FB zadnjič

Še zadnjič sem se vpisala na FB. Navdušena sem bila. Vedno sem odlašala s tem, ker sem vedela, da je mogoče račun le zamrzniti, ne pa popolnoma zbrisati.

Ko pa sem se po FB iskala, kaj točno moram narediti, da bi račun vsaj zamrznila. Kliknila sem na "HELP" in takoj sem na desni strani zagledala vprašanje, ki sem si ga zastavljala. Ne še boljše. Napisano je bilo nekaj v smislu "trajno izbrisati."

Zamrznitev računa se mi je zdela povsem butasta odločitev...zakaj že bi to naredila?
Seveda sem izbrala možnost popolnega izbrisa.

Facebook me je seveda poskušal prepričati naj tega ne storim tako, da je na stran nalimal slike nakaterih mojih FB prijateljev, ki me bodo baje grozno pogrešali. HA! Meni se je zdelo butasto in rahlo patetično.

Še potem, ko sem že kliknila, da bom profil za vedno izbrisala, se je pojavilo opozorilo. Še 14 dni časa imam, da si premislim.

Si bom? Dvomim. :D

mleko

Kot kaže so govorice resnične. V Vipavski mlekarni so prenovili blagovno znamko. Yovilanda že dolgo nisem nikjer zasledila. Sem pa v zameno včeraj zagledala to.
Zakaj točno se mi je na obrazu narisal nasmeh ne bomo... ampak stvar je lušna:

To so dobri stari časi

Ko sem se danes skozi okno avta zrla v temo ob avtocesti sem s kotočkom očesa ujela svetlo ograjo ob njej. Seveda sem se takoj spomnila na tisto zanimivo cesto, ki je zaradi vinjet in avtoceste cez Rebernice, nisem videla že zelo dolgo. Pogrešam jo. Ne maram avtoceste. Rada imam cesto, ki ima karakter. In ta čez Hrušico mi je bila vedno ... CARSKA!

Spomnila sem se na vožnje izpred dveh treh let. Ko je osma lahko pomenila tudi pol enajste. Ampak vsaka vožnja je bila nekaj posebnega. Polna smeha in globokih debat. Bili smo klapa, super smo se razumeli. A zaradi različnih razlogov začeli hoditi v povsem različne smeri.

Pogrešam te poti smeha. Pogrešam tako sopotnike kot cesto po kateri smo se vozili. Ampak... da mi misliti. Vsak trenutek, ki ga živimo je lahko trenutek, ki se ga bomo kasneje spominjali kot "dobre stare čase, ko smo se imeli zakon!"

spletno bančništvo

Prejšnji teden sem dobila mail z vabilom naj se zglasim na banki in prevzamem papirje. Pošteno povedano sem že pozabila, da se Bank@Net naročila. Minilo je že več kot mesec dni.

Najprej sem se razburjala. KAr se internetnih storitev tiče je pač tako, da so instantne, tako za pripravo uporabnikom kot za uporabnike. Zakaj torej Nova KBM potrebuje več kot mesec dni, da za enega povsem normalnega in nič kaj zahtevnega uporabnika uporabi več kot mesec dni?

Morajo programerji za vsakega uporabnika znova pisat kodo? Dejte no! Bodimo resni, za dve kljukci, dva sprintana lista, na katerih so kode (tudi za generiranje kod že dolgo poznamo generatorje!) in še eno napravico, ki jo morajo imeti na zalogi skupaj z navodili.

Priznati moram da sem bila rahlo razočarana. Nobenega certifikata, nič kaj posebej varovanega. NE! Uporabniško ime in geslo. Povsem simpl.

Sej morda je dovolj varno, ampak ljudem, ki so potrebovali toliko časa za neko stvar, ki bi morala biti povsem trivialna... sori, ne morem zaupat.

Poleg bi pričakovala od grafičnih oblikovalcev stran, ki bi bila nekoliko bolj prijetna za oko. Koneckoncev bi še sama lahko spackala kaj takega skupaj, v skoraj dveh mesecih!

Do sedaj je torej spletno bančništvo eno samo razočaranje. A upam, da mi bo kljub temu dobro služilo.

oljke

V četrtek se mi je na zaslonu pojavilo okno spletnega sla s sporočilom: "Hei! V soboto bomo pobirali oljke. Imaš čas?" Kako naj človek reče ne taki ponudbi. Še posebej, ker sem že pol leta nazaj prosila za tako izkušnjo.

Sem Primorka. To je res. Ampak do krajev kjer je morje in rastejo oljke imam (vsaj s stališča vožnje) več kot do prestolnice. Ne bom pridigala, da je Primorska razpotegnjena od morja do skoraj najvišje gore v Sloveniji... to ste že slišali. In zato vsi nimamo vedno priložnosti, da bi se preizkusili v obiranju oljk. Kaj boljšega kot se preizkusiti pri Vinarstvu in oljkarstvu Slavec.

V petek zvečer so me tako prevevala različna vprašanja... tehnična v smislu: se je za oblečt čimbolj raztrgano al bo to čudno? Zjutraj sem med iskanjem mobitela (jah spet nisem vedela kje je) v avto vrgla eno flašo vode in pomislila: "Do zvčer, ko bomo šli na pico, bo že."

Z Gorenjskega konca mi je Raztresena Ana sporočila, da zamuja... naj vozim počasi. Jupi! S Potepinko sva obe pomislili na isto - lahko si privoščiva vožnjo po stari cesti, brez dolgočasne avtoceste. Super!

Že Rbrnice so nama postregle z razkošnim jesenskim okrasjem rdečega ruja. Jesenske barve so se nadaljevale in naju veselile vse dokler... sva sfalile pot in... pod sabo ob morju zagledli dokaj veliko mesto. Sem že omenila, da sva prečkali državno mejo? Jah... imeli sva čas, ampak vseeno sva se odpovedali obisku Trsta. Si ga prihranili za kdaj drugič.

V Izolo sva nato prišli brez problemov. Tudi Mercator, točko srečanja, sva locirali brez velikih problemov. Čeprav nama je izgledal sumljivo majhen, se je izkazal za pravega.

Ana naju je takoj odpeljala v oljčnik svojih staršev. Kjer so naju najlepše sprejeli. Najprej nama je njen oče pokazal okolico, povedal kje je Izola, Trst, Ljubljana, njihova domačija, Hrvaška... super. Človek se boljše počuti če mu je približno jasno kje je, hkrati pa ne ve natančno. :)

Pravi delavci so bili tam seveda že pred nami, zato smo se dela hitro lotili tudi midve. Prestavili smo mrežo pod naslednjo oljko. Seveda sva najprej poskusili kako gre s posebnimi grabljicami. Na koncu sva obe veselo sklenili, da vseeno najraje uporabljava roki. Za višje viseče oljke pa Aninega brata na lestvi. ;)

Ravno smo obrali eno oljko, ko so rekli, da v oljčniku ni več dela. Anina mama naju je posedla in naju kraljevsko pogostila, da nama je bilo že kar nerodno. Za pet minut dela sva dobili super pršutov sendvič (njami), posušene kakije (NJAMI... o tem za kaj je to presenetljivo morda kdaj drugič) ipd.

Potem smo se preselili k domačiji Aninega očeta in spoznali njeno nono. Ta nam je dala blohe (popravi me, kr si nism prou zapovnla). To so predpasniki za obiranje oljk. Sestavljeni so iz enega velikega in zelo uporabnega žepa, v katerega se stavi oljke, ko pod drevesom ni mreže. Nabrano pa smo nato stresali v gajbe.

Med sproščenim nabiranjem so kot navadno potekali pogovori o raznovrtsnih temah. Obnovila sem tudi terminologijo Oljkarstva. Predvsem razliko med besedama "oljka" in "oliva". Že kot mala sem vedela, da se "oni tam gor" kregajo ali bo olje oljčno ali olivno. Gre za sadež ali drevo kaj ne?

Jah... poučili so me da temu ni tako in pri tem postali razburjeni, kot smo Slovenci praviloma, ko nas tujci zamenjajo s Slovaško. Gre torej za zelo pomemben občutek patriotizma (ki ga najbolj podpiram). Razložili so mi (no, Ana mi je to razlagala že prej), da je oliva italjanska beseda, oljka pa slovenska. Tako za drevo kot za sadež. Ker sem se že zdavnaj naučila, da našim slovenistom verjamem toliko kot modnim zapovedim (nikoli nič dobrega v trgovinah torej), sem potegnila z njimi. Uporabljam torej besedo "oljka" tako za sadež kot rastlino. Razpravo o olju pač smtram na tem delu kot popolnoma nesmiselno, sej razumete nje?

Posebnih tehnik za obiranje ni. Svojo spretnost prilagajaš sorti in velikosti. Obirali smo namreč tako oljke, ki so bile malo večje od fižola, do takih, ki so po barvi in velikosti spominjale na slive (sorte sem seveda takoj spustila iz glave).

Obetali smo si tudi ogled strojnega obiranja, vendar smo prišli v tretji oljčnik nekoliko prepozno. Sem pa s kotičkom očesa vseeno zapazila "stroj" in zgleda grozno zanimivo. Ne tako kot stroj za obiranje grozdja. No.. manj strojno deluje. :D

Po končanem delu so nas na kmetiji Slavec postregli kot žaklje brez dna. Pohvale kuharci (in hvala za recept)!

Na poti domov sva razpravljali o tem kako dobro je bilo. V ponedeljek pa sem potepinki še pokazala slikce. Ne vem kaj točno se je zgodilo, toda kar naenkrat fotk ni bilo več tam kjer bi morale bit, še preden sem uspela narediti backup, tako da...vam ostaja le tekst. Pardon.

Definitivno vam priporočam obiranje oljk. Super zabavno in ne preveč naporno (fizično), no morda za spodnjo čeljust :)

Upam, da izkušnjo kmalu ponovim. Še enkrat HVALA Raztreseni Ani za to super izkušnjo.

Nižina neba=nižina gledališča

Včeraj zvečer sem prišla domov polna razočaranja. Ne samo razočaranja. JEZE! Počutila sem se kot da je padla še zadnja gledališka trdnjava.

No, bom začela na začetku. Kot sedaj že ... kar redno, so (Mladinsko gledališče) nas (prebivalce AK) povabili na ogled brezplačne predstave Nižina neba. Objavljeni so bili kar trije termini - sreda, četrtek in petek.

Predstavo sem pričakovala zelo dobre volje in v super družbi. Radovedno sem se spraševala s kakšnim presenečenjem bo Mladinsko gledališče postreglo tokrat. Predstava z naslovom Nižina neba naj bi bila narejena po slavnih antičnih Metamorfozah.

Presenetili so me. Priznam. Prvih pet minut predstave sem pretrpela zgolj zato ker sem sedela v Mladinskem gledališču in sem verjela, da bo neurejenost prerasla v neko glavno sporočilo, ki me bo zadelo kot vedno. Ampak ne! Ostalih neskončnih minut nisem trpela. Občudovala pa sem lepe opečnate oboke pod našo prelepo hišo.

Predstava se je vlekla. Nikjer ni bilo ene bistvene stvari. Zgolj sex in klanje. To kar sem videla že v vseh drugih gledališčih in zaradi česar jih ne obiskujem več. Ne rečem da tega v dotičnem gledališču še nisem videla, ampak.. navadno je bilo sredstvo za dosego cilja. Tokrat pa... nič.

Počutila sem se kot da me imajo za neumnega gledalca, ki bo skakal od veselja, ker bo gledal kako se dva (sicer gledališko) spoznavata (v svetopisemskem pomenu besede, seveda), ki bo najbolj navdušen, ker si ženska v predstavi sleče majco in pod njo nima nobene druge obleke. Zgodba ni pomembna, zgodba je obstranska. Zgodba je... izpustljiva. Zgodbe ni!

Čakala sem konec. Komaj sem ga dočakala. Nisem jim mogal ploskati. Zakaj pa bi jim? To bi pokazalo moje odobravanje, ne pa gnusa ki sem ga v tistem trenutku čutila.

Se tudi mladinsko gledališče počasi spreminja v gledališče kjer boš gledal igralce gole, ne bo pa pomembna zgodba? Sem res čudna, če mi ni do predstav, ki imajo za bistvo (namige na) spolnost?

restavriranje

Spomnim se, ko sem na televiziji gledala oddajo, kjer so predstavljali poklice. V njej je neki pajkec obiskoval različne mojstre in ugotavljal kaj delajo. Po slučaju sem si ogledala ravno oddajo, ko se je priplazil v delavnico restavratorja.

Ta je prišel v delavnico v snežno beli halji in se lotil restavracije neke slike. Seveda je bilo vse zelo nazorno prikazano in razloženo. Ampak, priznam, meni se je zdelo prav... DOLGOČASNO!

Zakaj bi se kdo hotel sprehajati po delavnici v beli halji in gledati razpoke v sliki. Sori miško. Tle ne vidim nič kar bi me veselilo!

V prvem letniku sem v začetku dobila prevoz v Ljubljano predvsem pri restavratorjih (jah... prijatelji pa gor pa dol :D). V glavi sem še vedno imela tisto belo haljo. Ker pa so restavrirali ravno dvorec v bližini Ljubljane, ker en dan v tednu nisem imela predavanj in ker naj bi bil kraj dosegljiv z mestnim avtobusom... sem cimro prepričala, da sva se odpravili na obisk.


Izkazalo se je, da stvar le ni tako blizu. Ampak do takrat so naju že prišli iskat. Jei. In spomnim se, da je bilo... čisto drugače kot v tisti oddaji. Vrata dvorca so grozila, da se bodo podrla name. Niso izgledala ravno najlažja. Povsod je bilo veliko pajčevin... tako kot v dvorcih, kjer straši.
V dvorani, kjer so restavrirali freske sem zagledala visok oder na kolesih. Na njem pa... restavratorko zavito v tisoč in eno oblačilo. Kdo bi ji zameril zeeeblo je. In oder se je sumljivo majal. Razložili so nama kako so obloge odstranjevali z nekim strupom. Videli sva tudi maske, ki so izgledale kar zastrašujoče. Takrat pa so že kitali razpoke.

Kakšno leto kasneje je brat pomagal pri restavriranju dvorca v domačem kraju. Odkrivali so freske. Ker se je šlo za istega šefa, sem si dovolila na obisk. Bili so na stopnišču. Trije fantje, s skalpeli v rokah (rokavičke seveda tudi). Praskanje po zidu! In da te za to kdo še plača! XD NEVERJETNO! Spomnim se zasilno postavljenih plastičnih ponjav, ki so imele funkcijo čimbolj neprepustne stene. Na stopnišču so zmrzovali. Kljub pečkam. Spomnim se oblaka prahu, ki ga najbrž nikoli ni bilo konec.


Kmalu sem se v praskanju po zidu preizkusila tudi sama. Zakaj pa ne? Nikoli ne bom pozabila kako me je po prvem dnevu bolela roka. Nikoli ne bom pozabila kako težko sem opravila še "ta drugi" šiht za računalnikom. Ampak čez par dni se je roka navadila. Sodelavci pa so bli itak... najbolj spodbudni. Nikoli ne bom pozabila na najbolj gentelmanskega sodelavca, sodelavca z najbel zapomnljivi očkami in sodelavko iz Latvije (ki je super govorila slovensko, u bistvi to počne še kar). In nikoli ne bom pozabla kako mi je takrat pašalo poslušat ARS, ker nikoli ne maram poslušat klasične muzike (še posebi če ni u živo). Zadnji dan pa smo seveda, po slabi navadi odkrili nekaj najbolj zanimivega... poslikave horoskopa. Zaradi pomanjkanja denarja najbrž nikoli ne bodo odkrite. :(


Sm omenla prah? Prav tako je bil prah v naslednji preizkušnji, ko sem se učila polniti razpoke z Roflexom, gledala (in malce zavidala) sodelavko, ki je mešala malto... letos se je to ponovilo še v z dvorcem Drnče v dvorski vasi (sem že pisala) in nazaj na Prem.

Če kdo omeni kar koli v zvezi z restavriranjem pomislim na prah. Prah v laseh, prah v hlačah, v majci, v ušesih, v ustih. Prah povsod. Pomislim na tone smeha in zafrkancij. Pomislim na tipe, ki držijo fene alpa imajo rokavičke. Pomislim na ...
Restavriranje ni (samo) bela halja. Je mnogo več. Je hec in je trdo delo. Dosti trdega dela, ki ga spremlja hec in super sodelavci.