Včasih vse potihne.
Okoli nas in v nas.
sobota, 26. december 2009
sobota, 19. december 2009
šansonski december
Ugotavljam kako zelo je mesec december povezan s šansoni. Rada delim z vami ;)
Najprej sem bila navdušena nad koncertom Mourone, 12.decembra. Skoraj že kupila vstopnice, potem si premislila (družba in to), potem si je družba premislila, a sem imela že drugačne plane. Škoda. Verjamem, da bi v Brelovih šansonih zelo uživala.
14. decembra ste se lahko spomnili na rojstni dan, enga človeka, ki ga vsi poznate vsaj po imenu. Ste že kdaj slišali za Frana Milčinskega Ježka? Dokler sem ga poznala le po imenu sem si mislila... de je bedn. Potem pa sem enkrat po naključju kupila njegov CD... (o tem ste že brali tu), Jeah. Tip je car! Njegove pesmi so vedno zabavne, da se nasmeješ do solz. Ko pa si jih obrišeš, se še konkretno zamisliš... Recimo Birokrat.
Prav tako 14. decembra sem v Mladinskem gledališču (ja, dala sem mu še eno priložnost, po tem spodrsljaju) ogledala predstavo Krizantema na klavirju. PRepevani so bili šansoni Svetlane Makarovič. Ne morem reči, da mi je direktnost avtorice posebej blizu, čeprav jo globoko spoštujem... ker si upa. In z veseljem bi še enkrat, v zavetju svoje sobe preposlušala vse pesmi, ki smo jih imeli šanso slišati v predstavi.
Danes, 19. decembra praznujemo še en rojstni dan. Tu za to gospo ste gotovo že slišali. Edith Piaf. Poglejte si samo to pesem, da ne bo vedno znova Je ne regrette rien, k ste ga najbrž (tako kot jaz) že rahlo siti.
Seveda pa ne gre pozabiti tudi današnje oddaje Igramo se z zvezdami, ta šansonska oddaja. Predstavili so se Branko Završan (nikoli ne škodi kej slišat), Boris Cavaza (šmenta za teg pa nič ne dobim) :((, Jure Ivanušič (tudi tega in tega se ne splača preslišat) in Lara Jankovič (pa še to).
Priznam, da me kot naključnega gledalca ne bi zelo pritegnila. Za večino izvajalcev vem, da so mi bile marsikatere pesmi bolj všeč od izvajanih, ampak... no ja, vsaj do neke mere mora ta oddaja slediti konceptu vseh ostalih. Naslednjo soboto, torej na božič, se bodo posvetili jazzu. Mislim, da ne bo škodilo mal pogledat.
Uživajte v vsaj enem šansonu ta december.
Jaz pa bom vmes razmislila o nakupu novega CDja z najboljšo glasbeno zvrstjo. ;)
Najprej sem bila navdušena nad koncertom Mourone, 12.decembra. Skoraj že kupila vstopnice, potem si premislila (družba in to), potem si je družba premislila, a sem imela že drugačne plane. Škoda. Verjamem, da bi v Brelovih šansonih zelo uživala.
14. decembra ste se lahko spomnili na rojstni dan, enga človeka, ki ga vsi poznate vsaj po imenu. Ste že kdaj slišali za Frana Milčinskega Ježka? Dokler sem ga poznala le po imenu sem si mislila... de je bedn. Potem pa sem enkrat po naključju kupila njegov CD... (o tem ste že brali tu), Jeah. Tip je car! Njegove pesmi so vedno zabavne, da se nasmeješ do solz. Ko pa si jih obrišeš, se še konkretno zamisliš... Recimo Birokrat.
Prav tako 14. decembra sem v Mladinskem gledališču (ja, dala sem mu še eno priložnost, po tem spodrsljaju) ogledala predstavo Krizantema na klavirju. PRepevani so bili šansoni Svetlane Makarovič. Ne morem reči, da mi je direktnost avtorice posebej blizu, čeprav jo globoko spoštujem... ker si upa. In z veseljem bi še enkrat, v zavetju svoje sobe preposlušala vse pesmi, ki smo jih imeli šanso slišati v predstavi.
Danes, 19. decembra praznujemo še en rojstni dan. Tu za to gospo ste gotovo že slišali. Edith Piaf. Poglejte si samo to pesem, da ne bo vedno znova Je ne regrette rien, k ste ga najbrž (tako kot jaz) že rahlo siti.
Seveda pa ne gre pozabiti tudi današnje oddaje Igramo se z zvezdami, ta šansonska oddaja. Predstavili so se Branko Završan (nikoli ne škodi kej slišat), Boris Cavaza (šmenta za teg pa nič ne dobim) :((, Jure Ivanušič (tudi tega in tega se ne splača preslišat) in Lara Jankovič (pa še to).
Priznam, da me kot naključnega gledalca ne bi zelo pritegnila. Za večino izvajalcev vem, da so mi bile marsikatere pesmi bolj všeč od izvajanih, ampak... no ja, vsaj do neke mere mora ta oddaja slediti konceptu vseh ostalih. Naslednjo soboto, torej na božič, se bodo posvetili jazzu. Mislim, da ne bo škodilo mal pogledat.
Uživajte v vsaj enem šansonu ta december.
Jaz pa bom vmes razmislila o nakupu novega CDja z najboljšo glasbeno zvrstjo. ;)
Zeleno
Nekaj časa nazaj sem imela opravke na Strojni fakulteti. In to me je zelo prijetno presenetilo:
Kulsku nje?
Na lep, celo prisrčen način me je naleka prepričala, da sem vzela le eno brisačko, čeproav navadno vzamem dve. In tako počnem tudi še sedaj...
Na lep, celo prisrčen način me je naleka prepričala, da sem vzela le eno brisačko, čeproav navadno vzamem dve. In tako počnem tudi še sedaj...
puščava
Danes je v Vipavi zelo sneženo. Ampak ne tako kot smo vajeni drugod. Povsod so snežni zameti. Kako lepo je videti naravo na delu. V tem primeru veter.
Majhne snežene sipine so povsod okoli. Nekaj, česar še nikoli v življenju nisem videla. Ne vem kaj točno pravijo po poročilih... ampak izmeriti koliko snega je zapadlo tukaj je ... štos. V razdalji koraka lahko pridemo do kolen v sneg in na tla brez snega.
Naše male snežene sipine so carske!
In burja tudi...čeprou je kar ni :(
Majhne snežene sipine so povsod okoli. Nekaj, česar še nikoli v življenju nisem videla. Ne vem kaj točno pravijo po poročilih... ampak izmeriti koliko snega je zapadlo tukaj je ... štos. V razdalji koraka lahko pridemo do kolen v sneg in na tla brez snega.
Naše male snežene sipine so carske!
In burja tudi...čeprou je kar ni :(
ponedeljek, 14. december 2009
Ne-zelo-primorsko
Kot prava Vipavka pač lahko povem, da sem posebej vesela vode v trdnem agregatnem stanju.
Sneg je, glej zunaj sneg je.
V Vipavi pa še burja. :D
Sneg je, glej zunaj sneg je.
V Vipavi pa še burja. :D
torek, 8. december 2009
Miklavžev koncert
Če se v Slovenski prestolnici praznično vzdušje mesta najavi s slovesnim prižigom lučk, se v Vipavi to zgodi z Miklavževim koncertom Kulturnega društva Vipavski tamburaši (blog in FB).
Koncert na katerega se vsak pameten človek odpravi 15 minut pred uradnim začetkom. Ne bom omenjala glavnega razloga zakaj sem se v dvorani pojavila, ko je že zmanjkovalo stojišč. To sta pazili tudi dve slovenski gospe, ki sta se, po Šifrarjevem principu "Ne dam, svoje hruške ne dam," borili za svoj razgled na oder.
"Pa dejte se prmknt, k n vidmo n wdr."
"Ja gospa, kej n vidste, de ni nikjer prostora za stat."
"Me n briga, jst n vidm n wdr, dejte se kam drgam."
"Gospa, če vm pravim de ni placa, kej vidste ukul sjebe."
"Jah,... ste mejli pridt 5 minut prej, de bi se lohk usjdli."
"Gospa mene n mwti, če stojim."
"Ja, ma mi pej n vidmo n wdr. Umknte se bel kje." (in kaže na prostor,kjer sta na kvadratnem metru parketa stlačena vsaj dva osebka)
"Ma kej točnu vm nej jasnu!? Nimm se kam drgam dt. Če vm kej ni prou bejžte vi kej kamr mi kažste de nej grem."
"Ma... joj no. Umknte se. K prou n vidmo n wdr."
Ko ugotovim, da se pogovarjam s (brez zamere) dokaj tišično vipavsko (najbrž tudi slovensko) gospo (tema za kakšno drugo objavo), ki jo skrbi samo in zgloj njena lastna rit, ji brez slabe vesti pokažem hrbet in se res lepo namestim.
Slišim, da še kar preganja moteče ljudi. Nakar ji nekdo, tudi sam očitno sit te ...vsak bi drugače poimenoval...stvari, odvrne: "Glasbo se pride poslušt, nje gljdt." Kar smejat se mi začne.... :D
Čez par momentov se koncert začne. Najprej se predstavi starejša skupina. Seveda ne razočarajo. Nato so se predstavili gostje MePZ Duri s Cola. Predstavili so dve popevki. Super so peli... koreografijo, ki so jo imeli, bi najbrž lahko tudi spustili, ampak nastop pri Mariu (lani enkrat) pač terja svoje. In ni bilo moteče, prej... simpatično.
Otroška skupina me je zares še najbolj navdušila s Pravljico o mavričnih ljudeh in Pustite nam ta svet. Zadnjo sta namreč zapeli deklici ob spremljavi tamburic. Otrpkim glasovom vedno oprostiš kakšno napako. :D
Tudi mladinski orkester ni razočaral. Zaigrali so kar nekaj zelo modernih skladb, med drugim Pirate s karibov, dve skladbi Beatlov pa še ene dve. Večino ob spremljavi solistov na tolkalih, bobnih, prečni flavti, električni kitari, klavirju...
V splošnem lahko rečem, da bi bil koncert, če ne bi bilo preljubih prej omenjenih gospa, zelo blizu popolnosti. Na žalost jih je rahlo zafrkavalo tudi ozvočenje. Nekatere soliste je bilo tako slišati preveč, drugih sploh ni bilo. To bi bilo torej ideja za izboljšanje.
Drugače pa Vipavskim tamburašem želim še veliko takih koncertov, predvsem pa takih super modernih in poslušljivih skladb (ki mimogrede morda le niso tako enostavne za izvajanje).
Seldita torej e božično-novoletna koncerta. Komaj čakam!
Koncert na katerega se vsak pameten človek odpravi 15 minut pred uradnim začetkom. Ne bom omenjala glavnega razloga zakaj sem se v dvorani pojavila, ko je že zmanjkovalo stojišč. To sta pazili tudi dve slovenski gospe, ki sta se, po Šifrarjevem principu "Ne dam, svoje hruške ne dam," borili za svoj razgled na oder.
"Pa dejte se prmknt, k n vidmo n wdr."
"Ja gospa, kej n vidste, de ni nikjer prostora za stat."
"Me n briga, jst n vidm n wdr, dejte se kam drgam."
"Gospa, če vm pravim de ni placa, kej vidste ukul sjebe."
"Jah,... ste mejli pridt 5 minut prej, de bi se lohk usjdli."
"Gospa mene n mwti, če stojim."
"Ja, ma mi pej n vidmo n wdr. Umknte se bel kje." (in kaže na prostor,kjer sta na kvadratnem metru parketa stlačena vsaj dva osebka)
"Ma kej točnu vm nej jasnu!? Nimm se kam drgam dt. Če vm kej ni prou bejžte vi kej kamr mi kažste de nej grem."
"Ma... joj no. Umknte se. K prou n vidmo n wdr."
Ko ugotovim, da se pogovarjam s (brez zamere) dokaj tišično vipavsko (najbrž tudi slovensko) gospo (tema za kakšno drugo objavo), ki jo skrbi samo in zgloj njena lastna rit, ji brez slabe vesti pokažem hrbet in se res lepo namestim.
Slišim, da še kar preganja moteče ljudi. Nakar ji nekdo, tudi sam očitno sit te ...vsak bi drugače poimenoval...stvari, odvrne: "Glasbo se pride poslušt, nje gljdt." Kar smejat se mi začne.... :D
Čez par momentov se koncert začne. Najprej se predstavi starejša skupina. Seveda ne razočarajo. Nato so se predstavili gostje MePZ Duri s Cola. Predstavili so dve popevki. Super so peli... koreografijo, ki so jo imeli, bi najbrž lahko tudi spustili, ampak nastop pri Mariu (lani enkrat) pač terja svoje. In ni bilo moteče, prej... simpatično.
Otroška skupina me je zares še najbolj navdušila s Pravljico o mavričnih ljudeh in Pustite nam ta svet. Zadnjo sta namreč zapeli deklici ob spremljavi tamburic. Otrpkim glasovom vedno oprostiš kakšno napako. :D
Tudi mladinski orkester ni razočaral. Zaigrali so kar nekaj zelo modernih skladb, med drugim Pirate s karibov, dve skladbi Beatlov pa še ene dve. Večino ob spremljavi solistov na tolkalih, bobnih, prečni flavti, električni kitari, klavirju...
V splošnem lahko rečem, da bi bil koncert, če ne bi bilo preljubih prej omenjenih gospa, zelo blizu popolnosti. Na žalost jih je rahlo zafrkavalo tudi ozvočenje. Nekatere soliste je bilo tako slišati preveč, drugih sploh ni bilo. To bi bilo torej ideja za izboljšanje.
Drugače pa Vipavskim tamburašem želim še veliko takih koncertov, predvsem pa takih super modernih in poslušljivih skladb (ki mimogrede morda le niso tako enostavne za izvajanje).
Seldita torej e božično-novoletna koncerta. Komaj čakam!
Praznične melodije po Vipavsko
V domačem kraju obstajajo trije kulturni dogodki, pri katerih je v interesu vsakega gledalca, da se v dvorani pojavi vsaj 20minut pred predstavo. To so koncerti naslednjih:
Takrat se tudi sama odpravim proti prireditvenemu prostoru nekoliko prej in otrej ne po logiki: koncert se začne ob 18h, do tam imam 2minuti hoje, torej štartam dve minuti do. V teh primerih je dobro izračunati tudi čas, ki določa pravico do sedeža (po principu prvi pride, prvi melje), vsaj 15min.
Včasih sem verjela, da je to tista "težka" glasba, torej težka za izvajanje, predvsem pa za poslušanje. Mnenje sem spremenila nedolgo nazaj, no kakšno leto dve nazaj. Ne vem že točno, kako je prijateljici uspelo, da me je prepričala najprej na revijo pihalnih orkestrov (severne primorske, najbrž).
Če ne bi sedela, bi me od presenečenja posedlo. Ne samo da je bila glasba poslušljiva, bila je naravnost carska! Razen skladbe ali dveh (ki so v spominu že skoraj zbledele) ni bilo slišati "pleh muske." Ob tem presenečenju sem dala priložnost še tamburašem. In od takrat sem reden gost vseh treh (v dejstva zakaj so tri se ne bom spuščala - vam priporočam isto ;)).
- Vipavski tamburaši (blog in FB),
- Tamburjaši in
- Pihalna godba Vrhpolje-Vipava.
Takrat se tudi sama odpravim proti prireditvenemu prostoru nekoliko prej in otrej ne po logiki: koncert se začne ob 18h, do tam imam 2minuti hoje, torej štartam dve minuti do. V teh primerih je dobro izračunati tudi čas, ki določa pravico do sedeža (po principu prvi pride, prvi melje), vsaj 15min.
Včasih sem verjela, da je to tista "težka" glasba, torej težka za izvajanje, predvsem pa za poslušanje. Mnenje sem spremenila nedolgo nazaj, no kakšno leto dve nazaj. Ne vem že točno, kako je prijateljici uspelo, da me je prepričala najprej na revijo pihalnih orkestrov (severne primorske, najbrž).
Če ne bi sedela, bi me od presenečenja posedlo. Ne samo da je bila glasba poslušljiva, bila je naravnost carska! Razen skladbe ali dveh (ki so v spominu že skoraj zbledele) ni bilo slišati "pleh muske." Ob tem presenečenju sem dala priložnost še tamburašem. In od takrat sem reden gost vseh treh (v dejstva zakaj so tri se ne bom spuščala - vam priporočam isto ;)).
Koncerti si sledijo po naslednjem vrstnem redu. Miklavžev koncert pripravi Kulturno društvo Vipavskih tamburašev, božična koncerta pa odigrajo Tamburjaši, in odpiha Pihalna godba Vrhpolje-Vipava. Vsak na svoj dan, da ne bo pomote.
Prvi v sklopu je torej Miklavžev koncert Kulturnega društva Vipavskih Tamburašev. Doživljajski spis na to temo pa v naslednji objavi.
sobota, 5. december 2009
Miklavž
Zmedena oseba: "Kej lejtos si pisla Miklavži?"
Kosoblejka:"Nje"
ZO: "Ku de nje?!"
K: "Jah..."
(Ni se mi dalo spet ubadat s problemom kraja kjer bi pismo odložila)
ZO: "Jst sm mu pa pisu."
ponosno doda
"Sm mu napisu mail! miklavz afna gugl pika si"
Kosoblejka:"Nje"
ZO: "Ku de nje?!"
K: "Jah..."
(Ni se mi dalo spet ubadat s problemom kraja kjer bi pismo odložila)
ZO: "Jst sm mu pa pisu."
ponosno doda
"Sm mu napisu mail! miklavz afna gugl pika si"
petek, 4. december 2009
bolje pozno kot nikoli
Ne da ne bi imeli časa, ne da bi nam manjkalo idej, niti ne gre za pomanjkanje materiala. Preprosto se s cimro nisva spravili k delanju adventnega venčka.
Adventni venček je bil narejen po principu praznjenja predala (dobesedno). V vsej svojem sijaju pa se bo pokazal v zadnjem tednu našega pričakovanja božiča. In čeprav nisva umetnici, se lahko vseeno pohvalim, da sva dali vse od sebe in se zares potrudili.
Adventni venček je bil narejen po principu praznjenja predala (dobesedno). V vsej svojem sijaju pa se bo pokazal v zadnjem tednu našega pričakovanja božiča. In čeprav nisva umetnici, se lahko vseeno pohvalim, da sva dali vse od sebe in se zares potrudili.
Z začetka našim sosedam ni bilo povsem jasno ali gre za štos al ne:
Ampak na koncu je izpadlo že bolj pošteno, čeprav definitivnu ne običajno.
sreda, 2. december 2009
torek, 1. december 2009
Zlomljeni objemi
Lačna od celodnevnega potepanja sem bila le nekaj korakov od najboljšega kebaba v Ljubljani. Med hitenjem pregledujem zgrešene klice, ki so se mi nabrali popoldne. Pritisnem "kliči" ob tistem imenu, ki me je najbolj presenetil. Radovednost me je premagala. Še dva koraka do kebab placa.
"Oj! Si me klicu?"
"Ja, kje si?"
"Sredi Lublane. :)"
"Greš u kino?"
"Ne po kebab"
"Sprašujem te če greš u kino?"
Wps. :D Od tega prijatelja ne slišim tako pogosto, da bi si lahko privoščila reč ne. Njemu in njegovi dragi se pridružim pri geldanju filma... nekaj od Penelope sem slišala (nisem ga prav razumela), drama. Ok. In tako se dogovorim za kino čez 45min. Za las bo šlo. V dom moram odložit vso šaro. Ampak po dosti srečnih naključjih mi uspe. Znajdem se pred Kinoklubom Vič. Malo manj kot en teden je minilo, kar sem bila nazadnje tam.
No zdej pa na film.
Vsebina res na kratko: Bivši režiser, sedaj slepi scenarist se spominja svoje zadnje (zares) ljubezni, medtem ko po ulicah pobira neznanke za... no nima veze.
Zgodbo pripoveduje sinu svoje agentke in prijateljice. Njegova ljubica je bila najprej ljubica nekega španskega bogataša, ki si je od nekdaj želela igrati. Tako pride na avdicijo, naš režiser Marko (če se prou spomnim imena) jo seveda vzame za glavno igralko. Ni mi treba posebej povdarit, da se vanjo zaljubi. In ona vanj. Kar seveda že tako blazno ljubosumnega mogotneža pripravi do blaznih dejanj, kot je pehanje svoje drage po stopnicah. Na koncu pupa pobegne in se pridruži našemu Markotu. Doživita prometno nesrečo, v kateri ona umre, on pa oslepi. Spremeni si tudi ime, ki ga prosim preberis španskim naglasom, Harry Cane ([hƏri kejn]).
Nato pripovedovanje zgodbe prevzame agentka, ki se je ravno vrnila s službenega potovanja. Svojemu sinu torej pove še, da je Harry Cane njegov oče. Pa še nekaj o filmu, ki so ga snemali.
No zdej pa na film.
Vsebina res na kratko: Bivši režiser, sedaj slepi scenarist se spominja svoje zadnje (zares) ljubezni, medtem ko po ulicah pobira neznanke za... no nima veze.
Zgodbo pripoveduje sinu svoje agentke in prijateljice. Njegova ljubica je bila najprej ljubica nekega španskega bogataša, ki si je od nekdaj želela igrati. Tako pride na avdicijo, naš režiser Marko (če se prou spomnim imena) jo seveda vzame za glavno igralko. Ni mi treba posebej povdarit, da se vanjo zaljubi. In ona vanj. Kar seveda že tako blazno ljubosumnega mogotneža pripravi do blaznih dejanj, kot je pehanje svoje drage po stopnicah. Na koncu pupa pobegne in se pridruži našemu Markotu. Doživita prometno nesrečo, v kateri ona umre, on pa oslepi. Spremeni si tudi ime, ki ga prosim preberis španskim naglasom, Harry Cane ([hƏri kejn]).
Nato pripovedovanje zgodbe prevzame agentka, ki se je ravno vrnila s službenega potovanja. Svojemu sinu torej pove še, da je Harry Cane njegov oče. Pa še nekaj o filmu, ki so ga snemali.
Od vedno so mi bile všeč zgodbe z okvirjem. In tudi ta mi je bila kar všeč. Spet se lahko dotaknem stvari o katerih sem že pisala. Ko so stvari same sebi namen, brez da bi kaj posebej povedale al imele sploh kakšno posebno vlogo. Ajde, v tem filmu to ni povsem res, ampak mi pač še vedno ni pretirano všeč. :)
Je pa drgač zanimiv film. Nič več, ni mi bil super fajn, da bi ga hotela še enkrat gledat ali pa bi ga priporočala komurkoli. Je pač... nič posebnega. Normalna ljubezenska zgodba z dodatki razceplene osebnosti in v okviru kvazi filmskega sveta. To je to.
Je pa drgač zanimiv film. Nič več, ni mi bil super fajn, da bi ga hotela še enkrat gledat ali pa bi ga priporočala komurkoli. Je pač... nič posebnega. Normalna ljubezenska zgodba z dodatki razceplene osebnosti in v okviru kvazi filmskega sveta. To je to.
Naročite se na:
Objave (Atom)