filharmonija Nova

Včasih za prijatelje narediš kakšno dobro delo.In kot vsi vemo, navadno od dobrega, ki ga naredimo največ sobimo prav sami. Hehehe. Včasih. Ne vedno.

Na moje veselje in včasih tudi žalost (Dori, brez zamere ;)) imam kar precej glasbenih prijateljev. Torej takih prijateljev, ki z glasbo privabljajo in ne odganjajo, kot to počnem jaz (moja izvedba Nodija je pač... nepozabna :P).

No, da se vrnemo k stvari. Sredi decembra sem tako prejela uradno vabilo na koncerte Mladinske filharmonije Nova. Orkester, v katerem so se mladi glabeniki zbrali ob desetletnici delovanja Glasbenega društva Nova. Seveda so bili v vabilu našteti tudi razlogi za obisk enega od koncertov:

"Kot vidite imate dva razloga zakaj priti na koncert/koncerte: :)

1) Zelo pester in zanimiv program

2) Del tega orkestra sem tudi sama in te zato res lepo vabim (če imaš čas, voljo, željo, se ti da pripeljat v "moje" konce Slovenjie,... ) da nas prideš poslušat in s seboj pripelješ še kakega sorodnika/prijatelja/znanca,... :)"

Sej pravim... prav grozni so... bistvo je v tem, da igrajo...koga briga za program. :P

Na srečo sta bila zraven še dva linka:

"Dodajam pa še dva linka, meni osebno najbolj všečnih komadov, da Te mogoče lažje prepričam v udeležbo. ;) Arturo Marquez: Danzon no.2; Ary Barroso: Aquarela do Brasil."

Ok, morda je program fajn. Ni una težka muzika... ok, je težka, ampak samo za glasbenike, ne tudi za publiko. In sem že kar iskala luknje v mojem vsakdanjiku, da bi se lahko udeležila enega od koncertov na tej goriški turneji:

"Datumi in kraji koncertov so naslednji:

Kobarid: petek, 17. december 2010 ob 20h

Komen: nedelja, 26.december 2010

Nova Gorica: ponedeljek, 27. december 2010

Opčine (Italija): nedelja, 9. januar 2011"

Po ključu.. prvič bo itak groznu, k še ne bojo vajeni, smo se odločili za drugi koncert. Komen. Kras. Kul.

Zvečer smo prišli v dvorano osnovne šole v Komnu. Zunaj je zeblo k... najbel zeblu :) V dvorani pa so nas pričakali najboljši sedeži. To, da poznaš nekoga od nastopajočih je včasih tudi prednost! Koncertni list nam je razodel, da naša pričakovanja morda niso bila najbolj realna...Poleg filharmonije so namreč pol koncerta predstavljale tudi skladbe v izvedbi Pihalni orkester Komen. Hmmmm... pihalni orkester? Pleh muzika in to? Em... po prvem delu gremo domov smo se spogledovali.

Koncert se je začel in godbeniki so prišli na prizorišče. Če je bila Zdravljica, ki so jo zaigrali (državni praznik in to), še dejansko klasična, so bile vse ostale skladbe na programu dosti manj klasične. Poleg glasbenikov s(m)o se v latinskih ritmih pozibavali tudi v publiki. Zakon! Še Spomin  je bil carski!

Sledil je odmor, kjer smo se, sicer zelo navdušeni nad dosedanjim programom, spogledovali, kdo si bo prvi upal vstati in oditi... Nihče se ni opogumil. In še dobro da ne.

Sej vsi poznate reklame za kreditne kartice: Nekatere stvari so neprecenljive, za vse ostalo je tu... In ta koncert je bil neprecenljiv. Kocine pokonci, solze v očeh, pa ne od žalosti ali gnusa, ampak od čistega presenečenja. Čas, ko se le nasloniš nazaj na stol, zapreš oči in uživaš. Sploh, ko govorimo o skladbi Na golici... si jo predstavljate v izvedbi godbe na pihala in v latinskih ritmih? Pejte poslušat Komenčane.

Zaenkrat imate šanso slišat Novo še v Opčinah. Toplo priporočam obisk koncerta. K res so zakon! Se prav vidi, da so s srcem in vsem veseljem zraven in to se pozna tudi pri glasbi.

Ej, ti! Nekaj ti imam povedati...

Iz glave mi ne gre podoba treh lukenj na pobočju... 

Tri luknje, bivališče nomadskih pastirjev. Tako visoke, da se klečeč človek z glavo dotika stropa. Tako široke, da lahko srednje visok človek udobno spi na tleh s pokrčenimi nogami. In prav v taki luknji se je po mojih predstavah rodil naš Stvarnik. Res borno. Ne borno, že na na meji z res mizernim. 

Pa vseeno je vsako rojstvo nekaj lepega. In prav predstavljam si, da sta tako Marija, kot Jožef, pozabila na okoliščine, v katerih sta se nahajala. Prihod takega drobnega in nebogljenega bitja na svet. Tako majhno bitje, ki ga še vse čaka, vse je še pred njim... tako lepo, kot manj lepo. Gotovo  je bil za Marijo in Jožefa to velik žarek... kaj žarek, vir svetlobe, mehkobe, nežnosti in sploh vsega dobrega. 

Naj bo tudi za vas ta praznik čimbolj doživet! Naj ne bo omejen le na okraske in lučke in potico. Upam,da si boste vzeli čas in v sebi obudili vsa ta lepa čustva, za en dan pomislili le na pozitivne lastnosti stvari in ljudi, ki vas obdajajo, pustili dobroti in ljubezni, da se dokoplje do zaznavnih globin v nas... Ustavite se ob jaslicah. Poglejte jih še iz drugega stališča, ne le kot pastirčke, Marijo, Jezusa, Jožefa in vseh ovčk... Naj vam povedo svojo zgodbo, pa kakršna koli že to bo. :)

Vesel božič, ki naj se nadaljuje skozi vse leto! ;) 

najdaljša noč v letu

Kje boste za najdaljšo noč v letu?

Doma narejen čaj

Ingver ima zelo močan okus. Dokaj pikanten. V hrano ga po enem zelo zelo neuspelem poiskusu ne bom več poskušala dajati. Seveda pa obstaja še (vsaj) ena možnost uporabe. :)

 olupimo

 narežemo in damo v cedilce

počakamo kake 5-10 minut, da se okus razlije po skodelici...

Izid? Topla tekočina, nekoliko bolj rumenkaste barve od tople vode, z zelo značilnim okusom ingverja. Baje zelo dobra za prehlad. Priporočam degustacijo. ;)

Pravica brati

Na faksu smo med totalno brezveznimi predmeti, pa tistimi, ki so bili kar (sploh za univerzitetno okolje) praktično naravnani... tudi en predmet, ki je na čase zahteval branje pravljic. No, morda ne pravljic, ampak bolj futurističnih besedil, ki bi zvenela zelo strašno, če ne bi bila tako zelo banalna in smešna in s eitak ne bi mogla uresničit. Ali pač?

Od vseh me je najbolj prevzel TA članek. No prevzel je morda malo težka beseda. Je pa res, da sem od takrat že večkrat pomislila nanj. Predvsem, ko so mi kdaj pametovali o obrazni knjigi, pa tudi ob različnih drugih debatah. Zdej sem, v članku o Spletnem očesu spet zasledila link. In zato ga z veseljem delim z vami. Glede samega članka pa raje ne bom rekla nič, da ne bo objava predolga. ;)

Zdej pa kar v branje, pa mi povejte kako se vam zdi?

Pašareta

Najboljša stvar, ki nam jo je nona ob obisku lahko dala niso bile lizike in bonboni, niti stepeno jajce s sladkorjem (kako se že temu reče?)... eh ne! Najboljša stvar, ki nam jo je lahko ponudila je bila pijača z mehurčki in barvilom, ki je imela okus po stopljenem sladkorju... PAŠARETA!

Potem pa jih dolga leta ni bilo. Po dolgem času pa na meniju na osmici piše Pašareta... Za dobre stare čase, sem ga z navdušenjem naročila. In potem prav s težavo spila do konca... Pa kok je tu sladku in brez okusa! Ne vem, kako so nam sploh pustili pit kej tazga! Ampak ja... še vedno je najboljši spomin na otroštvo in na nono. :)

In vsakič, ko bom zagledala Pašareto bom skočila u luft od navdušenja. Sploh, če je ta zelena. ;)

30 let nazaj...

... še nisem hodila po tem svetu, niti se drla, nič. Niti sledu še ni bilo o meni...

Šele kakšno (dobro) desetletje nazaj), ko so kasete počasi že umikale svojo prevlado CDjem, je nekega dne brat pričel poslušati skupino The Beatles. Takrat sem bila še globoko (beri: tata je znal že vse pesmi na pamet, kolkr jih je moral prisiljeno poslušat) v poslušanju Plavega orkestarja, se mi zdi. Par let kasneje brat ni imel več dostopa do vseh njegovih (!) CDjev Hroščev. Nekako so me povlekli. Niso mi bile tako všeč pesmi iz prvega obdobja, kot tiste iz kasnejših let, ko so bile sicer še podpisane McCartney and Lennon, pa se je že čutilo čigave so.

Prebrala sem celo njihovo biografijo (eno redkih, ki sem jo kdaj prebrala). Na zadnji platnici šolskega zvezka sem imela zapisane letnice rojstva vseh štirih (ta slavnih) hroščev in eno datum smrti. 8.12. 1980.

Seveda sem jo v času, ko sem sicer občasno še poslušala glasbo (recimo Anna, I'm looking trough you, Black bird, Her majesty, Here, There and Everywhere, ipd. - ta zadnja vam je morda od nekje znana:P). Danes pa... me je kar zadelo, ko sem po radiu slišala, da je tridesetletnica. Pogled na koledar in ... jap... smo 8.12. Pomislila sem na vse kar je povezano s tem datumom (nasmeh), ampak radijski voditelj je govoril naprej - danes neobjavljen(?) intervju z Johnom Lennonom... ob devetih zvečer. Torej ob desetih (sej sm vam rekla, da poslušam britanski radio).

Ko sem prebrala še objavo Don Markota M, nisem več mogla, da vam ne bi kaj napisala o tem. Sama sicer nisem bila nikoli neka blazna navdušenka glasbe posameznih beatlov, bolje rečeno - nikoli se nisem dala na to, da bi poslušala glasbo vsakega posameznika. Ampak skupaj so ustvarjali zakon muziko. Neverjetno koliko globine je v njih, kako lahko vedno najdeš pesem, ki bo ustrezala situaciji (hehehe, ta pride kar dostikrat prav).

Grozno je sicer, da nas na lepe stvari navadno spomni smrt nekoga (recimo prejšnji petek Prešeren - zastonj gledališče -hihihi), ampak vseeno. Morda vseeno za pokušino vsaj eno Lennonovo pesem, ki sem jo sama spoznala v Holandovem opusu. Ne spomnim se sicer, če je Julianu tudi tako pol, kot Seanu, ampak... no ja... verjetno mu je. Prav predstavljam si ga v njihovi (takratni) hiši, ki so ga obdajala okna in poje to pesem. :D

angleški radio

V bolj aktivnih študijskih časih, sem božično-novoletne praznike vedno preživela pred računalniškim monitorjem. Navadno je kazal urejevalnik besedila ali program, ki odpira pdf dokumente. To je bil čas intenzivnega dela na seminarskih nalogah, komuniciranja s sošolci (jap, program za klepetanje je bil vedno prižgan in nekje v ozadju).

V drugem letniku se je pojavila še ena navada, ki se je še sedaj ne morem otresti ali jo prenesti še v druge letne čase. Britanski radio. Najprej je bil Virgin radio, nato so se preimenovali v Absolute radio.

Od takrat naprej ima december vedno britanski prizvok. Un hud angleški naglas in vse njihove božične in novoletne pesmi. Ne zmorem decembra brez tega. In prav tako angleškega radia ne morem poslušati kadarkoli drugače. Ne gre. Čudno je. Čudno se počutim, glava me začne boleti, slabo mi dela... in potem prestavim na francoski radio, s katerim nimam problemov. Ali pa na izbor po lastnih željah.

In letos sem že komaj čakala na december... sneg je že. Od danes naprej pa tudi logično - angleški radio. Jupi!

sneg...

Se še spomnite otroških let, ko smo z veseljem v srcih pričakovali darila, ki jih bo prinesel Miklavž (morda je pri vas hotil Dedek Mraz ali kasneje Božiček)... Tisti pravi občutek pričakovanja in pristne radovednosti, ki nas je gnal, da smo preiskali celo hišo, da bi le našli darila, ki so nam jih pripravili starši. Ampak najhuje od vsega je bilo, če smo jih dejansko dobili. Presenečenje tistega jutra, ko bi darila dobili, je bilo uničeno.

Danes čutim prav isto radovednost. Pravijo da bo sneg. Najraje bi se utaborila pred oknom, potisnila nos globoko na steklo in čakala... in čakala... in čakala... in čakala...

... dokler me ne bi začelo že res fajn zebst v nos. Potem bi si privoščila topel čaj, po možnosti tak, ki ima cimet... potem pa spet: čakala... in čakala... in čakala...

Piramidne filter vrečke za čaje

Če ne prej, ste za piramidne filter vrečke za čaje izvedeli iz reklam za Lipton. A je res? Le v tridimezionalni vrečki se aroma in barva čaja prav razvijeta. Res je. Pyra (skrajšano za pyramid) paketi so dejansko boljši. 

Ampak Lipton? Eh ne. Poskusila sem ene tri in niti en od njih me ni zares prepričal, sploh pa ne tisti zeleni na promociji v Šparu - promotork sploh niso naučili bistvenega: kako pripraviš pravi čaj. Kej tako ogabnega še v življenju nisem pila. So bil epa zanimive skodelice. :) Drugače dišijo super, ampak okusa pa ne dajo nič več kot smeti namočene v vodo in še mal barve zravn. Vem, da sem zelo kritična, ampak so me FUL razočarali.

Zakaj? Dejmo pogledat sam kako se Lipton čaji "razvijejo" v piramidastih filter vrečkah:

 Jap, čaj se tako zelo razvije, da ostane na približno istem volumnu, kot je bil pred namakanjem. Drugači jih pa poskusite. Nekaterim so ful všeč, morda se tudi vi ne boste strinjali z mano.

In zakaj nisem navdušena nad Liptonovimi čaji, tako kot večina? Tudi meni so piramidne vrečke super fajne. Ne, res. Ampak mora bit tudi vsebina primerna. Tako so me recimo sodelavci po parih mesecih skupnega dela dovolj pogruntali, da so mi za rojstni dan kupili... kej pa drugega kot čaj (da najlepšega čajnika in dveh elegantnih skodelic niti ne omenjam). In ta čaj je res super. Pri njemu se piramidna oblika vrečke vsaj pozna. Grün Matinee znamke Althaus. Čaj se iz skoraj prazne vrečke, ko jo vzamemo iz paketa:

 razvije v čisto polno piramido. In dejansko se v piramidi vidijo koščki zelenega čaja, sončničnih cvetkov, cvetov plavice in cvetov vrtnice. Čaj ima prepoznaven okus. Super aromo. In kar je najboljše - tako kot vsak pravi pravi čaj, ga lahko uporabimo večkrat! Jap, drugič je aroma enako dobra, okus pa še vedno fajn. Tretjič je morda že malo bolj švoh... ampak tudi v četrto je že šlo:

Če vas to ni prepričalo, da so Althaus čaji super vam povem še dejstvo, da sem prav zaradi tega čaja sploh začela piti zelene čaje. Pred tem sem sem jih res otepala, zaradi zanimive (beri: zahtevne) priprave. Tako zelo všeč mi je bil, da sem ga v prvih sneh spila preveč. Dve do tri skodelice zelenega čaja na dan je čisto dovolj...

Če še vedno ne boste verjeli, vam v začetku naslednjega meseca pripravim reportažo na še vseh ostalih čajih te skupine. Dobrih čajev ni nikoli preveč, kajne? ;)

brez FB že več kot eno leto

Sploh se še nisem pohvalila - že več kot eno leto je od te objave in od zadnje uporabe mojega FB profila. Ni bivši, še vedno je. Jap, je. Čeprav sem se odločila za "permanently delet profile," me najbolj razširjen portal za mreženje vsake toliko spomni, da profil še vedno obstaja in mi sploh ne predstavlja večjega problema. Vse kar moram narediti je to, da se ponovno logiram. Vsi podatki so še tam. Očitno so na FB željni po zbiranju podatkov.

Lahko rečem, da se moje družabno življenje zaradi odhoda s FB ni okrnilo. Vsake toliko sicer še vedno slišim tisti slavni "Tega pa ne veš, ker nisi na Facebooku." eh, skru it. Še vseeno mi ni žal!

Sploh pa ne odkar sem danes v mailu dobila link na FDVjevski poskus Facebooka:

"Spoštovani,

ker se je z oddajanjem oglasnega prostora na forumu nabralo nekaj malega
denarja, sem se odločil ta denar uporabiti za razvoj nove FDVjevke, ki bo
družabno omrežje. Zaenkrat se beta različica nahaja na naslovu
http://lmao.si in je že dostopna javnosti. Vabim vas, da se počasi kar
registrirate v skupnost, saj bo s 1. decembrom skupnost tudi prestavljena
na domeno http://fdvjevka.si.

In kaj se bo zgodilo s forumom? Forum zaenkrat ostaja nespremenjen - do
njega bo možno dostopati prek skupnosti. Odpiranje novih tem bo zaenkrat še
mogoče, prav tako odpisovanje.

Skratka, lepo vabljeni na novo FDVjevko na začasnem naslovu http://lmao.si
:)

Vennett,
admin FDVjevke"

A je še kdo opazil, da je tisti, ki je nagovor pial, zmeden in ne ve ali bi pisal formalno al neformalno. Vsak, ki vsaj malo pozna zgodovino te držbene strani, mu ni treba posebej razlagati, zakaj sem se takoj, ko mi je stran pokazalo začela režat u nulo. 

Hvala Ana, ker tako lepo skrbiš za moje zdravje (Smeh je pol zdravja).

The North pole

V začetku tedna sem si v prijetni družbi ogledala film Socialno omrežje (je to sploh pravi prevod? a ne bi bilo bolj družbeno? no nima veze...). In mi je bil zanimiv.

Lepa pravljica o porodnih težavah portala, brez katerega mnogi ljudje ne morejo živeti. Bom vstrajala pri pravljici, ker je baje resnica kar nekoliko drugačna, v detajlih seveda.

Danes sem si ogledala še par filmčku prek Youtuba in... morda nisem navdušena nad tem kako je g. Mark prikazan v filmu. Ful je brezčuten, al se je sam meni zdel tak? K v intervjujih je ful nasmejan... Tm se pa u cejlm filmi ne zasmeje enkrat. Ima pa najbrž u filmi bulši smisu za humor, ku u resnici :P in lepši brado :D ok, to zadnje je že res preveč subjektivno.

Ne sam res... ne zdi se mi, da gre za istega človeka - namreč tistega v filmu in tistega iz youtube posnetkov - saj si nista lih podobna. Razen oblek in unih res obupnih japank!

Je pa film zanimiva pripoved o odnosih v samem začetku FBja. Priznam, da mi je bil film všeč. Ni baš neki presežek. Ampak mi je bil všeč. In to, da meni ni žal, da sem šla v Kolosej na ogled filma pove dosti, ker res sovražim Kolosej in kokice in obnašanje gledalcev in une ogabnu svinske stole... Grrrrr.

Aja, zakaj tak naslov? Od vsega mi je ostal v glavi predvsem ta napis. Pismu, vsak drugi lik nosi tak flis. Poglejte in se boste strinjali z mano. No, pa sej je tudi drugače film kar dostikrat zelozelo reklamen....računalnik je tudi vedno iste znamke in navadno pijejo Sprite (čeprav poskusijo to dejstvo skriti).

začetek novembra

A ste opazili, da listje počasi rumeni? in odpada z drevja? in, da folk počasi grabi liste na kup? In, da ti kupi listja prav vabijo? Waaaa! V Vipavi sicer nihče ni grabil listja na kupe (kot otrok, bi to gotovo hitro izvedela ;)), zato sem prav žalostna, ker zdej najbrž ne bi smela mislit na to kakšen je občutek, če se vržeš v tak kup listja.

Skru družbena pričakovanja, ko naslednjič zagledam tak kup, se z vsem otroškim žarom zaženem vanj :D

Sem se odločila, da ne bom negativna.Drugače bi tudi sama pisala o temi, ki jo je nazadnje opisal Aljoša. Ampak ne bom, ker razmišljam o prijetnejših stvareh ;) kot je kup jesenskega listja (pred dežjem :)).

servis samsunga osebno

Če sem prvič pisala o servisu Samsung telefona, nisem bila preveč navdušena. Tokrat pa so fantje (khmmm, v bistvu je bil samo en) na servisu popravili vtis. Zakaj sem morala spet uporabiti to grozno stvar (bodimo pošteni, nihče se je ne veseli ;)) sem napisala že včeraj.

Kaj točno je vir mojega pozitivnega vtisa? Že včeraj, kmalu po nezgodi sem se šla pozanimat ali obstaja možnost, da nesojeno geslo zaobidejo. Odgovor je bil, da ne. RAZEN s ponovno naložitvijo operacijskega sistema telefona. S čimer izgubiš vse podatke.

Logično mi ta ideja ni bila povsem všečna. Izgubiti vse - številke, koledar, beležke, opomnike, SMSe... ok, brez zadnjega bi se dalo ;) itak bi jih morala izbrisati. Ajde, sem se odločila za trmasto varjanto - Bom še mal poskusila, mogoče mi pa uspe ugotoviti geslo. Itak mi ga ni.

Zato sem šla danes ponovno pogledat unega prijetnega mladeniča za pultom servisa. Na srečo me je pozdravil z besedami: "A se je splačalo še naredit dvakratno pot?" No, priznam... je imel prav, ampak moja trma zna bit včasih kar ustrajna.

Na vprašanje koliko: a) časa, b)denarja. Mi odgovori: "Simobil al Mobitel?" valda povem, da navijam za zelene ;) Ko mu povem kontaktno številko me je le pogledal in vprašal: " A delaš tam-pa-tam?" Valda sm ga pobulila, ker je ugotovu. WAW! No sej ne, da je posebej težko ugotovit, ampak nima veze. Mnogi tega ne vejo.

Nima veze. Sploh mi ni odgovoru na vprašanje, ste opazli? Če ne bi bil tako prijazen, bi mu gotovo zamerila tako obnašanje in ignoriranje stranke, ampak tku sem rekla, de nej mu bo. In še enkrat z nasmehom vprašala kako in kaj... v bistvu koliko. ;)

"Za prvič je zastonj, če se pa ponovi boš pa plačala." in "Ob treh bo ok." A vidite, zakaj so mi všeč? ;) Si je kar predstavljal, da sem prišla k njim med malico in bi rada imela zrihtane stvari do konca delavnega dne (izkazalo se je, da bi imeli še mnoooogo časa, ampak nima veze, ker sem danes oddelala ene par ur). 

Ko sem ob štirih ponovno prekolesarila do tja je bil pred mano v vrsti še en stric, ki se je grozno pogovarjal. Najbrž je imel za sabo tak dan kot sem ga imela sama in si je želel dan nekoliko bolj počlovečiti. Čist razumem. Ampak meni se je mudilo nazaj pred računalnik... In sem kar pred vrsto, med obdelavo še vedno iste stranke, dobila telefon in odgovor: "To je to"

Nej reče kdorkoli kar hoče. Ampak po temu prijetnem gospodiču, bi se moral še marsikdo zgledovat!

blond

Se spomnite une pesmi, kjer že prou prevečkrat ponovijo stavek "How low can you go."? Jaz sem ga danes nekoliko preoblikovala: hau blond ken ju gou?

Zakaj? Ker sem zjutraj, se vsa zalepljena pametovala, da bi bilo dobro zavarovati vdore v telefon pred nezaželenimi osebami. In sem si seveda povsem pametno zaklenila telefon (ne SIMke, telefon!). Čez nekaj ur sem ugotovila, da sem nezaželjena oseba očitno tudi sama... :D Jupi!

Spomini na izmišljevanje popolnoma nelogične številčne kode telefona je zelo meglen. Nekako se mi dozdeva, da je sestavljen iz števk 0, 8, 6,5,4 in morda tudi 2, nisem prepričana, lahko bi bila tudi 7, 1, 9 in 3.

Tistemu, ki ugane geslo s katerim sem si prepovedala vstop do imenika, koledarja, beležk, opomnikov, sporočil... častim tortico v Zvezdi (alpa kej poljubnega, v prbl. isti vrednosti ;)).

Alpa mi vsaj zaželte srečo... medtem ko se režiste moji (ne)naravni barvi las... jst se tudi režim, k je čist preveč neumno... :D

Aja... dobronameren nasvet... ne počnite tega sami, ampak zgolj v družbi osebe, ki si dobro zapomni številke ;)

Prijateljstvo

Ko pomislim nate, pomislim na ... :)

Ironično, ampak, ko zaslišim besedo "prijateljstvo" najprej peomislim na nekoga, ki ga bi v imeniku mobilnega telefona dobila pod imenom "bivsi prjatu." Ne bom razlagala dolge zgodbe, najbrž je itak ne bi znala razložit. Ampak niti ni pomembna. Zanimivo se mi zdi, da se najprej spomnim na osebo, s katero še nisem imela neke bolj osebne debate, pa čeprav se poznava že par let. Kljub vseeno mi je ta oseba zelo blizu. Morda najin odnos dejansko vsebuje vse tiste glavne reči, ki jih pričakujem od kateregakoli prijateljskega odnosa. Šele ko se neham smehljat ob tako neposrečeni prvi asociaciji, pomislim na vse tiste prijatelje brez katerih pač ne bi šlo. Sploh.

Zafrkancija. S tem se začne. In je pomembna. No, vsaj sama mislim, da je. Humor je pač nekaj kar mora bit, vsak dan. Pa čeprav črn... morda včasih tako strupen, da... ampak mora bit. Brez zjejdnja preprosto ne gre. Morda se zdi nekomu kaj takega nesramno, ampak :D mi se le smejemo. Seveda pri humorju ne govorim o vicih. Gre za stvar, ki jo rečeš v tistem trenutku, potem pa se cela družba smeji še pet minut. Una zabijanja, k se jih spomniš še po desetih ali petnajstih letih. :D Une interne fore, k jih razen tistih, ki so jim namenjeni nihče ne razume. Hard... zjejdnje je najjače.

In prav skozi humor se do neke mere razvije uni inteimen odnos. Ne, ni treba govorit skrivnosti... stvari, ki jih nihče ne ve. To me včasih bolj utruja kot kej druzga. Ne, zdi se mi, da skozi humor (no pač zjejdnje) človeka najbolj začutiš. Tudi to kako se z nekom hecaš dosti pove o tem kako se z njim/njo razumeš. Vsem se ne smeješ zza vsako stvar. :D

In tako lahko po nekaj letih občasnega srečevanjaz nekom preprosto verjamem, da če bom kdaj karkoli potrebovala, potem mi bo ta človek pomagal. Ne glede na to za koga se gre. Niti ne verjamem, da je pomembna frekventnost srečevanja (če govorimo o vsaj enkrat mesečno, drugače odnos po mojem mnenju nekako odmira).

In priznam, da mi je bilo pred enim mesecem prav prijetno pri srcu, ko sem skozi okno trole zagledala neko znano hojo. Na telefonu sem že videla zgrešen klic, od točno iste osebe. Nisva se videla več kot pol leta. Nisva se slišala. Jap, total brez kontakta, pa čeprav sva se še dve, tri  leta nazaj srečevala zelo redno. Vsedla sva se za mizo v nekem zakotnem baru... HARD! Kako lepo je srečati človeka po dolgem času in brez tistih nerodnih "in kako si?" "fajn. Kej pa ti?" Ma neeeeeee. Po eni uri in pol nama še niti približno ni zmanjkalo štrene.

Kaj hočem povedat? Da sem srečala v življenju veliko ljudi in jih tudi še bom. Da nekdo postane to, kar sam razumem kot prijatelj/prijateljica je potrebno nekaj več kot le srečevanje. Razviti se mora tista bližina med človekoma, tisto pravo zaupanje, ki prinaša tihe dogovore o katerih nihče ne govori na glas, pa so obema jasni: "Če me rabiš, pridem." z obeh strani. Najbolj mi je od vseh dogovorov zanimiv ta, ki je najbrž prisoten pri vseh  - ko nekdo tretji nekoga prizadane/razočara/alkejtazga, je prijatel/ica vedno bolj jezna nad to tretjo osebo kot pa tisti/a, ki je prizadeta. A ni res?

Zabavno je prijateljstvo. Morda prav zato, ker nas prijatelji bogatijo in podpirajo. Bodmo si pošteni, brez prijateljev preprosto ne gre. Tistih dveh, treh ta bližnjih pa sploh ne! 

Čustva

Ne vem, če se vam dogaja isto, ampak sama dostikrat ob določenem čustvu dogaja, da pomislim na eno osebo. Na vedno eno in isto osebo.

Tako navadno ob omembi prijateljstva ne pomislim na najboljša prijatelja, ki sta čisto preveč smoumevna v mojih očeh, čeprav se tega še preveč zavedam.

Ob objavi, kjer mi dajete (spet sem vas čist preveč nezavedno peljala v to smer) spodbudo, se razmislila. Predvsem sem upoštevala mnenja oseb ob katerih se počutim preveč naravno in sproščeno. Razmišljala sem in morda je čas, da predstavim čustva prizmo oseb na katere najprej pomislim, ko govorim o tem.

lahko začnem z obžalovanjem. Danes se tako še posebej zavedam, kako zelo obžaljujem selitev, ki sem jo izvedla pre dvema tednoma.

Težko je pozabiti polkrožne hodnike, tople sosede in sostanovalce. Koneckoncev tudi dogajanje, kise na žuru lahko dogaja na 2m². HARD!!! Vedno se človek zave stvari, ki jih pogreša šele, ko jih ni več.

Kako zelo je sprijen človeški um!

There ain't no cure for love

Bil je miren večer. Nedelja, ko se vse umiri in se postavlja na svoje mesto. V avtu nas je sedelo pet zagretih študentov. Vozilo pa je z živahno družbo drvelo po najelepši poti skozi gozd. Nad nami zvezde, okoli nas temno drevje. Pred nami bela svetloba žarometov, za nami rdeča luč zavor.

V notranjosti je bilo med smehom in prijetnim pogovorom mogoče slišati njegov globoki glas, tudi s pesmijo There ain't no cure for love. Nikoli ne bom pozabila kako sta se dva para oči spogledala ob začetku pesmi, pripadajoča usta pa prav po kokošje prasnila v smeh. Za obemi pari oči se je skrivalo hrepenenje po nekom. Seveda neuslišano. Prav zato se je zdela ta pesem še toliko bolj primerna.

Tega je že res dolgo nazaj. A spoznavanje z Leonardom Cohenom je ostalo. Čeprav mi gre njegov globok glas včasih že rahlo na jetra, je še vedno šarmanten. In čeprav včeraj nisem šla na koncert (smrk smrk), se tudi manj basovske varjante te pesmi (iz grla prave osebe ;)) ne bi posebej branila...

kriza identitete

Aljoša me je s svojim prispevkom O bloganju. Kar tako! zadel. Lotil se je namreč teme, o kateri potiho že kar nekaj časa razmišljam - zakaj sploh blogat?

Da sem se bloganja lotila z mešanico zanimanja za nove stvari, dolgočasja, družboslovne radovednosti ipd. najbrž nikoli nisem posebej razlagala. No, pa zakaj bi? Moji razlogi so moji razlogi kaj ne? 

Da nisem vedela o čem bi pisala se mi takrat res ni zdel problem. Mislila sem si, da bom že sproti ugotovila o čem hočem pisat. Včasih se je med osnutki znašla tudi vsebina, ki za objavo definitivno ni bila primerna, ker je (po mojem mnenju) preveč povedala. Včasih sem imela idej toliko, da bi lahko pisala vsak dan... u bistvu vsako uro. Potem pa spet nič. Predvsem pa se nikoli v zgodovini tega bloga ni pojavila neka rdeča nit. Alpa je sam jaz ne vidim.

V zadnjem času mi je pisanje bloga rahla muka. Morda tudi zaradi osebnih stvari, ki so se nagrmadile v meni in se kar ne razčistijo. Nisem vajena držati jezika za zobmi in ni mi fer, da bi stvari razlagala drugim, tistim, ki se jih nič ne tiče. No, pa sej ni to edina stvar. Dosti stvari se je v zadnjem času dogajalo ali pa stagniralo. In ta blog mi je postal breme. 

Edina stvar, ki me spodbuja k pisanju in nadaljevanju kljub vsemu odporu, ki ga čutim do tega bloga. No morde ne do tega bloga... sej mi je v bistvu še vedno zelo pri srcu... do nekega delčka povezanega s tem blogom, ki kar ne izgine. Uglavnem. Edina stvar, ki me spodbuja k pisanju ste redni bralci, ki se vas je v tem času nabrala enih par se mi zdi.Waw! 

Kako točno naprej? Kej pa vem... Najbrž bom še naprej čakala na rdečo nit... sam voljo in idejo za pisanje moram dobit. :)

Raj na zemlji

Sej vem kaj pravijo - kdor sanja o raju na zemlji, je zaspal med poukom zgodovine... ampak... AMPAK...

Rečte, da to ni raj: Teabag pick 'n mix.

Že vem za kaj bom zapravljala, ko dobim "plačo"

Bolj kot vprašanje kater čaj bi izbrala se sprašujem katerega ne. In kako se prepričat, da ne naročim še ene škatle za čaje, recimo te... ta bi bla rahlo kar sanjska škatla :)

Oh ja... ko grem naslednjič v London, grem zagotovo še tja...

With a little help from my friends

"What would you think if I sang out of tune,

Would you stand up and walk out on me.
Lend me your ears and I'll sing you a song,
And I'll try not to sing out of key..."

Danes sem jim še posebej hvaležna!

dobro jutro

Danes se je bilo res težko zbudit - zunaj megla, pod koutrom pa tako prijetno toplo...ah ja :)

Potem pa v vodo potunkam nov čaj...

Najprej ga je zaznal nos in začel kar sam vohat (predstavljajte si nos od miške ;)), potem pa so se odprle tudi oči in bolj jasno videle vrečko in...

... pardon, ma za kej druzga ni časa, grem vohat in uživat še naprej :D

poplave

Še v petek smo se smejali, ko smo gledali poročila o tem kaj se dogaja na Viču v Ljubljani. No, ne da bi se režali kaj privoščljivo - koneckoncev se mi zdi prav tisti konec Ljubljane še vedno z tem še zelo domač, ker sem prvo leto preživela prav tam. Poleg tega pa je bila v naši sredi tudi trenutna prebivalka tistega okoliša, ki se ji pred tem (na srečo) še sanjalo ni kaj se dogaja "doma." Na srečo je srečno prišla na suho in si odpočila od napornega tedna. :)

Da stvar ni bila zelo smešna smo vedeli, ker koneckoncev pod hišo v kateri smo bili teče potok in ker zraven neke druge hiše teče hudournik. Struga, ki je bila zjutraj še prazalzna, je bila do večera napolnjena do roba.

Hudournik Bela v nedeljo, ko se je že "umirila"

In ko smo se včeraj pogovarjali koliko od te zadnje hiše je zalilo. Jap. Okrog in okrog voda do kolen in nato še višje. Poplavljena garaža, poplavljen hodnik, ki pa se na srečo ne uporablja zares. In na srečo, je bivanski prostor dvignjen za tri stopnice. Torej eno stopnico više od vode. Fajn. 

Ampak danes popoldne, ulica ni izgledala nil kaj grozeče ali poplavljeno (zgoraj)

Seveda nas dobravolja ni minila. Eh, kje pa! To, da imamo v Vipavi končno jezero. Kaj jezero, jezerA (torej v množini), da se lahko gremo končno kopat, da imamo bazen, teraso z razgledom, da nam manjkajo le plavutke ali čoln... Eh ne, smeh je pol zdravja in ko se zgodi kaj takega je zdrav smisel za humor še bolj potreben.

(pred hišo)

(za hišo)

Ko se je prijateljica (Dori tokrat nej ti bo ;)) končno spravila iz suhega otočka svoje hiše (dejansko je vse naokoli voda), smo se odpravili na kratek sprehod - da pofirbcamo in ugotovimo kakšna je situacija okoli.

Med sprehodom sem se spomnijala davnih let... ko smo še kot osnovnošolska otročad bredli po glavnem vipavskem trgu, ki je bil, na nae navdušenje in zgroženje odraslih, poplavljen. :) Zabavni spomini, ko smo bredli ob v Podskali po uni poti ob hiši, kjer smo se navadno sprehajali s s sladoledom iz Marjance v roki (mimogrede, če pridete v Vipavo, ga morate nujno poskusit - tudi če ni poplav;)). Pa da ne omenjam dejanske Podskalce, kjer je voda dobesedno, in res brez heca: DOBESEDNO drla iz vsake razpoke v kamnih. Danes je bilo čisto isto. 

Zadnji izvir, glavni izvir Podskale ... :D Voda besno buta iz jame, kot da bi jo imeli za ujetnico Nanosa par stoletji. Dere in dere ven. Bela pena, drugega ni videti. In naprej rjava voda. Sej če jo pogledaš se itak ne zdi visoka, ampak, če si že kdaj bil tam in si lahko primerjal... WOW! Kakšen meter, meter in pol bolj visoko kot navadno. hard ej!

Pa sej, kej bom razlagala svoje otroške spomine in jih primerjala. Itak vas ne zanimajo. Poglejte si raj fotke. 

Lathierjev dvorec... koliko vode je bilo za vrati nihče ni želel preveriti. Pa sej je bilo videti kako visoko je voda drla :)

Tuki se nahaja prou luškan mostiček in potoček pod njim... v "navadnih dneh"

Vipava - stičišče vode iz izvirov Podfarouž (levo) in Podskalca (desno)

Podfarouž z vrha (bivšega farouža)

Pa sej ni TOK visoko... navadno se tle spustiš sam kake dva metra dol, da lahko mal počofotaš :)

Bruha in bruha tudi u Podfaroužu

Podskala (eh... vsi otroškispomini iz tega kraja...)

Podskala. Voda teče tudi iz restavracije 

Ta lep most od Lanthierjev se vidi v ozadju... no, zgrnji del mosta...ostalo je pod vodo - ergo toliko vode tudi v dvorcu :)

Vrt, ki se je spremenil v potok. Upajmo, da tokrat ne bo naplavilo kake človeške ribice, kot zadnjič..

Torej... a gremo plavat? :P

...

Kotički ustnic se mi vihajo navzgor, ko pomislim na vse kar se v zadnjem času dogaja. Pa sploh ni vse tok zelo rožnato. Ne gre za smeh, ki ga vedno lahko hliniš, gre za tisti nasmeh, ki ga ne moreš zaigrati - za tistega, ki ga nočeš pokazat, ampak te usta preprosto ne ubogajo.

Stvari,o katerih razmišljam delim na tiste o katerih ne morem govoriti in na tiste o katerih ne smem govoriti. Z zadnjimi nikoli nisem imela prevelikih problemov, jih dejansko uspem odstranit iz misli, ko govorim z drugimi, saj se me ne tičejo direktno (sori, kej mi pa rečete, da ne smem pravit okoli :P). 

Pri prvih, torej tistih, o katerih ne morem govoriti, pa je težje. Ker je včasih bolje, da poveš, da se skričiš (če je potrebno), da daš iz sebe ...Prav zato je še bolj grozen občutek, da ne moreš razčistiti stvari, ker ... ne, ne hecam se: iz sebe ne morem spraviti niti zloga več, sploh v zadnjem mesecu ...

In morda se moram preprosto nehat trudit ubesedit vseskupaj. Preprosto prenehat z upanji (well, ne vsemi, itak;)) in pač utihnt! Itak preveč govorim :P

In glede na trenutno dogajanje in čeprav v nasprotju z mojim prepričanjem, je to tisto, kar moram narest. Ne samo nehat govorit (tu je preveč izi), ampak nehat mislit. Ha!

Še vsaka še tako neprijetna stvar, je prinesla toliko dobrega...in zato tak nasmeh.

Hehehehe

Se že en čas nisem oglasila. Ma se mi prou ne da razmišlat kaj bi vam povedala. U bistvu nimam nič za povedat. In še tisto kar bi rada zakričala, je boljše če sem tiho in ne pisnem. Ker bi bilo preveč in ker itak ne bi pomagalo.

Bakalina: Pakašnca

Začelo se je z branjem članka: Plačaj kolikor hočeš. V komentarjih sem zasledila povezavo na založbo, kjer prav tako ponujajo izdelke (beri CDje) po ceni, ki jo določiš sam. Macefizelj. Hard! Sploh nisem vedela, da kaj takega obstaja. Super ideja!

Link v komentarjih pa nibil link na splošno stran založbe, ampak direkt na CD od Bakaline. Ena stara teta, ki straši:

Šele kasneje mi je uklopilo, da ima v rokah lončeno posodo. Po poslušanju tiste pesmi, ki je zraven, sem ugotovila, da gre za pesmi v tolminskem narečju. Brez česarkoli, tudi če sem zaprla stran, sem že vedela, da se bom prej al slej ponovno znašla na strani in CD naročila.

Ta prej al slej se je zgodil dve minuti kasneje. Ko sem po isti poti iz Readerja na Slotech iz Slotecha na Macefizelj z Bakalino in na obrazec, ki se nahaja na koncu strani. :)

Baje, naj bi po izpolnitvi obrazca, dobila potrditveno e-pošto, ki mi bo povedala, da je pošta oddana. Nič ne vem o tem. Sem pa par dni kasneje dobila obvestilo, da me čaka paket na pošti. JEI!

Seveda sem skoraj tekla na pošto po paket. Ampak sem bila razočarana nekako takrat, ko sem CD vstavila v računalnik in mi pokaže datoteke z neko čudno končnico, ki je nobeden od programov, ki jih imam na računalniku ni znal odpreti (in različnih vrst, ki jih Silvo lahko bere ni tako malo, da ne bo pomote!).

Logično, da me je razpalilo. Po moji oceni sem CD plačala dovolj pošteno, da sem lahko od izdelka tudi pričakovala neko veselje, se pravi delovanje!

Pa sem poslala sporočilo na založbo, da kaj se pa grejo, da pošiljajo tak CD. Sej ok, lahko imajo pesmi tak format, ampak naj potem vsaj opozorijo... a ne bi bilo to lepo od njih? Magari zravn CDja, ki ga pošljejo, še navodila kateri program potrebuješ al pač nekaj.

Odgovorili so mi še isti dan. Odgovori je bil tako prijazen, da me je v sekundi postalo najbolj sram, da sem jih tako napalila (zarad slabih izkušenj se vedno spraviš na napačne :$ in ne, to ni izgovor!). Poleg podrobnega opisa kateri program potrebujem (seveda za winse... jah), so mi odgovorili, da mi bodo zaradi možnega nedelovanja CDja poslali novega.

WOW! Valda, me je postalo še bolj sram. In sem v odgovoru odklonila tako prijaznost, ker je CD očitno delal, ampak ga ne moj, ne računalnik sosede ni znal brat. Seveda me je zanimalo, če imajo rešitev tudi za linux, ampak mi prijaznio gospod na drugi strani ni znal pomagat (eh, kdu bi mu zameril...).

Uglavnem to sem hotela povedat. Take prijaznosti že dolgo nisem doživela, zato jo bom tudi javno pohvalila! Res, lepo od njih.

Kar pa se tiče vsebine CDja, mi jo je uspelo pretvoriti v berljiv format, seveda ne brez truda, ampak je bilo vredno!

Besedila poolna humorja, narečje, ki ga itak razumem za en četrt. :) Ampak počasi, počasi, ga začenjam razumet.

Res svaka čast Janiju Kutinu (Križarjew s Čadrga), pa tudi njegovi harmonikašici Renati Lapajna (Lapatarca naz Panikve).

No, tuki pa še pesmica za pokušino: Kmieti kaštruoni. Pa rečte, de ni blu vrednu vseh problemu. :D

siva

Siv faks, sivi pločniki, sivo počutje, sive ceste, sivi računalniki, sivi lasje, sivo...

danes je siv dan.

Pesemca za današnji dan.

servis telefona - Samsung

Že nekaj časa nazaj sem si privoščila nov telefon, tokrat Samsunga. Dejansko mi je všeč, ker ima qwerty tipkovnico in je pač res to kar rabim od telefona. No, funkcij ima seveda nepregledno množico in če bi se jih dalo bi jih brez problemov izbrisala, ampak, pustmo stat ;)

Res, še nikoli nisem bila tako navdušena nad telfonom. Preprost za uporabo, lušn izgled... res ne vem kej bi hotu človek več (ne, ne spadam med une geeke, k hočejo androida, čeprou, ko sem ga nejki rabla je biu tudi android čist luškn ;)). Uglavnem bila sem čisto navdušena nad svojo izbiro.

Celo nekoliko manj prijetna izkušnja s tehnično podpora na samsungu, me ni odvrnila od mojega začetnega navdušenja. Sinhronizacija s telefonom je seveda mogoča samodejno, ČE uporabljate operacijski sistem Windows. In jaz ga seveda ne. Pa me je zanimalo - a imajo kak programček pripravljen tudi za linux. Koneckoncev se tudi linux počasi širi, čeprav res ni nekaj blazno razirjen in razumm, če ga nimajo.

Pa jim pišem na podporo in povprašam po tem. Njihov odgovor? Ga bom kar skopirala:

"Pozdravljeni!

PC Studio za linux OS ne obstaja.

Lep pozdrav!"

 

Nič oprostite, nič! Sej pravim, razume, da ga nimajo, ampak vsaj una poslovna vljudnost? Noup, nič! Pa še za ta zelo izčrpen in "vljuden" odgovor so potrebovali cele tri dni.

 

Ampak, kot sem rekla, me stvar ni pretirano ganila, ker mi je bil telefon čist preveč všeč. Hei, celo budilka dela, ko je telefon izklopljen, pa da ne omenim, da lahko melodijo za budilko določim iz svoje zbirke melodij! Ok, ja, prej sem imela res primitiven telefon...ma je bil pa lep :P

In ta ta nov je res fajn! Tudi brez primerjave s starim.

 

Potem pa se je začel nekoliko neubogljivo obnašati. Seveda nisem bila pretirano navdušena nad tem, da se mi kar sam od sebe ugaša. Pa sem rekla... Lej Delphy, pejdi ti une strice (alpa še rajši tete) na servisu pogledat, pa nej te mal prevzgojijo, ker tako pač ne gre.

 

Po 14 dneh sem ga končno dobila. Seveda s popolnoma izbrisanim spominom (najbrž je to prva stvar, k jo na servisu naredijo al kaj?!). Ampak ok, morda je bila napaka tudi v tem. Potem pa sem prebrala drobno pisemce, ki ga stric na servisu napiše.

 

Odločila sem se. Ej, telefon mi je še zmjri blazno všeč. Ampak pri pooblaščenem serviserju /tehnični podpori imajo res slabo zasnovano politiko odganjanja strank. Da ti napišejo, da so pri telefonu sicer nekaj popravljali, ampak da je glavni problem v SIM kartici? Oh, komon!

 

No, da ne bom sam šinfala. S servisom LGja sem bila obakrat zelo zadovoljna. Hiter, učinkovit  in zelo prijazen servis! Če date kej na to, pol izberte kej od LGja. Sej njihovi telefoni so se baje fajn izboljšali od takrat, ko sem ga kupovala. :)

nasmeh, ki ne mine ...

Vonj po pravkar upihnjeni sveči je se počasi izgublja po sobi, skupaj z dimom. Ostanki sirov na belem krožniku in umazani vinski kozarci...

V tej umirjenosti se je prav lepo spomniti na večer, ki je minil, a je š vedno tu...

Spomin na mirnost in zadovoljnost, ki jo čutiš ob vonjavah vina, ob opazovanju barve rujne kapljice, ki se svetlika v kozarcu. In skozi kozarec v pogledu na prijatelje. Mir, ki ga čutiš, ko se ponovno povežeš z ljudmi, za katere si že mislil, da ostajajo v preteklosti. Pa tisti, ki se nahajajo fejst v sedanjosti.

Res paše, da se vsake toliko umiriš in preprosto si tam, kjer so ljudje, ki jih imaš rad. Taki trenutki puščajo za sabo sled - nasmeh, ki ne mine. Pa čeprav se vonj po upihnjeni sveči počasi izgublja...

center Ljubljane zvečer

Že dolgo se nisem sprehajala po centru Ljubljane zvečer. Sej vem, da je Ljubljana poleti najlepša, taka mirna. Res pokaže čist drug obraz :)

Ampak včeraj zvečer sem bila čisto ... šokirana! Ma v pozitivo! Na vsakem koraku ljudje, ma ne preveč ljudi, tist zdrav vrvež ulice. Pa stojnice na katerih delajo palačinke, pečejo koruzo... waw.

Prou prijeten sprehod po centru je bil.

Elvis

Kralja rock n' rolla nikoli nisem pretirano marala, če povem na lep način ;)

Ampak kej, danes praznujemo že 33 obletnico njegove smrti. Naj počiva v miru, če živet ni mogel (v miru).

Edina pesem, ki mi je bila kdaj koli všeč od njega je Devil in disguise (besedilo). Dejte si tudi vi zavrtet kšno njegovo pesem... tku za spomin... ;) Morda si pogledate celo kakšen njegov film :D

Taki pač smo, smrt slavnih se nam zdi bolj pomembna kot rojstvo :P

dojenčki II

I* zadnje čase si se nam vedno bolj pogosto pojavljala v mislih. Vedno bolj smo se pogledovali, če ima kdo novice o tebi. Če je kdo dobil kakšen SMS od tebe. Novic je bilo namreč vedno manj. Človek ni več vedel al je bolje da se upre želji in te pač ne kontaktira. Bodoče mamice imajo nareč dosti dela s pripravami, si predstavljam.

Sploh zadnje dni, smo se bolj ali manj spraševali kaj se dogaja.

Zdej pa lahko svoji najzvestejši (in včasih kar mal tečni ;)) bralki čestitam ob rojstvu sinčka. Upam, da je bilo vse ok, da ni bilo pretežko. ;)

A nisi rekla, ko smo se pogovarjali o datumu, da ciljaš lih na 12.? :D

ČESTITKE novopečeni MAMI!

Naj bo mali priden, lačno je (čeprou je že kar velik), tiho in veliko (predvsem ponoči) spi... pa naj vama bo v veselje in ponos!

A sem omenla, I, da bom zdej resno razmislila o novem profilu na FB, ampak sam če boš ta prava FB mama in boš povedala o vsakem drekcu pekcu, nočnem ustajanju in joku, mokrih in umazanih plenicah, pljunku, nasmehu, napol pojetem Frutku (oz katerikoli dojenčkasti hrani)...drgač se mi ne splača ;)

v neznano

a ni fajn, da ne jadraš v neznano sam ko se gre za čas življenja...

a ni fajn, da se vsake toliko časa odpraviš na izlet in nimaš pojma kje boš pristal...

ena o svobodi

Bolj ko berem komentarje pri tem članku, pa ko preberem tega, mi v bistvu ni jasna le ena stvar...

Zakaj je ženska svobodna, če je bolj slečena kot oblečena, če pa hoče svoje obline zakriti, je pa to nesvobodno?

Ne gre se za burke gor in dol... ampak nesmiselno racionaliziranje in podajanje razlogov proti čemerkoli... v eno smer gre, v drugo pa ne? A ni svoboda ravno to, da se lahko odločimo tako ali drugače? A ni svoboda ravno temelj zahodne kulture? Torej je dovoljeno vse? Al ni dovoljeno nič? Dovoljeno je imeti na sebi 4 dm² blaga, ni pa dovoljeno imet 8m²?

Morda pa je burka le skrito hrepenenje vsake zahodne ženske po tem, da se ji ne bi bilo potrebno vsako sekundo sekirat za videz in vsak dan bolj sleči, ne glede na letni čas... ker v nasprotnem primeru mi ni prav jasno zakaj je ta tema zadnje čase tako popularna. Gotovo ni zaradi ogromnega števila muslimanov v Evropi, k guess what - so bili tudi pred tremi leti, pa ni bilo tok govora o tem!

Ne pravim, da je ok, ne pravim da ni. Pravim sam, da morajo bit razlogi za nesprejemanje tuje kulture v našem prostoru, kjer se tako trudimo, da (nacionalne) kulture ne bi imeli (sori, sekularizacija je zame del tega nesprejemanja svoje lastne kulture), nekoliko drugačni, morda malo bolj domiselni, (z obžalovanjem ugotavljam, da ne bodo nikoli) celo inteligentni?

A nismo sedaj spet pri tem. Kako se znamo podzavestno prilagodit in drugim dovolit prinašanje svoje kulture... zato, da se lahko potem jezimo nad tem?

Ne podredit, ne nadredit. Dejmo tuje najprej spoznat, šele potem popljuvat, če je kaj treba. Predvsem pa se učit!

Ne pa utemeljevat stvari tako kot požigalec (?): Kaj ti bo kolo, če imaš nahrbtnik. (al kako že gre?)

Š kot šotor

Točno ta objava se je pojavila v točno pravem času, sledila ji je še ta. Benjamin si je za svoj novi motiv izbral ravno šotore. In to ne katerih koli šotorov, ampak Bohinjce, uradno baje Savice (poskusite si ga raje predstavljati brez podaljšane strehe... Najači šotor, ma kej najjači, še slovenski je!

Morda ga ne postaviš tako, da ga vržeš v zrak in se sam postavi. Ampak lih v tem je užitek! Definitivno pa me še nikoli ni bilo strah poplave, ko sem spala v tem šotoru. Prav postopek postavitve mi je fajn, ker pogojuje timsko delo (približno, si lahko ogledati kako in kaj na tem posnetku - ni sicer točno tako kot jih mi postavljamo, ampak za lažje predstavljanje bo že). 

Naše planinsko društvo ima poleg tega še malo boljše kline kot so tisti, ki jih navadno dobiš zraven šotora. To pomeni, da se ne zvijejo že ko jih pogledaš. Zato je delo še bolj zabavno! 

Macolo v roke, natikače na noge in gremo. Macolo za zabivat kline, natikače pa zato, ker obstaja logika: kdor se prej sezuje, tisti gre v šotor... in igranje duhca v šotoru je fajn ;)

Ok, morde ste videli lastnosti šotora in se vam zdi 12kg nekoliko preveč za šotor. Jah, šotor je namenjen temu, da ga postaviš, najraje za cel tabor. Je definitivno zanesljiv šotor, ker pušča zelo redko (tudi če ni pokrit z dodatnim najlonom) in preživi točo (preizkusila sama!). In kar mi je pri šotoru najbolj všeč je dejstvo, da je pod opisom "4 osebe" všteta tudi prtljaga za štiri osebe za vsaj en teden. Drugače pa čisto udobno spi v tem šotoru tudi pet ljudi. Malo manj udobno pa jih lahko spi tudi 11 ljudi. In še vedno te noter lahko fajn zebe. Sem že omenla, da se da v šotoru stat? 

Ni ga čez Bohinjca!

Moje fotke sicer niso tako dobre kot tiste od Benjamina ... se lahko izgovorim na dejstvo, da ima on fotoaparat, jaz pa le eno mikeno škatlico namesto fotkiča? Hehehe.

Če morda kdo še ni slišal. Danes so otvorili tudi Planinski muzej v Mojstrani. Tako sem gledala na Mojstrano pred dvema tednoma... ah...je bilo lepo...to, da lepe stvari prehitro minejo, itak vsi predobro vemo...

Silvo sliši!

Silvo sliši! Ugotovili smo, da sicer slabo sliši, ampak mu pripomočki konkretno olajšajo to, za tipe tako težavno opravilo.

Kar je najboljše je to, da nima selektivnega sluha!

JUHEJ!!!!

Hvala Dedalus ker si se z njim prav po moško pogovoril, si definitivno izboljšal najin odnos (unga s Silvotm mislim, ma unga ta druzga tudi) ;)

samo enkrat si študent

Sem se prav zamislila, ko smo se s sodelavkami odpravljale s kave in me je ena od njih vprašala:

"Kaj pa ti? Ne greš nič na dopust?"

Hmmmm, pogledala sem jo in ji pošteno povedala: "Pa sej sem bila en teden."

"En teden, pa kaj je to! Sej si študentka! Zdej si lahko privoščiš! Če si ne boš zdej, kdaj si boš!"

Mi je dalo prav misliti. In do časa, ko sem prišla do svojega računalnika, sem trdno sklenila, da pogledam za letalske karte... kam? Eh, koga briga, sam da grem! Ampak po desetih minutah iskanja pametne destinacije se mi ni več dalo. In sem načrt rahlo opustila.

V bistvu priznam, da se mi trenutno ne da ven iz Slovenije. Letos sem že bila, ene dvakrat, zdej pa bi raj raziskovala domovino, ali pa vsaj tukajšnjo okolico. Da se ne zgodi spet, da nekdo vpraša, kje so Višnje... pa ne bom znala zagotovo odgovorit. Me je še vedno sram zarad tega.

Kljub temu, da sem plan o pohajanju opustila, me je stvar še kar žrla... in ko mi je danes spet čisto zgroženo ponovila isto (res jo je ena sama prijaznost!tok prijaznega človeka že dolgo nisem srečala), sem se še malo bolj zamislila. Ok, sej imam plane, da grem pohajat čez vikend... sploh tega vikenda se zelo veselim, čeprav ne bo daleč. :) ampak ni to to.

Kar ne gre mi iz glave: bodo zadnje študentske počitnice res potekale tako, da jih ne bo? Da bom imela vsega skupi en teden počitnic? Prav res ne bom spoznala nobenega hudo novega kraja? Hard.... se počutim, ku de ne bi pohajala še letos!

prijaznost

Zadnjič sem bila v trgovini. Preden začnete čudit nad tem nezaslišanim početjem, berte do konca... če že lih berete. ;)

Torej, zadnjič sem bila v trgovini. In bila sem čist šokirana: prodajalke so se obnašale, kot da sem rabelj. Pa sploh nisem bila tečna!! Imam priče. 

Poskusila sem se pohecat. Nič. Niti nasmeška, samo strmenje s tistim res tečnim pogledom: "Kej me mučiš, ko delam na blagajni. A res moraš kupit te stvari?" Ok, morda sem sfalila naglas... Poskusim se pohecat še enkrat. Bit prijazna stranka. Tista, ki ti polepša tisto minuto na blagajni. Nič. 

Ok, ima slab dan, je imela druge plane, pa mora bogica delat. Razumem, ni vsak dan tak, ko si navdušen nad delom. Čeprav... nasmeh res nikoli ne škodi.

Poskusim z drugo prodajalko v istem trgovskem centru. Isti odziv. Morda celo malo bolj sovražen. Hmmm... Nič mi ni jasno. Toda še prej, ko bi se uspela poglabljat v stvar, se moja družba pri kruhu poheca in prodajalec se začne smejati. WAW! En človek z življenjem!

Priznam, da sem zaradi tega smeha, pozabila pogledat kako brezvoljna je prodajalka na blagajni. Čisto sem bila nvadušena. Do naslednjega tedna. Ko sem v isti trgovini doživela enega od večjih šokov. 

Morda bi na tem mestu morala povedati, da gre za eno od trgovin "najboljšega" soseda, v kateri imajo fine pice. No, vsaj meni so fine, sploh če cel dan nič ne pojem. Najbrž sem se navadila na njih, ko sem delala blizu centra v Šiški - kratek odmor, paše nekja toplega pojest... tudi v primeru, da nimajo nobenega kosa, je sveža pica narejena v slabih desetih minutah.

In kako zelo mi je v petek zapašala taka pica! Pridem torej spet v že zgoraj omenjeno trgovino, direkt v kot, kjer pečejo pice. Pa mi ženska, ki stoji za pultom izjavi, da nimajo pic. Ok, jo boste že naredili, si mislim. Pa mi reče: "Pice pečemo samo po naročilu. Spečena pa je v pol ure!"

V tistem trenutku sem najbrž vzporedno razmišljala o tem al bi vseeno počakal pol ure za stvar, ki sem jo imela v glavi že... skoraj cel dan. Hkrati pa, dosti bolj glasno so po glavi odmevale misli: Pa sej ni resna!Od kdaj pa se pice v tej trgovini pečej tako dolgo?!? In sploh ni to! Najbrž je čas nalašč podaljšala, ker se ji ne da delat ene boge pice!"

Ok, morda si zdej mislite, da sem se spravla na ubogo prodajalko, ki je delala že 7 ur in 40 minut in je samo čakala še tistih 20min, da konča za ta dan, morda celo teden. Morde malo ja. Ampak, če bi slišali ton, s katerim je izrekla kar je rekla! To me je res zmotilo.

In od takrat sem postala rahlo obsedena s tem. Tako mi je danes kosilo postregel gospodič, ki je mislil, da mu vzdihi konkretno pomagajo pri njegovem delu. Da ne govorim o splošno butastih vprašanj na katera mu človek ne more odgovoriti. Sej ne da se ne bi dalo, ampak res se mi ni ljubilo izzivat še enega vzdiha več zaradi vprašanja: "Kaj od zelenjave" ker so imeli od zelenjave točno zelenjavo na maslu... Eh ja...

Morda sem se na to osredotočila tudi zaradi dela, ki ga trenutno opravljam. Morda zato ker resnično ne razumem, kaj točno imajo ljudje, ki delajo s strankami v glavi. Ne res, če ti gre princip "do stranke moraš biti prijazen" in "stranka ima vedno prav" alpa se v delu strankami ne dobijo, nej pač ne delajo v tem. Ja, če delaš s strankami moraš marsikatero požreti in se marsikdaj nasmehnit, čeprav bi koga najraje stepel. Ampak pač... tako je. Živi s tem.

Sama vem, da to ni zame. Sem poskusila. Ne da bi se hotela hvalit ali karkoli, ampak mislim, d ami je šlo vseeno boljše od zgornih primerkov. Čeprav... zdej se bo gotovo kdo od šefov oglasil in povedal resnico - kako obupna sem bila in kako srečni so, da sem šla, ker so dobili en kup pripomb strank in sodelavcev. ;) hehehehe :D Bom nehala izzivat usodo. ;)

Uglavnem, prijaznost prodajalcev v sloveniji se mi zdi le še mit, kar je žalostno. Včasih se mi j eše zdelo, da lahko izbiram med trgovinami, kjer si lepo postrežen in tistim kjer nisi. Izbira sedaj pa kaže, da je lahko postrežba slaba ali slabša. Groza!

Dojenčki

Prejšnji teden sem izvedela, da se je na tem področju nekaj zgodilo. Ma ne, čučkoti, ne pr meni :)

Ne bom povedala pr komu, ker nisem pristojna za spuščanje takih novic v javnost, sploh ne sm...

Ampak sem najbolj vesela, ko sem danes (končno) slišala, da je vse v najlepšem redu, da je deklica pošten dojenček, da je danes stara točno 19 dni in da je tudi z mamo vse ok.

Sej ne vem, če se spodobi, da bi čestitala... ampak sem res FUL vesela, ko sem to slišala - da je vse zdravo in je vse uredu. Z obema. :D

Zdej lahko upam samo še to, da je mala pridna in ponoči spi, pridno je in je sploh najpridnejši otrok... no, s časom, bom morde zvedla tudi ke tazga...

Čestitke novopečeni mamici (no, sej ni več tok nova, ampak vseeno). JEI!

Ps: I... zdej čakamo nate in na ... ;)

Gorenjska, kličeš me...

Prejšnji teden je bil kar precej Gorenjsko obarvan. Najprej sva z Ano sprehodili Lu skoraj do slapa Orglice. Prav pašalo je rahlo pretegniti noge in jih namočit v niti ne tako mrzli vodi. Vem, kaj mislite - vsaj smrdelo ni ;)

Naslednji dan sem si z družbo ogledala še en gorenjski biser - Bled, na pijačo. Podobno kot smo to, sicer v drugi zasedbi, storile že lani. Nihče me ne ne bo prepričal, da so takoimenovani "alpski bloki" v Lescah res bloki - zame so in bodo mal večje hiše. tudi, če imajo štiri štuke. pika.

Za nazaj grede pa me je firbec vseeno premagal in, kljub ne več tako zgodnji uri, smo zavile še do Dvorske vasi... Zakaj firbec? Pred točno enim letom (če gledam po dogodkih in ne datumsko) sem začela delati v tisti vasici, na tistem gradiču, dvorcu Drnča. Joj, kok zabavnih for je ostalo od takrat. :D
Tako ne bom pozabila unega buljenja v bel zid in iskanja belih črt na njemu. Pa brisanja z radirko, pa zafrkavanja glede črt (spodnje so šefova perfekcija, ki se ji sama niti približno nisem približala :)), tlačenja pod streho (ena slikca bolj dol), plezanja po gršti, ki se je že tako zelo sumljivo nagibal.
Pa da ne omenjam napačnega mešanja barv, česar mi preljubi sodelavec nikoli ne pozabi omenit. In kar je koneckoncev (vsaj rahla) posledica enega od dogodkov ob katerih še vedno zafarbam (morda nočem govort kako sem se osramotila in upala: dej tla udrite se). Ampak dej no... a kdo vidi, da so "zidaki" različnih barv?
Ko se spomnim na gradbišče, na vse delavce, na njihovega delovodja (hja... maroko iznt far), na vse malce ob enem ali drugem ribniku (tle je ta lepši, itak), na unga ogromniga in ful lepega modrega kačjega pastirja (kač na srečo nisva videli).... na malico z razgledom (z gršta).
Jah, kraj je poln spominov, tudi onih iz sosednje vasi, kjer smo spali :) ampak koneckoncev sta bili z mano še dve osebi, ki sta bili enako navdušeni nad dvorcem. Da ga drugače gotovo ne bi šli obiskat, sta rekli... in najbrž je res. Je kar za zavit z glavne poti. Ampak se splača!

Itak, da je žalostno, da so zraven postavili, to grozoto. Mi smo jo bolj kot ne uporabljali za kazen - smo nekaj naredili narobe, smo morali gledat to... Pa da ne boste mislili, da je notranjost kaj boljša. HAHAHAHAHA. Tisti zebrast vzorec tepiha mi kar ne gre iz glave.

Cel petek pa sem se več ali manj spraševala - ko se bom vračala nazaj - grem v Ljubljano ali mimo nje naprej do Jesenic? Seveda so me ponudbe premamile in sem spokala nazaj na Gorenjsko.

Tokrat spet bolj delavno razpoložena: pomivanje posode, postavljanje šotorov, še zadnje spremembe načrtovanja dejavnosti za čez teden...

Ampak največji čar je, ko prideš na travnik (fotoaparat sem prikladno pustila v avti šoferja, ki me je prijazno pripeljal domov-te so od lani), kjer ni vode, ni elektrike... le kravji dreki in žužki. O tem sem pa itak pisala že lani.

Lepše bi bilo, če ne bi bilo dežja. Ampak kdaj pa še ni bil? Res, nismo se spomnili tabora, kjer smo šotore postavljali v miru in brez dežja. Ni ga ni! ampak nej reče kdorkoli kar hoče. Bohinjce (Savice) je super fajn postavljat. Še lepše pa spat v njem.
Tekom sobote je tako nastala celotna infrastruktura - vsakič isto. Prekajeni mački, so zadolženi za postavitev vode (ko dobim fotke, vam pokažem kako izgleda bojler) in vsega kar paše zraven - mize, umivalni kotički, tuš. Malo mlajši, pa smo postavili šotore, pomili posodo.
Res je zakon, ko se lahko obrneš na keterega koli fanta in mu rečeš: "kej lohku prwsm prnjesste poswdo, de jo umijmo?" Jah, čeprou si zdej misliste, de smo ble lejne... ma tista poswda je dejansku tješka. Več ku enga pladna na enkrat niti u sanjah ne dvignem (po moje so ta veliki prazni težki vsaj tri kile)

Ma naši zlati fantje...prou n vem kku zdržim čez leto brez njih.... :)

In ja, Gorenjska je super, sploh zdej poleti... čeprou kšne pretirane vročine tudi u prestolnici ni čutiti se mi zdi...

bravo Bešta!

Včasih si prav res vesel, za ljudi, ki jih poznaš. Za njihove uspehe, ki niti približno niso tako majhni.

Prejšnji teden sem slišala, da zaradi nesrečnih okoliščin ni prišel povsem do vrha gore, ki si jo je zadal za cilj. Ne preveč vesela novica, predstavljajte si... 50metrov pod vrhom, se moraš obrniti in se spustit nazaj v dolino...

Danes sem ga še prej, kot je it domov. Hard ej, kok višina zmatra človeka. Opečen in ... well še bolj ga ni nič kot ponavadi. Zakaj sta se s "soplezalcem" obrnila? Baje so jima ukradli hrano... predstavljajte si... pa še vrtoglavica in bruhanje krvi... hmmm.. 10minu sta še imela do vrha!

No, obrnila sta se na kraju iz katerega začnejo navadno smučati "z vrha", tako da naj bi cilj štel. Tako so mu v bazi rekli Francozi, tako so rekli američani... ampak on še kar ne verjame: "se nisem dotaknu zastavic"

Človek bi ga kar klofnu, de komplicira, sam... ne, sej ga razumem-stvar imaš na dosegu roke, pa se moraš umaknit. še zmjri: BRAVO BEŠTA!!!!

Kljub utrujenosti, ko je prepotoval pol sveta je povedal kakšno zabavno zgodbico. Potem pa smo ga nagnali domou... naj se naspi in odpočije.

Boštjan, če boš (ponesreči) tu kdaj prebral, vedi, de še zmjri čakm n uno škatlo z čaje, k si mi jo oblubu pred lejtmi... nikol n bom pozabla... ;)

ha?

Pred približno dvema tednoma smo se (kot vedno) relaksirali v senci na stopnicah. Super početje, ki ga v Sloveniji sicer ne toleriramo najbolj, ampak ga v tej "vročini" (ne bom razlagala zakaj navednice) vsaj tolerirajo. Pa pridejo mimo dve dekleti. Govorita v hrvaščini (ali morda srbščini, jih ne ločim; za to zgodbo tudi ni popolnoma nič relevantno). Eno od niju poznam, očitno ima na obisku tujko...

Ker se je pogovor zdel odprte narave, sem mu začela slediti, s poslušanjem. Ok, priznam, nisem razumela vsega, ampak kontekst ja. Zato sem v nekem trenutku tudi sama vskočila v živahno debato. Pač, pripomba v slovenščini, hrvaško itak ne znam in ni se mi zdelo vredno matrat jezika za brezveze... Pa se je debata takoj umirila. "Gostja" se je obrnila proti meni z začudeno-nerazumevajočim pogledom. On druga, ta poznal na, pa mi je rekla: "Sej če ti ne gre hrvaško, lahko poveš tudi po angleško, sej razume."

Ne vem točno kakšen je bi moj odziv na zunaj. Ampak definitivno se mi je stvar uprla v meni. Zakaj že, bi ji morala povedat stvar v agleščini (halo!?), če sem lahko prej sama sledila slabih deset minut... verjamem, da bi tudi gospodična lahko razumela en sam preprost komentar v slovenščini! Ne mi rečt, da ne!

Zakaj me je to tako razjezilo? Ker vidim, da se nekateri prilagajajo in potrudijo drugi pa ne. Ok, sej morda res ni razumela... ampak se ni niti potrudila in vprašala, d aji še enkrat ponovim. Sam un pogled, ki mi je govoril: "Pa kaj mi govoriš v svojem jeziku, če očitno ne govorim tega ampak enga čist drugega." in una izjava... najbrž me bo še dolgo bolela.

A se vam zdi to prav? Je morda narobe to, da ne govorim hrvaško?

s kom na počitnice?

Super se je odklopit od vsega vsakdanjega in spokat nekam... nekam drugam. Vsi, ki me poznate veste, da začnem komplicirat pri vprašanju s kom pohajat.

Odvisnu je za koliko časa, seveda. Za en dan mi ni problema it s komer koli. Če oddaja vsaj približno pozitivno energijo. Zakaj pa ne bi spoznala koga novega?

Ko pa gre za več časa, za več kot en dan, ko gre za noči, ko gre za nekoliko večjo oddaljenost od doma... takrat pa začnem komplicirat na vse pretege. Bit s človekom 24ur na dan ni lahko. V bistvu zna bit jako naporno. Ampak se da. In zna bit tudi jako zabavno. :)

Če imaš iste interese (o tem je pisal tudi Chef, ampak je objavo očitno odstranil, v mojem Bralniku pa še kar obstaja...) potem je ok. Ampak lih tuki se skriva hudič... v podrobnostih. Ko načrtuješ je lahko vse ok. Vsi z istimi interesi, potem pa si tam... daleč proč, ko ugotoviš, da bi nekdo samo ležal, drugi pa samo skakal po muzejih, spet tretji samo žural pozno v jutro...

Alpa sploh ni problem v interesih, ampak v karakterjih. Če osebi nista približno enako trdni v svojih odločitvah... potem se navadno en "vesi po drugem" v smislu, da se vedno zgodi, da je tako kot reče prva oseba in nikoli kot bi želela druga... morda celo zato, ker si ne upa izreči svojih želja. Morda preprosto zato, ker se boji, da bo prva oseba rekla: "Ok, mene to ne zanima, me zanima pa tisto drugo, ko tebe ne. Greva vsak posebej." In nekaterih je bolj strah biti eno uro v tujini sam, kot delat nekaj kar ti ne paše... Na začetku sem bila namreč tudi sama taka in razumem... ampak je grozno... sem doživela z obeh strani, tako, da sem se sama vesila, kot da se je kdo po meni... nič od tega ni pretirano prijetno, tako sem to razmišljanje kmalu opustila.

Morda pa sta osebi sam nekompatibilni. Karakterno. Nikoli n ebom pozabla zgodbe (pojma nimam kje sem jo že prebrala), eni punci, ki si je prek foruma poiskala sopotnika za potovanje v XX (jah, se ne spomnim, ma itak nima veze). ko sta potovala, sta bolj malo govorila. V večini pisala svoji boljši polovici (ki sta ostali doma) popotniški dnevnik. Dogovarjala sta se le glede strateških premikov. Nič več nič manj. Kot je punca opisala, ji je to takrat ustrezalo. Ni se ji dalo zares spoznavati nikogar novega, sam "družbo" je potrebovala. Pač nekoga, ki je zraven, če pride do česarkoli, magari za delit stroške hotela, prevozov ipd.... Ko sta prišla nazaj v Ljubljano, sta se poslovila, si obljubila, da si bosta izmenjala fotografije. Nikoli več se nista videla.

Sama česa tazga recimo ne bi hotela. Grem pa že raje sama... Ampak ljudje so različni in vsakemu ustreza nekaj povsem drugega. Nekateih gremo z glavo skozi zid nekje, drugi drugod.

wird staf, vem. Ampak je res, kaj ni? Težko je dobit nekoga s katerim se res štekaš. Sama poleg tega zahtevam še človeka, ki ni pretirano zamerljiv in mu lahko povem kar si mislim (ne sam tisto ta najtabeltalepše). Nekoga, ki pove svoje mnenje in želje, potem posluša tvoje. Najbolj pomembno je, da ne dobim občutka da mi govori nekaj kar misli da želim slišat (magari to sovražim že v vsakdanjem življenju, na potovanju je še toliko manj tolerantno).

Priznam, imam veliko srečo, da sem spoznala tako osebo, za katero ni panike kar koli rečt. Tudi, ko se spičiva... sva do naslednjega križišča že ok. Po štirih letih pohajanja se poznava že dovolj dobro, da včasih ni treba nič posebej rečt. Veva, kaj razpali eno in kaj drugo ali pa kdaj je ena slabe volje in kdaj druga. Se pa potrudiva, de nisva obe hkrati :)

Super je, da po tolikih dogodivščinah, včasih ni potrebno razlagat vsega, ampak stvar poveš na kratko: "Moram premislit" čeprav to morda ne pomeni istega. Kot tudi ni treba razlagat stvari okoli "Aj giv ju maj hart vaj dončju biliv mi" ali najnovejšega "ju ar maj flavr, aj lov ju"

Človek se tega čist razvadi, priznam... Ampak težko je dobit človeka... to pa ne pomeni, da sem proti poskušanju! Me pa definitivno nihče več ne spravi na štiritedensko potovanje po dveh urah poznanstva (Portugalska je bila res slaba izkušnja glede tega).

In ja, sej vem, morda bi morala bit vesela, ker sem bila na morju oz. da sem prišla nazaj v hladnejše kraje... ampak ne morem si pomagat, da ne bi razmišljala o novih dogodivščinah in destinacijah. Morda tokrat celo sama... hmmm, ima kdo kakšen predlog?