včasih vse potihne

Včasih vse potihne.

Okoli nas in v nas.

šansonski december

Ugotavljam kako zelo je mesec december povezan s šansoni. Rada delim z vami ;)

Najprej sem bila navdušena nad koncertom Mourone, 12.decembra. Skoraj že kupila vstopnice, potem si premislila (družba in to), potem si je družba premislila, a sem imela že drugačne plane. Škoda. Verjamem, da bi v Brelovih šansonih zelo uživala.

14. decembra ste se lahko spomnili na rojstni dan, enga človeka, ki ga vsi poznate vsaj po imenu. Ste že kdaj slišali za Frana Milčinskega Ježka? Dokler sem ga poznala le po imenu sem si mislila... de je bedn. Potem pa sem enkrat po naključju kupila njegov CD... (o tem ste že brali tu), Jeah. Tip je car! Njegove pesmi so vedno zabavne, da se nasmeješ do solz. Ko pa si jih obrišeš, se še konkretno zamisliš... Recimo Birokrat.

Prav tako 14. decembra sem v Mladinskem gledališču (ja, dala sem mu še eno priložnost, po tem spodrsljaju) ogledala predstavo Krizantema na klavirju. PRepevani so bili šansoni Svetlane Makarovič. Ne morem reči, da mi je direktnost avtorice posebej blizu, čeprav jo globoko spoštujem... ker si upa. In z veseljem bi še enkrat, v zavetju svoje sobe preposlušala vse pesmi, ki smo jih imeli šanso slišati v predstavi.

Danes, 19. decembra praznujemo še en rojstni dan. Tu za to gospo ste gotovo že slišali. Edith Piaf. Poglejte si samo to pesem, da ne bo vedno znova Je ne regrette rien, k ste ga najbrž (tako kot jaz) že rahlo siti.

Seveda pa ne gre pozabiti tudi današnje oddaje Igramo se z zvezdami, ta šansonska oddaja. Predstavili so se Branko Završan (nikoli ne škodi kej slišat), Boris Cavaza (šmenta za teg pa nič ne dobim) :((, Jure Ivanušič (tudi tega in tega se ne splača preslišat) in Lara Jankovič (pa še to).

Priznam, da me kot naključnega gledalca ne bi zelo pritegnila. Za večino izvajalcev vem, da so mi bile marsikatere pesmi bolj všeč od izvajanih, ampak... no ja, vsaj do neke mere mora ta oddaja slediti konceptu vseh ostalih. Naslednjo soboto, torej na božič, se bodo posvetili jazzu. Mislim, da ne bo škodilo mal pogledat.

Uživajte v vsaj enem šansonu ta december.
Jaz pa bom vmes razmislila o nakupu novega CDja z najboljšo glasbeno zvrstjo. ;)

Zeleno

Nekaj časa nazaj sem imela opravke na Strojni fakulteti. In to me je zelo prijetno presenetilo:

Kulsku nje?
Na lep, celo prisrčen način me je naleka prepričala, da sem vzela le eno brisačko, čeproav navadno vzamem dve. In tako počnem tudi še sedaj...

puščava

Danes je v Vipavi zelo sneženo. Ampak ne tako kot smo vajeni drugod. Povsod so snežni zameti. Kako lepo je videti naravo na delu. V tem primeru veter.

Majhne snežene sipine so povsod okoli. Nekaj, česar še nikoli v življenju nisem videla. Ne vem kaj točno pravijo po poročilih... ampak izmeriti koliko snega je zapadlo tukaj je ... štos. V razdalji koraka lahko pridemo do kolen v sneg in na tla brez snega.

Naše male snežene sipine so carske!
In burja tudi...čeprou je kar ni :(

Ne-zelo-primorsko

Kot prava Vipavka pač lahko povem, da sem posebej vesela vode v trdnem agregatnem stanju.

Sneg je, glej zunaj sneg je.

V Vipavi pa še burja. :D

Miklavžev koncert

Če se v Slovenski prestolnici praznično vzdušje mesta najavi s slovesnim prižigom lučk, se v Vipavi to zgodi z Miklavževim koncertom Kulturnega društva Vipavski tamburaši (blog in FB).

Koncert na katerega se vsak pameten človek odpravi 15 minut pred uradnim začetkom. Ne bom omenjala glavnega razloga zakaj sem se v dvorani pojavila, ko je že zmanjkovalo stojišč. To sta pazili tudi dve slovenski gospe, ki sta se, po Šifrarjevem principu "Ne dam, svoje hruške ne dam," borili za svoj razgled na oder.

"Pa dejte se prmknt, k n vidmo n wdr."
"Ja gospa, kej n vidste, de ni nikjer prostora za stat."
"Me n briga, jst n vidm n wdr, dejte se kam drgam."
"Gospa, če vm pravim de ni placa, kej vidste ukul sjebe."
"Jah,... ste mejli pridt 5 minut prej, de bi se lohk usjdli."
"Gospa mene n mwti, če stojim."
"Ja, ma mi pej n vidmo n wdr. Umknte se bel kje." (in kaže na prostor,kjer sta na kvadratnem metru parketa stlačena vsaj dva osebka)
"Ma kej točnu vm nej jasnu!? Nimm se kam drgam dt. Če vm kej ni prou bejžte vi kej kamr mi kažste de nej grem."
"Ma... joj no. Umknte se. K prou n vidmo n wdr."

Ko ugotovim, da se pogovarjam s (brez zamere) dokaj tišično vipavsko (najbrž tudi slovensko) gospo (tema za kakšno drugo objavo), ki jo skrbi samo in zgloj njena lastna rit, ji brez slabe vesti pokažem hrbet in se res lepo namestim.

Slišim, da še kar preganja moteče ljudi. Nakar ji nekdo, tudi sam očitno sit te ...vsak bi drugače poimenoval...stvari, odvrne: "Glasbo se pride poslušt, nje gljdt." Kar smejat se mi začne.... :D

Čez par momentov se koncert začne. Najprej se predstavi starejša skupina. Seveda ne razočarajo. Nato so se predstavili gostje MePZ Duri s Cola. Predstavili so dve popevki. Super so peli... koreografijo, ki so jo imeli, bi najbrž lahko tudi spustili, ampak nastop pri Mariu (lani enkrat) pač terja svoje. In ni bilo moteče, prej... simpatično.

Otroška skupina me je zares še najbolj navdušila s Pravljico o mavričnih ljudeh in Pustite nam ta svet. Zadnjo sta namreč zapeli deklici ob spremljavi tamburic. Otrpkim glasovom vedno oprostiš kakšno napako. :D

Tudi mladinski orkester ni razočaral. Zaigrali so kar nekaj zelo modernih skladb, med drugim Pirate s karibov, dve skladbi Beatlov pa še ene dve. Večino ob spremljavi solistov na tolkalih, bobnih, prečni flavti, električni kitari, klavirju...

V splošnem lahko rečem, da bi bil koncert, če ne bi bilo preljubih prej omenjenih gospa, zelo blizu popolnosti. Na žalost jih je rahlo zafrkavalo tudi ozvočenje. Nekatere soliste je bilo tako slišati preveč, drugih sploh ni bilo. To bi bilo torej ideja za izboljšanje.

Drugače pa Vipavskim tamburašem želim še veliko takih koncertov, predvsem pa takih super modernih in poslušljivih skladb (ki mimogrede morda le niso tako enostavne za izvajanje).

Seldita torej e božično-novoletna koncerta. Komaj čakam!

Praznične melodije po Vipavsko

V domačem kraju obstajajo trije kulturni dogodki, pri katerih je v interesu vsakega gledalca, da se v dvorani pojavi vsaj 20minut pred predstavo. To so koncerti naslednjih:

• Vipavski tamburaši (blog in FB),
• Tamburjaši in
• Pihalna godba Vrhpolje-Vipava.

Takrat se tudi sama odpravim proti prireditvenemu prostoru nekoliko prej in otrej ne po logiki: koncert se začne ob 18h, do tam imam 2minuti hoje, torej štartam dve minuti do. V teh primerih je dobro izračunati tudi čas, ki določa pravico do sedeža (po principu prvi pride, prvi melje), vsaj 15min.

Včasih sem verjela, da je to tista "težka" glasba, torej težka za izvajanje, predvsem pa za poslušanje. Mnenje sem spremenila nedolgo nazaj, no kakšno leto dve nazaj. Ne vem že točno, kako je prijateljici uspelo, da me je prepričala najprej na revijo pihalnih orkestrov (severne primorske, najbrž).

Če ne bi sedela, bi me od presenečenja posedlo. Ne samo da je bila glasba poslušljiva, bila je naravnost carska! Razen skladbe ali dveh (ki so v spominu že skoraj zbledele) ni bilo slišati "pleh muske." Ob tem presenečenju sem dala priložnost še tamburašem. In od takrat sem reden gost vseh treh (v dejstva zakaj so tri se ne bom spuščala - vam priporočam isto ;)).

Koncerti si sledijo po naslednjem vrstnem redu. Miklavžev koncert pripravi Kulturno društvo Vipavskih tamburašev, božična koncerta pa odigrajo Tamburjaši, in odpiha Pihalna godba Vrhpolje-Vipava. Vsak na svoj dan, da ne bo pomote.

Prvi v sklopu je torej Miklavžev koncert Kulturnega društva Vipavskih Tamburašev. Doživljajski spis na to temo pa v naslednji objavi.

Miklavž

Zmedena oseba: "Kej lejtos si pisla Miklavži?"

Kosoblejka:"Nje"

ZO: "Ku de nje?!"

K: "Jah..."
(Ni se mi dalo spet ubadat s problemom kraja kjer bi pismo odložila)

ZO: "Jst sm mu pa pisu."
ponosno doda
"Sm mu napisu mail! miklavz afna gugl pika si"

bolje pozno kot nikoli

Ne da ne bi imeli časa, ne da bi nam manjkalo idej, niti ne gre za pomanjkanje materiala. Preprosto se s cimro nisva spravili k delanju adventnega venčka.

Adventni venček je bil narejen po principu praznjenja predala (dobesedno). V vsej svojem sijaju pa se bo pokazal v zadnjem tednu našega pričakovanja božiča. In čeprav nisva umetnici, se lahko vseeno pohvalim, da sva dali vse od sebe in se zares potrudili.

Z začetka našim sosedam ni bilo povsem jasno ali gre za štos al ne:

Ampak na koncu je izpadlo že bolj pošteno, čeprav definitivnu ne običajno.

mgla

Se tudi vam zdi mesto, ogrnjeno v temo in dokaj debelo plast megle precej romantično?

Zlomljeni objemi

Lačna od celodnevnega potepanja sem bila le nekaj korakov od najboljšega kebaba v Ljubljani. Med hitenjem pregledujem zgrešene klice, ki so se mi nabrali popoldne. Pritisnem "kliči" ob tistem imenu, ki me je najbolj presenetil. Radovednost me je premagala. Še dva koraka do kebab placa.

"Oj! Si me klicu?"
"Ja, kje si?"
"Sredi Lublane. :)"
"Greš u kino?"
"Ne po kebab"
"Sprašujem te če greš u kino?"

Wps. :D Od tega prijatelja ne slišim tako pogosto, da bi si lahko privoščila reč ne. Njemu in njegovi dragi se pridružim pri geldanju filma... nekaj od Penelope sem slišala (nisem ga prav razumela), drama. Ok. In tako se dogovorim za kino čez 45min. Za las bo šlo. V dom moram odložit vso šaro. Ampak po dosti srečnih naključjih mi uspe. Znajdem se pred Kinoklubom Vič. Malo manj kot en teden je minilo, kar sem bila nazadnje tam.

No zdej pa na film.

Vsebina res na kratko: Bivši režiser, sedaj slepi scenarist se spominja svoje zadnje (zares) ljubezni, medtem ko po ulicah pobira neznanke za... no nima veze.

Zgodbo pripoveduje sinu svoje agentke in prijateljice. Njegova ljubica je bila najprej ljubica nekega španskega bogataša, ki si je od nekdaj želela igrati. Tako pride na avdicijo, naš režiser Marko (če se prou spomnim imena) jo seveda vzame za glavno igralko. Ni mi treba posebej povdarit, da se vanjo zaljubi. In ona vanj. Kar seveda že tako blazno ljubosumnega mogotneža pripravi do blaznih dejanj, kot je pehanje svoje drage po stopnicah. Na koncu pupa pobegne in se pridruži našemu Markotu. Doživita prometno nesrečo, v kateri ona umre, on pa oslepi. Spremeni si tudi ime, ki ga prosim preberis španskim naglasom, Harry Cane ([hƏri kejn]).
Nato pripovedovanje zgodbe prevzame agentka, ki se je ravno vrnila s službenega potovanja. Svojemu sinu torej pove še, da je Harry Cane njegov oče. Pa še nekaj o filmu, ki so ga snemali.

Od vedno so mi bile všeč zgodbe z okvirjem. In tudi ta mi je bila kar všeč. Spet se lahko dotaknem stvari o katerih sem že pisala. Ko so stvari same sebi namen, brez da bi kaj posebej povedale al imele sploh kakšno posebno vlogo. Ajde, v tem filmu to ni povsem res, ampak mi pač še vedno ni pretirano všeč. :)

Je pa drgač zanimiv film. Nič več, ni mi bil super fajn, da bi ga hotela še enkrat gledat ali pa bi ga priporočala komurkoli. Je pač... nič posebnega. Normalna ljubezenska zgodba z dodatki razceplene osebnosti in v okviru kvazi filmskega sveta. To je to.

Služkinja

Po dolgih letih upiranja sem se vdala - za višje cilje, darilo za rojstni dan. Pristala sem torej v nakup vstonic in ogled filma na filmskem festivalu Life. Sonček je imela rojstni dan in ker že nekaj časa nisem navdušena nad neosebnimi darili, sva se s prijateljico odločili za napup vstopnice za film.

Kultura se je povezala s praktičnostjo. Kulturni del darila je nedvomno ogeld filma, kajne? ;) Praktičnost pa je druženje - pred, med in po filmu.

Torej, ogledali smo si film z naslovom Služkinja. Po pravici povedano še vedno ne vem točno kaj naj si mislim o filmu. Zgodba je dokaj preprosta. Služkinja v družinski hiši opravlja pravzaprav vse - od hišni opravil do vzgoje otrok. Ni izkoriščana. Pravzaprav jo spoznamo na njen rojstni dan, ko ji družina, pri kateri dela, pripravi prijetno praznovanje za rojstni dan.

Zaradi slabšega zdravja se gospodinja hiše odloči, da bo Služkinji poiskala pomoč. Raquel se s tem ne strinja. Z vsemi pomočnicami ravna... no,ne ravno lepo. Potem pa se nekega dne med pripravo zajtrka zgrudi po tleh. Nova pomočnica je več kot potrebna. Ampak tokrat je drugače.

Raquel te pomočnice ne sprejme s takim odporom. Kasneje jo dejansko sprejme in Lucy postane njena prijateljica. Lucy jo odpelje na praznovanje božiča k svoji družini... blablabla...ampak Lucy se proti Raquelini volji odloči pustiti službo in se vrniti k družini. Konča se s prizorom Requel, ki se odpravi teč (kar je prej počela Lucy).

V začetku sem si mislila, da je gospa služkinja predvsem slabe volje, ampak... no ravnanja z mojo najljubšo domačo živaljo (beri, ko bom velika in na svojem si želim imet mačko) ji ne bom odpustila. Dejansko je bila Raquel na začetku prikazana kot psiho. Ljubosumje, gospodovalnost, osamjenost jo razjedata že dolgo. In kar nikomur ne pusti do sebe. Po principu napad je najboljša obramba.

V zgodbi je kar precej lukenj. Nikoli namreč ne razloži zakaj točno gospodinja ne odpusti Raquel, čeprav prizna da je ona tista ki povzroča probleme. Ni mi jasno zakaj točno se odpre Lucy, čeprav ne uporablja nič drugačnih "taktik vzpostavitve stika" od ostalih.

Mi je pa bilo všeč na začetku filma, tisto počasno menjavanje kadrov, zrenje Služkinje v kamero z zdolgočasenim in že rahlo odbijajočim jeznim pogledom.

Splošna ocena? Ni mi žal, da sem film vidla. Čeprav sem na čase dobila željo, da bi ušla iz dvorane, mi nikoli tekom predstave ni bilo dolgčas. Definitivno je to ena od predstav, ki na gledalcu pusti nek vtis, kakršnegakoli že. Ga pusti.

resno vprašanje

Zadnje dni tega tedna je veliko govora o šprtu-ki-ga-res-ne-morem-objektivno-imenovati.

Svoje bralce bit torej lepo prosila naj mi razložijo svoj pogled. Kje točno poteka povezava med občutkom patriotizma in tekmo igre-k-jo-rej-n-bom-omenjala?

pbljubim de bom poskusla prebrat ;)

FB zadnjič

Še zadnjič sem se vpisala na FB. Navdušena sem bila. Vedno sem odlašala s tem, ker sem vedela, da je mogoče račun le zamrzniti, ne pa popolnoma zbrisati.

Ko pa sem se po FB iskala, kaj točno moram narediti, da bi račun vsaj zamrznila. Kliknila sem na "HELP" in takoj sem na desni strani zagledala vprašanje, ki sem si ga zastavljala. Ne še boljše. Napisano je bilo nekaj v smislu "trajno izbrisati."

Zamrznitev računa se mi je zdela povsem butasta odločitev...zakaj že bi to naredila?
Seveda sem izbrala možnost popolnega izbrisa.

Facebook me je seveda poskušal prepričati naj tega ne storim tako, da je na stran nalimal slike nakaterih mojih FB prijateljev, ki me bodo baje grozno pogrešali. HA! Meni se je zdelo butasto in rahlo patetično.

Še potem, ko sem že kliknila, da bom profil za vedno izbrisala, se je pojavilo opozorilo. Še 14 dni časa imam, da si premislim.

Si bom? Dvomim. :D

mleko

Kot kaže so govorice resnične. V Vipavski mlekarni so prenovili blagovno znamko. Yovilanda že dolgo nisem nikjer zasledila. Sem pa v zameno včeraj zagledala to.
Zakaj točno se mi je na obrazu narisal nasmeh ne bomo... ampak stvar je lušna:

To so dobri stari časi

Ko sem se danes skozi okno avta zrla v temo ob avtocesti sem s kotočkom očesa ujela svetlo ograjo ob njej. Seveda sem se takoj spomnila na tisto zanimivo cesto, ki je zaradi vinjet in avtoceste cez Rebernice, nisem videla že zelo dolgo. Pogrešam jo. Ne maram avtoceste. Rada imam cesto, ki ima karakter. In ta čez Hrušico mi je bila vedno ... CARSKA!

Spomnila sem se na vožnje izpred dveh treh let. Ko je osma lahko pomenila tudi pol enajste. Ampak vsaka vožnja je bila nekaj posebnega. Polna smeha in globokih debat. Bili smo klapa, super smo se razumeli. A zaradi različnih razlogov začeli hoditi v povsem različne smeri.

Pogrešam te poti smeha. Pogrešam tako sopotnike kot cesto po kateri smo se vozili. Ampak... da mi misliti. Vsak trenutek, ki ga živimo je lahko trenutek, ki se ga bomo kasneje spominjali kot "dobre stare čase, ko smo se imeli zakon!"

spletno bančništvo

Prejšnji teden sem dobila mail z vabilom naj se zglasim na banki in prevzamem papirje. Pošteno povedano sem že pozabila, da se Bank@Net naročila. Minilo je že več kot mesec dni.

Najprej sem se razburjala. KAr se internetnih storitev tiče je pač tako, da so instantne, tako za pripravo uporabnikom kot za uporabnike. Zakaj torej Nova KBM potrebuje več kot mesec dni, da za enega povsem normalnega in nič kaj zahtevnega uporabnika uporabi več kot mesec dni?

Morajo programerji za vsakega uporabnika znova pisat kodo? Dejte no! Bodimo resni, za dve kljukci, dva sprintana lista, na katerih so kode (tudi za generiranje kod že dolgo poznamo generatorje!) in še eno napravico, ki jo morajo imeti na zalogi skupaj z navodili.

Priznati moram da sem bila rahlo razočarana. Nobenega certifikata, nič kaj posebej varovanega. NE! Uporabniško ime in geslo. Povsem simpl.

Sej morda je dovolj varno, ampak ljudem, ki so potrebovali toliko časa za neko stvar, ki bi morala biti povsem trivialna... sori, ne morem zaupat.

Poleg bi pričakovala od grafičnih oblikovalcev stran, ki bi bila nekoliko bolj prijetna za oko. Koneckoncev bi še sama lahko spackala kaj takega skupaj, v skoraj dveh mesecih!

Do sedaj je torej spletno bančništvo eno samo razočaranje. A upam, da mi bo kljub temu dobro služilo.

oljke

V četrtek se mi je na zaslonu pojavilo okno spletnega sla s sporočilom: "Hei! V soboto bomo pobirali oljke. Imaš čas?" Kako naj človek reče ne taki ponudbi. Še posebej, ker sem že pol leta nazaj prosila za tako izkušnjo.

Sem Primorka. To je res. Ampak do krajev kjer je morje in rastejo oljke imam (vsaj s stališča vožnje) več kot do prestolnice. Ne bom pridigala, da je Primorska razpotegnjena od morja do skoraj najvišje gore v Sloveniji... to ste že slišali. In zato vsi nimamo vedno priložnosti, da bi se preizkusili v obiranju oljk. Kaj boljšega kot se preizkusiti pri Vinarstvu in oljkarstvu Slavec.

V petek zvečer so me tako prevevala različna vprašanja... tehnična v smislu: se je za oblečt čimbolj raztrgano al bo to čudno? Zjutraj sem med iskanjem mobitela (jah spet nisem vedela kje je) v avto vrgla eno flašo vode in pomislila: "Do zvčer, ko bomo šli na pico, bo že."

Z Gorenjskega konca mi je Raztresena Ana sporočila, da zamuja... naj vozim počasi. Jupi! S Potepinko sva obe pomislili na isto - lahko si privoščiva vožnjo po stari cesti, brez dolgočasne avtoceste. Super!

Že Rbrnice so nama postregle z razkošnim jesenskim okrasjem rdečega ruja. Jesenske barve so se nadaljevale in naju veselile vse dokler... sva sfalile pot in... pod sabo ob morju zagledli dokaj veliko mesto. Sem že omenila, da sva prečkali državno mejo? Jah... imeli sva čas, ampak vseeno sva se odpovedali obisku Trsta. Si ga prihranili za kdaj drugič.

V Izolo sva nato prišli brez problemov. Tudi Mercator, točko srečanja, sva locirali brez velikih problemov. Čeprav nama je izgledal sumljivo majhen, se je izkazal za pravega.

Ana naju je takoj odpeljala v oljčnik svojih staršev. Kjer so naju najlepše sprejeli. Najprej nama je njen oče pokazal okolico, povedal kje je Izola, Trst, Ljubljana, njihova domačija, Hrvaška... super. Človek se boljše počuti če mu je približno jasno kje je, hkrati pa ne ve natančno. :)

Pravi delavci so bili tam seveda že pred nami, zato smo se dela hitro lotili tudi midve. Prestavili smo mrežo pod naslednjo oljko. Seveda sva najprej poskusili kako gre s posebnimi grabljicami. Na koncu sva obe veselo sklenili, da vseeno najraje uporabljava roki. Za višje viseče oljke pa Aninega brata na lestvi. ;)

Ravno smo obrali eno oljko, ko so rekli, da v oljčniku ni več dela. Anina mama naju je posedla in naju kraljevsko pogostila, da nama je bilo že kar nerodno. Za pet minut dela sva dobili super pršutov sendvič (njami), posušene kakije (NJAMI... o tem za kaj je to presenetljivo morda kdaj drugič) ipd.

Potem smo se preselili k domačiji Aninega očeta in spoznali njeno nono. Ta nam je dala blohe (popravi me, kr si nism prou zapovnla). To so predpasniki za obiranje oljk. Sestavljeni so iz enega velikega in zelo uporabnega žepa, v katerega se stavi oljke, ko pod drevesom ni mreže. Nabrano pa smo nato stresali v gajbe.

Med sproščenim nabiranjem so kot navadno potekali pogovori o raznovrtsnih temah. Obnovila sem tudi terminologijo Oljkarstva. Predvsem razliko med besedama "oljka" in "oliva". Že kot mala sem vedela, da se "oni tam gor" kregajo ali bo olje oljčno ali olivno. Gre za sadež ali drevo kaj ne?

Jah... poučili so me da temu ni tako in pri tem postali razburjeni, kot smo Slovenci praviloma, ko nas tujci zamenjajo s Slovaško. Gre torej za zelo pomemben občutek patriotizma (ki ga najbolj podpiram). Razložili so mi (no, Ana mi je to razlagala že prej), da je oliva italjanska beseda, oljka pa slovenska. Tako za drevo kot za sadež. Ker sem se že zdavnaj naučila, da našim slovenistom verjamem toliko kot modnim zapovedim (nikoli nič dobrega v trgovinah torej), sem potegnila z njimi. Uporabljam torej besedo "oljka" tako za sadež kot rastlino. Razpravo o olju pač smtram na tem delu kot popolnoma nesmiselno, sej razumete nje?

Posebnih tehnik za obiranje ni. Svojo spretnost prilagajaš sorti in velikosti. Obirali smo namreč tako oljke, ki so bile malo večje od fižola, do takih, ki so po barvi in velikosti spominjale na slive (sorte sem seveda takoj spustila iz glave).

Obetali smo si tudi ogled strojnega obiranja, vendar smo prišli v tretji oljčnik nekoliko prepozno. Sem pa s kotičkom očesa vseeno zapazila "stroj" in zgleda grozno zanimivo. Ne tako kot stroj za obiranje grozdja. No.. manj strojno deluje. :D

Po končanem delu so nas na kmetiji Slavec postregli kot žaklje brez dna. Pohvale kuharci (in hvala za recept)!

Na poti domov sva razpravljali o tem kako dobro je bilo. V ponedeljek pa sem potepinki še pokazala slikce. Ne vem kaj točno se je zgodilo, toda kar naenkrat fotk ni bilo več tam kjer bi morale bit, še preden sem uspela narediti backup, tako da...vam ostaja le tekst. Pardon.

Definitivno vam priporočam obiranje oljk. Super zabavno in ne preveč naporno (fizično), no morda za spodnjo čeljust :)

Upam, da izkušnjo kmalu ponovim. Še enkrat HVALA Raztreseni Ani za to super izkušnjo.

Nižina neba=nižina gledališča

Včeraj zvečer sem prišla domov polna razočaranja. Ne samo razočaranja. JEZE! Počutila sem se kot da je padla še zadnja gledališka trdnjava.

No, bom začela na začetku. Kot sedaj že ... kar redno, so (Mladinsko gledališče) nas (prebivalce AK) povabili na ogled brezplačne predstave Nižina neba. Objavljeni so bili kar trije termini - sreda, četrtek in petek.

Predstavo sem pričakovala zelo dobre volje in v super družbi. Radovedno sem se spraševala s kakšnim presenečenjem bo Mladinsko gledališče postreglo tokrat. Predstava z naslovom Nižina neba naj bi bila narejena po slavnih antičnih Metamorfozah.

Presenetili so me. Priznam. Prvih pet minut predstave sem pretrpela zgolj zato ker sem sedela v Mladinskem gledališču in sem verjela, da bo neurejenost prerasla v neko glavno sporočilo, ki me bo zadelo kot vedno. Ampak ne! Ostalih neskončnih minut nisem trpela. Občudovala pa sem lepe opečnate oboke pod našo prelepo hišo.

Predstava se je vlekla. Nikjer ni bilo ene bistvene stvari. Zgolj sex in klanje. To kar sem videla že v vseh drugih gledališčih in zaradi česar jih ne obiskujem več. Ne rečem da tega v dotičnem gledališču še nisem videla, ampak.. navadno je bilo sredstvo za dosego cilja. Tokrat pa... nič.

Počutila sem se kot da me imajo za neumnega gledalca, ki bo skakal od veselja, ker bo gledal kako se dva (sicer gledališko) spoznavata (v svetopisemskem pomenu besede, seveda), ki bo najbolj navdušen, ker si ženska v predstavi sleče majco in pod njo nima nobene druge obleke. Zgodba ni pomembna, zgodba je obstranska. Zgodba je... izpustljiva. Zgodbe ni!

Čakala sem konec. Komaj sem ga dočakala. Nisem jim mogal ploskati. Zakaj pa bi jim? To bi pokazalo moje odobravanje, ne pa gnusa ki sem ga v tistem trenutku čutila.

Se tudi mladinsko gledališče počasi spreminja v gledališče kjer boš gledal igralce gole, ne bo pa pomembna zgodba? Sem res čudna, če mi ni do predstav, ki imajo za bistvo (namige na) spolnost?

restavriranje

Spomnim se, ko sem na televiziji gledala oddajo, kjer so predstavljali poklice. V njej je neki pajkec obiskoval različne mojstre in ugotavljal kaj delajo. Po slučaju sem si ogledala ravno oddajo, ko se je priplazil v delavnico restavratorja.

Ta je prišel v delavnico v snežno beli halji in se lotil restavracije neke slike. Seveda je bilo vse zelo nazorno prikazano in razloženo. Ampak, priznam, meni se je zdelo prav... DOLGOČASNO!

Zakaj bi se kdo hotel sprehajati po delavnici v beli halji in gledati razpoke v sliki. Sori miško. Tle ne vidim nič kar bi me veselilo!

V prvem letniku sem v začetku dobila prevoz v Ljubljano predvsem pri restavratorjih (jah... prijatelji pa gor pa dol :D). V glavi sem še vedno imela tisto belo haljo. Ker pa so restavrirali ravno dvorec v bližini Ljubljane, ker en dan v tednu nisem imela predavanj in ker naj bi bil kraj dosegljiv z mestnim avtobusom... sem cimro prepričala, da sva se odpravili na obisk.


Izkazalo se je, da stvar le ni tako blizu. Ampak do takrat so naju že prišli iskat. Jei. In spomnim se, da je bilo... čisto drugače kot v tisti oddaji. Vrata dvorca so grozila, da se bodo podrla name. Niso izgledala ravno najlažja. Povsod je bilo veliko pajčevin... tako kot v dvorcih, kjer straši.
V dvorani, kjer so restavrirali freske sem zagledala visok oder na kolesih. Na njem pa... restavratorko zavito v tisoč in eno oblačilo. Kdo bi ji zameril zeeeblo je. In oder se je sumljivo majal. Razložili so nama kako so obloge odstranjevali z nekim strupom. Videli sva tudi maske, ki so izgledale kar zastrašujoče. Takrat pa so že kitali razpoke.

Kakšno leto kasneje je brat pomagal pri restavriranju dvorca v domačem kraju. Odkrivali so freske. Ker se je šlo za istega šefa, sem si dovolila na obisk. Bili so na stopnišču. Trije fantje, s skalpeli v rokah (rokavičke seveda tudi). Praskanje po zidu! In da te za to kdo še plača! XD NEVERJETNO! Spomnim se zasilno postavljenih plastičnih ponjav, ki so imele funkcijo čimbolj neprepustne stene. Na stopnišču so zmrzovali. Kljub pečkam. Spomnim se oblaka prahu, ki ga najbrž nikoli ni bilo konec.


Kmalu sem se v praskanju po zidu preizkusila tudi sama. Zakaj pa ne? Nikoli ne bom pozabila kako me je po prvem dnevu bolela roka. Nikoli ne bom pozabila kako težko sem opravila še "ta drugi" šiht za računalnikom. Ampak čez par dni se je roka navadila. Sodelavci pa so bli itak... najbolj spodbudni. Nikoli ne bom pozabila na najbolj gentelmanskega sodelavca, sodelavca z najbel zapomnljivi očkami in sodelavko iz Latvije (ki je super govorila slovensko, u bistvi to počne še kar). In nikoli ne bom pozabla kako mi je takrat pašalo poslušat ARS, ker nikoli ne maram poslušat klasične muzike (še posebi če ni u živo). Zadnji dan pa smo seveda, po slabi navadi odkrili nekaj najbolj zanimivega... poslikave horoskopa. Zaradi pomanjkanja denarja najbrž nikoli ne bodo odkrite. :(


Sm omenla prah? Prav tako je bil prah v naslednji preizkušnji, ko sem se učila polniti razpoke z Roflexom, gledala (in malce zavidala) sodelavko, ki je mešala malto... letos se je to ponovilo še v z dvorcem Drnče v dvorski vasi (sem že pisala) in nazaj na Prem.

Če kdo omeni kar koli v zvezi z restavriranjem pomislim na prah. Prah v laseh, prah v hlačah, v majci, v ušesih, v ustih. Prah povsod. Pomislim na tone smeha in zafrkancij. Pomislim na tipe, ki držijo fene alpa imajo rokavičke. Pomislim na ...
Restavriranje ni (samo) bela halja. Je mnogo več. Je hec in je trdo delo. Dosti trdega dela, ki ga spremlja hec in super sodelavci.

bolezen

Jah, tudi mene je pokosilo. Ampak na srečo mi pomije še ne dišijo (torej ni prašičja gripa). Prestajam pa različne faze od nezazanavamsvetaokolisebe do jeismžeskorizdrava, nazaj v prvo pa drugo...se dogaja. Ampak skupno dejstvo pa je, da za računalnikom ne zdržim prav veliko časa in se mi ne da zmišlavt kej vm napisat...

slovenska glasba I

No pa dejmo. Vabim vas, da mi pomagate narediti seznam slovenskih glasbenih izvajalcev, ki so fajn... za ušesa ipd.

Naveličana sem že tega, da smatramo slovensko glasbo za slabo... kar ni težko, ker najbrž dosti ljudi najprej pomisli na Turbo Angels ipd. Ja, to ni to.... Ampak, če poslušamo (no, bom pa kar začela), nam v določenem razpoloženju prav paše... ja?

Zame so to vsaj:

Vlado Kreslin
Zoran Predin (predvsem kar se neok skladb tiče)
Brina
Lara P. Jankovič
Iztok Mlakar
Jure Ivanušič
Perpetuum Jazzile
Adi Smolar
Šank Rock
Branko Završan
Neca Falk
Ana Pupedan
Bele vrane
Vita Mavrič

Ma ja, nej bo to za začetek... kej pa vi?

na Krasu je krasno

No pa smo se spravli mal iz hiše in se za razliko od delovnega tedna, ko občudujemo "kulturne" stvaritve naše domovine, pogledali še malo v naravo.

Ste že kdaj videli Kras jeseni?

rdeči ruj

kamniti zidovi

rdečeči listi trte

rjaveča trava

tiste prave kamnite hiše kraških vasi
...

vse to se je stakalo z vonjem po doma pripravljenem pecivu, kozarčku terana, mokre zemlje...

na letosnješm pohodu z naslovom Na Krasu je krasno. Podali smo se od Tubelja pri Komnu do Praprota.


In izkupiček? SUPER je bilo, sedaj pa že načrtujemo nov izlet, ki bo potekal nekako med Rakovim Škocjanom, Cerkniškim jezerom in gradom Snežnik. Seveda bodo še stvari vmes,morda Cerknica, Slovnica... če bo kdo zainteresiran tudi grad Prem :P

Prem

Hehehe...slikce z grada Prem. Sm se spovnla dns, ku sm sedela na skori dva metra debelem zidi, de bi vm lohk pokazala... in tuki so... ma ni pa cele slikce grada z obzidjem, sam notranje dvorišče in vas... ampak... za več lohk pridste pogledat (vstopnina znaša oderuške 2€)

razmišljanje

Danes je bil kratek dan, ampak... kljub temu dolg.

Že dolgo premišljujem o vsemkar se je zgodilo v dobrem mesecu, o tem kar se je zgodilo zadnji teden, o ljudeh, o sebi, o izjavah ki presenetijo kot pravkar zarit nož nekam in sploh ne veš kej si mislt o tem... predvsem pa o sebi.

in kaj sem dognala?
Da premišljevanje utruja in mori.

Sklep?
Nehala bom mislt...in poslušat radio.

mistično

Prebudim se dan, ki že kaže svojo prvo svetlobo. Mrak.
Naslendjič ko se zavem, se znajdem na cesti, nekje v bližini Divače. Ne morem verjeti kar vidim.

Pokrajina. Travniki, ki jih obkrožajo drevesa. Drevesa zares le slutim, skrivajo se v meglici, ki je legla na pokrajino. Vidim vrhove grmov in dreves. Skoraj se že vidi njihova temnozeloeno-rjava barva. Kasneje na hribu zagledam obrise cerkvce. Nato zagledam strehe hiš, ki se prav tako skrivajo v megli. Na koncu še grad... grad Prem v meglici. Izgleda kot...

za vse se pač ne najde besed.

zdravniški pregled in SIGENCA

No pa sem končno opravila ta butast zdravniški , ki je sam sebi namen in ki ga preplačaš...in si tako podaljšala vozniški. JEI.

Povejte mi, kako lahko za dve uri čakanja v čakalnici, od katerih te trikrat pošljejo k zdravnici za pol minutke, računajo 45€ (je računano s provizijo ob plačevanju položnice)? Kje je logika? za čakanje...

Poraja se mi misel, da sem sfalila študij...res se moraš 6 let žulit za knjigami, ampak potem... potem...

No sproti, ko sem že bila na upravni enoti, sem si končno zrihtala še digitalno potrdilo za e-upravo. Postopek je povsem enostaven... upravi spet pustiš en kup svojih podatkov, ki jih seveda sploh še nima na tisoč in enem papirju, mestu ipd. ampak... hei... konec tedna bom že lahko stvari urejala prek neta. Ne vem še kaj, ampak lahko

Cerkev

Včasih sem malo jezna na naše škofe. Ob vsaki verski slovesnosti znajo pridigat samo o politiki. In ja, vedno sem in najbrž tudi bom imela probleme, da se to dogaja.

Kako naj se trudim nekomu približati Jezusa in Cerkev, če v naslednjem trenutku moja prizadevanja pokoplje škof ali papež svojim komentarjem na politiko. Res. To je najbolj pogosto naveden razlog, zakaj nekdo noče priznavati vere znotraj Cerkve.

In kar se tega tiče, se strinjam z njimi. Politika me pač ne zanima. Ne maram slovesnih maš, priznam... ampak take reči so še razlog več zakaj se jih NE BI udeležila. Pridigo razumem kot nekaj v čemer duhovnik (ne glede na to kdo mašuje, je v tem trenutku duhovnik - tisti, ki mu pripada čast, da je posrednik Bogu pri spominjanju na zadnjo večerjo in trpljenje našega največjega prijatelja Jezusa) nas najprej pograja v smislu..res delamo tako? potem pa nas še malo potolaži in da spodbudo za naprej.

Morda prav zato, ker višje predstavnike Cerkve povezujem z gužvo, prenačičkanostjo, političnostjo... najraje v svojem pogledu na Cerkev odrežem vse kar je "višje" od duhovnikov in redovnikov. Ti se (po mojih izkušnjah, slišala sem na žalost tudi tle že...) bolj ukvarjajo z vernikom.

Ne me razumeti narobe. Škofe zelo spoštujem. Njihova vloga v Cerkvi je nepogrešljiva z več vidikov. Samo pravim, da bi se lahko bolj osredotočali na vero vernikov (ki jih še imajo), ne pa s politiko (ki jim marsikdaj prinaša minus točke, tudi če imajo point v tem kar pravijo).

Benetke, drugič letos

Ni ga čez gvišnu je reku **** in šel v Benetke že 28ur pred letom...

Benetke so bile v drugo prav tako pestre kot v prvo. Zaključni del, ki je potekal na letališči, pa še posebej...Pogovori z gondoljeri, ki so vozili potnike ravno pod mostom na katerem smo bili in njihove izjave v smislu "amore mio," do skrivnih misij, veliko smeha, ozkih ulic, nekaj malega prehojenih poti, tečajem salse na enem izmed trgov, polno trenutkov, ki jih niti za denar ne bi hotela fotografirati (nekatere stvari so za na fotografije, duge za v srce).

Ogledali smo si tudi beneško letališče. Bolj natančno, kot sem si predstavljala. Na koncu pa se poslovili (grrrr kako sovražim poslavljanja).

sprehod po mestu

Odpravila sem na kosilo v centru. Med hojo sem uživala v prijetnem poletnem soncu, v avtomobilih, ki so drveli mimo, v družbi popolnih neznancev, s katerimi sem delila pločnik. Vse je bilo super.

Ustavim se na križišču Slovenske in Tivolske. Semafor. Gledam ga kot čudo. Vem kaj pomeni. Ampak vseeno se počitim malo čudno, ko se (kot se seveda spodobi) ustavim ob rdeči luči.

Ob sprehodu po pločnikih na Slovenskih sem vedno bolj dobre volje. Ugotavljam, da so se končno spravili popravljat uno grdo stavbo v kateri je Mercator. Super, res je že kvarila vstop v mesto.

Tudi naprej ugotavljam kaj vse se je spremenilo, ko me čez poletje ni bilo. Pomislim kako mi je žal, da sem letos zamudila Ljubljano v najlepšem času - poleti, ko je dosti bolj prazna in umirjena.

Že pridem do Ajdovščine, kjer vidim zapore na cesti. Dan (ne)mobilnosti. Saj res. Takoj za zaporo so stojnice. Dosti stojnic. Že zares vesela se spustim v igrico ugibanja katero društvo ali pač nekaj se predstavlja na posamezni stojnici.

Začudim se da pred hotelom Slon sploh ni parkiranih avtomobilov. Človek se prav na komot sprehodi mimo.

Potem pa, pridem do Pošte. In se zgrozim.

Na postaji namenjeni mestnemu avtobusu zagledam tri mladeniče v stolih za na plažo... kako se sončijo. Sončijo s pogledomna Slovensko cesto in Namo.. le kaj jim ni jasno??? Takega nesmisla v Maroku že ne bi doživela. Tam ljudje še vejo kaj je to zdrava pamet, čeprav jo včasih zlorabijo.

Tako sem se zavedla, da pogrešam Maroko. Pogrešam divjost kulture, v katero jih vodi zdrava pamet. Vse pri njih je prilagoditev- veri, podnebju...

zakaj je pri nas toliko nesmislov?

Rekli so mi, naj si napišem, da bom lahko čez pol leta prebrala in se spraševala zakaj točno se mi je to zdelo čudno... :D najbrž bo res tako, ampak...nikoli v življenju nisem imela tako hudega občutka, želje, da bi pobegnila od tega "vsakdana"... ne morem si predstavljati...morda se bom pa kljub temu sprijaznila

??

Ura je ena in sploh mi ni jasno zakaj vsi okoli mene že spijo... kar nekej

twitanje na FB

Že od kar sem prišla domov spremljam FB malo pogosteje, prej pač malo redkeje. In smešno se mi zdi, kako vsi najbolj zagnano sporočajo rezultate in spodbude Sloveniji. Da gre za košarko in da gre za evropsko prvenstvo sem izvedela pred parimi dnevi... jah, tega nihče ne napiše. Mi pa definitivno ni bilo treba gledat niti ene tekme. Kakšno je dogajanje- kdo zmaguje, kdo zgublja, kateri je najboljši košarkaš...vse.

Vidim, da nisem edina, ki se še ni opogumila za uporabo Twiterja, hkrati pa FB dejansko uporablja (predvsem) za to.

doma

Težko bo.

Zapustile sva svoj mali svet, kjer sva se zabavali le s pogledi ali določenimi besedami. Konec je. Ostajajo le še nerazumljivi digitalni zapisi na spominski kartici v fotoaparatu in v možganih.

Predolgo sva že na daleč ostajali v vsaj delni pozornosti znanstva. Vrniti se je potrebno nazaj, tja kjer spadava. V svet, kjer živiva. Med vse ljudi s katerimi deliva trenutke življenja. In prva novica ni bila najboljša. Mogoče bo naslednja?

Rabat ali vsa cudesa Maroka

Večerno potepanje po plaži in mirno klepetanje na kamnih med uživanjem v prijetni sapici se kmalu spremeni v nepopisno in mokro dogodivščino. Ulovi naju dezž Zatočišče si poiščeva tam, kjer vsi ostali. Na majhnem pokritem prostoru, kjer smrdi po scanini. Tako kot tam kjer prečkava obzidje. Tako oster in neprijeten vonj, ki ga človek preprosto ne more zignorirati.

-------------------------

Zbudiva se okrog devete ure. Ni nama potrebno dvigniti glave iznad blazine, da veva kako zelo dezuje. Zato se le obrneva in spiva naprej.

-------------------------

Ko se kasneje zbudiva je ura... ravno prava za vstajanje (po maroško). Se vedno poizvedujeva kako do živalskega vrta. Ampak avtobusi v Rabatu so zmešani. Dejansko nihče ne ve kam vozi. Niti vozniki ne. Nazadnje izveva, da je baje zaprt. To sva že slišali in kasneje dobili popravljeno informacijo, da je odprt... Obupava. Zastonj se nama ne da vozit po mestu.

Na mojo željo greva proti "podrti mošeji." Tako ji praviva, ker je od nje ostalo le še ogrodje. Hočem poslikati Hlače (uniforme kraljevih stražarjev), ker nama je lani prav takrat zmanjkala baterija. Stražarji se ob vprašanju, če jih lahko fotografiram namehnejo, pokimajo in postavijo v najveličastnejšo pozo. Kar ne morem verjeti, saj so še trenutek pred tem izgledali povsem izmučeni in naveličani. Super, dobila sem dvoje od treh Hlač, tretje so v mavzoleju, kjer je pokopan prejšnji kralj. Nekoliko nespoštljivo bi jih bilo spraševati po fotografijah, kajne?

-----------------------------

Nekaj ur za tem se spet sprehajava po medini. Po ulici polni trgovin. Ne tako kot v drugih mestih: trgovine na vsaki strani ulice. Ne, v Rabatu je ulica dovolj široka za vrsto po sredini. Paziva kod hodiva. Nerodno bi bilo razbiti krožnike ali pohoditi srajco.

V tem strmenju navzdol zagledava nenavadno pojavo. Moški. Se mi zdi. Morda bi bilo bolje reči kar je od moškega ostalo. Koža se zelo tesno lepi na kosti, obraz pa ima zakrit s časopisnim papirjem. Roke drži v zrak in prosi za kak dirham. Tu še posebej pohitiva mimo. Ampak slika ostane. Koža prilepljena na kosti.

Težko se je ozirati za željenim blagom, ko imaš v mislih tako sliko. Ampak časa ni. Mimo naju že hodi slepec. Tudi ta berači. Pogledam ga v oči. Ne najdem jih. Prostor namenjen očem je prazen, zapolnjen le z vekami. Spomnim se na Revnega milijonarja.

Pogled dvignem v upanju, da bodo prebliski krute resničnosti izginili. Zagledam se v nogometne drese kot v poslednje upanje. In že se vame nekdo zaleti. Ponovno pogledam dol. Zagledam verige čevljev, obešene na vrv in obleke, ki prav tako vidijo na obešalnikih izpod stropa. Zagledam berbersko lekarno z paketi posušenih metinih listov, začimbami, mavžami za hamam in vsemi ostalimi pripadajočimi stvarmi.

Pod pultom pa s kotičkom očesa ujamem še eno, tokrat malo manj neprijetno, podobo. Pritlikavka. V primerjavi z drugimi izgleda povsem normalno. Ko grem mimo skoraj ne opazim, da ima izmaličen obraz. Pogovarja se z nekom. Tako pokliče po imenu Aisha. Slišim jo še kako se smeje, potem pa že odjadram naprej v svet čevljev, oblek, spodnjega perila, pasov priznanih modnih znamk, kozjih glav, datljev... kozjih glav.

Ustavim se in si jih za kratek hip ogledujem. Prvič jih vidim. Že tretji teden sem v Maroku in jih vidim prvič. Odrezane glave na belem pultu. Poleg drugega visečega mesa. Nos in želodec sta se na to že navadila. Niti trzneta ne več ob vonju svežega in malo manj svežega mesa. Letos očitno ne bom videla nobene (odrezane) kamelje glave, ugotavljam.

Takrat pa se že spet zgubljam v množici ljudi in "stojnic." Iščem nekaj kar bi lahko kupila. Počutim se kot šopoholik. Ampak zares zagledam ceno, ki je je že kar super fajn nizka... za telovadne. Razmišljam da bi jih kupila. Rabim jih. Doma jih težko dobim tako lepe za isto ceno. Ampak prtljaga... preveč bo. Vseeno se odločim poskusiti srečo, če ne zame pa za... povprašam za črnim modelom in številko 43. Prodajalec me žalostno pogleda in odkima. Vprašam za svojo številko in glej ga zlomka... dobim jih.

Odpraviva se naprej. Utrujeni. Namenjeni sva poiskati trgovino, da si Marjeta kupi čokoladno mleko, sirčke in še kakšno majhno dobroto. Ampak še vedno se nahajava na Nagužvani ulici. Mimo pride gospa, ki prosti za denar. Za njo pa še en slep gospod. Ta ima oči, ampak je slep. Spomnim se na možakarja prejšnjega večera. Do naju je prišel s cigaretov v roki, ves zakajen, in naju prosil za denar. "Če ima denar za čike..." reče Marjeta. In strinjam se.

Preden dospeva do trgovine na vogalu ulice zagledava moškega, ki sedi na invalidskem vozičku. Vsaka noga mu štrli v drugo smer. Poza je preveč nenaravna. Tudi on je pohabljen.

Počasi se že sprašujem, če se morda ne poškodujejo nalašč. Družba tu je res bolj dovzetna ali vsaj manj obsojajoča do takih ljudi. Ampak vseeno ne verjamem. Spomnim se ženske, ki je sedela na tleh in izpod krila kazala svoje noge. Na njih pa velike tumorje. In možaka, ki mu je iz vrata rasla za rokometno žogo velika bula. Spomnim se ženske, ki je po ulici vozila možakarja z nogo, na kateri je prav tako rasla ogromna bula, ki pa je bila poleg vsega tudi gnojna in lepo izpostavljena vsem, ki so jo želeli videti.

----------------------------

Receptor nama potrdi, da obstaja McDonalds. Restavracija, ki je v normalnih razmerah ne dajem niti pod najslabše možnosti. Tokrat je v samem vrhu. Naslednji dan se odpraviva proti železniški postaji. Čas je, da preveriva ali se bova lahko naslednji dan navsezgodaj odpeljali v Fez in naprej proti domu. Omenjena restavracija s hitro prehrano se baje nahaja nasproti železniške postaje. Iščeva in iščeva. Ko že skoraj obupava, na vrhu neke stavbe zagledava dva značilna Mja. JEI!

Ko se kasneje odpraviva na kosilo/večerjo naju na vratih preseneti napis v francoščini: "Strežemo le otrokom" Hmmmmm. Res je ramadan, ampak kaj takega! Kljub vsemu poskusiva srečo in se veseli najeva ocvrtih pišančkov.

------------------------------

dva dni pred tem
Po že skoraj paničnem iskanju vsaj ene odprte restavracije, se oddahneva v majhnem vendar prijetnem lokalčku. Na shwia pizzo bova počakali pol ure... Neverjetno. Navdušeni sprejmeva novico. Jedli bova! Očitno je to v velikem modernem Rabatu čez dan skoraj nemogoče.

Ko že skoraj končava pizzo (pri nas temu seveda ne bi rekli tako... morda bi jo poimenovali za predjed), zaslišiva kričanje. Ampak ne tisto kričanje, ki ga navdno slišiš v Maroku (predvsem na avtobusnih postajah ali okrog grand taxijev). Gre za urejeno oglašanje množice, ki ... demonstrira.

V tem trenutku zagledam, kako moje obzorje prečkajo trije ali štirje vojaki s čeladami. Prostesti? WAW!

Skoraj pozabiva na vse skupaj. Zagledava jih, ko sva na ulici. Skupno korakajo proti vrhu ulice. Proti kraljevi palači. "Saj res... kralj naj bi iz Marakesha nekaj dni nazaj odpotoval v Rabat...." Kmalu se množica (bolje rečeno skupina) ljudi v rumenih jopičih razprši proti nama. Vanje se je zagnal vojak. Smešno. Enega samega so se zbali.

Kot kaže se je skupina odpovedala pohodu do palače in je sedaj zadovoljna tudi z mestno hišo. Prav ko se postavijo pred njo, greva po pločniku mimo. Na vsaki strani imava vrsto vojakov. Pred glavnimi vrati dva policaja. Vsi se smejijo... Eh, ti Maročani... še na proteste ne gledajo resno.

Kasneje vidiva še oranžne in zelene protestnike. Nihče ne zna povedati zakaj točno se je šlo.

-----------------------------

Ustavi naju gruča ljudi pred trgovino, ki ponuja fotografije in podobne storitve. "Kaj se dogaja?" Zagledava dve deklici. Oblečeni sta kot princeski. Vsi se vrtijo okoli niju. Popravljajo jim gube na obleki. Nosita nakit, ki jim bi ga zavidala vsaka princeska. Pas, okrašen z barvnimi kamenčki, uhane in krono. Vse se ujema z barvo obleke. Zraven pa paše še make-up.

Zvečer vidiva še več takih deklic. Receptor nama razloži, da je dan poseben. Prav na ta dan se namreč muslimani spominjajo kako je bog po preroku Mohamedu dal ljudem sveto knjigo Koran. Tri dni pred koncem ramadana.

-----------------------------

Rabat vedno znova preseneča s svojim videzom modernosti v arhitekturi, oblačenju, čistosti... Za tem skriva največjo mero tradicionalnosti. Konzervativnosti v tistem pomenu besede, ki se navadno uporablja pri nas. Je edini kraj, kjer razmišljava kaj bova oblekli in pri tem izločava "kntjere." Brezpogojno. Na ulici si ne upava piti. Jesti? No tega pač ne počneva nikjer, razen če je nujno.

Kaže nam tako svojo kraljevo, razkošno podobo, po drugi strani podobo največje revščine. Mavrica vsega. Povsem drugačna slika Maroka, po drugi strani pa ista kot povsod drugod.

Casablanca

Marocani ji na kratko recejo casa. Ima pa tudi arabsko ime, ki si ga nisem zapomnila :)

Lani sva Casablanco spoustili, ker tam-ni-nic-za-videt-razen-moseje. Letos pa sva imeli kaksen dan prevec in sva rekli.. naj ji bo, jo greva pogledat.

In sva se odpravili iz Marakeske zelezniske postaje ( ki je mimogrede FUL lepa) do Casablance.

Ko sva prisli na postajo Casablanca voyager, so naju takoj napadli vozniki malih taxijev. Obema so sli na zice. Eden je bil se posebej ustrjen s svopjim "SORI"
mislila sem si ze.... potem pa mu rekla "sori,wi dont uant taxi, sori" Ni razumela. Ampak vseeno sa se nekako znbile nadlezneze in se odpravile proti avtobusni postaji za center.

Ko sva dobili ustrezno stevilko sa se spravili na klopco in cakali... in cakali... mimo je prisel eden od malih taksijev v njem pa oznik, ki nama kot otrok govoril: "avtobus se ni prisel? se ni, ane? bi rade sle z mano"

stvar se ti totalno zagabi.Spet cakava.... cakava... potem pa si recem, moje misli so tombola, ampak... dejmo sprovat in oznanim; " ce atobusa cez kaksno uro se ne bo, gremo lohk tudi naprej u Rabat"

Na moje presenecenje se Marjeta strinja: "Isto sem sama razmisljala, ampak si nisem upala rect na glas."

Mimo pride nek fant in naju prijazno ogoori in vprasa ce smo namenjene center. Skupaj ugotovimo, da avtobusa s stevilko, ki jo cakava sploh ni. Spogledava se in receva... "no pa pejva."

Park pred zeleznisko postajo Casablanki je res lepo urejen, tudi hladna sapica, ki naju je hladila, je bila nadvse prijetna.

Ampak v kaksni uri sva dobile tis, da nama Casablanca tudi letos ni usojena. Sle sva kupit karto in takoj za tem sva se vkrcale na vlak za Rabat.

Ugibanja

ali

Vse, kar ne vem o Metinem in Marjetinem
pohajanju po Marakeshu

Kje, le kje sta Meta in Marjeta? In kaj, le kaj počneta?

Morda se pod večer potikata po živahnem trgu Djemaa el Fna; tam zobljeta dobrote, zavračata ženitne ponudbe in poslušata prerokbe stare vedeževalke. Morda. Morda nista tam, ker sta se čez dan izgubili v mestu, kjer sta si ogledovali veličastne mošeje, trdne zidove, velike muzeje, tihe grobove. Morda si jih nista, ker je bila Meta tako razočarana, da je živalski vrt zaprt, da sta splezali čez ograjo in se sprehajali okrog, dokler ju niso našli varnostniki in ju vrgli ven. Morda sta preplezali ograjo in se znašli v kletki z žirafami. Ali morda levi.

Morda. Morda pa tudi ne.

Marakesh

Z Marjeto sediva pred najino naljubso restavracijo. Cas kosila je. Ogledujeva si druge turiste in ugotavljava kako nadlezni so. Starejsi par se ze vsede, potem vstane, ker se gospa pritozuje nad soncem, potem se vsedeta za drugo mizo. Ze cez dve minuti ju vidimo na sprehodu po ulici. Eh, si mislim... misliva.

Podava se v souke. Isceva zelene okrasene spicaste babuse brez pete. Ni enostavno pocetje, ker zelenih babus sploh ni, ce pa so za doma in me hoceva take za zunaj. Ce k temu dodamo se dejstvo, da ima zelena dosti odtenkov in da so se prav vsi najgrsi nabrali v soukih v Marakeshu... ja po celodnevnem iskanju in kratkem oddihu, ko sem zavzeto barantala za spominek, ki sem si ga zazelela ze lani.. potem pa nazaj v duhamorno iskanje zelenih babus... z lepo zeleno, ne temno zeleno, ne svetlo zeleno, definitivno ne pastelno zeleno in tudi ne prezivo zeleno... ufa...

Nekoliko lazji del nakupovanja sva na sreco opravili ze dan prej, ko sva brez barantanja nabavili kar precej spominkov. Da bi se spuscali v barantanje s Simojem se nama pac zdi nezaslisno, saj nama je, itak, postavil najbolj ugodne cene.

Spoznali sva se tudi z skrbnikom internetnega lokala (med drugim)...Ponudil nama je nocno oznjo v svojem super fensi avtu. Med voznjop nama je razlozil skrinost oljcnih nasadov sredi Marakesha.


Zgodba gre nekako tako. Ko so Marocani koncno pregnali francoske kolonialce iz svoje lepe dezele je kralj ( dedek danasnjega kralja) povabil vse mladenice v Marakeshu, da posadijo vsak po eno oljcno drevo. Zato je tudi danasnji kralj najbolj navdusen nad oljcnim nasadom in ga ne pusti zamenjati za se tako dobre hotele ali industrijska sredisca.

Lepo nje?

Da dejsnko nisva videli pravega Agdala sva se zavedli sele ko sva se vracali z dnevnega obiska doline Ourike. Tudi ta izlet je bil bolj zabaven zaradi drugih stari, ne tistih, ki sva jih sli pogledat. Na mrto sa se namrec skregali z voznikom minibusa (ki sva ga po ne vem kaksnem nakljucju imeli zase). Prepir je v neki tocki potekal ze tako burno, da se se bala, da bova ostali brez prevoza Marakesh. Ampak po vsem kricanju in ze skoraj dretju se je kar naenkrat zgodil preobrat. Voznik naju je objel in poljubil na glao in rekel, da naju bo peljal naprej gratis... Nic mi ni bilo jasno. Marjeta pa mi je razlozila zelo preprosti: "pogledala sem ga z najbolj zalostnim pogledom in solzico oceh" in od takrat mu je bila kot hci... svasta!

drugi in tretji dan izleta

Drugi dan izleta, smo si po vrnitvi iz puscave v bistvu ogledali le Todra gorge, nad katerim sem bila razocarana. Najprej so naju v trgovini obrali tako ocitno, da... ma smo bili vsi tako crknjeni, da se nam ni dalo it nazaj kregat.

Sam Todra gorge je pa... manj kot 100mp soteske, kjer bi gotovo bolj kot midve uzivali najini plezalski prijatelji. Smo pa imeli super piknik kosilo na otoku reke.

Naprej smo si pogledovali pokrajino proti Dades gorge, vendar smo se zaradi slabega spanja in utrujenosti odlozili, da treking in dades gorge prestavimo na tretji, zadnji dan.

Hotel je bil... waw. S sobe smo imeli razgled na palmeries, na vsaj tri okoliske kasbahe in na zacetek soteske po imenu Opicin prst. Ta nas je cakal naslednje jutro.

SOteska, v kateri so pescenjaki zelo zanimivih zaobljenih oblik. Nismo si mislisli, da se bomo podali skozi najozje dele, da bomo morali plezati cez vodo in zelo paziti, da nam ne zdrsne in pademo. Nismo si mislili, da bo treking vkljuceval ogled vseh treh kasbahov... res, treking nas je povsem navdusil. Ampak kaj dosti govoriti o kamnih.. to je res stvar, ki jo morate doziveti sami.

Pot smo nadaljevali proti Dades gorge, ki pa so bili se bolj veliko razocaranje od Todre... se krajsi ;(

Voznik je kasneje zavil s poti. Znasli smo se v zares pusti dolini, posejani z redkimi sopi trave. Tu zivijo nomadi, nam je razlozil voznik. Vidite: tri votline, ena za ljudi, druga za kuhinjo in tretja za zivali. Ko smo si pogledali nenaseljene, se vsi stirje nismo mogli odlociti katera je katera. v vseh smo namrec nasli zivalske izstrebke :p

Voznjo smo si v celoti krajsali z ucenjem anglescine (voznika, ne italjanov) in pripovedovanjem vicev o berberih in gorencih... oboji so pregovorno skrti.

V dolini vrtnic smo nabavili najbolj sveze pecene in se tople fransocke bagete in si privoscili kosilo v enem od njihovih vrtov. Potem pa neomajno odrinili proti Ouarzazatu.

Na poti smo se ustavili le se toliko, da smo si ogledali kasbah in voznikov dom. Obogatil nas je za ghranatno jabolko in melono. NAMI!

Na avtobusni v Ouarzazatu nam je nas voznik zrihtal karto za Marakesh in brezplacno hrambo beckpacka... poslale sva se mail Black Pittu, da se nahajava kakih 50m od njegovega doma in odrinile v dezevno noc proti Marakeshu, kjer sva s svojo simpaticnostjo dobili 4 kaktuskov.

pescene sipine

Po celem dnevu voznje po ravni cesti, ne bi opazila niti ce bi se kar naenkrat pri oknu pojavil velik dinozaver. Toda, ko je nas fajn sofer kar naenkrat ustavil, nato prestavil v vzratno in nato zavil s ceste... to je bilo ze kar cudno.

Cez nekaj minut, smo v daljavi zagledali... dunes, sipine. Nismo verjeli. Videli smo pokrajino... ves cas ravno kar naenkrat pa... bumf, sipine konkretno navzgor, kot nekaksne filmske kulise.

Ko smo prisli blize smo bili le se bolj zacudeni... lepo zglajene ukrivljene ploskve so se kar ponujale... Koncno smo prisli do "hotela," postojanke, kjer so nas ze cakale kamele. Okoli "hotela" so se sprehajali mladi marocani obleceni v modre dzelabe.

Spogledovali smo se z drugo skupino, ki je prisla ze pred nami... Vsi smo bili zelo nesigurni, vendar zelo navduseni nad toaletnim papirjem v WCih in cajem ter slanimi arasidi (drugace slani kot pri nas).

Pocasi smo spakirali vodo in druge potrebscine za prezivetje noci v puscavi. Nasa presoja se je kasneje pokazala za precej slabo, ampak nic nam ni manjkalo. Ko smo spakirali, smo se odpravili proti kamelam.

Izkuseni vodici so nas enega po enega dolocili kamelam. Dobila sem najbolj belo kamelo od vseh. Azreh. Ostale kamele v karavani so bile: Aladin (Francesca), Mustafa(Lucio), Sultan (Marjeta), Azreh (Meta). Prva tri imena so izmisljena, drugo je pa kar je ostalo od imena, ki ga je povedal sefe nase karavane: Yossif. Najbel fajni vodic tm. Ok, on in Hasan. Carja.

Spoznali smo se takoj. Zakaj? Ko znas po arabsko povedati kako ti je ime in da govoris arabsko shuia... vsa vrata se takoj odprejo. In ce so ostali turisti bolj al manj druzbovali med seboj, sva z Marjeto dobile povabilo, da prisedeva k zajtrku, ko smo sredi poti ustavili. Ura je bila deset do sedmih - cas soncnega zahoda. Grdo bi bilo, da bi jim pojedle vso hrano, zato sva se izmuznili vsaka le z enim datljem.

POdali sva se za drugimi turisti na najvisjo sipino v okolici. Takoj ko sem prisla na vrh sem zacutila otrosko zeljo po kotaljenju v dolino... veste o cem govorim? Seveda sem si jo uresnicila. Sipina je bila ocitno zelo strma in hitrrosti sem se kar ustrasila. Na poti navzgor sem imela dosti dela. Pesek je bil povsod: v laseh, v ustih, v oceh...ampak je bilo vredno.

V nadaljevanju poti, sva se z Marjeto odlocili, da so ostali turisti cisto prevec dolgocasni in slovensko pesem sva se kar naprej ponasali med sipine. dokler nismo koncno prispeli v tabor... Kot prvi.

Posedli so nas za mizice. In show se je zacel. Postregli so z vecerjo, vmes pa smo poslusali berbersko in tuaresko glasbo... zame bi bila muzika dovolj... res!

Kaj tocno se je v nadaljevanju dogajalo ne vem... no vem, ampak ne pravega zaporedja dogodkov. Vem, da sem se odpravila iz tabora v iskanju WCa, da me je dobil Yossif in da bi moralma na sprehod. Potem pa... DEZ.

Ja.. mislis si... dej no, dez u Sahari? kolikim se to zgodi?

Sevda smo se zatekli pod sotore, k so puscali bolj kot ce bi bili zunaj. Po desetih minutah pa smo bili ze nazaj zunaj. In z nekaj lepimi pogledi sem Yossifa pripravila, da je ponovno vzel bobnr in... :)

Po kaksni uri cistega uzitka, so se vsi odlocili za pohod na ono goro nad tabrom. Sipina, visoka 120m je kar vabila... dokler se nisi dejansku podal gor. Najprej nas je preseneila strmina, potem pa se podlaga. Se se spomnite naloge o polzku ki spleza dva metra navzgor, nato cez noc zdrsne meter navzdol? Tako je bilo tudi tokrat. Nic ni pomagala Yossifova roka, ki je nepretrgoma vlekla navzgor, niso pomagali pocitki po vsakem cetrtem koraku.

Kmalu sem ugotovila, da je najbolje uporabiti pogon na vsa stiri... svoj lasten KATKAT ;) in potem je slo, za malenkost bolje. Ustavila sem se na vsak sesti korak. Kmalu sem nad seboj zalisala: "Hayat!" (z Marjeto imava ze od Agadirja arabski imeni, moje je Hayat; Marjetino pa Mirjam) Pogledala sem navzgor in videla, da me klice nekdo v dzelabi. "Kul, Yossif se me je spomnil" sem si mislila. Kasneje sem ugotovila, da gre za Ibrahima (vsem raje ne povem kako sem ugotovila). Se drugic sem ugotovila, da je njegova vleka bolj ovira kot olajsava pri hoji, zato sem spet uklopila katkat, Ibrahima pa poslala navzgor, saj meije s svojim lahnim premikanjem navzgor in navzdol med lastnim komaj-se-sopiham-v-hrib rahlo jemalo motivacijo za napredovanje.

Potem pa sem se kar naenkrat znasla sama. Pod mano nikogar. Se spoanka, ki sem jo srecala, je obupala in se spustila navzdol. Nad mano nikogar. Tudi Ibrahim je izgini za obrisom sipine. Rahlo me je zgrabila panika, ampak tolazila sem se z mislijo, a vidim kamp in v njem lucko.

V nekem trenutku sem opazila, da lucke ni vec. Sem pa nad sabo opazila, da sem ze zelo blizu roba sipine. "Po robu bo lazje" sem si mislila. In si kmalu premislila. Ampak sedaj sem vedela, da kljub utrujenosti, paniki in obupu ne bom odnehala, dokler ne dosezem vrha!

Koncno sem nekje na desno spet opazila obrise cloveka. Nekaj casa je bilo kaj videti, potem spet ne. Ni mi bilo jasno kam so vsi sli, ni bilo videti, da bi se vracali, ni jih bilo videti na vrhu. Potem pa...

Potem pa sem kar naenkrat nad sabo zaslisala ljudi. Kaksno olajsanje, nekdo me je pocakal. Obris Ibrahima se je razlil na vec ljudi in ze sem slisala Marjeto, ko pravi: "Poglej kdo je priolezel do vrha, same zenske."

Posteno povedano me je prav malo brigalo, kdo je na vrhu... ok, malo ja. Bolj pomembno je bilo, da je najhujsega konec, da sem se vsedla med Marjeto in Yossifa in obcudovala razgled. V daljavi je bilo videti lucke Risanija in Merzuge. Kulsku.

Potem pa pot navzdol... oh ja... ni tako enostavno kot je bilo videti, ampak vseeno lazje kot plezati gor. Sledilo je spanje, itak.

Naslednji dan smo z veseljem pomagale Hasainu pri pripravi prostora za zajtrk. Z veseljem sva se pustili postreci Yossifu (ostalim se ni mudilo z vstajanjem kot nama in so bili se po sotorih; postregel je vseeno samo naju). Hasain je med frustkom pel Marjeti, imava posnetek. Malo sva preganjali nasa italjana, tako da smo se kot prva karavana odpravili nazaj, v "hotelu" pa smo si seveda izmenjali kontakte in Marjeta je ze kmalu dobila svoj prvi sms od njenega Hasaina.

Agencija

Tretji dan v Ouarzazatu sva se odpravili na avtobusno postajo v upanju na enodnevni izlet proti Ait BenHaourju al nejki tazga... pogledat nek hud kasbah.
Preucili sva moznosti, ugotovili, da lahko uporabiva samo grand taxi... cena je bila hudu zasoljena, zato sva se odpravili proti centru. Privoscili sva si uro interneta in kuminasto kosilo. Po kosilu sva se odlocili, da je skrajni cas da preuciva moznosti za pohod po puscavi. Najina zazeljena destinacija je bila Merzuga, saj naj bi bile tam pescene sipine visje in lepse.

V prvi agenciji sva se zadrzali kaksno uro. Gospod nam je pokazal pot, povedal kaj vse bi na tridnevnem izltu videli. Sevda sva vprasali glavno:"hau mach?" videti je bilo, da razmislja. To ni Slovenija, kjer je aranzma vedno enako drag. Ne v Maroku se ceno postavlja za vsakega posebej. Midve sva dobili ceno, ki sva jo zeleli. Vec ne bi dali. ampak morava se narediti malo hard to get.... pogledava se po drugih agencijah. Smenta. Vsaka cena, ki so jo postavili je bila visja. Neki tip je bil celo zelo nesramen in nam aje dopovedoval da je Merzuga brezveze, da to ni puscava ipd... kar nekaj. Marocani pac ne znajo dobro prenesti zelo kratke besedice: "LA" "ne" "no" "nein" ipd.

Koncno ponizno prideva nazaj v prvo agencijo. Pozdraviva in se zacneva hecati na iznajdbi prejsnjega obiska... samo ta agencija nam je ponudila jahanje na JETcamels. Grzdimo na tem: Marjeta bo imela v Merzugi solo za mlade nomade, jaz pa bom v Ouarzazatu pomagala pri delu na agenciji (studiram pac informatiko nje...).

Povabilo na zajtrk seveda sprejmeva. Vmes na hitro skociva do SUPERMARKETA (prou notr se je dalo stopiti in nakupovalne kosarice imajo). Se do hotela. Na poti opazujeva nekega ... no naj bi bil marocan najbrz ampak ne zgleda. Ze sva skoraj stopili v hotel, ko naju pogleda... seveda pomaham (lokalne kurbe stajl :p) in zaklepetamo se za kakih 15min. Sprejmeva povabilo na pijaco ob desetih in spokava nazaj v center...zajtrk z agency guy.

Zajtrk je bil zanimiv. Sedele sva v sobi z vsemi moskimi druzine (razen enim), zenske pa v svoji sobi. Najbolj sva bile navdusene nad dejstvom, da nama ni bilo treba jesti harire :) datlji so bili najboljsi!

Da sva prisli do cafica, kjer sva bili zmenjeni za pijaco... pot je bila zelo mokra. Ouarzazat se steje za vrata v Saharo. Torej sva bili v puscavi in padal je dez! Fanta s katerimi sva se dobili sta bila zabavna in nic kaj tipicna marocana ( glede nekaterih reci). K sebi sta naju povabila, ker je bilo zunaj res mrzlo (dez in veter) in sicer z namenom da si pogledamo Ice Age 3. Potem pa tega filma nista dobila... sej nje...XD gledali smo enega drugega... nekaj po resnicni zgodbi... to sta torej "not marocan guy" in "hi bilivs in tru storis"

Vrnitev v hotel je prinesla novo popestritev dneva. Marjeta je imela spet zelo bliznja srecanja s svojim nevectakozelonajboljsimprijateljem. Ampak na sreco se je stanje do jutra stabiliziralo, zato sva se odpravili v center, kjer naju je ze cakal nas KATKAT (4WD) in voznik. Pobrali smo se italjanski par (ja italjana sta bla in par sta bla... je lahko se hujse?). Je lahko... tadva sta znala anglesko in tudi nekaj francoscine.

Izlt smo naredili nekako tako: Ouarzazate - Draa Valey - Risani - Merzuga- pescena puscava - Todra Gorge -Dades gorge - Valey of roses - Ouarzazate.
Priblizno 800km.

Draa Valey je bila zame rahlo razocaranje. Nisem videla toliko kasbahov, kot sem jih pricakovala. Me je pa definitivno presenetil pogled na palmeries. Nisem si mislila, da so lahko doline v puscavi tako zelo zelene.

Puscava. Ko smo prispeli do hotela: start jetcamels v puscavo, smo bili vsi stirje najbolj preseneceni. Pescene sipine pricakujes... slikce si ze videl, dosti slikc. Ampak da se zacnejo tako rekoc iz nicecar, kot da bi odrezal in rekel: " tukaj bodo sipine" ne tega pac res ne pricajes.

Black Pitt

Zbudila sem se v soparni otelski sobi. Tako vroce je bilo, da se ni dalo nic.V tistem trenutku sem se pocutila kot doma: vse stiri od sebe, pa kljub temu svicam ful. Pomislim, da bi bilo morda zunaj na zgocem soncu manj soparno. Pogled proti Marjeti mi pove, da niti priblizno ne more zapustiti sobe. Njen najboljsi prijaelj jo se kar vabi, zato mu pogosto zapoje:
"Helou tojlet maj old frend,
Aj kejm tu sit on ju agen..."
Pomislim na to, da Marjeti pri obiskovanju toalete prav nic ne morem pomagat. Grem vn, malo pogledat mesto. Kaj? Vprasam Marjeto, katero stvar bi manj rada videla: kasbah ali Atlas corporation studie. Rece mi: " Pejdi v studie"

Zunaj je... vroce. Pogledam po glavni ulici. Tukaj nekje bi morala zagledati rumen avtobus-moj trenutni cilj. Odprevim se proti centu mesta, v upanju da mi uspe uloviti avtobus in tako prispeti izven mesta v Flmske studije, edine, ki so odprti za javnost. Kmalu ga zagledam. Seveda ni na postaji. V upanju, da ga ustaim zacnem divje mahati. In jej. Ustavlja se.

Takoj se obrnem in tecem za njim. Konno prispem do sprednjih vrat in se povzpnem po stopnicah. Vidim, da me drugi cudno gledajo. Vsa zmedena sem pogledala po avtobusu in vprasala ali pelje do studijev. Neki moski, ki sedi prav zraven vrat mi skusa nekaj dopovedati, jaz pa v svoji zmedenosti in vznesenosti (hej, ustavila sem avtobus) ne razumem nic. Z upanjem v oceh ga vprasam: "Combien"

Po dolgih minutah ugotavljanja koncno pogledam proti zadnjemu dleu avtobusa, kjer mi iz kabine pomaha nasmejano dekle. "Sit" si mislim, " tle se hodi na avtobus pri zadnjih vratih... kako sm lahko pozabla." Takoj se spravim do nje in placam karto pac. Vsedem se in meditiram na temo svoje zmote. Iz tega razmisljanja me zbudi isti moski od prej in mi kaze ven ter pravi "studio." Ok. Ocitno je to to.

Ko se spravim iz avtobusa opazim, da so me poslali pred ograjen prostor( ok, to ni nic nenavadnega), ki so ga krasili Egipcanski strazarji. Nad vhodom se je svetil napis "Hotel Oscar." Jezna sem pomislila, da so me naplahtali ( v Maroku to pac ni nic nenavadnega). "Vseeno bom poskusila, mi bodo ze tam povedali kako in kaj"

Podala sem se po shojeni potki skozi puscavnato obmocje. Kar naenkrat se je nebo stemnilo. Brez heca. Vse okoli mene je bilo temnejse. Ko sem pogledala proti nebu, sem zagledala oblak, ki je zakrival sonce. OBLAK! V puscavi!

Koncno sem dosegla vhod "hotela." Tam sem zagledala nekega mozicka, ki se je ravno odpravljal v vratarnico. Dela tukaj. Super! Povprasam ga o Studiih in rece: " ja to je to." "kdaj se zacnejo ogledi" Tip me pogleda in rece " za danes so koncani"

Seveda sem bila nad novico vec kot navdusena. In navdusenje tudi pokazala. Presen sem uspela vprasati se kaj drugega se je za mano pojavila se neka francozinja in sprasevala isto. Mozgane sem spodbujala k razmisljanju. Kako gospo vprasati, ce gre v mesto in ce me lahko zapelje. Vmes sta se ze nehala pogovarjati. In spet je pozornost usmeril name. "Si prisla z avtobusom?" odgovor je seveda pritrdilen. Potem pa mi pove, da gre v mesto in lahko grem z njim.

Jah, tudi mene je previdnost v casu bivanja Maroka ze zapustila, zato sem se vsedla na motoincka in pocasi sva se odpeljala.

Nikamor se mi ni mudilo, casa je bilo na pretek. Vstavila sva se na bazenu, potem pri prijatelju v centru. Prijazno me je odpeljal tudi do kasbaha, ki pa je bil seveda zaprt :(

V druzbi domacina sem si tako ogledala Ouarzazaske souke, glavni trg in del kasbaha kjer ljudje dejasnko zivijo. Super je bilo. dosti heca, dosti smeha. Povedalm mi je vse o slavnih osebnostih, ki so se zvrstile v studiju v zadnjih 9 letih, ko on dela tam. Brad Pitt, Orlando Bloom... baje da tudi Leonardo DiCaprio z vsemi sedmimi telesnimi strazarji. Ostaledva sta fajn...

Sledilo je seveda povabilo na tajin. Rahlo zadrzana sem odgovorila, da moram najprej preveriti pri Marjeti 'ne, sama ne bi hodila s tipom k njemu domou).

Marjeta se je zvecer pocutila bolje. Zafrkancij ni bilo konec cel vecer (no razen enga dela...)ko je ponujal spominke iz Maroka), zato sva mu naslednji dan obljubili ponoven obisk v studijih, kjer bo najin vodic. Njegov odgovor je bil: "insahalah"

Naslendje jutro sva se z Marjeto torej odpravili proti studijem. Marjeta je hodila rahlo pred mano. Kmalu se je obrnila v popolnoma drugo stran in rekla: " ou vat a najs kar" Korak naprej in videla sel nekog, ki se skriva za casopisem :)

Seveda sva se na moc zabavali in ga spravljali v obup na tak in drugacen nacin. Stalno sva sprasevali kdaj pride Brad Pitt... ko se naju je navelical je povedal, da morava biti zadovoljni z njim - Black Pittom :)

Ogled studijev baje navadno traja od 30 do 40minut... me sva bili tam med enajsto in dvejo in pol :p najin ogled je bil ekskluziven in je vkljuceval tudi ogled sobe luckarja in apartmaja Sheana Connerija. Ugotovili sva kako mladega Marocana v casu ramadana brez promlemov spravis na rob obupa... ampak pozor, postopek zahteva mnoga znanja, veliko potrpezljivosti in dnevno svetlobo.

Black Pitta sva videli se naslednji vecer. Na njegovi super fajn televiziji :) smo si pogledali film o najbolj uspesni zebri, ki je tekmovala z dirkalnimi konji. Smeha seveda ni manjkalo... tudi zaradi konjev, potepinka... je blu romantis....je meu rdece luci... kwojncki pa kot recenu niso manjkali.

lokalne kurbe in drek

Kot sem ze povedala Taroudannt ni kraj kjer se popotnik ustavi za vec kot ... 15minut... majhno mestece, kjer prevladuje sopara in obcutek utesnjenosti. Temu primerna je tudi cena: 20MD na noc in seveda Tofik in Otman. Super berbera (nej mi noben nec ne rece cez berbere... ze lani sva jih zelo cenili, letos pa...). Super smo se imeli. Zaradi niju sva spoznali tudi enega marocana, ki govori s posebni ... angleskim naglasom; maroskega pa ne zna. KAr je pomembno za nadaljno zgodbo je zgolj to... povedal nam je da se v Maroku po devetih zvecer sprehajajo le kurbe.

Naslednji dan sva koncno zapustile tisti morec kraj. Pot je bila zanimiva. Prvic sva se peljali z minibusom. Nato prestopili v grand taxi in se popeljali do.... tretjega kraja na T... Tazenakht. Imeli sva na izbiro: pocakati dve uri, da se vozniki taxijev najedo in naju popeljejo do Ouarzazata ali pa preprosto stopiva do hotela in se naspiva... Glede na Marjetine potrebe po druzenju s svojim najboljsim prijateljem (WC) sva se odlocili za drugo vajrjanto.

Rahlo izmuceni zaradi celodnevnega potovanja sva se po stopnicah v drugho nadstropje premikali z nadsvetlobno hitrostjo treh stopnic na minuto. Soba, ki so nama jo pokazali je bila.. velik oddih v primerjavi s prejsnjo. Stene so bile pobarvane v domacno modro barvo. Lesene postelje pa so kar vabile nanje. Dobile sva tudi svoj WC in tus s toplo vodo... kaj vec lahko prosis po treh dneh potenja v smrdljivi hotelski sobi, ki ni imela niti pravega okna.

Po kratkem pocitku, ki je trajal priblizno stiri ure, sva se odlocili za pohod po mestu. Pisala se je deseta zvecer. Mestece ima v bistvu eno samo cesto ob kateri so postavljene zgradbe. Bistvo ceste je v tem, da se tu ostavljajo grand taxiji in avtobusi.

Ampak glavni trg je bil zabaven. Obe sva bili po evropskem mnenju obleceni cisto prevec za temperaturo zraka/ dolge hlace in majici s kratkimi rokavi. Pa vseeno so se ljudje obnasali kot da sva kurbi... jah... zanimivo je hoditi po ulici, pozdravljati ljudi ( ok, tega se tle pac navadis) in prejemati komplimente od treh tipov, ki hodijo po cesti objeti, kot bi se nasi vrli slovenski fantje objeli le ce bi bili na antarkti in bi bilo zunaj vsaj minus petdeset.

Seveda sva se ze dosti nasmejale na ta racun...

Naslednji dan naju je grand taxi odpeljal naproti novim dogodivscinam v "vrata Sahara" Ouarzazat. Marjeta je zaradi nenehnih probemov s prebavo pocivala v sobi, ko sem se sama odpravila proti Atlas cinema studios... ampak to je zgodba za naslendjo uro interneta.... je pa zelo zanimiva in :)

Ouarzazate

Po vcerajsnjem zelo zanimivem dnevu, ki sva ga pretezno prebile v minibusu in taxiju se danes na hitro oglasava iz Ouarazazata.
za kej vec pa kdaj drugic na bel poceni neti, k bo dejansku delal....

prisiljen pocitek

Trnutno sva v enem zabacenem kaju kjer ni nic za videt... ok, arabske in berberske souke... mal mjn ku nec.

Med izgubljanjem po arabskih soukih naju je zaustavi nek trgovec. Ugotovimo, da se spomni neke zenske iz Slovenije. Do tukaj se nama stvar ni zdela nic kaj nenavadna, potem pa pove ime: Suzana? Nisva prepricani kaj tocno rece, ampak zveni da bi lahko bilo podobno. Povabi naju v svjo trgovino z obutvijo. Ke nimava kaj poceti sprejmeva povabilo. Pokaze nama del svojega dela pri obdelovanju. Zanimivo za videt, ampak ne ko poslusas njega.

Tip je bil res doooolgocasen. K je monotono razlaga svoje zivljenje, sem se pocutila kot da n*me je ekdo priklenil v nevidni prisilni jopic, me dal med dve blazini n se usedel gor. In ta nekdo je bil velikan.

Pokazala nama je tudi riad za katerega skrbi, v splosnm pa je v lasti francozov. Luskena stvarca... Bomo pokazale fotke doma. Ampak bi je tako dolgocasen. Marjeta kljub vsemu sprejme povabilo na caj po iftarju po principu vse je boljse kot lezati v hotelu. Jaz jo gledam in si mislim... ne to JE slabse. Ampak optimisticno si greva ogledat se berberske suke.

Tu naju zalovita dva berbera, ki naju niti priblizn ne spustita. Ampak sta neizmerno zabavna ( tudi ce ne primerjamo z unim prej). Povabita na hariro. Ok, gremo. Marjeta zaradi zelodcnih tzav sicer ne poskusi. Ampak njuna mama je pripavila belo. Prvic poskusila. Izgleda nekako kot riz na mleku z nekaterimi dodatki.

Pozno je ze, zato s odpraviva nazaj k g. Dolgocasnemu. Povabi naju na caj v riad. Med vretjem vode skoci po meto...in naju zaklene. hmmmm... pol ure ga ni... pocasi se ze pocutim nelagodno. Konno se zaslisi skrtanje v vratih.

Pokaze nama kako se naredi pravi Morokan viskej. Kul. Pride se njgv prijatelj. Ta se dejansko zna hecat... Ampak miute se kljub temu vlecejo.

Kcn se odpraviva nazaj v hotel. Marjeta pa takoj do svojega najboljsega pijatelja... wc. Upava da bo jutri obro, da se odpraviva naprej prti Quarzazate. Zbudim se in... ne dans ne bo slo.

Sdaj sva tu ze tretji dan. Pav brez opravkov in upava, da se stanje dovolj stabilizira da zdrzi 5 urno voznjo.Drste pesti.

slikce... ce rata

to j emorde se ena uganka...se iz letalisca. No, da vidmo ce vam to uspe ugotovit... :p
drzavne statistike
ko sem danes 10km pesceno plazo delila le z jato galebov in je blu najbel ROMANTIS, sm se spovnla na potepinko in KXOJNCKE u Marakesi. Tuki so, potepinka :)

pokrajina med Marakeshom in Agadirjem

uganki

Jah, tudi lejtos ne gre brez tega:

Dej sed it lasts veri long
bt aj nou dej ar vrong.
Soldzers spred it on da bred,
ivn it vas bed.
It kontejns nou pork,
ju ken it it viaut a fork.
Ic veri praktikl ju zi,
ic nou mistri.
Ivn in da maslim vorld,
ju ken tejk maj vord.

No kej bi blu tu?

Pa se druga, ta je bel slikovna:

Vsaka prva pravilna resitev prinese tistemu, ki jo resi pravi mali maroski (tipicen seveda) spominek.

Hotel Canaria

Avtobus nas pusti nekje... njekje. Nihce ne zna povedati kje sva. Veva, da to ni Agadir. Marjeta je prav danes slabe volje... v vseh drugih primerih za to nisem hvalezna, danes pa ja. Najprej krici na voznika avtobusa: "kupili sva karto za Agadir in tam naju morate odloziti!"
Ko tako krici, vem da je zmozna tudi gristi. Voznik se je seveda ustrasi (hehehe, mi lajks), poisce nekega mozakarja, ki naju odpelje do grand taxijev. Spogledujeva si, obe besni in nezaupljivi. To tudi poveva. Grand taxi nas bo se nekaj bolj opetnajstil...

Ampak na sreco so se grdi in sovrazni pogledi obrestovali. 5MD, ki jih je voznik avtobusa dal mozakarju, ta pa naprej vozniku grand taxija je zadostovalo.

Prvi vtis o agadirju je ... drugacen. Povsod sva brale o tem zelo turisticnem mestu... izkaze pa se da moras iskati turiste z lucjo pri belem dnevu. Ni jih.

Med vecernim iskanjem plaze - bistvo zakaj sva prisli sem- pokaze mesto kot nekaj najbolj dolgocasnega na tem svetu. Sprehajalisce ob plazi je polno ... domacinov. Ocitno je tu turizem stekel na racun njih.

Se preden sva dobili plazo naju je uhvatil en Nemec. Vidi se mu, da ze dolgo zivi tu. Potemnela polt se poudari njegove svetlo modre oci. S trgovci se pogovarja v arabscini, s turisti v nescini, z nama v (nemski) anglescini. Med sprehovodom ob pesceni plazi v vecernem Agadirju izveva veliko novega. No, Marjeta vecinoma. Ne da se mi poslusati. Clovek preveckrat povdari kako zelo dober je in kaj vse dobrega je naredil. Ni mi prevec vsec, pa vendar ni necesa kar bi me povsem odbijalo.

Koncno prideva nazaj v hotel. Tu naju, kot vedno pricaka nasmejan receptor. Bereber, itak (slikce ne morem dat, ker sem obljubla). Po hitrem postopku se spraviva spat.

Naslednji dan vstaneva nekako ob isti uri kot domacini, torej okoli enajste. Jah, se zgodi. Agadir je bil namenjen upokojenskemu obnasanju. Zaradi vcerajsnjega ne prevec dobrega vtisa, se nama prav nic ne mudi iz sobe. Razmisljava celo o tem, da bi se nekoliko podremali. Koncno se spraviva proti plazi. Nauciva se koristne lekcije: Mete ne poslusava, ko se gre za pravo smer... vsaj ne v Marakesu in Agadirju!

Plaza je... da bich is biching :) carsko. Ni prevroce, veter se ves cas podi proti obali. Super valovi so, v katere se prav moras vreci, malo bol proc od obale pa se da tudi supersko plavat.

Nekako ob sestih prideva s kosila. Marjeta se se sonci, jaz pa se odpravim ob obali...? hej, ni vsak dan da lahko med prsti na naogah cutis droben topel pesek in vcasih se malo morja. Okrog tebe pa marocani v dzelabah.... Ko se mi pridruzi se Marjeta narediva obvezni fotoshuting ob soncnem zahodu. Nikamor se nama ne mudi. Ta cas je namenjen njim - vsem muslimanom, ki se drzijo ramadana. Med njihovim prvim obrokom v dnevu jih pac ne bova motili. Obala pa je se vedno carska.

Prav pocasi se odpraviva navzgor... proti hotelu. Nacrt za ta vecer je preprost: pwslaaaaaaaaa.

Ampak, receptor je kot vedno zgovoren. Fotelja v avli pri recepciji pa ravno prav udobna. Med porocanjem o preteklih izkusnjah... predvsem tiste iz Marakesa ( giv mi bek maj invitejsn mani. Aj soud ju internet kafe, end moni for vater end ti). ..Nauci nas pomembne fraze v arabscini: f* off! Hecov na racun tega, da nama je dolzan le se vodo in caj ( internet kafe nama je ze pokazal) ni konec, vedno znova je bilo slisati: "after ti"

Vecer je bil res lagan. Nikamor se nama ni mudilo. Tip je super in povsem nemarosko skuliran. Malo slovenca je v njemu- naravnost nama pove, da se ne bo porocil z nama, ker hoce ostat in zivet v Maroku... tako je... ta fajni XD

Danasnji dan sva preziveli na plazi. Privoscili sva si kuskus, za katerega nama je bilo zal. Cisto prevec ga je bilo... niti polovice ga nisva pojedli, res ni slo. Slab obcutek je se povecal podatek, da Mohamed (receptor) v enem dnevu zasluzi toliko kolikor sva dali za kosilo...

drugi dan...

Iz sedecega polozaja se prestavim v lezecega.Pri tem pazim, da ne zamesam strani pri knjigi. Pogled mi uide po sobici: ravno dovolj je velika, da sta notr dve postelji in lijak. Prostora za oba nahrbtnika skoraj ni. Sprasujem se kod se potika Marjeta. Morala bi ze priti iz cyberja.Pocasi se mi ze zapirajo oci: ocitno bom danasnji vecer prespala.
Koncno zaslisim korake. Marjeta sez pojavi na vratih in veselo oznani: "Nic ni pisal." Seveda jo sumljivo pogledam - zakaj bi bila navdusena nad tem, da naju Mr. Morroco ignorira, ampak v tem ze nadaljuje: "Dobila sem drugega. Prinesel mi je vodo, ceprav sem mu ustrajno dopovedovala, da ne rabim nic. (smeh) Ja... No zdej naju je povabil na caj na teraso. Tudi tebe!"
Jah, take priloznosti sicer niso redke, ampak vseeno... pejmo.

Marjeta mi ga ze od dalec pokaze. Skupaj s prijateljem sta. Ne moreva se dolociti kateri je slabse oblecen. Eden v zenski preozki srajcki, ki kar poka po sivih, drugi... :) odlociva se za drugega. Vsedemo se v slascicarni in narocimo caj. Placa kar dobimo in govori. Govori, govori.... Pogledam prijatelja, ki se sicer smeji in ga nekoliko spremja, ampak je vec kot ocitno kaj si misli. Nasmehneva se eden drugemu. V tistem trenutku mi pade v lisel kot strela asociacija: EKSKJUZMI UAJ! Ja, ta tip je prav isti. Vedno mora imeti prav. Razlaga nam stvari o islamu in Maroku kot da bi ne imele sploh pojma... ker sva zenski. Uglavnem clovek, ki te ziritira s tem ko je...

Odpravimo se na sprehod. Vec kot ocitno pokazem, da se mi ga ne da prenasat. Ampak pejmo. Slisim besede: Aj uant tu bi jor bojfrend for tudej. Na sreco niso namenjene meni! Jupi! Caki... ni dobro. Kako se ga bova znebili. Poskusiva z bucka-zelvica varko. Ne pomaga. Kricati zacne na naju, da sva agresivni do njega, ko mu hoceva po mirni poti dopovedati, da je sel predalec. Seveda je agresiven on. Nic ne pomaga, ne poslusa... "giv mi maj invitejsn mani" Niti na misel nama ne pride da bi mlu placali... hej, saj naju je povabil. Nic ne pomaga. Bitka postaja ze skoraj epicna, nakar zaslisim: " go, or we will call the police." Ob tem na hitro pobere sila in kopita.

Ni mi bilo takoj jasno kaj se je zgodilo. Potem pa le. Spomnim se lanskega leta, ko sva se pogovarjali s povsem prijaznim berberom in se skrivali pred policisti, da mu ne bi zatezili. Policisti skrbijo, da domacini ne bi nadlegovali turistov. FJU!

Obe sva se mocno pod vtisom dogodkov zadnjih minut odpravili na sprehod po Djema El Fna. Le kdo bi lahko sel takoj spat?

Ze takoj opazim dvoje nagajivih crnih oci, ki me opazujejo. Naslehnem se. Skoditi pac ne more. Ampak naprej greva kot da ni bilo nic. Dovolj marocanov za eno noc! Vidim, da gresta za nama, ampak ne nadlegujeta. Tiho sta in isceta ponoven ocesni stik. Zabavno? Morda, ampak ne na ta vecer.

Med setanjem in izogibanjem kac (ja, tega se ne bova nikoli odvadili) se reziva- kaj pa nama ostane drugega, ko je clovek na tleh, se samo se smeje.Onadva pa kar ne obupata. Na dolgo se pogledava, zarezim se in se vedno hodim naprej. Koncno prideta blize. Ne spomnim se natancno vsega. Bila sta zabavna. Z ravno pravsnjim znanjem anglescine, francoscine in tremi besedami arabscine se dogovorimo vse.

Marjeta pove, da sta sicer zabavna, ampak da imava za danes dovolj moskih. Povabita na pomarancni sok...joj, ne razumeta? Ne, samo ustrajna sta. Marjeta razlozi najino zgodbo. Razumeta. Klepetavi sogovornik nama pove, da se nama ni treba bati. On ni tak. "Vsi to recejo" smeh. Oni drugi v smehu pove, da ni kot njegov prijatelj. Ceprav neradi slisiva, se reziva. Simpaticno je povedal, tudi to je nekaj. Spijemo sok. Cas je da se poslovimo. Midve receva "goodbye" ona dva pa "vud ju lajki tu gou tu maj haus end mit maj femili"

Ponudba, ki je se nisva dobili. Zasedeva obicajne polozaje. Marjeta je tipicno readovedna in vedno za akcijo, jaz pa vedno stopam in sem prevec previdna. Ampak kar se takih reci tice, aj gou vit da flou, ceprav vcasih proti sebi... Vem, da bi bilo spoznavanje Maroka na moj nacin precej dolgocasno. Ce Marjeta rece, da gremo, torej gremo. To jima povem. Nista zadovoljna. Vec hoceta. Hoceta, da grem tudi jaz z veseljem. OK.

Yasima pospremimo do njegovega motorincka, potem pa se spokamo v taxi. Ja... "N'est pas loin" ne sploh ni dalec. S taksijem se vozimo kakih 10minut. Ni dalec... sploh ne. Taxi ustavi v novem delu. Izgleda neka mesanica novega dela in stare medine. Morda je ze predmestje... ne veva.Odpravimo se proti hisi.

So stvari, ki se jih moramo zavedati o maroku. Predvsem glede polozaja zensk. Z razliko dveh sva imeli cudne izkusnje: vprasale sva jih za smer, one pa so se obrnile in sle. Najbolj od vsega me je bilo torej razumljivo strah kako se bodo obnasale domace zenske... Bile jim bomo prepusce na milost in nemilost, saj je hisa povsem njihov teritorij.

Skozi vrata se cez hodnik odpravimo v dnevni prostor. Ni velik, ampak najbolj udoben. Na televiziji je arabska telenovela s francoskimi podnapisi. :)

Spoznamo Yasimovo sestro in dve teti. Same zenske ja! Sestra se sramezljivo skriva, pocasi se naju bo morda navadila. Starejsa teta je tiha. Ne govori prevec, z nikomer. Vendar prijazno gleda. Druga, mlajsa teta, morda je tudi sestra ( sorodstvene vezi so bile vse dvomljive...) naju prijazno gleda in se smeje, ko se hecamo. Koncno spregovori. Na najino presenecenje zna anglesko, francosko itak. Tudi mala se ze oglasa s kaj vec kot "La"

Opazovanje bratca, ko se ljubeznivo ukvarja s svojo sestrico povsem neprisiljeno in... mah, prou kjut jih je blu gledat.

Pogovor je tekem v vse sorte smeri. O studiju, jezikih... Naucile smo se nekaj novih izrazov. Ja, Marocani so vedno navduseni, da turiste naucijo kaj novega. Povabili so naju tudi na "kosilo," obrok, ki ga med ramadanom pojedo ob enih zjhutraj.

Nato pa sta naju fanta, vsako na svojem motorincku odpeljala nazaj do hotela. Noc je bila kratka, saj sva naslednji dan odpotovali v Agadir. Ze pot sama je bila polna presenecenj, mesto se toliko bolj.