brezvezno poročilo

Že od včeraj se mi zdi, kot bi bilo poletje. Zjutraj vstanem, si oblečem tri dolge rokave - ja tudi un ta velik in najbel debel in topel pulover potegnem iz omare - in zmrzujem... do popoldne, ko se končno odločim, da bo morda pomagal vsaj kouter.

Sam, letos je še mal prezgodaj za to, kej ni?

Eh čas se je res zmešal. Še mal prej je bil junij, zdej pa že napovedujejo 15. januar. Seveda pa čakamo tudi na 4. april (interne fore)... sam kdo bi še sledil. XD

A sem že povedala o najbolj tragičnem dogodku po dveh letih? Sem si obljubila (že takrat), da ne bom jokala, če se stvar ponovi.

Ok, ne bom jokala, sem pa žalostna. Res žalostna. Razbila sem namreč svoj naljubši kozarec... uni od Guinessa :((((

Me je pa prej nasmejala TA stran - Cankarjev dom o bontonu in lepem obnašanju med predstavami.

Mitko

"Bi šla na čaj h abramu?" se je nekega popoldneva glasil SMS.

Odgovor je bil poslan po metodi vem-da-ne-ma-vseeno-poskusim: "Kej z avtm? :P"

Pa smo šli. Peš, itak. Na obisk h Mitkotu. A ga kdo še ne pozna?
Kot otroci smo sili starše: "Pejmo pogledat mitkota, pejmo, pejmo..." Dokler niso starši popustili ali pa nas prepričali včera-ste-ga-vidli-dns-pa-rejs-nje. Ok, mal pretiravam, ma nima veze. ;)

Vsakič znova so nam povedali tragično zgodbo, ki pa se je ne spomnim več točno. Eh, a so otroci že kdaj poslušali? Najbrž so ga dobili, samega. Ali pa so mu mamo celu ustrelili? Ne vem. Od vedno je bil tam - v kletki, pri Abramu. Vedno smo ga gledali z velikimi očmi. Spremljali vsak njegov gib, med igranjem ali sprehajanjem po premajhni kletki. Starši so nas komaj zadržali, da nismo stegnili rok v kletko. Takrat je bil še majhen. Majhen in simpatičen medvedek.

Medtem smo zrasli. In on tudi. Pred leti so mu kletko povečali. Ampak vsakič, ko sem pri Abramu, se med opazovanjem njegovega obnašanja sprašujem - bi bilo zanj bolje, da bi umrl kot mlad medvedek brez mame ali je bolje, da živi - v takoh pogojih kot so. In ne, ne mislim, da slabo skrbijo za nega! Kot majhnega in ranljivega medvedka so ga vzeli h sebi in od takrat za njega skrbijo. Drugače bi umrl. O tem ni dvoma. Ampak medved, ki se bi moral vse življenje šetat po gozdu... zaprt. Nekako iste dileme kot pri živalskem vrtu, očitno. No ne iste. Podobne.
Danes je bil posebej lenoben. Pogledal me je skozi priprte oči, si pomel tace... potem sem pa raje šla. Zob ali česa podobnega si niti skozi dve ograji nisem želela videti. Ko sem se popoldne zavalila v posteljo in nisem čutila nobene želje po premikanju, sem njegov pogled še najbolje razumela: Dejte mi mir! :D

golobčka

Prek kakšnim mesecem sem jo prvič opazila. Bila je še bolj pogumna od Pikija. Nobeno plašenje je ni odgnalo s trama. Takoj mi je bilo jasno zakaj.

Potem pa sem ta teden v nekem trenutku zazrla prazno gnezdo. Prznam, imelo me je, da bi ga sklatila dol. Ampak... se mi ni dalo. Danes sem slučajno spet pogledala. In pogledala še enkrat.

Sej najbrž se na fotki ne vidi zelo... sam malo je že ful veliko! In puhasto. Sama sebe ne prepoznam. Ta puhasta kepicami je prirasla h srcu, že po tem ,ko sem jo videla prvič. Morde bo boljše, ko zrase. Ampak res si nisem predstavljala, da so mali golobi TAKO veliki.

Grrrrrr, golobi!

Francoska zora

Na zadnjih straneh knjige sem se kar naenkrat zavedla, da bo veselja kmalu konec. Kmalu bo konec radovednega navdušenja, ki se je začelo nekako po tisti zanimivi in predvsem dokaj neprespani noči na letališču.

Ko se mi ob pol petih zjutraj res ni dalo več matrat, da bi zaspala in sem se raje odpravila na sprehod po hali. Oči so mi lezle skupaj, komaj sem se premikala, vse je bilo tečno, nikjer ni bilo ljudi, ki bi povedali kako je z avtobusom do glavnega mesta, oči so mi lezle skupaj, svetlo je bilo, tla so bila še kar trda...

Dve stvari sta me tisto jutro zbudili. Najprej sem v trgovini zraven špara dobila Cadbury jajčka in Curlywurlyje. Glavna stvar, ki sem jo morala prinesti iz Londona. S še vedno zaprtimi očmi sem si mislila: kul,če pozabim kupit v Londonu, lahko še vedno kupim tuki.

Potem pa me je nekako odneslo do knjižnih polic. Morde zato, ker bi bilo fino kupit nekja takega, za kar lahko rečeš: To je pa iz Londona. Eh, kdo bi vedel. Ko se mi je iz police zasmejala ta (glej spodaj), so bile moje oči široko razprte. V momentu sem bila zbujena (kasneje so me zbudili še... varnostniki? z njihovimi ogromnimi puškami... eh, še v filmih jih ne maram, o tem kakšen je pogled na njih v živo... se zbudim.). Ampak... ta fris...

Dawn French, French Dawn. In ne, to ni njeno umetniško ime. To je njeno ime!

Poznala sem jo iz skečev (recimo tega, tega in tega, ma so vsi najjači) in iz Vikarke iz Dibleya. Smeh. A da je napisala knjigo? Kul. Moram jo imet. M.o.r.a.m.

Ampak je nisem kupila. Štiri dni Londona (prvi dan sem bila zaposlena z drugimi rečmi ;)) sem razmišljala samo o tem- a bo zneslo al ne bo? In je.

Niti približno si nisem predstavljala kaj me bo čakalo za platnicami. Nekaj. Gotovo bo fajno (jah, taka je pač moja včasih prou tečna filozofija). Šele, ko sem knjigo zares odpra, sem ugotovila, da gre za avtobiografijo oziroma za spomine. V obliki pisem? V obliki pisem! Hudo.

Branje me je odneslo do nekontroliranega smeha so občutkov, ki so na meji joka. Dotakne se te. Od opisovanja prvega srečanja s kraljico materjo, do problemov z oblačili, do skrivanja pod posteljo, smrti njenega očeta, propadle zaroke, pisma posvojenke, nastopov tet... ipd.

Vidiš, da je ženska v življenju preživela dosti in ni bilo vse sam smešno. V meni je zraslo spoštovanje, do te... res velike ženske (v vseh pogledih). Carka! Navdihnila me je s temi pismi do take mere, da sem jih še sama skoraj zaela pisat.

Uglavnem folk. Od petih zvezdic, si jih ta knjiga zasluži 10!

Kje sem?

V soboto se tega nisem kej dosti spraševala. Na četrti fotki se morda vidi kaj smo iskali.

Se komu sanja kje smo bili?

Drobni biseri

Že dolgo mi ga ni pašalo posušat, potem pa si včeraj nisem uspela spravit iz glave dela njegove pesmi "ne, one niso preteklost, preteklost smo mi ..." Seveda sem preposlušala cel CD. Ta starga, ker o novem še kar ni duha ne sluha. O Jurčku govorim, itak.

Nekje dolgo po tem, ko je CD izzvenel so moje misli ostale v parih verzih neke pesmi... Morda vam bo tudi vam všeč.

Samota te je prekrila (z drobnimi biseri)

Samota te je prekrila z drobnimi biseri
in morje, severno morje v tvojih očeh valovi.
V težkih, temnih urah na prsih našla si kače,
v otožnem, skritem nasmehu veter jeseni se prebudi.
Samota te je prekrila z drobnimi biseri.

Odhajaš, zmerom odhajaš - izginjaš na pot, ki kot da je ni.
V prvi jutranji zarji ogrneš kopreno noči.
Ko najbolj sijalo je sonce, rosil je dež iz nebes...
in ptice so poletele iz tvojih rok na otok sanjari.
Samota te je prekrila z drobnimi biseri.

Prisegam pri vseh ljubimcih, ki so ljubili zaman,
da je vse, kar si zdaj želim - biti s teboj vsaj en sam dan!
Prisegam pri svojem otroštvu polnem tišine in sanj, da je vse kar si zdaj želim
trenutek s teboj, skrivnost, dotik,
mogoče spomin...

Pozabi, prosim pozabi! Pretoplo je sonce, prejasno nebo.
Lagal bi v svojih poljubih, kot bi lagala ti.
Nekoč boš morda opazila Smrt v mojih pretemnih očeh.
Takrat podaj mi drobno dlan, takrat nasmehni se mi,
samota me bo pokrila z drobnimi biseri.

Jure Ivanušič

Načeloma si lahko pogledate tudi "video," magari se meni ne zdi lih primeren za to pesem, predvsem ne za Juretovo interpretacijo, ampak, če koga zanima kako pesem zveni... odpreš link in pomanjšaš okno. :D

zima

Ko pomislim na zimo se spomnim na pobeljene travnike in snežaka. Smešno. Snega kot otrok nisem videla kaj dosti, še največ takrat, ko ga je sosed v hladilniku, ki ga je vozil, pripeljal iz Ljubljane (ali pač kjerkoli je že bil). Tisti kup snega je bil... veliko veselje vseh otrok iz okolice. Seveda, drugače ga skoraj nismo videli.

Ampak bistvo zime je bila vedno burja. Kratki rokavi in burja, da se je mraz res zajedell v kožo. Ravno dovolj hladno, da si vedel da je zima.

Zima so gola drevesa. Zima je bršljan in sive skale. Zima so rdeča lica in nasmejan obraz. Zima so svetle zvezde in mraz. Zima so dolgi večeri preživeti v fajn družbi alpa v samoti in šansoni v ozadju. Zima so čaji.

Letos se je o zimi govorilo že poleti. Povsod same ose. Stara modrost naj bi pravila, da dosti os poleti pomeni hudo zimo. In je bila huda. Mrzla in res lepa. Ne bom pozabila unih res čarobnih noči, ko sem se zvečer vračala iz službe. Zunaj minus. Kaj točno je bilo v zraku mi še kar ni jasno. Je bilo tako mrzlo, da so hlapi vode zmrznili? Ne vem. Ampak je bilo res čarobno! Vse se je svetilo. Waw!

Sedaj pa vsi na ves glas oznanjajo pomlad. Jutri je zadnji dan zime, na žalost.

Razočaranje

Včasih te razočarajo ljudje, ki jih komaj spoznaš...

ok, ta del razumem, k jih ne poznaš zares.

Ampak ljudje, ki jih poznaš že nekej časa...

To pa boliiiii

Boli, da zignorinrajo ob prvi priložnosti, ki se jim ponudi. Po drugi je to olajšanje... ker VEŠ, da tem ljudem prav res ne moraš zaupati.

Boli, da moraš nekomu, ki ga pomiluješ že dooooooooolgoooooooo časa priznat, da je kljub vsemu car, k si je upu izustit uno EDINSTVENO enozložnico, k jo drugim očitnu ne uspe.

In boli, k ugotoviš, de besede res ne pomenijo dejanj....

Boli, k vejš de kljub temu de te bôli za vse skupi, ko veš da druge bôli zate.... k veš de obstaja človek, ki ga rejs ne briga za vso stvar, pa še zmri bel vej, kej, ki si, ku tisti k se pretvarjajo,de....

MASKA... je to ena skupna lastnost vsem sodobnim ljudem?

embalaža

Danes sva se s prijateljico pogovarjali zakaj točno rabijo nekatere stvari toliko embalaže.

Hočem reči. Če hočem kupit ščipalec za nohte/USB razdelilec bom dobila en kup plastike, ki jo bom takoj vrgla v smeti. Zakaj že?

Ne resno, ne bi bilo lažje, da bi jo prodajalec zavil v papir ali pač nekaj? Kdo rabi vso tisto plastiko in papirje?

Pa tolk se govori o ekologiji! Osebno me bolj moti, če dobim zraven vsakega grama izdelka še dva grama embalaže, kot pa če nekdo ne ločuje odpadkov. Ne pravim, da odpadkov ni dobro ločevat... ampak zakaj sploh rabim take nepotrebne odpadke že v štartu?

Loxodonta africana

Že od nekdaj so mi sloni všečni. Zakaj točno so mi tako prirasli k srcu nimam pojma. Eh, priznajmo si, blu je že... doooooolgo nazaj.

Da ne bo pomote: mislim na afriške slone in ne njihove azijske/indijske sorodnike. Vem, da jih ne ločite, ampak jaz jih- eni so lušni (afriški), drugi pa niti ne tako zelo. Če kdo ne loči, naj si pomaga s tem.

Zakaj? Ma vse na teh velikih živalih me fascinira. Začne se s tisto ful lepo sivo barvo, ki je ne morejo prikriti niti, ko se valjajo v blatu. Nadaljuje se ... ma s celo pojavo. Njihova koža izgleda taka... trda, gubasta in po eni strani prou neprivlačna, pa še tako neokreten deluje, kajne? "Kot slon v trgovini s porcelanom"

Ja, če odštejemo rilec, ki je pač njihova nesporna posebnost, in uhlji, sploh niso zanimivi, kej nje? Uha imjo taka lepa ogromna. Prenosne pahljače, s katerimi se hladijo, ko jim je vroče.

Najbolj pa me je pri slonih od vedno fasciniral dober spomin. Za razliko od zlatih ribic, ki si pregovorno zapomnijo zadnje tri sekunde (zadnje raziskave so sicer pokazale na večjo inteligenco teh drobnih živali- baje ločijo barve in oblike... bravo Dori!), imajo sloni izredno dober spomin. Dejansko si še kot starejši zapomnijo dogodkov iz otroštva.

Afriški sloni so res fascinantne živali. So edini razlog, zakaj bi se kdajkoli odpravila v Afriko - že od nekdaj si želim videt enga afriškega slona, po možnosti v naravnem okolju in tu nje iz katkata.

Res taka fascinantna žival. Pri njih pa res upam, da jih ne bodo iztrebli smotani ljudje.

Je pa ena stvar, ki jo pri njih res ne razumem... Kako lahko živijo u tistih vročih krajih... a ni na severu, kamor so bili mufloni bel fajn?

pozitivno mišljenje

"Jaz sem pozitivna..... ah nenene... mislim: mislim pozitivno. Jaz imam odprto srce. Moj kozarec je vedno na pol poln... tadatadadatata ... Včeraj sem prebrala novico o teličku, ki je zmrznil, potem ko je ure in ure čakal na zakol... (vzdih) ... Pa sem pogledala na stvar iz svetle perpektive in sem si rekla: Ah, saj bi tako ali tako umrl!"

Vezni tekst iz predstave Krizantema na klavirju.

Morda, se vam zdi stvar kruta. Je. A bo kdo rekel, da ni resnična? Prvič je bilo to slišati... neznosno. Drugič tudi, potem pa... :)

Ampak človek mora ostat pozivitiven...Zato tudi danes: Jaz sem pozitivna...

u izi

Še zmrji vidim un kozarc in svečke... da ne omenjam fajn družbe. Pupe, "trganje rožic" lohk ponovimo že dns, če ste za :)

francoski večer

A boš kej moja, čirimoja?

Sadež o katerem sem najprej doooolgo poslušala, potem pa ... nekako pred novim letom ... sem ga imela možnost preiskusiti tudi sama. Čirimoja. Ko sem izvedela, da se prijateljica odpravlja na Kanarske otoke sem jo lepo prosila, če le lahko, naj prinese kakšen sadež, ki ima tako nenavaden okus (med ananasom in jagodo s teksturo hruške).

In v sredo, med orkansko burjo, se je vrnila iz sončnega Las Palmasa. Tukaj so, kot obljubljene:

Ena je prišla v nekoliko slabšem stanju in je ni več :$. Ena gre najverjetneje za darilo. Kaj pa tretja? No načeloma sem nekako obljubljala, ampak mislim, da je stvar splavala po vodi... no nism prepričana, a je? Eh, kdo bi vedu. Torej, če ima kdo željo, nej se oglasi. Ni velika, ampak ko stvari deliš je to dvojno veselje. In veselja se človek ne brani... a koga mika? ;)

Gregorjevo

Zdej vem, zakaj si pojem Kaj se je danes z mano zgodilo, kaj da srce mi kriči od veselja...

Gregorjevo! To pa je dan, ki ga kljub vsemu mal priznavam.

Vesel dan vsem!

dan po tem

Zbudim se v sončno jutro. V zvoniku ravno dvakrat odbije. Pol je... pol česa? Eh, sej ni pomembno... okno je na miru. Pa sej ni res! Niti malo vetra ni? Brezveze!

Kdaj je začelo pihat? Prejšnji četrtek, točno! Se pravi (štejem na prste, ker je še prezgodaj): četrtk (1), pjtk (2), sbwta(3), ndejla(4), pondelk(5), twork(6), srejda ... aja, sjdm dni... no sej, kkr pravjo tri, sjdm alpa trinajst... :( škoda k ni bla trinajstka...

Ko se končno pripravim, do tega, da zapustim toplo zavetje koutra, pogledam skozi okno na zasnežen plac in se spomnim pogovora včeraj zvečer:

>>Ma polej skuzi okno, je tok snega, de sploh ni vidt vn.

>Ma ja, prou rejs? (med režanjem se tipajoče se prebijemo do okna, ker pač ni bilo elektrike, se zazremo skozi okno in vidimo avto) Ma sej ni rejs... sej je vidt!

>>Ja ma polej zdej...kej kej vidš? (avto j šou mimu)

>Ufa, sam rejs... prou neč ni vidt. Kok snega!!!

(SMEH)

>>Nje, sam rejsnu (in zdej se res ne hecamo več). Zuni je tok snega ku ponavadi ... (pavza) ... lejts

smeh

Še kar mi ne gre v glavo zakaj ni več vetra. Zazrem se v veje kostanja skozi okno. Neč. Ma PROU REJS neč, niti zmknejo se ne. Sploh!

"Včasih smo govorili kašna burja je bla, nje kašna burja bo. Tevi mediji..." slišim v glavi stričevo izjavo.

Na poti do trgovine me spet čaka presenečenje. Pločniki total sčiščeni? Dejansku je folk u Vipavi zna tudi kidat snejh? WAW! Ma nje... sej se ga še nikoli ni splačalu, k j prej šou... pogled zaide na cesto... Nesplužena. SMEH!

Še enkrat se je pokazalo za resnično:

Dan od katerega najmanj pričakuješ prinese največja presenečenja.

"orkanska" burja

Že par dni se govori o rdečem alarmu, o orkanski burji, o splošni nevarnosti. Da smo se domačini temu naglas smejali (pri sebi pa tiho bali), ni pomembno.

Ko sem še včeraj dopoldne sedela za mizo in si grela roke ob skodelici toplega čaja, sem lahko z veseljem poslušala žvižganje vetra. To je prvi pokazatelj dejstva, da piha. Da se premikanju vetra zunaj lahko reče burja. Nič več in nič manj. Res čudovit zvok, ki se razlega po stanovanju, ko veš, da si notri na toplem in ne zunaj ... tisto žvižganje zraka... ko poišče najmanjšo, niti ne milimetrsko režo pri oknih in vratih. To je tisto pravo!

Danes je v Vipavski dolini zaprto vse: ceste, trgovine, šole, vrtci, ... no mislim, da so tekom dneva zaprli vse. Prebivalci so se zaprli v hiše, okna in vrata podložili še s kakšno brisačo in še čim, da bolje tesni.

Zakaj? Ja, burja je kriva za vse to. Gre se za nekakšno verigo, ki se sproži ob burji (o pridevniku orkanska, malo kasneje). Burja namreč lepo pokaže kje je kaj narobe - če ni dobro pritrjeno, če ni dobro narejeno, se bo razmajalo in v dostih primerih tudi kam odletelo. Torej, če je kej narejeno na 3/4 se bo pokazalo. Pred burjo se ne da skrit!

Potem zmanjka elektrike, to je navaden pojav ko zares piha. In potem se življenje umiri. Ker ni elektrike ni ... no bodimo pošteni. a še kaj obstaja ko ni elektrike? Ja, bistvene stvari: knjiga in bližnji. Človek se vrne v tiste dobre stare čase, ko še ni bil povsem odvisen od enega do dveh virov. Ohromi torej vse: trgovine se zaprejo, ker... a ste že kje videli blagajničarko z navadnim kalkulatorjem? Že dolgo ne več, kajne? Ja, računalniki, pos terminali... vse gre, ko ni elektrike. Prav tako se zapre vse ostalo, ki vsaj malo uporablja računalnik ali karkoli temu podobnega.

Zaprejo se šole, vrtci ipd. Zakaj? Ne, nič se bat, učitelji bi lahko prav tako opravljali svoje delo, kljub burji, tudi brez elektrike. Ne gre se za to. Kar se tiče vzgoje otrok in njihovih staršev je stanje že itak izprijeno - ravnatelj raje zapre šolo za cel dan, kot da bi tvegal medije in starše (s tožbami seveda, drugače zadnje čase ne rešujemo več problemov se mi zdi) za svoj vrat. Saj jih razumem. Ampak vseeno:

Ko smo bili mi majhni in smo hodili v šolo, nam ni nikoli odpadla šola! In kaj če je bila burja? In kaj če smo komaj prehodili tisti slab kilometer, ki ga imamo do šole. In kaj če smo celo pot hodili nazaj (v burji se hodi proti vetru vedno s hrbtom... če tega ne razumete, vas prosim, da mi ne razlagate o kakršnih koli dogodivščinah, ki ste jih imeli z burjo). Šola je bila! Ampak sedaj je drugače. Sam... hehehehe... bodo mejli pa pouk u soboto :P

Nekje vmes med pojavom burje in izpadom elektrike se pojavi tudi omejitev prometa. Tovornjaki pač res nimajo kaj delati na cesti v takih primerih - tako tudi uni včeraj ne. Sem vesela, da so potniki preživeli. Ampak res upam, da ga je to kaj naučilo!

Pojavijo se omejitve hitrosti vožnje- 40km/h. Pa dej no! Kje so si izmislili prav to hitrost mi ni jasno! Osebni avto lahko v burji, tako kot je bila včeraj, čist normalno vozijo tm 70, 80 km/h (za "ljubljančane") in 90 za vse domačine (k vejo kaj pomeni na ravnini obračat volan).

Mal protislovno s prejšnjim odstavkom? Mah, niti ne. Gre se za fiziko: kakšna je površina na katero burja pritisne če zadane na kamijon in kakšna na osebni avto. S tem, da v avtu lahko odpreš šipe, če je res hudo.

Tako torej ostajamo odrezani od sveta: trgovine so bile že včeraj izropane - ni tovornjakov, brez elektrike... kje so že sveče? ... orkanska burja torej?

Morda bi bilo prav, da sedaj Sloveniji razjasnimo, da pojem ORKANSKA burja v bistvu ne obstaja. Izmislili so si ga mediji (sori Aljoša, ne leti nate). Burja je orkanček zase... je nepredvidljiva in je (v primernih razsežnostih) lahko rahlo uničujoča. Ne rečem, da napovedi o 200km/h ne kažejo na močno burjo. Ampak... dejmo si priznat, vremenarji pa tudi ne napovejo vedno prav. In, ko govorimo o Zgornji (!) Vipavski dolini in sunkih, ki dosegajo nekaj čez sto kilometrov na uro, ne govorimo o ničemer takem, kar bi bilo potrebno posebne obravnave. Ja, Vipavci se medseboj spogledmao in rečemo "ti, dns pa je nejki vejtra" in gremo naprej. Pardon, ne gremo naprej. Vedno se še narežimo unim, k mislijo, da je to strašansko močen veter... "pah... nimjo pojma kej je tu burja!" in gremo dalje. Tokrat zares.

Nenenene, ne pretiravam. Vajeni smo. Vemo, kako se oblečt (no, jst sm tudi že mal pozabla) in vemo kako se obnašat. Ja, tudi nam se zdi dosti, ko zapiha 200km/h in se morda celo zabojimo za kakšen neznani leteči predmet, ki bi se lahko pokazal od zgoraj... ampak 120, 130... to so pač sam številke ob katerih si rečeš: burja, se nasmehneš in če se odpraviš ven upoštevaš pri oblačenju načelo čebule: več plasti... če zunaj naletiš na ta prav sunk, se obrneš in hodiš nazaj... nekako pač moraš dihat. In to je to. Nič hujšega.

In kolk piha danes? Načeloma si lahko hitrost burje pogledate tu. Kolkr vam lahko povem sama (ob upoštevanju, de tudi nism več najbel vajena burje, ker se preveč zadržujem v Ljubljani). Piha? Ja piha. Bom rjekla de je tudi en piklčk burje. Priznam, da me je na staremu gradu mal premetavalo, da nisem mogla zares stat na miru, ko se je vame zagnal konkreten sunek. Ampak ni pa še tok močna burja, da bi se človek lahko vrgu naprej proti njej in ne padel na tla. Tistu je pa že Burja. Sam zdej padeš... brez posjbniga problema.

O burji so danes pisali še: vander Volk, don Marko M in Tan!a.

In da odzvenim, kot prava Vipavka:

Kej folk tok komplicira ukul burje?!

Le but n'a pas d'importance

Le but n'a pas d'importance. C'est le chamin pour l'attendre qui, seul, compte.

Važna je pot, ne cilj; cilj se odmika se odmika kot zahajajoče sonce.

Vitomil Zupan

Ta misel se mi je obesla v glavi, ko sem se vozila domov po zasneženi pokrajini (itak najlepše ceste na svetu). Bolj kot sam cilj (Ljubljana se u resnici ni nič premikala, priznam), se je izkazala pomembna pot. Pot enega avtomobila z enim potnikom in glasno (in večini nevšečno) glasbo. Poln prostor misli, ki so se za nazaj že nekoliko zbistrile.

Ugotovila sem, da sem vam dolžna opravičilo:

-VSEM, ampak res vsem, ker me je v zadnjem mesecu polotilo eno veliko črno malodušje, slaba volja in smisel za (eh, priznajmo si, še večje) teženje (kot navadno),

-Ga imš? za tu k ti zadnje čase že rejs prou preveč težim z eno in isto mislijo,

-Moky ker ti visim za vratom,

-Ompopolepeji ker te hočm zamenjat,

- UršikaZala ker sem rekla v pet kar mi ni bilo treba, ker ja.. se mi svita de se nejki dogaja že nejki časa

- Potepinka, ker sem ti naložila Ubuntu in ti zdej prou konkretnu povezava ne dela,

- Cimra, ker ti nismo zrihtali niti enega konkretnega izselitvenega popivanja - sori, ma se prou ne morem sprjaznit, de uradnu nisi več cimra,

- Ojoti in Hruški, ker sta zaradi moje nepozornosti umrla,

- Jst, kr si te po enm tedni doma še zmjri ne upm prašt, če si kul (aja, hvala za ogled Batmana, čeprou je biu rejs grozn-Heath Ledger in tu :)),

- Janja, k te še zmjri nism poklicala, čeprou tu pravim že več ku pol leta,

-Primož, ku me u soboto nisi mougu ignorirat,

- Tasy, ker še kar nismo pršli na obisk... sam priznaj, de si reeeeeeejs djelč, ;)

- Pek, k se te rejs že predougu nisem spovnla,

- Čučko, kr imš prou... prou de znam preuč dobru skrivat. In za kolcanje...,
-Tebi, k izkoriščam dejstvu de je Tvoja ljubezn brezpogojna,

- Jožko, k ti bom jutre na dolgu in na šrwoku razlagala kok sm bedna,

- vsem slončkm, ku ne letijo več ukul moje glave, upam, da pristanek ni bil preveč boleč,

- vsem povabljencem na fr. večer, ker že zdej vem, de ne bom mejla zadosti kozarcev,

- Bivši prjatu, kr že dougu ni blu navdiha z kšn rejs dobr sms iz serije "...pod zvezdnatim nebom,"

- mami in tati, k sm bla ta tedn čist neuporabna,

- diplomi, k vidim, de rejs rabiš mojo družbo, da se napišeš,

- mentorci za diplomo, ker ji težim, de hočm še člankov,

- "tati" ku me 99% ne bo na obisk na Kanarske,

-"mami" k ji težim za čirimojo,

-Ježki, ku se že cejlo zimo sprehaja po gozdi ves premražen,

- Palčkm, k ne vemo ki so.

- Bralcem bloga, ker je blo negativnosti na tem blogu že... kako naj se izrazim... preveč. Dršte torej psti, de bo tudi jutre pihla burja. Pa še za kšne duhovne vaje v tišini in ene dve dodatni osamljeni vožnji do Ljubljane po najlepšejši cesti in bomo u normalnem stanji. Ma en rejs burjast dan bo tudi fajn :D

stah-o-petci

Z mislimi kar ne morem od kostanjevega piknika ene dve tri leta nazaj. Sploh ne več, če se je takrat zgodilo, ampak... včeraj, sem se spomnla prou nate, Bivši prjatu. In na žalost ne zarad kšne posebej dobre stvari. Spomnim se kku nisi bil zmožen napisat unga butastaga SMSa, ki bi vseboval približno dve besedi: "Sori ne"

Sam to se je pričakovalo od tebe- kruto, a odrešujočo resnico. To je dejansko edina stvar, ki sem ti jo kdaj zares zamerila, čeprav ti načeloma ne bi smela... sej se sploh ni šlo zame! Vem, zakaj sem se spovnla nate. Ker se je meni tudi to zgodilo. :)

Je zanimivo kku nisi jezn na človeka zaradi slabe novice, ki bi ti jo moral povedat, ampak zaradi une butaste odločitve, da ti stvari raj ne pove. Je to iz straha al zarad česa?

S spomiš takrat ko sva se spoznala. No vsaj jst sm tebe takrat prvič zregistrirala. Med partijo briškule, ko si me tku konkretnu zabiu, de sm bla še en cajt brez besed z uno izjavo, k je rejs nikoli ne bom pozabla: "Sej ti nimš prjatlu" :D

In po eni taki je težku napisat "ne"? Ne štekam. Mi boš razložu ob priliki, ok?

Upam, de uživaš tm... pod zvezdnatim nebom

Ps: jah, brez tega tudi tuki ne gre :P

dobri stari cajti

Učjri sm sprakticirala svojo staro navado (ne)gledanja filmov. Joj, kolk filmov sem (ne)gledala tako! :D s pogledom na spodnjo stvar...


Ne vem kaj točno me je prijelo, da sem se spravla spet to delat. Vem, da sem zadnje čase razmišljala o eni osebi, ki je spet mal izginila iz mojega življenja. Mal zarad tega, ker bi zdej spet rabla uno prizemljitveno pridgo pustičlovekanamirukjejasnudetuče. No tega tokrat ne bo... Sem pa resno razmišljala o pripravi viške pojedine... Sanča si za?

No ja, pa sej nisem razmišljala sam o tem... ampak sedaj sem, med poslušanjem pesmi Blackbird, zares pozabla... :D

No lahko vam povem še kaj o kulturi... Marec je mesec študentske kulture. In ja, brez Ljubljane mi očitno ni usojeno bit več kot... par dni. Pogovor po telefonu v začetku tedna je potekal nekako tako:

>>Ti, kolk boš kej u Lublani nasledn tjdn?
>Nasledn tjdn? Hmmm.. sploh me ne bo. Ni šans.
>> Ma tku je, Podokničarji igrajo u pondelk u Filharmoniji, pa sm misnla de bi te mwrde zanimalu...
> Ok, pridm.

Tok o tem, da se pustim prosit. Je pa res, da so bile vmes izrčene čarobne besede (Podoklničarji so me maja čist očarali, kej si čm). Imaš čas jutri zvečer? Ma po moje bo koncert fenomenalen, tku de se splača :D

Za konec sam še: VSE NAJBOLJŠE vsem k danes praznujete... en kup vas je ;)

Zasebno življenje

Ideja, da si, po dolgem času, spet ogledam kakšno gledališko predstavo se je pojavila nekako konec prejšnjega tedna, nekje med silovitim googlanjem za kakšnim dobrim CDjem. Za CDjem, ki ne obstaja oziroma ga nisem kupila, ker ga v trgovini niso imeli.

Seveda se plani, ko se vmeša druga oseba, vedno nekoliko spremenijo. Ampak ostala je ideja o obisku gledališča. Če Celje oz. Maribor ne bi bila predaleč, bi si najraje še enkrat ogledala Duohtarja pod mus! kjer ravno sedaj gostujejo goriški gledališčniki. Pa drugič.

Ob pregledu kulturnega življenja v prestolnici (jah, tam se pač vsaj kaj dogaja), je stric google pokazal tudi predstavo Zasebno življenje.

Ker ne spadam med ljudmi, ki bi pred ogledom predstave dejansko hoteli vedeti za kaj se gre v predstavi - bodimo pošteni- če vem za kaj se gre v čem je smisel, da grem, če že itak vem kaj bo. Douhcajt! Torej, ker ne spadam med take ljudi (no, sej vsakmu svoje magari), sem o predstavi vedela natančno:
- da se odvija v Mali Drami. Kamor sem si že od nekdaj želela, a nikoli še šla. Mali odri so mi iz nevem katerega razloga že, bolj všeč.
- da predstava traja 1 uro in 45 minut ter nima odmora. Kar se mi je zdelo rahlo tu mač, ampak ajde...
- naslov predstave se mi je zdel zelo zanimiv.
- seveda sem vedela tudi tehnične stvari: cena vstopnice in čas začetka predstave.

No sedaj pa k predstavi. Zgodba se začne na koncu (pišem plus). Ker On pripoveduje zgodbo od začetka, podaja k zgodbi dosti dosti komentarjev. Medtem igranje zamrzne, dobesedno (pišem plus). Včasih se prav lepo spričkata kaj se je zares zgodilo ali kdo bo povedal kateri del zgodbe (še en plus). Dialogi so bili izredno zabavni (plus). Zgodba pa se v resnici sploh ne konča, nobenega Holywoodskega sluzastega konce ne boste dočakali (VELIK pus).

"Ko sem bil star petnajst let, sem nekaj neskončno dolgih jesenskih večerov reživel tako, da sem sedel pod velikim posterjem s kitaro v naročju in premišljeval, kdaj in kako bi se najhitreje lahko pridružil oboroženemu boju Che Guevare.
Priznajmo si: ti časi so minili.
Vdam se torej brez boja..."

Če je bistvo predstave v pripovedovanju zgodbe Kako sva se spoznala, se dosti več iskrivosti in vsega kar me je v predstavi navdušilo (priznajmo si, da tema sama po sebi res ni zanimiva) skriva v podrobnostih in v samem igranju.

"Dokler primankuje drugih možnosti zaposlitve torej nekaj o meni. Pojdimo kar takoj k bistvu: sem dolgočasen človek."

Tisti slabi dve uri sta torej minili v smehu. Ni bilo časa razmišljati o odmoru ali sploh čemerkoli drugem. Ob koncu predstave sem pomislila le na eno stvar: to bo prvi gledališki list, ki si ga bom kupila. In ja, sedaj ga že z veseljem berem in listam in podoživljam včerajšni res zakon večer!

Folk, pejdte si pogledat!

Jaz bom sedaj začela misliti na Che Guevaro in moj boj z diplomo :D

srček

Da bo danes dober dan mi je bilo janso še preden sem odprla oči. Zunaj je bilo slišati tisti znani napev, ki zbudi srce: veter, ki se zaganja v napol odprto okno.

Potem pa se je zgodila še ena stvar ob kateri sem poskakovala kot otročiček, ki prvič vidi novo igračko. Čeprav je ta "igračka" stara že kakih pet let in sem je bila vajena gledati, le ne iz takega vidika.

Potem pa Zmedena oseba reče "Srček." Za hip sem se zmedla, potem pa sem videla tudi sama - srčka:

Imej tudi sam/a LEP DAN! :D

družba naslednih dni

V naslednjih dneh si obetam super družbo. Sami veliki možje bodo delali družbo. No ne dobesedno ;)

Če začnemo kar z Charlesom Raginom

Ta gospod je glavni. Glavni razlog zakaj lahko sedaj berem in pišem o temi, ki sem si jo izbrala za diplomsko nalogo. Že pred davnimi časi (leta 1987) je objavil knjigo z naslovom The Comparative Method: Moving Beyond Qualitative and Quantitative Strategies. V njej je razložil svojo idejo kako na znanstven način in sistematično primerjati podatke na majhnem vzorcu. Metoda se imenuje QCA ali po slovensko QCA (Qualitative Comparative Analysis, Kvalitativna komparativna /primerjalna analiza) in je bistvo moje diplomske naloge.

Zelo sem vesela in hkrati kar počaščena, da lahko berem njegova dela in dela, ki so jih njegova dela uspodbudila.

Drugi gospod je Benoît Rihoux

Ta gospod veliko piše o metodi, ki je bila zgoraj omenjena (v metodološke podrobnosti se na vašo srečo ne bom spuščala). Vsake toliko ga imamo čast gostiti tudi v Sloveniji, saj predava tudi na Poletni šoli EPCR na FDVju v Ljubljani, no vsaj je. Na žalost se nisem uspela pretihotapiti na kakšno predavanje. Verjamem, da bi bila zelo zanimiva.

Pomembna imena so še Ljpard, Berg-Schlosser, de Meur, Becker ipd. Če bom imela srečo, staknem kaj na to temo tudi od Bojane Lobe, malo domačega čtiva se ne bom branila. ;) Ampak to še pride...

Wow kolk norih idej in zanimivega branja me še čaka! :)

Z veseljem priznam, da je oba zgoraj omenjena gospoda prav lahko brati v angleščini (v fr nisem dobila nobenega članka in tako naj kar ostane ;)). Priznam tudi, da se prej nisem ukvarjala s tem kako gospoda izgledata... ampak si predstavljam, da vam bo to še najbolj zanimiva stvar v objavi ;)

No, stvar me zanima. Berem prav pridno in upam, da se bo tako nadaljevalo tudi s pisanjem. Vmes včasih skočim še na to stran. Dršte pesti ;)

golobčka

Že dalj časa sem ju opazovala. Bila sta taka kot vsi pari ... Človeku se gnusita, hkrati pa jim je mal fouš. Kako naj bi ju spregledala, ko sta bila vedno pred očmi. Prav neopazno sta se splazila v moje življenje. Videla sem ju, kako si - vejico za vejico - pleteta gnezdece. Rada sta prišla na obisk in čeprav nad neestetskimi pari nikoli nisem bila navdušena, sem se prijazno pogovarjala tako z njim, kot z njo.

Potem pa se je zgodilo. Ugotovila sem, da se njun novi domek nahaja bližje mojega, kot sem si predstavljala. Seveda sem pozdravljala njun topel odnos, toda gruljenja tako blizu tudi ne bi prenašala. Ampak bilo je že prepozno.

Ko sem obiskala njuno za silo zgrajeno bivališče, je on kar pobegnil. Ona pa se je le našopirila, tako kot se one vedno. Ni pa se premaknila. Niti za milimeter. V trenutku sem se zavedla, da je prepozno. Prepozno sem zaznala, kako globoka je njuna ljubezen/želja po reproduciranju.

Presneti golobi!