ponedeljek, 13. februar 2012

i'm done

bye.

sobota, 04. februar 2012

Sodni dan

Sm u Vipavi. Grozno je. Vse hiše so podrte in prah nosi v vse divje dežele, kjer imajo prebivalci še kje živeti. Zdej se skrivamo po jamah na pobočju Nanosa. Na srečo wifi dela..

nedelja, 29. januar 2012

Naprej

Jure Ivanušič je po svoji glasbeno gledališkem projektu KONČNO* izdal tudi zgoščenko Srce v kovčku. V njej se nahaja tudi prevod pesmi Il nous faut regarder.

"Dalje od smeti, raztočih izpred nas"
 /.../
 "naprej od bede te je treba gledati."

In danes, ko poslušam, kako se mogočne gmote zraka premikajo zunaj hiše, se je spet prižgalo upanje, da bodo dodpihnile ves gnoj in vso bedo, v katerega smo tako radi zazrti.

Zaprle so mi dih in šele takrat sem se zares zavedla kako zelo pogrešam občutek mogočnosti. Občutek, da so stvari, ki jih človek nikoli, ampak res nikoli, ne bo znal obvladati. Lahko pa se jim prilagodi in jih spoštuje.

Lepo je vedeti, da si delček sveta, niti približno ne največji ali najmočnejši. Lepo je imeti jasen dokaz o tem kako so nevidne stvari mogočne in pogubne, če je potrebno. Burja definitivno je taka.

In vsakič ko je, se spomnim na to kako lepo je živeti! In začutiti vsak delček svojega telesa, ker te itak prepiha na polno. :D 

*Ja, po treh ali štirih letih obljubljanja, je CD Srce v kovčku končno zunaj. In po pričakovanjih je ZAKON. :)

sreda, 25. januar 2012

Tišina

Lepo je biti obkrožen s takimi prijatelji, s katerimi si lahko kdaj tudi preprosto tiho.

nedelja, 01. januar 2012

potrpežljivost

Sedela sem v miru, popolnoma nepremično. Zastrmljena nekam v nedoločno. Po glavi so se mi vrteli scenariji, kaj bi bilo, če bi se odločila drugače, če bi se stvari razpletle nekoliko drugače. Kako bi bilo, če bi spremenila eno samo odločitev v zadnjih 24urah. 

Seveda zadnjih 24ur najbrž kmalu ne bi bilo dovolj, a počutila sem se kot v oklepu. V situaciji, ki je niti približno nisem želela in iz katere sem hotela pobegniti. Kaj bi torej bilo, če bi se par ur pred tem odločila drugače?

KAR NEJKI! Razmišljat o tem kar bi se zgodilo, če bi se nekaj drugega zgodilo pomeni nesprejemanje situacije, v kateri si. Bedno. Strahopetno.

Namesto spoprijetja s trenutno situacijo, bi raje premlevala stvari, ki bi se morda ne zgodile, če bi se vmes odločila kako drugače? Eh! 

Tukaj sem! Ravno v teh okoliščinah v katerih sem. Kaj bom naredila s tem?

Tukaj sem, ravno sedaj in ravno tukaj. Očitno se bom vežbala v potrpežljivosti. :)