Here, There and Everywhere

Ja, u bistvi še nism razložila zakaj ma blog tako ime.

Ja, za imenom se vedno skriva nek skrit pomen, morda celo filozofija življenja... ampak ker gre zame, temu ni tako.
Hotela sem neko splošno ime, ki ne napoveduje da se bo blog ukvarjal zgolj z eno stvarjo.

In ker ta splošnost, po naključju sovpada z naslovom pesmi od The Beatles, se seveda nism upala upret skušnjavi, da za blog izberem tisto ime, ki mi je prvo padlo na pamet.

In res - tematika naj bi se sprehajala tukaj, tam in sploh povsod. Pač, glede na to, kaj mi v trenutku navdiha pade na pamet.

In trenutno je moj navdih precej prazen.

-----------------------------------
dodajam še link, do pesmi

čebelica leti z neba...

leti, vse nižje,
vse nižje in vse bližje
čebelica leti z neba...

No sej vsi poznate to pesm od Otona Župančiča - sej je nje?

V bistvu je zanimiva zgodba okol tega naslova ali zakaj danes pišem o čebelicah.
gre pa takole:

že štiri dni sem ločena od svoje Hruške. Skrbi me, če jo je od takrat obiskala še kakšna čebelica, saj sm ravno gledala film, v katerem so se čebele odločile štrajkt.

oh, boga moja Hruška... morda sploh ne bo mejla jagod!
TRAGEDIJA vam povem!

:)

no no, zdej pa h resnim stvarem. Ja, ravnokar sm si pogledala Da bi muvi.

Že na samem začetku sem bila zgrožena nad kulturo čebel kot jo predstavljajo v filmu.

Živijo v velikih družinskih stanovanjih - kar je že samo po sebi ironično, glede na to, da ima pri prav vseh čebelah v resničnem življenju prste vmes en Trot in ena Kraljica. No, vsaj tako jo kliče na začetku. Ko njun odnos napreduje, se stvar spremeni. Kraljica postane le še ... no ne vem kako jo kliče :$ On pa postane le še "ta trot (neumen!)", dokler se prej še Kraljica ne odloči, da ga bo izselila iz hiše, pardon panja.

Ampak, prej al slej pride njena hči u puberteto. Le- ta potem reče materi: "Stara al jst al ti - obe ne morva bit tuki" in Mami ne ostane druzga, ku da se za (neumnim) trotom izseli še sama.

Strokovno se temu reče rojiti... zakaj? pojma nimm, morda zato, k se mamine najstarejše prjatlce skupej z njo spuntajo in naredijo "roj čebel". No, ampak o tem so nas učili v šoli. Učili so nas tudi, da so čebele zelo pridne živali.

Glavni junak filma je ugotovil, da je njihova družba še preveč perfektna. No, ne vem če se je motil v tem, toda svojim "staršem" je razlagal tudi, kako naredijo dve žlici meda letno... Ma to informacijo si je naroe zapomnu, alpa tudi ne. Njihov šolski sistem je namreč dosti bolj učinkovit. Za izobraževanje namreč namenijo točno 9 dni. Mislim, da sm izračunala pravilno. 3 dni osnovne šole, 3 dni srednje šole in 3 dni faxa. Pa če to ni učinkovito šolstvo! Zakaj je naše boljše? Ker čebele nimajo počitnic. :)

No ne bom vas naučila preveč novih stvari o filmu. Ima pač nekaj dobrih in nekaj slabih stvari, kot vedno. Da jih boste vedeli, si boste film morali ogledati sami. Priporočam pa tudi linke, ker so/naj bi bili poučni. Lahko vam samo poanto filma v parih točkah:

• čebele morajo celo življenje delati na istem delovnem mestu - ena čebelica z moškim imenom, se s tem ne strinja,
• ljudje čebelam kradejo med,
• ko ljudje dobijo sodno prepoved za odvzemanje medu čebelam, te ostanejo brez dela,
• ker čebele ne nabirajo več cvetnega prahu, se rože ne oplojujejo več, na hitro poginejo,
• čebele rešiteljice potrosijo umrle cvetove s cvetnim prahom in te kar naenkrat oživijo.

No za konec le še to (naj bi bil vic):

Koliko kock sladkorja ti dam v kavo?
Samo tri - trudim se, da ne bi uporabljal konkurence. (odvrne čebelica)

zelena

Konec s čudnimi naslovi in dolgimi posti?

Ah ne. Dan za računalnikom vskega pusti brez domišljije. Pisanje seminarske naloge najbrž še nikoli ni bilo takooooooo zelo dolgočasno.

Ampak zelena barva je barva bloga, zato je bil čas, da se razpišem o tem. Zakaj naj bi barva pomirjala mi ni povsem jasno- ampak če tako pravijo... bo pa že držalo.
Poleg tega je zelena moja soba, no v bistvu kar obe moji sobi - tako tukaj doma, kot tista v študentskem domu. Mi ne verjameš? Vprašaj kogar koli, ki je že bil v njej. Vsi rečejo le eno: da je .... zelena.

Tudi tema Windowsov (ja še jih uporabljam za operacijski sistem...morda kdaj...) je zelena. Ko zmešaš rumeno in modro barvo dobiš zeleno... v html-ju pa jo zapišemo kot #ff11ff :) In zelene oči so lepe, še posebej če pomislim na Kanadčana iz Mt. St Michela (na žalost njegove fotke nimam). in še bi lahko naštevali.

Fotka je iz Roscoffa

Sprehod v brsteči spomladanski naravi te pusti popolnoma pod vtisom ... zelene barve.

In kmalu ugotoviš tisto, pred čimer si si do sedaj lahko zatiskal oči - narava vpliva nate, spreminjanje letnih časov, valovanje morja, lunine mene, krajšanje in dalšanje noči ... vse povezano z naravo. Še posebej pa zeleni travniki in zeleni gozdovi. Polni popkov, ki nestrpno čakajo, da se razpočijo in pokažejo svojo lepoto.

jagode tako ne cvetijo le v moji sobi, temveč tudi v naravi. Vse polno cvetov. Nikogar se ne more premagati, da ne bi pomislil na čas, ko ješ gozdne jagode kot corn flakes iz vrečke. Ampak kot vedno se postavi vprašanje kdaj - Kdaj jagode dozorijo?

Vsako leto posebej si hočem take stvari zapomniti, vendar ne gre. Vedno znova pozabim. Včasih, ko sem še kot mlada deklica hodila na vrt in nabirala vrtne jagode, sem vedela koliko časa potrebuje zelena jagoda, da postane rdeča.

Ampak - starejši kot si, bolj si neumen.

Bo že držalo :P

Tjaška in regrat z jajci

V petek so se zame in za mnoge druge začele počitnice, no bolje rečeno učitnice. Dela za fax namreč ne zmanjka in tako sem si zadala naslov tedna:

"Tudi pisanje seminarskih nalog je lahko zabavno"

In kako mi gre?

V soboto sem prekopirala dosedanje delo in šla popoldne na ene štirurni sprehod do Marije Snežne nad Gočami. Torej ni blo hudga od mene.

Na sliki lohk vidite mojega najlepšega Rjavookega spremljevalca Aša.

Vendar se sobota še ni zaključila, sledil je še en obisk, kasneje pa še... no ja, sm Primorka al nisem- OSMICA na Vrabčah. Morda se boste vprašali kaj je tam zanimivega? Dragi moji, Vrabče se že štejejo za Kras - torej imajo tam dobro vino in še boljši liker. Tudi tokrat se mu nismo uspeli upreti. Super družba in super hrana in pijača :)

In to je bil tudi glavni razlog za prespano jutranjo pridigo- ja sam pridigo :).
Nato pa je po načrtih sledilo pisanje seminarske naloge. No ja... v resnici sem počela nekaj za seminarsko nalogo. V Črni Kal smo se odpravili štirje nadobudni plezalci iz Vipave.

Dan je bil kar najbolj primeren za plezanje (ali opazovanje z udeležbo, kot bom zapisala v seminarski nalogi ;) Odšli smo kar v zadnje sektorje, kjer smo se lotili (pre)težkih smeri. Ko sem nad svojimi plezalskimi sposobnostimi že skoraj obupala, so me poslali plezat Regrat z jajci in Tjaško(ja, od tod naslov), pa še eno, ki ji ne vem imena. Da ne bo pomote - nobene nisem splezala do vrha (za tiste, ki ste seznanjeni z ocenami), ampak plezanje se mi še nikoli v življenju ni zdelo tok fajn.

V prvi smeri so nama družbo delali Polde, Joško, Grega in dva Neimenovana martinčka. O martinčkih v Črnem Kalu bi se dalo povedati marsikaj. Na pogled ničkaj prijetne živali se v tem kraju obnšajo že skrajno neprimerno. Ljudi so namreč že tako vajeni, da jih je že skoraj nemogoče spoditi iz edinega grifa, ki ga lahko v smeri primeš. Če pa se teh malih plazilcev še bojiš lahko od tod nastanejo nepozabne burke, ko morajo izkušeni plezalci napeljati in nato pobirati komplete v Prečki (ena lahka smer), saj se tam nahajajo - glej ga zlomka - ZLOBNI martinčki!

Vse skupaj pa je pri moškemu (resnejšemu) delu ekipe, kot pri ženskem privedlo do huronskega in tihega smeha - nismo smeli pozabiti na vse ostale plezalce, ki se ob plezanju ne zabavajo tako glasno, kot to počnemo... no ja, režali smo se.

Ampak jutri, jutri pa začnem s pisanjem seminarske naloge. Upam, da ne po študentkem pregovoru:

Ne prelagaj na jutri kar lahko storiš pojutrišnjem.

Kako bo Hruška dobila prvo jagodo

Naslov bo jasen šele ob koncu samega pousta.

Najprej bom, kot se spodobi, razložila svoje motive, zaradi katerih odpiram ta - že nevem kateri blog, prek katerega imam, za razliko od prej, resen namen oznanjati resnico in poučevati ljudi... :)
no, ni lih tako, ampak namen je resen in tudi to šteje :)

Zakaj pisati blog? Vsak ima svoje razloge... moji so najbrž v tem, da se zadnje čase bolj aktivno srečujem s posamezniki in podjetjem, ki se s tem aktivno ukvarjajo.

Pa tudi sama berem in spremljam blog ali dva, tako, iz radovednosti in zanimanja za življenja drugih. Seveda ne smem pozabiti na Blogorolo, ki me spomni, da še obstajajo normalni ljudje, ki znajo razmišljati in razumno razmišljati.

Sedaj pa k naslovu.
S cimro že dalj časa trepetava za usodo najine Hruške, po sorti navadna vrtna jagoda. Bo obrodila vsaj en plod? Je bil sprehod nekega davnega sončnega sobotnega popoldneva vreden truda? Bo opravičila najbolj usekano ime, ki ga jagoda lahko premore?

Hude dileme. Ampak želje rastejo v resničnost... vsaj v tem primeru :)

Biologijo srednje šole sem prespala, ampak v trenutku, ko se je v najino sobo naselila Hruška, sem to stanje obžalovala... Postavilo se je namreč vprašanje: Kako pripraviti jagodo do plodov, če raste v zaprtem prostoru. To pomeni, da je ni čebelice, ki bi se lahko prišla nahranit z njenim cvetnim prahom.

Ampak, ja ena jagoda je kljub obiskom marjetic in regrata uspela preživeti. Začela je rasti. Ko sem jo včeraj zapustila je že kazala znake rasti. In morda se ji bo pridružila še kakšna :)