doževe palače) in strmenja v ograjo, ki je nakazovala na prenovo trga... (to sem pozabilaprej omeit)...med strmenjem v lužo, ki sem jo pred sabo videla skozi žičnato ograjo, sej končno doumnela, da... se najbrž nahajam nad ... vodo.

Tudi fizično sva locirali doževo palačo in zaradi kratke vrste sva se soglasno odločili, da to pač ni stvar, ki bi jo zamudili. Kot blisk (dejansko ni trajalo več kot 10min... ali pa je bil le občutek tak, zaradi kelpetanja z Američani!) sva bili na vrsti pri blagajni. Cena naju je seveda rahlo presenetila. Hmm... ta muzej pa ni lih poceni (13€), ampak ugotovili sva, da ... greva na ta račun zastonj še v muzej na Muranu (no, midve sva si izbrali tega, možnosti je več).

Doževa palača je... definitivno nekaj kar bi priporočila vsakemu, ki si hoče ogledat Benetke. Mogočna palača, kjer se lahko vsak še tako nezainteresiran posameznik navduši nad "navadnimi" stebri, na katerih išče zodiakalna znamenja, poklice, glavne grehe ipd. Res je bilo zanimivo, čeprav navadno nisem za take reči. Dvorišče seveda ponuja bolj... razgled, ki si ga nekdo predstavlja po imenom "doževa palača". Ogled notranjosti pa... WAW!

Dvorane okrašene z zlatom in ni se mi zdelo kičasto. WAW! Kot pravim... palača ponuja raznovrstna doživetja...kot je 10minutno čakanje na wc, takoj nato pa ugotoviš da je 10m proč en, kjer sploh ni ljudi :D ampak ne... ni bistvo v tem.
Dvorane so res hude, oprema tudi. S stališča dveh restavratork-uanabi še toliko bolj. Prepir o tem ali je barva nanešena na les ali tkanino ni odpadla....še vedno ne vemo katera ima prav. Pobožne želje o pomaganju restavriranja stropa največje dvorane se tudi niso uresničile :(

Zanimiv je tudi občutek tresenja tal pod nogami...zanimivo je, ko moraš gledati kod hodiš, ker nikoli ne veš kdaj naletiš na udrtino v tleh...sredi hiše... :D

izlet v neznano I

Obljubila sem vam poročilo. Postalo je dolgo... zato bo objavljeno v večih delih :)

Najprej nekaj povsem tehničnih stvari. Izlet v neznano ni bil zares izlet v neznano. Zelo dobro sem vedela kam grem... v neznano je bilo zato, ker kljub splošnemu poznavanju imena in določenih podrobnosti kraja, nisem vedela kaj pričakujem in kaj bom lahko videla. Gre se za Benetke.

Morda se vam zdijo zgornje trditve pretirane? Ja in ne... Kot sem že napisala. V šoli smo se seveda dosti učili o Benetkah...ampak bolj o njigovem gospodarskem in političnem položaju v določenem času Evropske zgodovine...manj pa smo se vanj poglabljali s turističnega stališča.

In ko so me prijatelji spraševali: "Zakaj Benetke?" je bil odgovor zelo preprost: "Ker tam še nikoli nisem bila." Po drugi strani pa so z vlakom le dve uri dvajset minut in malo več kot devet evrov oddaljene od Gorice... Zakaj ne, torej? No pa pejmo na poročilo, končno... :)

Zjutraj mi niti najmanj ni bilo jasno kaj točno se dogaja... zakaj se mi oglaša telefon. Potem pa je v moje sanj in spanja željne možgane končno šinilo: "Na izlet gremo" Pakiranje in odhod do pekarne po svež kruh (ja, Vipava ima pekarno:)) sploh ni bilo več tako težak.

Pot do Gorice je minila mirno... pretvarjali sva se, da sva japonski turisti in skačeva s fotoaparatom okrog... Najbrž ubogemu U* ni bilo vse povsem jasno, saj je imel drug cilj kot midve z M*. V Gorici smo družno ugotovili, da nobeden ne ve, kje se nahaja postaja "Gorizia centrale." Ravno ko je voznik rekel, da naju ima dovolj in da naju bo vrgel iz avta... se je - na olajšanje nas vseh- pojavil znak... in oranžna stavba (=železniška postaja).

Kupovanje vozovnic je teklo v italjanščini - kar je bil del dogovora,(za formalnosti uporabljava italjanščino, da jo nekoliko ponoviva) ostalim potnikom pa smo nezavedno odgovarjali z "oui" namesto s "si" :$ wps... Vožnja do Benetk je minila precej mirno... in požrešno... bile sva brez fruštka.

jutri

Jutri me čaka potovanje v neznano...no vem kam grem..ampak kaj bo tam in kaj bo na poti? Bw

a ni ravno to najboljše...
ste že kdaj poskusli kej tazga?

zatišje

zaradi dejstva da ta blog občasno prečekira dotična oseba, ne smem poročat o največih neumnostih tega tedna.

lahko pa vam posredujem seznam vseh rednih študentov četrtega letnika...neki računalničar na našem faxu je zašuštral zadeve in vse skupaj poslal kar vsem...popravek pa tud ni bil nesporen...

počasi me mineva študirat na faxu, kjer ti razlagajo kako pomembno je varstvo osebnih podatkov, nato pa počnejo...eh...bomo potegnli absolventa in šli študirat v tujino?

delo na diplomi trenutno stagnira :( z mentorico se nekako ne moreva uskladit z njeno boleznijo... morde naslednji teden...dršte pesti ;)

je to sploh odnos?

V štirih letih nisem uspela tako zasovražit ljudi, ki delajo na našem faksu kot ravno ... v enournem sestanku.

Zakaj? Po kratkem monologu v katerem so nam postregli z osnovnimi informacijami, se je začel smeh in hihitanje na govorniškem odru. Sej ne rečem, lepo so predstavili problem, povedali svoje pomisleke in dejstva. ampak debate pač niso znali vodit.

Odgovori na vprašanja so bili iz minute v minuto bolj nekorektni in na čase že celo ponižujoči. Ko ti nekdo odgovarja na vprašanja o dejstvih, ki bodo v veliki meri vplivale na življenje v naslednjih parih mesecih, pa koneckoncev tudi dolgoročno pustili vtis... odgovarjajo skrajno neresno med hihitanjem. Tak odnos in to, da dejansko lahko povedo le to, da niso pripravljeni in bomo zato mi nasrkali, ti da mal mislit.

In če me je v vsej stvari Informativnega sestanka s prodekanjama za dodiplomski in podiplomski študij na FDV še najbolj moti je to, da mi dajo jasno vedeti, da niso razmišljali o stvareh do prejšnjega meseca in da seveda niso pripravljeni. Pogreje seveda izjava, kako nas nočejo izgubiti in kako naj pridno študiramo še naprej, da bomo pravočasno diplomirali in se vpisali na dodiplomski študij. Za vzpodbudo? Ne, zato, da bodo one imele službo in se nam bodo lahko še naprej hihitale... Seveda se jim je po eni uri hihitanja že zelo mudilo, da gospe iz obeh referatov niso mogle počakat niti na konec sestanka...

Tako vedenje nekako prenesem pri trinajstletnicah, še nekako toleriram pri osemnajstih, ampak pri svoji akademski izobrazbi (in parih letih delovnih izkušenj) bi bilo morda fajn razvit tudi en profesionalen način obnašanja... alpa zamenjat službo?

To, da me stvar razjezi tudi čez en dan (ko ponavadi pozabim 99% stvari, ki so me jezile), pove dovolj...komentarji na FB tudi govorijo svojo zgodbo... Priznam, da se bom resno vprašala, al bi nadaljeala študij na faxu, kjer ima osebje tak osnos (ne govorim o profesorjih... to je drugo poglavje, saj so na naši katedri rejs fajn...v večini ;))

čebelice

drobne in mnogoterne- navadno

Danes se jih je kar nekaj odločilo, d hočejo postati moje prijateljice ali sovražnice, nisem prav razumela njihovega letenja okrog glave. Ampak res so bile... sitne :(

najprej smo šli pogledat "amerikance" (o tem sem že pisala ) ... prav brez strahu ali kakršnih koli problemov... ampak...in takoj po pregledu enega samega panja, se mi je pridružila prijateljica številka1. Seveda čebelje govorice nisem razumela, zato sem ji s kretjami (beri mehanjem okoi glave) poskusila dopovedati, da se danes ne bi družila z njo...

odšla sem k drugemu deleu čebel- k tistim v hiški (tudi o tem sem pisala v istem pripevku). Mal pomeditirat medtem ko čebele pridno letajo v in iz panja. Res...ful huda stvar... od strani gledat... in pridejo, se na vratih mal pogovorijo, pa grejo - ene notr, druge vn.

Ampak takoj za tem, ko je v bližino prišel tata, se je pojavila tudi prijateljica številka2. Tudi s to sva imeli probleme z razumevanjem.... In spet sem poskusila pobegniti, medtem ko sem ji z rokami poskusila povedati, da je vstopila v moj osebni prostor in da se mi to niti najmanj ni všeč.

Med sprehodom po (majhnem) sadovnjaku smo opazili mnoge sledi jelenov in srnjakov...ampak še prej ko sem jih dobro videla, je bila že tu prijateljica številka 3. Ampak ne tokrat sem jo poskušala ignorirat in ugotavljala, da gre za zares veliko žival - odtisi v zemlji so bili podobni konjskim (ok, lih en piklčk manjši)...do neke mere je šlo...dokler se nismo (končno) odpravili domov.

Popoldne pa sem na sprehodu ugotovila, da imam otečeno uho...jei

Aleluja!

Prou zrejs sm se vslila de bom slišala spejt ta fajni usklik. Kar opajala sm se u zvokih... tku lepu je blu slišat... kr.. ja... nejki rejs lejpga se je zgodilu! Že dougu nazaj, sam učjri smo se spejt spovnli in ... a kej nej rejs fajn?

kljub temu de sm bla lejtos še posjbi raztrjšna in so mi misli uhajale kar nejkm; morde je pa lih kombinacija zvončkaste jakne, sedenja in ignoriranja vsega baročnega okraševanje vigilije (predvsem zvočnega, če odštejmo gužvo) pomaglu de sm drugači doživlala vso stvar... morde se včasih preprostu ni vrednu tok trdudit usje najbel dožiut... zdwosti de si in se prepustiš (od časa do časa).

Ja glede baročnega okraševanja (beri: nategavanje maše s petjem, obleke, gužva, ipd) ostajam istega mnenja... ne pomaga prou neč, kvečjemu greš od maše z občtkm, de si zpravu dvej uri, od ktjrih nisi odnjsu niti tolk kolkr odnjesš z enim križm ku greš mim kapelce.
morde se kdu ne bo strinju z mano, sam... no, kar nej povej...bomo udarli eno debato... rada bi se pustila prepričat (pod dobrimi argumenti seveda)...

in seveda:

Aleluja!
Kristus je vstal!
Veselimo se in vstanimo tudi mi!

Za mamice in očete

Začel se je čas, ko je dela dosti, rožice poganjajo zuni ipd...

tokrat bel zares kot prejšnjič prosim vse, k poznajo starše otrok, ki so mlajši od štirih let (otroci ne starši), da jih spodbudite in rešijo anketo.
na tem linku:
http://www.1ka.si/main/survey/index.php?anketa=738

gre za šolski projekt, ampak res bi ble najbel hvaležne, da bi pomagali...
aja, gre se pa o otroški hrani...

hvala

fokusna skupina

Včasih se zgodi, da nekdo potrebuje pomoč...
In pomaganje je včasih čisto prijetno...

Ampak kako si nabereš folk za fokusno skupino (skupina, ki se pogovarja o neki temi) je bilo vedno dobro vprašanje... zdej recimo se iščejo srednješolci, ki uporabljajo internet...
pozna kdo koga?
aja, fajn j če so iz naših kwoncu... :P

Današnji dan

Počutim se kot da je petek, morda zaradi dežja. Ampa ves dan je eno samo tekanje gor in dol, po drugi strani pa zelo umirjeno.

Začelo se je s poskusnim testom, nadaljevalo s kriznim sestankom: čez tri tedne mora biti stvar zaključena, mi pa še začeli nismo. Ja, ko se Dijevci lotimo oglasne kampanije, se seveda osredotočimo najprej na raziskovanje- fokusna skupina, ene 6 intervjujev, pa še anketa. Sliši se dobro ane? Ja, smo total zagrizli in skoraj pozabili na bistveno- ven mora pridt reklama...oh ja ja...

Tudi na delovnem mestu so danes postregli s presenečenji- dobili bomo nova tla in posledično se bodo zgodile tudi spremembe v pohištvu in postavitvi. :) se že veselim čaranja v ponedeljek, ko bomo iskali idealne rešitve. SUPER!

Obiskat sem šla tudi mentorco. Ne vem kok lahko to objavlam, ampak sem že rahlo obupana, iz večih razlogov in čeprou ni noben zares negativen (vsi govorijo preveč v njeno dobro :P)... oh ja... recimo: jst ji uničim knjigo, ona mi da eno čist novo...

Sedaj pa že tri ure sedim za računalnikom in ugotavljam kakšno hrano jejo dojenčki, kaj mamice pazijo, ko izbirajo sadne kašice, o čem se kregajo, zakaj se kravjega mleka ne sme dajati otroku mlajšemu od enega leta...

zato...poglejte si eno bel carskih reklam...pardon: oglasov

Sledi pa seveda še spis o tem ali nas tehnologija osvobaja ali nas nadzoruje. Mislim, da bom zagovarjala drugo tezo...mi je belj všeč :) eni ajdija?