novoletne za-obljube

Grozno so popularne - novoletne zaobljube. In vsak si jih rad nekaj zada, ker je popularno, ker je to nova priložnost, ker enkrat pač moraš začeti...

Na zidu sem se zagledala v to:

strah

Največji strah je, da se bom nekega dne zudila v nov dan, začela z godnanjem, ker moram vstati, nadaljevala z godrnanjem, ker moram v službo. Nadaljevala z osemurnim godrnanjem nad delom, vremenom, šefom, računalnikom... pač nad tem kar bo najprej prišlo na misel. Vmes se bom spraševala "kam gre ta svet" med čekiranjem novic na 24ur in MMCju (po možnosti kronike in vremena). Popolnoma slabovoljna, sitna in razdražena zaradi same negativne energije, ki me bo obdajala, se bom zvalila pred televizijo, kjer si bom pogledala vse informativne oddaje, nato pa še kak resničnostni šov. Zaspala bom z mislijo kako grozno življenje imam in "kam gre ta naš svet." Te dneve bom prekinila le takrat, ko bom šla za 14 dni na morje in pozimi na smučanje. Kjer se bosta cedila mleko in med. Čeprav me bodo ti turistični delavci "obrali do kosti."

Največji strah, da bom postala povsem pasivna in se v celoti predala splošnemu mnenju in obnašanju. Bojim se, da bom z leti pozabila, da sem lahko srečna, da imam elektriko, da me zjutraj lahko zbudi budilka, da je moj dan odvisen (tudi) od mojega obnašanja in razmišljanja o stvareh. No, sej pravim strah, da postanem pasivna - v dejanjih in mišljenju (ker je tako lažje, ker tako vsi počnejo...).

kaj si ljudje mislijo o meni?

To me je zanimalo od kar vem zase oz. od kar sem ugotovila, da moj pogled name ni isti, kot je pogled nekoga drugega.

Si mislijo, da sem nesramna, žleht, dolgočasna, prijazna, narejena, glasna, zadrta, vsiljiva, bossy, nasmejana, tečna, pretirano vesela, optimistična, posebna, edinstvena???

Mislijo, da preveč govorim, lažem kot pes teče, imam obupen smisel za humor, obupno pojem, imam res bedne ideje o tem kaj je zabavno, me stalno meče, sem lena,  se delam preveč pametna, hočem imet vedno prav ... ???

Kaj si misli nekdo, ki me vidi na ulici, troli, skozi šipo od avta? Kaj si mislijo tisti, ki so se že kdaj pogovarjali z mano? Kakšno mnenje imajo o meni sodelavci? Kaj si mislijo o meni tisti, ki me poznajo do take mere, da sem že čisto preveč predvidljiva?

Ne zanima me v smislu "kaj si bodo ljudje mislili"... sam pač zanima me. Morda zato, ker si ne znam odgovorit na ključno vprašanje - Kaj si mislim o sebi?

Ta pesem mi pride navadno na misel, ko se ukvarjam s takimi vprašanji. Še besedilo.

brez veze se je razburjat...

In three words I can sum up 

everything I've learned about life:

 it goes on. 

Robert Frost

Zadnje dva meseca sem se precej razburjala zaradi določenih stvari: Šalabajzarsko zastavljeni predmeti na podiplomcu, s šalabajzarskimi profesorji. 

Kot pravi naslov. Nima smisla se pritoževat, se razburjat. Živjljenje gre naprej in včasih je fajn, da se vprašamo al se splača se razburjat alpa stvar preprosto ni zadosti pomembna... navadno ni, kej ne?

Preprosto pomaga, če parkrat vdihneš in greš naprej.

A

Prijateljica, ki ji bomo za potrebe te objave rekli Antonieta, se odpravlja v evropsko prestolnico (za objavo ji recimo Amsterdam, zato ker obstaja super zavajajoča pesem). Tam se bo udeležila dogodka, ki mu recimo Appointment (ja, vem, ne spomnim se slovenske besede na a s podobnim pomenom).

Na Appointmentu, ki traja več dni, bo več dogodkov. Eden od njih bo večerjA.

Ok, zdej pridemo do dela, ki je povsem hipotetičen. Prijateljici Antonieti sem predlagala, da na večerjA vzame butelko vina (še raje penine) in dva kozarca za vino. Nato se z najbolj zabavnim udeležencem  večerjA odpravita na "ogled" metropole Amsterdam in spijeta vino v prijetnem vzdušju ob nabrežju reke/morja.

VsAke toliko je pAč potrebno storiti kakšno neumnost. Meni se zdi tAk plan res plan A. Kej pravite?

Poležavanje

Weekends don't count unless you spend them doing something completely pointless.

Bill Waterson

To je to, kar edino velja za vikend. Poležavanje do zgodnjih večrnih ur, ko se ne splača več ven iz toplega zavetja koutra. :)

Ta vikend ni bil tak... se mi zdi...

nimam slabe vesti ...

... ker včasih povem kakšno resnico več in ne premalo (kot bi se spodobilo).

... ker dajem študentskemu delu prednost pred študijem (se pač tam več naučim).

... ker ne naredim naloge, ki bi jo morala (za faks, ne v službi).

... ker se namesto ukvarjanja s službo in faksom po 17 ur na dan podružim s prijatelji ali pa preprosto odpravim spat.

... ker nič ne pišem na blog.

... ker se mi ne da smejat in pretvarjat, da sem vesela, na slab dan.

... ker imam razmetano sobo.

... ker se mi včasih preprosto ne da pretvarjat, da me zanimajo problemi nekega znanca - a bi me sploh morale?

... ker ne bi imela nič proti novim izzivom.

... ker pogrešam nekatere ljudi iz preteklosti in se veselim tistih, ki jih še bom spoznala.

... ker delam stvari, ki mi niso povsem podobne (npr. postavljam ultimate).

...ker zamujam... ok, ne za to pa imam slabo vest. :)

...kar mi ni podobno...

Sej vem, vsi jokate, ker nič ne napišem. Hehehehehe. 

Preprosto sem potrebovala dva klica in en mail, da sem se prebudila in si zadala izziv- en teden delat stvari, ki niso ravno v mojem stilu. Nepričakovane, take, ki se mi upirajo, kar me je strah narest. Uglavnem stvari, ki mi niso podobne.

Očitno bom v tem tednu morala napisat tudi kakšno objavo več. :)

Reformacija po moje

Vipava je vzgojila par pomembnih ljudi. Pomembnih za Slovenijo in slovenščino. Škoda je, ker so protestanti in v mali ozkogledni Vipavi nikoli ne bomo zares ponosni na njih.

Recimo Sebastjan Krelj je bil iz Vipave. Lahko bi rekli, da je moj sosed. In bil je car! To, da je bil brihten pove že dejstvo, da je študiral. Da so ga poslali študirat. Da je bil več kot samo brihten, torej tudi sposoben pove dejstvo, da je Trubarja nasledil kot superintendant na slovenskem, se pravi je vodil protestantsko cerkev na slovenskem.

Pravijo, da se je zavzemal za združitev Slovencev. Najbrž je bilo res, saj je v svojih delih kombiniral narečja, ki jih je poznal. Kar mu pri tem zamerim je, da ni šlo za narečja v smislu vipavščine, podraščine, podnanoščine, slapščine, budanjščine, štwrščine ipd... ampak je šel širše med slovence. Ampak, kej si čmo, je bil pač študiran človek. Ok, šalo na stran. :)

Najbrž mu je šlo predvsem za prebujenje Cerkve, to pa se mu je zdelo tesno povezano s slovenstvom oz. je bilo to pač način na katerega lahko ljudem približa cerkveni nauk - z njegovim lastnim jezikom. Zato se je ta klapa prvih protestantov na Slovenskem pač zavzemala za jezik. In hvala Bogu, da so se! Tako so nastala prva tiskana (knjižna) dela Abecednik, Katekizem, Biblija, Zimske urice, Otročja biblija.

Poglejmo si na primer delo mojega sokrajana - Otročja biblija. 

Ko sem spraševala okoli kaj kdo ve o tročji bibliji, so mi v najboljšem primeru našteli še Postilo slovensko. Več? Kaj točno vsebuje? Jah, v šoli se spet nismo kaj dosti učili o tem.

Poglejte si link. Lušna zadeva. Naslov definitivno vara. Ne gre za biblijo, temveč za učbenik, za slovensko slovnico, za pričevanje o protestantiznu (in razlikah s katolicizmom), par molitev, zapovedi ipd. V slovenskem, latinskem, hrvaškem, italjanskem in nemškem jeziku.

Nič narobe, da lahko sedaj berem starinsko slovenščino v čudni pisavi. Ne vem kako se zdi vam, ampak meni je to dosti bolj zanimivo kot spremljanje slavnosti ob praznik (kjer lahko poslušam kako bi se Trubar v sedanjosti zgražal nad lakomnostjo elite... khmmm - to naj bi bil govor za tak dan?!?). 

Bolj lahko razmišljam kako zelo pomembno je bilo to, da je Trubarjeva klapa pisala knjige. 

Zakaj? Ker lahko sedaj jaz pišem, ker lahko vi to berete. Ker imamo knjige, TV programe, časopise, reklame, navodila za uporabo, deklaracijske listke, dokumente, križanke, radijske oddaje, spletne strani, zakone, ustavo ipd. v SLOVENŠČINI. 

Morda je to edini dan, ko si lahko (ali pa pač tudi ne) vzamemo čas in pomislimo kako bi bilo če tega ne bi bilo. Danes se nam pač vse to zdi samoumevno. Zdi se nam, da je največji problem slovenščine preveliko število tujk v jeziku. Ej, poglejte si zgornjo datoteko! Tudi takrat so bile tujke. In kaj če so bile? Slovenci smo morda res ponižni in prevečkrat sklonimo glavo. mislim, da gre za globlji pomen. Bi sploh govorili slovenščino, če teh knjig ne bi bilo? Bi bil naš jezik isti?

Ampak, če so se takrat Trubar, Bohorič, Dalmatin, Krelj in ostali ukvarjali s tem KAKO sploh zapisati A in B in Č ipd, če je še moj nono slovenske knjige pred italjani skrival v senu (kar se jim konkretno pozna), lahko tudi mi danes - za spremembo - slovenščine NE VZAMEMO ZA SAMOUMEVNO in pomislimo kako pomembno vlogo igra v našem življenju. Vsaj za en dan.

slovo

Še nikoli v življenju me ni bilo tako strah nekomu povedati koliko mi pomeni. Tudi tebi si ne upam preprosto povedati, da te imam rada. Da se bojim kako bo, ko boš odšel. In kaj in kako bo, ko prideš nazaj. Če prideš. Ne upam si ti preprosto reči, da te imam rada in da te bom pogrešala. Veš zakaj?

Ker so me ljudje (tudi ti) v zadnjem času že prevečkrat zajebali in mi v točno tistem trenutku pokazali kam sodim - v tisti neugleden smetnjak v kotu njihovih življenj. Nujen, a odvečen.

Prepričujem se, da mi je vseeno, ker greš. In si tudi verjamem. Ampak od vsega si najbolj želim, da bi se prej lahko pogovorila. Ali pa da bi se v odnosu vrnila ene deset let ali pa vsaj kakšno leto nazaj, ko sva se res dobro razumela. Ko sem ti zares zaupala in se lahko naslonila nate. Ko se verjela, da zaupaš tudi ti meni. Da mi zaupaš kolikor je pač v tvoji naravi.

Eh, v resnici so stvari pač vedno drugačne. Še zadnjič si bova rekla adijo in fajn se mej, si pogledala v oči s pogumnim pogledom in ustnicami raztegnjenimi v nasmeh. In bova šla. Novim zmagam naproti. K novim dogodivščinam, novemu življenju. In potem? 

Nič potem. To je to. To so tisti dobri stari časi, po katerih tako hrepenimo. 

Zakaj lahko to napišem tukaj, vsem na očem in si tega tebi še vedno ne upam povedati? Ker sem prpa. Ker tukaj vedno obstaja napačna interpretacija in misel, kaj pa če ni tisti...pa itak je. :P

Srečno. In fajn se mej.
In čeprav tega ne bom nikoli priznala, te bom pogrešala. Kot te pogrešam že celo leto... 

pesmi

Zadnjič me je prijateljica spomnila na pesmi. Na tiste v knjižici z žametnimi platnicami, ki je izšla v dveh ali celo treh izvodih. Notri so se nahajale pesmi, ki so orisovale zblojeno mišljenje nekega dekleta...

.. ampak tisti časi so minili. Sedanjost ni tako poetična, rim je zmankalo. Še tistih nekaj, kar jih je bilo. Sedaj so vpesnjene v (službene) maile neke vzporedne resničnosti... Morda zato, ker so bolj razumljive, kot vse življenje onkraj 22" enkrana...

pozabi!

Veš tisto, ko v življenju kar čakaš na nekaj. Na neko spremembo, ki bo padla iz neba in polepšala življenje. Kot deus ex machina. Poznaš tako? Jeah, to se v resnici ne dogaja. Pozabi! Not gonna happen! Deus ex machina obstaja le v grških tragedijah, nebo ne bo padlo na glavo. Življenje pa si lahko polepšamo sami?

Ampak včasih sploh ne škodi počakat še ... kak teden? Morda dva. 

Potem pa ... potem pa se bo vse postavilo na svoje mesto...

Jeah! Pozabi! Not gonna happen! :P

375

"375" Reče." In ta je s ta najmanj."

AAAAaaaaaaa!!!!!!!!!!

Govor je tekel o varojah. In tem koliko jih po dveh dneh zdravljenja padlo na dno panja. Za primerjavo - dva dni pred zdravljenjem sva jih naštela 10, v najbolj švoh panju 30. In že to je PRECEJ. Kej precej: ZASKRBLJUJOČE.

Sedaj pa kar več kot tristo! "Še nobeno leto prej toliko", reče. Ne po že tretjem zdravljenju, odkar smo zadnjič očili med. Za navadnega AŽ desetsatarja je to res ogromno. 

Ne morem si pomagati, da se ne bi spomnila na novice o množičnem poginu čebel spomladi. Novinarje so grozno zanimali kupčki čebel. Groza! 

Varoje so majhne, zato nimajo česa pokazati v novici? Oči nekega mimoidočega itak ne bi ločilo med kepico cvetnega praha ali tisto piko zraven, ki ubija...  ne, kaj ubije. Pohabi jih, iz njih črpa hrano in jim na koncu izpije življenje. Ampak je majhna. Nič kar bi lahko pokazali.

Čebelar ima izurjeno oko, ve kaj to pomeni. Občutek nemoči proti takih majhnim sovražnikom. Jih (varoj) bo dovolj zatrl pred zimo? Koliko panjev bo zaprl do konca septembra? Koliko jih bo ostalo? Kaj bo spomladi? Bodo varoje čez zimo ubile vse?

izlet v neznano

Veš tisto, ko dobiš sredi popoldneva klic: "Se povabim na obisk"... in kasneje "mah, enkrat do devetih moram bit doma - a gremo kam?" 

tisti najboljši dogodki se zgodijo precej spontano se mi zdi. Pa čeprav se vsedeš v avto in pristaneš v Domžalah, kjer si privoščiš kepico sladoleda, potem pa že nazaj. Škoda, ker ni takih popoldnevov več.

pogovor ob pivu

Včasih dejansko potrebuješ nekaj substanc, ki se končajo na -ol, da si dejansko upaš povedati kar si misliš (že par let), da si paš slišati kar ti ima nekdo za povedati (že par let). 

In vedno je lepo sedeti v prijetni družbi in debatirati o popolnoma preveč intimnih stvareh preveč naglas, tako na glas, da se končno slišiš... 

kul je, ko prideš do spoznanja, da bi nekaj moral narediti, da se o nečem čisto preveč strinjaš z nekom, katerega mnenje ti nekaj pomeni, pa vseeno nimaš "jajc" da bi to naredil, da bi svojo filozofijo udejanil. 

Ampak res je lepo, ko ugotoviš, da se z nekom lahko pogovoriš o vsem. o RES vsem. Tudi zjočeš in besniš se lahko v fris te osebe, pa bo ok. Nobenega izdajstva, nobenega razočaranja. Vsaj zaenkrat ne.

ma sam kok je toplu...

Aljoša mi je z enim samim čivkom spremenil plane za vikend. Je bilo vredno, čeprav je bilo toplo... najbel toplo (toplo za pop* če citiram enga bivšega sodelavca).

PlinkyPlonky se mi je na veliko presenečenje pridružila (dejmo rečt, da Štajerska ni bila njena najljubša slovenska pokrajina) in celo zrihtala rezervacijo koles, v MCC hostlu, s pomočjo (jet anadr) prijaznega domačina. Ugotovile sva, da mora biti ta prijaznost (in še kej druzga :)) kar geografsko pogojena...raziskave na žalost nisva uspeli izpeljati, ker se je ponudilo premalo primerov za preučevanje. škoda :'(

ampak, da ne bom dolgovezila kakšno je Šmartinsko jezero, ker Aljoševa (al Aljoštova?) fotka čisto dovolj pove, ne bom dolgovezila z vzkliki občudovanja. Bom pa rekla to - kolesarjenje "okoli jezera" ob dveh popoldne v tej vročini ni najbolj brihtna ideja.

Definitivno priporočam bezgov sok z meto in ingverjem v Zelen'dolu.

Aljoša, za ta izlet si kar precej kriv TI! Hvala ;)

Kranj

Kranj, se mi zdi, je eno tako mesto, ki ga noben ne jemlje resno. Vsaj ne iz turističnega stališča. Pa dejansko sploh ni tako švoh.

Spoznala sem ga pred leti, ko so me pripeljali pod staro mestno jedro. Takrat sem prvič izvedela, da so pod Kranjem rovi. Prav v tistem času so imeli v rovih organizirane ure pravljic za otroke. Seveda so me z besedami "Si prestara za taku." zagnali po strmih stopnicah med ozke ulice...

Med ozkimi ulicami sem že skoraj pozabilana pravljice, ko smo zavili v Layerjevo hišo.

Seveda je izgledala takrat povsem drugače. Kot vsaka hiša, ki jo prenavljajo. Z oranžno plastično ograjo zidarjev, zamazanimi tlemi, nikoli zaprtimi vrati, kapljicami malte, pljunki in kletvicami zidarjev... smo se jim pridružili še "omikani" restavratorji. No, restavratorji so tam že bili - odkrivali so zidne poslikave in jih retuširali. Mi pa smo se bolj kot nad njihovim delom čudili nad odrom, ki so ga imeli postavljenega. Seveda smo bili, vsk s svojim skalpelom, bolj podobno umazani kot zidarji in ne restavratorsko čisti. :)

Tisti teden je bil "šef" še posebej tečen (beri: nezadovoljen s svojim življenjem). Postavil me je pred točno to okno (z notranje strani), dal v roke skalpel. Še prej pa pokazal, da se rumen kamen skriva za gorami ometa (vsaj ene 15 plasti). Koliko časa sem prebila s strmenjem v levi steber na zgornjem balkonu, raje ne povem - namig: preveč). Še dobro, da so ga na koncu neki v bele skafandre oblečeni vesoljci speskali na lepo. :))

Zato je bila tista ura na dan, namenjena malici, toliko bolj pomembna. Sendvič hitro poješ, zato pa ostane čas za sprehod po mestu. Po ulicah gor in dol, mimo vseh treh cerkev, Prešernovega spomenika, mestne hiše, prešernovega spomenika pred muzejem (v mestni hiši), tržnice, plečnikovega stopnišča z arkadami...

Če pozabiš na mavrične in tiste res grde temne bloke v začetku centra, je stari del Kranja prav lušna zadeva. Priporočam, da si ga ogledate. Doživeli boste prijetno vzdušje v katerem od barov na trgu, začutili mesto, ki drugače daje občutek popolnoma brezosebnega naselja, v katerem so pač nametane trgovine vseh trgovskih verih (tako kot v vsakem malo večjem naselju v Sloveniji). Nenene, Kranj ni le to, je več.

Za popoldansko sprostitev dovolj, za kaj več pa dobra družba nikoli ne škodi. ;)

PS: V kolikor se odločate za ogled z javnim prevozom priporočam, da pridete z avtobusom - železniška postaja je rahlo odročna. ;)

asociacije

Zadnje čase sem se že kar nekjakrat zalotila v razmišljanju o stvareh, ki nimajo nobene logične asociacije s trenutno situacijo. 

Hodim po ulici in ne razumem, zakaj so ulice tako čiste, kje je vsa umazanija, kje so kosti, črno v kotih in razpokah, smeti povsod, kje so tiste roza ploščice. Kaj pa ščurki?

Diši mi po onih ribicah iz Rabata, ki so posebej lepo dišale v ramadanu. 

Pogrešam sprehod po mestu, polnega zjejdnja. Pogrešam uno čudno varnost ob prisotnosti predstavnikov nasprotnega spola.

Predvsem pa tiste ribice. Kaj bi dala za ribice.... s kostkami vred. :)

QCA, CCM in podobne fore

oddih

... tam kjer je elektrika le beseda, kjer je pogovor o vremenu več kot le prazen pogovor, kjer je topla voda v tušu odvisna od sonca, kjer je jezero le par minut proč (naplavali in naveslali smo se :)), kjer NI signala nobenega mobilnega operaterja, kjer je žur non stop (ker si obkrožen s samimi fejst ljudmi; trači nujni XD), kjer je razmetan šotor stanje in ne katastrofa...

Pa da ne pozabim na razlago naših sosedov kje se nahaja Gornji Grad. 

"A veš kje je Novo mesto? Kaj pa Koper?" "ja" "Tam ne." XD

Erazem Predjamski krade češnje na Vipavskem

No ja, jih je v srednjem veku... prejšnji vikend se je baje spet klatil po naših koncih, ker ga je v Prejami oblegal Gašper Ravbar.

trubadurji :)

mična gospodična

viteški dvoboj

Gašper Ravbar s svojo ženo

srednjeveški plesi - vitezi so imeli takrat dober smisel za ritem ;)

zabavni lik št. 2: dvorni norček

zabavni lik št.1: berač...  CARE!

Erazmov pisar Polesius

OJEJ!

Sam kku sm lohk učjri pozabla! Ceu dan sm mejla u mislih in pwo, u klučnem trenutki .. grwoza!!!

Ena lejpa pejsmca, če sm že lih pozabla in ku sm zdej najbel u bitlh. :)

Celje

Bil je darilo za rojstni dan, izlet v Celje namreč. Vseboval je - sicer prijetno - presenečenje, ki je najbrž zabavalo predvsem mene (baje smo žleht mi Vipavci, hehe HOHOHO). Počivanje ob Savinji, ki se je kar naenkrat in popolnoma "nesumljivo" končalo. Ogled mesta skozi oči domačina, ki ve čisto preveč letnic, ampak mu tega zaradi globokega glasu ni bilo niti možno zameriti. :) Gotska cerkvica poleg sumljivega kipa Slomška je bila... oh :))) Pa tudi ambient ob vodnem stolpu- šansoni so mi tam prav najbolj manjkali (recimo Jurček). Ogled gradu - ma sam kok je lep! Vsi uni debeli zidi, edino friderikov stolp ... uni rimembr mi je obupn... ampak uni zidovi! no, tudi razgled na tretje največje selo v Sloveniji ni švoh...

Celjska stolnica... Cerkev se heca nje?

Zarad spodnjega pa je vredno še vračat v Celje. :)

 poooooouhnu zidu :)

In zarad razgleda... na to zeleno selo z grdimi zelenimi bloki, ki služijo za orientacijo. ;)

Izkupiček dneva?

Pogovarjala sem se z vsaj dvema osebama, za kateri nisem verjela, da jih bom še kdaj videla (ma govorim o Zatozgodbokartnartbeltpomembniosebi in Mateju - sej se jih spomnite, kajne?). 

Doživela totalen šok na frisu nekoga, ki se navadno "obnaša".
Videla, da ima Celje tudi ozke ulice (in se spomnila na Rennes...:)). 

Spoznala, de so tevi Celjani rejs taki gentelmani, ki jih nikjer drugod še nisem srečala in rejs face in najbel prjazni.  

Še enkrat potrdila domnevo, da hitrost ni zame (na žalost vrtiljakov niso imeli). 

Kako bi skoraj pozabila na družbo na vlaku! Za tja mladi planinci iz Ormoža (za vse sodobne neumnosti, ki jih počnejo, sva izvedeli:)), za nazaj pa dva ukrajinska študenta fizike (dva Sheldona hehehe). 

Pa seveda črne papuče (z belimi štumfami), se mi zdi, da so bili prav refren dneva -predstavljajte si take. 

In videla sem celjski grad! 

Počutila najbolj bedno, ko sem prisostvovala pogovoru "kakofajnjekodiplomiraš" in se v splošnem zelo lepo obnašala (se moram mal pohvalit, ker nisem verjela, da se bom na gradu lahko tako lepo zadržala), ker sem bila v družbi gospoda in gospe diplomiranih. 

Kar pa je najbolj grozno je to, da sem bila v Celju in skoraj pozabila na pesem, ki jo slišim vsakič, ko gremo vsaj mimo.

S tem popoldanskim izletom nadaljujem z namero po spoznavanju Slovenije. Zdej sem si v glavo zapičila Ptuj, tam okoli poznam tudi kako fajn osebo. ;) Družba?

H.V.A.L.A.

Obstajajo ljudje, ki jih pustiš zelo blizu h sebi. Ker jih dolgo poznaš, ker te z njimi veže kri, ker ... pač. In potem se zgodi, da ti pokažejo kako zelo se motiš, ker ti te bližine niti malo ne vračajo. Te razočarajo.

In obstajajo ljudje od katerih res ne pričakuješ nič. Ker ti je vseeno al te bodo nekam poslali ali pa ti naredili uslugo. In potem ti taki ljudje vrnejo voljo do iskanja dobrega na tem svetu... še dobru, da obstajajo!

nostalgija

Malo me daje nostalgija na čase pred kakim letom in pol, morda dvema. 

Zrem v zaslon, tipkam po glasni tipkovnici, iz zvočnikov se slišijo Beatlesi, pri tipkovnici pa šalca s pastelno rjavo vsebino. Že dolgo si nisem kuhala črnega čaja ob polnoči. Ha! Že dolgo nisem tako zavzeto debatirala prek twitterja, odgovarjala na maile, se dogovarjala za neumnosti, celo tako daleč je šlo, da ugotavljam, kaj sem počela lani v tem času... ah, se ne bi branila bit spet tam... 

ampak sem tu. Poskušam delat za faks, pa se mi seveda ne da - zato pa čaj in hrošči. Pogrešam pa pogled na une breze in zafrkljivo vprašanje: "Cimra, kej spiš?"

Po dolgem času se mi spet kolca po polkrožnih hodnikih, ki so poleti kot hladilnik (Plečnik je car!) in celo po unih nikoli očiščenih kopalnicah in wcjih... in vse zaradi šalce s črnim čajem. :)

Ne sprašuj...

Ne sprašuj, ker ne znam odgovoriti, nočem odgovoriti, ker nočem razmišljati o tem.

...v ozadju prav paše Jurčkova pesem Umirajo cvetovi, pa tudi Makarovičina Ikebana bi bla čist kul... medtem ko se učim (ponovno) uporabljati svoje trenutno orožje...

... papir prenese vse...

...moi j'ai ouvert le paquet, et c'était terrible: c'était une boîte de crayons de couleur! 

Tak sn srečna!

Joj, kok je dns lejp dan - ena novica in sn najbel srečna. :)

Včasih res pomaga, če nekaj vprašaš ribe... v mojem primeru Dori, ki mi je postregla z najlepšejšo novico: "Je pa u četrtek tudi Jurček na Lentu. :)"

Zato jo nominiram za žensko osebnost tedna!

Če ima kdo kej proti, nej se pa oglasi.  ... če si upa... ;)

PS: kej prevoz.org pelje tudi u Maribor?

iz satnice do sata

Najprej je okvir in v njem napeta žica...

 In satnica.

 Potem sta skupaj.

 Potem pride vmes elektrika

 in se priklopi na žičke...

 in potem vse skupaj zapakiramo v paket. :D

Še to:

In gremo - delat delo čebelam. :)

prijateljice čebelice

Več kot teden dni se "nabira prah" na fotografijah in mislih, povezanih s prijateljicami čebelicami. Prsti nekako ne poletijo po tipkovnici, sploh ne v te namene. Ampak včeraj, včeraj sem si le rekla, da prav moram napisat, čeprav se mi ne da lih. :))

Včeraj sem na Brezjah prenašala stole, se zafrkavala z random folkom, za počitek pa sem si izbrala prostor ne daleč od glavnega dogajanja. V sadovnjaku zadaj, sem namreč s kotičkom očesa takoj opazila čebeljnjak. Star čebelar, je najprej misli, da sem se izgubila in po nesreči zavandrala na nevarno območje. Na srečo sem ga v parih minutah uspela prepričati, da nisem zašla in me res ne skrbi, če me bo katera od čebel pičila (eh, koga briga alergija, kajne? ;))

Prav prijeten klepet je to bil. Sem se lahko pohvalila s tem, da so naše čebele trenutno na paši - kostanj in lipa na Kambreškem. 

Ti čebeljnjaki sicer niso naši, ma so pa lušni. :)

Z izkušenim čebelarjem sva poklepetala tudi  bolezni, ki je pri njemu zaenkrat še ni. Sva se kar hitro strinjala, da upava, da tako tudi ostane. Za razliko od situacije na naših koncih, kjer je bolezni čebel (pre)več. Toliko, da je kar nekaj časa veljala prepoved prevažanja čebel - da se bolezen ne bi razširila iz doline. Potem pa so veterinarji le dovolili prevoze na druge paše. Jupi!

Pogovorila sva se seveda tudi o tem kako so pridne čebele. Razložil mi je svojo zgodbo o začetku čebelarske kariere. In kako sedaj, po 60 letih čebelarjenja, sliši čebele. Že po zvoku VE kdaj bodo rojile, kdaj so brez matice, kje je matica. Kako roj spraviš v panj, brez plezanja po drevju. :)

WAW! Kaj vse lahko človek izve iz kratkega pogovora z nekom, ki se res spozna. Res sem mu fouš, za ves čas, ki ga lahko preživi v čebeljnjaku in posveča čebelam, za vse izkušnje, ki jih ima. WAW! Jst bi tudi. Sedela zraven čebelnjaka in opazovala čebele, kako letijo - kako si pretegujejo krila izven čebeljanjaka in kako prihajajo nazaj z nogami, pretežkimi od cvetnega prahu v znak, da je z njihovim domo vse v najlepšem redu, saj lahko tako oborožene ponudijo najboljšo hrano zalegi v panju. 

Seveda, sem se vmes pohvalila s svojim prvim panjem:

Moj prvi panj - narejenec.

A ni najlepši dvosatar kar ste jih kdaj videli? Včeraj je praznoval prvi teden obstoja. Kako je nastal? Iz enga "močnega" panja (kjer močen pomeni, da čebele sicer ne hodijo v fitnes, jih je pa v panju kar precej, ok - ogromno dosti), je moj glavni čebelar - učitelj- vzel dva sata s staro zalego. Stara zalega so ličinke stare že vsaj teden dni, prepoznamo jih po tem, da so celice lepo zaprte. Zakaj stara zalega? Zato:

Kupljena matica v "embalaži" še s parimi čebelami in doooosti futra, ki se ga ne vidi)

Gotovo sem vam že povedala, da matico čebele vzredijo zgolj na podlagi hrane, ki jo nastavijo zraven jajčeca (ali bele pike, kot mu pravim). Nekoliko "boljše" hrane - matičnega mlečka. Vsak, ki je matični mleček že kdaj poskusil, se bo strinjal, da je morda res zdrav, ampak ne tako dober. :) Seveda je to možno, le dokler je jajčece še mlado, staro kak dan ali dva. Po celem tednu pa gotovo ne več. 

In če želimo v panj dati tujo (kupljeno) matico, je dobro, da vemo, da je čebele ne bodo same vzredile. Tako bodo vedela, da je ta matica edina možnost, za preživetje panja in jo bodo medse pač morale sprejeti. Hahaha. Matica s številko 44 in začasnim imenom Francka se je tako vselila v zgornji panj. In sama sem najbolj ponosna na to. In sem se seveda tudi pohvalila izkušenemu čebelarju, ki se mi je (z razlogom) režav v fris.

Zato mu nisem povedala, kako smo nove panje začeli fitrati s nasičeno razstopino sladkorja v vodi: 

Kako futramo nove dvosatarje.

Hrana je pri takih panjih pomembna, saj so notri sati z zalego... O tem, da je hrana in potomstvo navadno kar ločeno kot pri ljudeh otroška spalnica od shrambe, sem vam že razlagala.

Čebeljnjak z AŽ panji, spredaj pa še nakladni.

Klepet s izkušenim čebelarjem sem zaključila in se počasi vrnila nazaj na delo... z glavo polno veselja in drobnih nasvetov, ki mi jih je podelil. ZAKON!

No, in ta čebelar je razlog, da lahko sedaj preberete vse skupaj... 

vrtiček na balkonu

Nekateri sprašuejte kako kaj mojim zeliščem. Prijateljica se mi je malo potožila, da njena zelišča niso zrastla kot si je želela. Me je prav razžalostilo, ko sem slišala. Za preventivo sem takoj stekla na balkon in se malo pogovorila s svojimi dvemi koriti zelenja (jajaja, sem nadgradila na dve koriti). :)

Vse poganja, zmanjkuje prostora. včasih primankuje tudi vode - če pozabim zalit, ampak na srečo si hitro opomorejo. Ampak... a ne izgleda lepo?

Vsak večer se mal ustavim pri njih... pri tem otočku zelenja sredi sivega betona. :)

Fotoografa

Zadnje čase se vse okoli mene dogaja v dvojini... človeka rahlo zafrustrira, ker te dimenzije življenja ne razume (dobro), ampak vseeno. Če sem prejšnjič pisala o dobri hrani, lahko tokrat o dobri fotografiji.

Fotografa torej.

Oba poznam že... dolgo. Takrat sem si predstavljala, da bosta zaplavala v popolnoma druge sfere. Ju pač nisem dobro poznala. :)

Sedaj pa skupaj ustvarjata s pomočjo objektivov fotoaparata. Vsak s svojim pogledom na svet najraje pripovedujeta zgodbi o istem dogodku. Ker sta tako vsklajena, se lahko zgodi, da dveh zgodb ne boste videli ločeno, saj sta se že stopili ena v drugo. 

Preden sem videla njune fotografije, nisem zares verjela, da so fotografije umetnost. Koneckoncev ni nikomur težko prijeti fotoaparata v roke in pritisniti na gumb. Nekaj pač nastane, v najslabšem primeru ponesrečena slika za boljši spomin. 

In potem je prišel šok, ko sem začela spremljati Tamarin blog. Vedela sem, da rada razmišlja izven škatle. Da pravzaprav raje vidi, da škatle ni. No v tem primeru je bil fotoaparat. :) Z vsako fotografijo pove svojo zgodbo. Tale je tista, ki se je od vseh najbolj spomnim. Ne vem zakaj me je tako nagovorila, ko je bilo še tisoč drugih, ki so "bolj slavni" - nagrajeni, objavljeni. Tamara je namreč ravno zaključila s svojo prvo fotografsko razstavo o Indiji, Družina pa o je o njej objavila članek (morda se še kdo strinja z njo, da so barve objavljenih fotografij obupne, jaz bom o tem tiho, ker se res ne spoznam toliko). Ob teh fotkah se mi vedno zazdi, da sem bila zraven...pa nisem bila niti blizu. :)

Kmalu je svoj fotoblog naredil še Benjamin. In če Tamara rada pripoveduje zgodbe o ljudeh, bo Benjamin povedal kaj več o dogodkih, pa naj gre za koncert, plesni nastop, nogometno tekmo...ali pa o (majhnih) stvareh, na katere lahko pogledamo iz drugega zornega kota: recimo takole. Seveda pa ne pozabimo na fotografijo sedaj že skoraj slavnih njokov iz Vipavskega hrama (glej prejšnjo objavo). Meni je všeč sicer tudi ta fotka. Drugače pa malo poglejte po dnevnem časopisju - njegove fotografije lahko recimo najdete med članki, ki so prekopirani... pardon, ki navajajo STA, pa tudi v Družini ipd., v bistvu o njegovih objavah vem manj, ker sej veste - fantje takih stvari ne povejo. hehehe.

Ahjajajaj. Fotografirata vsak zase, posebej rada pa združita svoje moči v kaki ljubezenski zgodbi - poroki, kot na primer tej (Benjamin in Tamara). Meni so recimo všeč fotke poroke Anje in Tilna, pa tudi Marine in Tomija; ker niso tiste klasične pocukrane poročne fotke, ampak povedo kaj več tudi o mladoporočencih. 

 Seveda pa poroke niso edini dogodki, ki jih fotkata. Poglejte si recimo fotografije iz nastopa Akademske folklorne skupine France Marolt ali pa s koncerta Perpetum jazzile.

Poglejte si raje njuno spletno stran ali FB profil. V imenu vseh, ki smo bolj pro twitter usmerjeni, pa ju nagovarjam tudi k Twitter profilu.... upam, da bosta kmalu odgovorila: "Prihaja v kratkem." :)

Ker sta se opisala na zanimiv način, vas nagovarjam tudi k ogledu opisa.

Če torej potrebujete dobrega fotografa za ... kaj pa vem - fotografije za spominsko knjigo, poročno knjigo, obhajilo, LinkedIN profil ipd.... ju kar kontaktirajte na njun e-naslov info [afna] fotografa [pika] si.

Gurmana

Morda bo kdo rekel, da sem postala že preveč lokal zapisov  patriotska... ampak tega dejansko ne morem spustiti iz zapisov svojega bloga! :)

Namreč restavracija Gurmana v Vipavskem hramu. Restavracija je v rokah dveh mladih fantov, ki imata preprosto politiko - vse se da, bomo že zrihtali. Seveda govorim to za večje skupine, za manjše nimam izkušenj, ampak gotovo sta prav tako fleksibilna. :)

In ne, ne delujeta mi pretirana flegmatika, se pa maksimalno potrudita, da so želje njunih gostov upoštevane. Seveda vesta kje so omejitve - recimo prostorske...

Itak veste kako tečna sem in vedno nezadovoljna, ampak v tem primeru... ostanem brez besed, brez enega samega komentarja... hrana... postrežba... hmmm. Ne najdem besed. Mi lahko nekdo z obširnejšim besednim zakladom lahko pomaga?

Od zadnjega obiska v restavraciji je minil že skoraj mesec dni, pa še kar ne morem pozabit. Vmes sem bila še v kakšni drugi restavraciji, kjer so stregli slow food. Ampak postreči več kot 100 ljudi v manj kot 10minutah se niti zdaleč ne primerja s postrežbo kjer sem v skupini dobrih 40 ljudi čakala na svoj krožnik 10 min, medtem, ko so bili moji sosedje že pstreženi in so natakarji že zalagali s hrano ostale mize...

Pa da ne govorimo o hrani... Tisti njoki v parmezanovi skledici in vinski omaki s pršutom... 

Svaka jim čast. Pejdte provt, se splača!

OPOMBA: Fotografija je seveda čisto preveč dobra, da bi lahko bila moja... nastala je izpod fotoaparata Benjamina, ki je fotografiral Tamarino porcijo njokov; pravita, da sta oba Fotografa enako odgovorna. In se jima NAJBEL zahvaljujem za dovoljenje za objavo teh slastnih njokov... njaminjam... jih gremo sprovat?

maščevanje

Priznam, da nikoli nisem zares razumela želje po maščevanju. Če nekdo ubije mojega brata, mi ne bo prav nič pomagalo, če ga zaprejo, če ga ubijejo... moj brat bo še vedno mrtev, a ni tako?

Prav tako nikoli nisem razumela, zakaj bi nekoga, ki me prizadane hotela prizadeti nazaj. Zakaj že? Verjamem namreč, da te zares lahko prizadane le nekdo, ki ti je blizu, ki (misliš, da) ga poznaš, ki ga imaš rad (ne, una cmok cmok ljubezen, ampak tista, ko ti dejansko ni vseeno za sočloveka, za točno tisto osebo!). Le taki ljudje te lahko prizadanejo tako, da še nekaj dni, tednov, mesecev, let... po tem še vedno čutiš topo bolečino v sebi vsakič, ko se spomniš na tisti dogodek, pa čeprav si ga morda že zdavnaj odpustil, pozabiš ga pač ne. No, kakšnega že. :)

Zadnje čase veliko razmišljam o vsem skupaj. O maščevanju niti ne, ker še veradno ne vidim smisla v njem. Bolj o tem, kako zelo te lahko prizadanejo tisi, ki so ti najbližji. Zakaj? Ker lahko, ker sem jim konec koncev dovolila (ne, da mi to pomeni kakšno olajšanje) s svojim popuščanjem že iz časov doooolgo nazaj. Ne bi pa rekla, da je vse na moji strani. Tudi prejšnjega popuščanja ne bi bilo, če bi se osebe na drugi strani vsaj kdaj vprašale... ne, napaka, nobenemu ne koristi, če se vprašajo bolj pomembno je spraševanje drugega. Ne razumem zakaj bi bilo tako težko vprašati "Zakaj sploh vstrajaš v tej butasti želji?" Najbrž bi to pomenilo čas, ki ga ni (bilo) na pretek, ali pač? Časa je toliko kolikor si ga vzameš.

Tako ena izjava, ki navadno ne bi izzvala nič več kot nekaj sekund ničvrednega smeha, zarine sulico globoko, globoko notr. Takrat ne pomaga nobena beseda, tudi "oprosti" ne.

Ko naredi luknjo začne iz nje kar samo spricati - gnev, gnoj, tišina, razočaranja, žalost, jeza... ne, jeza ne... razočaranje in gnev. Se čudite, zakaj moj zelenjavni vrt tako dobro raste:

Vam posrtrežem z eno lušno pesmico.

že poganja...

Kaj vse se zgodi v eni noči.
Čas kaljenja za vsako seme, ki sem ga posadila je različno, pa vseeno..
Prva bi morala pognati špinača po 12-15 dneh,
sledila bi bazilika s 14-18 dni
drobnjak z 20-15 dni
peteršilj z 20-30 dni
in janež s 21 - 24 dni.

Nič torej še ne bi smelo pognati v manj kot enem tednu... a se komu sanja kaj točno je tako zelo hitelo?

Zvečer je bila greda že prou zelena. Prou ponorela je ta "zelenava." Vse to od zjutraj do zvečer!

zeliščni vrt na balkonu

peteršilj, bazilika, drobnjak, janež in špinača...

a mislite, da bo kaj pokukalo na plano?

Vista

Kot otroci smo se vedno veselili dneva, ko je bila vista*. Čeprav nismo vedeli zakaj se tisti stari fantje in dekleta čudno obnašajo (bili so pač vinjeni- ampak kaj pa otrok ve;)) in delajo neumnosti, učitelji jih grdo gledajo in tako naprej.

Vista je tradicija naših koncev (ne vem kako daleč severno, južno, vzhodno in zahodno sega, zato ne bom definirala). Zgodi se kot dogodek, ki spremlja enega od inicijacijskih obredov mladih fantov v družbo odraslih - ko so godni za služenje vojaškega roka (to sicer sedaj ni več obvezno, ampak novačenje za vojsko še ostaja).

Takrat dobijo od vojakov pisemce, naj se zglasijo v vojašnici, kjer so jim povedali v katerem delu vojske bodo služili vojaški rok (naj gre za pehoto, ali civilno služenje). 

In to pisemce je hkrati povod za drug obred, za visto. 

Vista je vedno sestavljena iz trktorja in nakladalke za seno. Slednja je oblečena v smrečje in okrašena s rožami, ki jih pripravijo punce iz iste generacije, kot so fantje (tisti, poklicani k vojakom) in trakovi iz krep papirja. Seveda zraven paše tudi slovenska zastava in tabla z napisom. Tabla pove od kod je vista. Metličarji (na zgornji fotografiji) so iz Budanj, Nafarji so iz Vrhpolj, Bržwtrji iz Malih Žabelj, Fžulrji iz Velikih Žabelj... vsak kraj je torej poimenovan po tisti dejavnosti, pokateri so jih prepoznali prebivalci sosednjih vasi. Najbrž ni težko ugotoviti s čim so se ukvarjali v Budanjah in kaj so sadili v Malih Žabljah, kajne? :P

Trakovom iz krep papirja, ki jih na visti, fantih in dekletih, traktorju niti približno ne sme manjkati! Zato so dobili tudi svoje ime: pandlci.

Priprave se seveda začnejo že dolgo pred slavnim dogodkom - seveda je potrebno vse okrasiti in ovenčati. Na dan, ko so fantje poklicani k vojakom, pa se vsi skupaj natovorijo na nakladalko, kjer ne manjka hrane in pijače. Prva postaja so vojaki, nato pa iz vasi v vas, kjer opozarjajo na to, da so prišli z glasnim vriskanje in trobljenjem. 

Danes sem bila v bistvu posebej presenečena, saj je z ukinitvijo obveznega služenja vojaškega roka, potihnil tudi obred viste. Naša generacija je imela ravno to nesrečo, da je doživela polnoletnost v času, so obvezno služenje ukinili, zato viste nismo imeli. Sedaj pa so obred oživili in tako danes že cel dan poslušam trobljo in vriskanje. 

Naslednje leto v tem času, pa si morda pridete pogledati to zanimivo stvar.

Lepo je...

Lepo je, ko ti ljudje povedo kaj si v resnici mislijo o tebi. :)

V zadnjem času sem iz različnih pogovorov in dejanj ugotovila marsikaj o sebi. Res veliko stvari. In res mislim, da je lepo izvedeti. Čeprav ne gre vedno za pozitivne stvari. Lepo je vedeti, da so še ljudje na tem svetu, ki si ti upajo povedati resnico v oči!

Hvala!

Dan proti KATEREMU okupatorju?

Slabe četrt stoletja živim na ozemlju Slovenije. Lahko bi rekla, da sem zrasla z državo, saj je bila ustanovljena v času ko sem se začela počasi zavedati sveta okoli sebe. Aktivno sem se izobraževala 8 let osnovne šole, 4 leta srednje šole in 4 leta na fakulteti. V vsem tem času, mi znotraj formalnega izobraževalnega kurikuluma niti enkrat niso razložili ZAKAJ imamo posamezne državne praznike. Ali o zgodovini naše države (ok, morda smo omenili leto 1991 - se vam zdi to dovolj?).

Edini, o katerem smo se aktivno učili in poslušali ter edini, za katerega zares vemo zakaj se gre je Prešernov dan, pa morda še dan reformacije. Slednji najbrž bolj zato, ker je bil v Vipavi rojen Sebastjan Krelj - sej se še spomnite Otročje biblije? Opisi in razlage za ta dva dneva so nam vedno gledali skozi ušesa. Tako kot je treba pri neposlušni mulariji in najstnikih!

Nisem sedela na ušesih! Resno nam prazniki v šoli niso bili predstavljeni. Niti dan državnosti ali morda dan samostojnosti in enotnosti. Vsebino teh praznikov sem bežno pobrala iz uvodnikov dnevnih novic na ta dan. Žalostno a ni? V bistvu se na dan samostojnosti in enotnosti niti nisem pretirano ozirala, ker imamo v župniji takrat farni praznik (žegenj konjev).

Zakaj imamo prvega in drugega maja dela prost dan nimam pojma. Za 27. april sem pa itak zelooooo dolgo mislila, da je povezan s Černobilom. Ok, gre za dan boja proti okupatorju. Kateremu? Italjanom? Nemcem? Avstrijcem? Morda Hrvatom v sodobnem času? morda Francozom z Ilirskimi provincami?? Kateremu okupatorju? Kar lahko z zdravo pametjo sklepam je, da ne gre za partizane. :P

Me je tega sram? Me je. Ne govorim v svoj zagovor - ampak se vam ne zdi, d ato niso eni taki podatki, po katerih bi morala vprašati strica gugla, da bi jih izvedela? Se vam ne zdi, da bi nam moralo bit to jasno še preden znamo napisatio pisan a?!?!

Kako žalosten je ta naš odnos do praznikov naše države! Vse kar nas zanima od praznika je to ali pade na vikend, ali pa bomo imeli podaljšan vikend. To, da se na ta dan v določenih poklicih dela, kot da bi bil navaden delovnik (in to še z dovoljenjem državne uprave!), da nas oglasi vabijo v določene trgovine, ker bodo prav na ta dan kupci prejeli popust.... žalostno.

Čigava je krivda? Ne vem. Niti me ne zanima. Kako odnos popraviti? Z izobraževanjem, ki hodi z roko v roki s kaznijo ob nespoštovanju teh dni. Kakšnimi kaznimi? Samo ne denarnimi! Z denarjem ne kupiš spoštovanja in tudi ne narodne zavesti.

Deplirniki

Ob praznikih kot je velika noč, v medijih predvsem beremo in poslušamo o kulinariki... in čeprav ne bom rekla, da kulinarika ni pomembna, je le sredstvo in ne cilj teh praznikov. No, vsaj upam, da je.

V vipavski župnij smo včasih malo posebni ko se gre za večje krščanske praznike., posegamo po različnih vidnih sredstvih. Ne bom naštevala vseh, osredotočila se bom raje le na deplirnike. D E P L I R N I K E in ne depilirnike ali Bog ne da depilatorje, kot so nekateri razumeli. Deplirniki torej.

Deplirniki so, sociološko gledano, instistucija, brez katere si vipavski župljani ne moremo zares predstavljati dveh najpomembnejših praznikov v cerkvenem koledarju (božiča in Velike noči torej :)). V bistvu ne gre za institucijo, ampak za mlade fante/moške, ki so oblečeni v rdečih ogrinjalih in nosijo sveče.

Dobila sem celo eno njihovo fotko.*

Kakšna je njihova zgodba, zgodovina, zakaj točno so se pojavili in koneckoncev zakaj obstajajo samo v Vipavi nimam pojma. Danes sem se že cel da trudila, da bi izvedela še kaj več... preiskala sem vse Vipavske glase, ki jih imamo doma, zaslšala sem deplirnika... ampak na žalost mi ni uspelo izvedeti nič več.

Do takrat pa vsaj veste, da ima Vipava vsaj eno zanimivo posebnost in to so deplirniki - fantje v rdečih ogrinjalih, ki držijo sveče in se držijo svojih protokolov.

Nejki pa je, kej nje?

*avtorju fotografije se že vnaprej opravičujem, ker nisem vprašala za dovoljenje, ampak res ne vem kdo je bil. V kolikor se z objavo ne strinja oz. bi rad svoje ime poleg dela, bom željo seveda upoštevala. Baje jo najdete v koledarju, ki se ga je dobilo z revijo Ognjišče.

Aleluja!

Danes je dan, ki ga dal je Gospod!

Radujmo se, veselimo se ga!

:)))))

Kdo bere ta blog?

Ok, morda malo sfaljen naslov za to objavo. Morda bi morala raje napisati Kdo bi rada, da ne bere tega bloga.

Kmalu bo tri leta od kar pišem blog in moram priznati, da sem si v začetku predstavljala pisanje bloga čisto drugače. Predvsem sem si predstavljala, da bodo to brali moji prijatelji in znanci. Pa se to niti ni zgodilo. Sej nekateri so, večina pa kar ne.

Na začetku mi je bilo malo čudno, da moji prijatelji ne sledijo zapisom. In čudno mi je bilo, da kar eni (no, sej niste kar eni, zdej vas imam že za svoje ;)) berejo moja skropucala.

Ampak moram priznat, da sem se tega kljub vsemu tudi kar hitro navadila. In sedaj mi je dejansko zelo čudno, če mi nekdo, ki ga spoznam v off-line življenju reče, kaj sem napisala na blogu alpa sprašuje po linku. Nekako se mi zdi to en prostor, v katerega se skrijem pred "resničnim svetom" in kjer sem lahko nekoliko drugačnejša od tiste, ki sem v "resničnem svetu."

Predvsem pa sem se navadila na vse tiste, ki vas še nikoli nisem videla, pa se z vami res dobro razumem. Jaz berem vaše bloge in spremljam kaj se dogaja pri vas, vi pa včasih pokukate sem.

Včeš mi je tako stanje kot je. Res! Morda zato bolj sproščeno pišem. Ker pišem svojim blogovskim kolegom, ki jih berem in poznam iz vaših prispevkov. Ne odpiram pa glave (ok, morde raje misli) svojim znancem. Njim lahko povem osebno in personalizirano. :P Nekateri razumejo, drugi sper ne, ampak v končni fazi - sej ne vedo kaj zamujajo. ;)

Naj torej ta blog ostane prostor, kjer lahko sproščeno napišem kar imam za napisat tistim, ki mi zapise (tako ali drugače) vračajo in ne sredstvo za tešitev slabe vesti znancem in prijateljem, ki bi ta blog brali zato, da bi bili "updatani" z dogajanjem z moje strani, namesto, da bi me poklicali in bi se dobili nekje zunaj, kjer čutiš toplo pomladansko sonce, nežno sapico, ki gre skozi lase in lahko , če se zmotiš, osebi pogledaš v oči...

Za vse ostale pa... zaenkrat še ne mislim nehat težit. ;)

... toliko reči ...

Toliko reči je, o katerih nimam časa pisati. Res ne vem, kdaj sem bila v tako veliki časovni stiski. Ni mi všeč. Zakaj? Ker vse stvari letijo mimo mene, ker se ničemur in nikomur ne morem zares posvetiti, kot bi želele/kot bi si zaslužili, ker ... ne vem če zmorem še kaj dolgo...

Kaj vse? (to bo bolj opomnik zame, ko bom brala za nazaj)

Kvinoa večer, ki se je prelevil v kvinoa-piknik-na-balkonu-popoldne.

Excel delavnica, kjer sem dejansko poslušala o novih stvareh in ne le ponavljala tisto, kar je bilo že zdajvnaj utrjeno! In dejansko je bila snov zelo jasno podana! In super strukturirana. In končno sem vedela o čem govorijo tam odspredaj. Fajn sem priporočila predavatelja, če se lahko za en kanček pohvalim. :) morda sem pa res pričakovala nekoliko več o makrojih, ampak s časom res nista bila najboljša prijatelja. Eh, ko bi le Ana bolj hitro pustila ubogega fanta do besede (hehehe, Ana, brez zamere ;)).

Pevske vaje za bližajočo se poroko. Zadnje čase se vedno več dogaja okoli te poroke. In končno si predstavljam, da BO. :) Ena pesmica je prišla super prav za vikend...

Vikend... ŠAP. Prvič. Začetek je bil katastrofalen. Spomin na pesem, ki gre v refrenu nekako: " V meni je pogum, vem, da zmorem vse to, saj ob meni  si Ti vsak dan..." Spominjanje na stare čase, ko res ni bil noben problem it spat ob petih, vstat ob sedmih, potem pa divjat cel dan... par dni/tednov zapored.

Nadaljevanje so bila nebesa... s kavo! jap... prvih 5 požirkov. vtisi? deluje! To je bilo vse kar me je zanimalo. :) Nedelja, pa kot vedno - vsi smo bili že najbolj crknjeni...

Potem je tukaj še priprava družabnega dela večerje na poroki. HA! Jutri nadaljujemo. Do jutra? Najbrž. :) In kaj se najbolj spomnim od vsega skupaj? Popolnoma izmučenih bodočih animatorjev pomočnikov, en kup animatorjev, ki bodo to za vedno ostali in se borijo z domišljijo, ustvarjalnostjo in neprespanimi nočmi dokler le gre. 

In pa oni pogled. Nekako ga ne izbijem iz glave. Dosti ljudi, ki jim nič na svetu ne manjka, da bi bili srečni. In potem un pogled.... tam, kjer ga v bistvu še najmanj pričakuješ. Ampak če to ni bil lesk oči srečnega človeka, ki uživa v točno tistem trenutku. Ne vem kaj se je skrivalo za tistim leskom v očeh, niti ni moja stvar. Nič nisem imela z njim, sem ga pa opazila in to mi je dovolj! in da lahko svoje veselje, nad tem odkritjem delim z vami...

kepa papirja"

S prijateljico sva sedeli na klopci sredi Vipave. Bil je prijetno topel večer. Podobno topel, kot je današnji pomladanski večer.

Med obujanjem spominov na vse možne reči in smehom na račun spominov je k nama pristopil nek moški, ki je imel v rokah košaro s papirjem. Ta Skorajneznanimoški se je ustavil in proti vsaki iztegnil roko ter nama ponudil eno kroglo iz papirja.

Wirdo, kej ni?

Seveda sva jo sprejeli - včasih je bolje, da sodeluješ, kajne? Seveda sva ga gledli z začudenimi pogledi... Kaj je to? V čem je fora? Potem pa sva se opogumili in rekli: "Razloži?"

Samozavestno naju je pogledal in odvrnil le: "Upam, da ni taka vajina vera."

HARD! Včasih kar zaboli, ko slišiš kaj takega, ko že itak veš, da blodiš naokoli po svetu... Ampak ok. Dobra lekcija.

Skorajneznanimoški nama je že pokazal hrbet in nama samo še čez ramo povedal še tolažilne besede: "Kakšna naj bi bila, bosta izvedeli, ko bosta pogledali noter." In že ga ni bilo več... 

Doma sem iz same radovednosti kroglo odpra in iz nje je padel...

Nisem sicer povsem prepričana, ampak sumim pa na tega blogerja. Ne glede na to, ali so moji sumi utemeljeni ali pa popolnoma zgrešeni. Hvala Skorajnepoznanemumoškemu, srečanje je bilo kratko in sladko - pa ne samo zaradi bonbona. ;)

uiski berber

V preteklem tednu se je zgodilo kar precej takih reči, ki so me še posebej spomnili na Maroko in vse dogajanje tam. 

Da pa niso, tako kot se navadno zgodi, odzvanjale le besede, tako značilne za...maročane... je danes še zadišalo po Maroku... Na tržnici prodajajo meto, tako iz egipta, ki najbolj lepo diši. Ja vem, ni iz Maroka, ampak na to sem pozabila, sam da sem jo zavohala. :)

Set kozarcev in čajnika iz Maroka

V treh letih sem se kuhanja čaja po maroških recepturah že kar dobro naučila. Za izbrani zvarek sem si izbrala enega izmed njih - ne najbolj enostavnega, ampak z razlogom. 

Kako gre? Najprej zavreš vodo in jo poliješ čez zelen čaj ogabnega okusa (v mojem primeru prinešen direkt iz Maroka in je v bistvi v granulah - zanimivo agregatno stanje, ogaben okus ;)). Vrelo vodo odliješ. Znanstvena razlaga je, nekja v smislu, da zelen čaj, če ga preliješ z vrelo vodo, spusti neke strupe al kejvemkej, zato vodo odlijemo. Sedaj zeleni čaj ponovno prelijemo z vrelo vodo. Počakamo 2-3 min. Odstranimo čaj, da ne postane grenek. Čajnik nabašemo s svežo meto. Dobesedno nabašemo! ČE je mete premalo, okus ne bo dovolj močan. In če je okus po meti skoraj ničen, se je brezveze matrat, ker ne moremo govorit o berberskem viskiju. 

Sm rekla natlačimo, ne vstavimo, kot je tukaj ;)

Nalivanje v kozarce poteka po stari navadi, ob kateri gostu pokažemo kako dobrodošel je - bolj visoko nad kozarcem, kot se čajnik nahaja, bolj je gost dobrodošel. Preden natočimo v kozarce zares, v čajnik dodamo tudi abnormalno(!!) količino sladkorja (najraje tistega v kockah). Vodo v čajniku premešamo, da se sladkor stopi, metina aroma pa primerno razporedi tako, da parkrat natočimo čaj v kozarce in ga vrnemo nazaj v čajnik.

Lahko pa meto natlačimo tudi v kozarec. NATLAČIMO!

Nato pa natočimo zares. Po principu višje kot ti natočijo, bolj te imajo radi. S polnim kozarcem se naslonimo nazaj na naslonjalo stola/ zid ali se kako drugače čimbolj udobno namestimo in uživamo po principu: IN MOROKO VI HEV TAJM! Dokler čaja v čajniku ne zmanjka povsem... Ob uživanju in vonjanju čaja, pa vas kaj hitro odnese v prenatrpane trgovine v maroških soukih (pa naj gre za arabske ali berberske).

 

Ah... že ko pišem objavo se spomnim vseh pogovorov na temo sač a bjutiful raund ajs; jesjesjes - i dont andrstend, pa tudi na A-min person in ostale dogodivščine (opazovanje zvezd na terasi v Fezu). Celo na unga, ki se ga bom vsakič v Marakeshu najbolj izogibala - Yamala. :D

ena po domče

NjenjeNJE. N bomo pwojli. Sam zpašlu mi j npist nejki bel po domče. Nejki, kamr se mi nej trejba sekirt al bojo usi zstwpli kej pišm (no predvidevm, de bojo usaj usi z našga kwonca).

Eno strn imm že douuugu cajta wdprto in mi jo prou še nej uspelu umestit u nobeno objavo, tku de bom kar zdej dala zravn. Danilo j pisu od tega kašna je dwobra komunikacija... in kr se najbel strinjm z njim bom svejde obejsla še LINK. Če še kej dodam j mwrde tu sam tu, de tku prou rejs vidiš s kum se zstwpš in s kum nje. J prou znimivu, k se z enim dobiš in pwo k greš nrazn, ku si lohk tkrt enkrt najbel pouhn energije in dobre volje alpa total brez ... :)

Aja, pa Zmrda je tudi napisu nejki, s čimr sm se stirnjla. Mwrde sm zdej mal u obdobji, ku provm ... nekaku ... rzdrt usje une romantične uzdihljaje ljudi, k zgubavjo zrak zrd najbel poetičnu opisnih dogodku, k tu sploh nejso.... po principi mosta vzdihljajev, z ktjrga itak folk misli kok blaznu romantičn mwost j, ma sploh ni rejs (zaporniki)... 

Sm vm že povejdla, de j mwoja najbel zvesta bralka, k jo n srjčo zdej n vidim več tok pogwstu (n srjčo ztu, k tu pomejni de mjnkrt slišm, de n zdwost pišm), zčjla pist blog? Ja! Pridna. Čeprou je najhujši, de mi sploh nej povejdla in sm mougla pridt do tega spoznanja prek statistik bloga... hmmm. Se strinjste, de jo mwrm z uha, ku jo nslednič vidm?

Ojej, pa skwor bi pozabla. Čbjlce, prjatlce, so zdej počasi že nejhle bet zapečkarke (al zapajnane, če bi šli prou dobesednu) in so zčnle gljdt mal ukuli, mal si že prtgavjo krila, jšjo še zadne trobentice in vijolice, zvončke, hmali bojo še čejšne zčnle cvtejt... Uglavnm, kar nm u Lublani povejo sam po tlviziji, lohk nekdu, k ima srjčo in žvi mal bel prwoč od betona vidi na lastne uči. Pomlad prhaja! Recimo najlepšejši rzgljd Julijcu in Dolomitu za rječt s praga lastne bajte.... in trauniki, k so zmjri bel zljeni...

Neč, upm, de ste uživli u nkladnji. Jst sm se prijetnu sprostila in lohk grem zdej ugajnt druge numnosti... ;)

Kje bi bila rada v soboto...

Ko sem prebrala to novico, sem pred sabo zagledala točno eno sliko. Kraj kjer bi rada bila ko bo polna luna in bo Luna najbližje Zemlji.

Ugane kdo kje?

izzivi

Kako lepo je poznati veliko število ljudi, ki se izmenjujejo v podajanju izzivov. Nekateri izzivi so taki, da zahtevajo takojšen odziv... drugi zahtevajo več razmišljanja in meditacije.

Ampak lepo je imeti pred sabo izzive. Ni ravno to tisto, kar nam govori, da smo živi in dejavni?!

Bouhdidabra (od Bakaline) in mal burje za spomin

Nameless: oj
a res tiolk piha?
Kosoblejka: ej, u lj sm...
ma po tem kar pravjo od doma...
Nameless: aha?
Kosoblejka: bi rekla, de teorija ljubljančanu, k niso še slišali burje kar drži
Nameless: aha....se pravi, da ni neč posebnega
de pač mal piha
Kosoblejka: jap
:)
Nameless: no, no...sej se mi je zdelo, da more bit neki tacga
sam, sm rekla, da prašam za vsak slučaj...ka nkol ne veš
Kosoblejka: http://www.promet.si/portal/sl/merilna-mesta-sistema-burja.aspx
sej lohk pogledaš
Nameless: itak da bi ljubljančanom vse odneslo, ka majo vse našarjeno
:D
Kosoblejka: tku nekaku ja
Nameless: ja, jst s svojim avtočkom zdej ne bi šla na hitro cesto od vipave proti selu...ka me je že zadnjič, ka je blo 60/h kr premetavalo ke in les...ka sm lohka in to...
Kosoblejka: :D
sej je omejitev na rebernicah 40km/h ;)
Nameless: o, ma sej to pa sploh ni hudo....
ja, to sm pa čula...
ma se človk prou ustraši take omejitve
Kosoblejka: :D
sploh, k vidiš kok dejansku piha, njede
Nameless: jst ne vem, če bi si upala tok počas vozit....ka bi se bala, da se kdo vame zakanta
Kosoblejka: :D
bi kar blu tku ja :)
Nameless: ja...že zadnjič enkrat sm šla po rebrnicah do vrhnke
pa je bla kr naenkrat strašna megla
in nism vidla ma ništa neč pred sabo
pa si nism upala it pod 70, ka so mim mene norci kr noreli 120....pa sm ga kr naenkrat vidla za sabo in pol me je na srečo prehitu
pa sm se bala....da če bi šla prepočasi....
Kosoblejka: :)
čeprou za gor...
Nameless: ja, za gor morde ni take nevarnosti ku za dol
Kosoblejka: ja, za dol pa ja...
tm usi norijo
Nameless: ja...mal mejn prometa je po tej cesti navadno in pole....si prvošjo...pa četudi je hitra cesta
Kosoblejka: eh, sej n mwrš vejdt kej je tm... avtocejsta al hitra cesta... vozit moraš itak največ 80 uradnu
Nameless: ja....sej res...še tu
:D
ohja...
te omejitve....
nesmiselne, da se jih pol noben ne drži...ma bo že
ma glavnu, de jst vem, da do ne piha tolk ku vsi pravjo...
:D
Kosoblejka: tku ja
:)
čeprou jutre nej bi blu nejki groznu hudu
sodelavke so me tle že z dns prepričat u tu, tku de...
Nameless: ja....šole ni in take monade
ljudje morjo dopust vzet, ka ostanejo vrtarčki doma
no, sej če ne je dejansku hudu, če kšno drevo zruje al pa streho dopihne...
in takrat je fajn, da ni nobenga blizu
Kosoblejka: tu ja
Nameless: sam načeloma hujše škode po taki burji vseen ni...
so ble poplave bel kritične
Kosoblejka: ma ja, prou istu je blu pred enim letom
sam de trkt je še snežilu in je blu rejs groznu za vozit
Nameless: ujejja
ma ja...mal je za pogledat kje se gibat, to je pa to
narava bo tak nardila svoje
nimamo kej
če je kej za odpihnt, bo odpihlnu in če je kej za izrivat, bo izruvanu
Kosoblejka: rejs j
Nameless: no, fajn...sm se pomerila
aja...ej...
a veš...zadnjič sm bla na koncertu od Bakaline
pa sm neki guglala in sm najdla tvoj prispevk
Kosoblejka: rejs?
ku zgledata u živu?
Nameless: odpulena
Kosoblejka: :)
ki pa sta bla?
Nameless: v tminu
ka mata nov cd
Buohdidabra
Kosoblejka: rejs?
ki se ga da dobit?
Nameless: hm...če nimaš ne proti piratstvu, ti ga lahko v mp3jih pošljem
me smo ga kuple
pa si jst pol dam take reči na mp3
Kosoblejka: hmmm
u bistvi nimam neč proti piratstvu
AMPAK, ko gre za ful fajne slovenske bende
nekaku sm proti...
:)
verjamem, de že tku ne zaslužijo dosti in jst zarad enga CDja ne bi lih obubožala
super, dobila!
http://www.macefizelj.si/bakalina/bakalina-buohdidabra.html
Kosoblejka: :)
Nameless: bluo je lpo
banda kravatarska
ta dva komada sta men posebi pr src
in pa sevede dedc u babbji kuoz
Kosoblejka: ma ta Pakašnco imš tudi? Prejšn CD?
Nameless: ja
tudi
Kosoblejka: :D
Nameless: face
ma tadva sta res face....Jani Kutin je taprau kmet
je prevzel Križarjevo kmetijo v Čadrgu gor bogu za ledžema
in dela sir in take monade
Renata je pa s Ponikev nad Šentviško Goro
Kosoblejka: :)
rejs? nism vejdla
Nameless: ja, ja...
je poročen in z ženo sta prevzela kmetijo...imasta tut mihnega sina
Kosoblejka: Starga tatu karajne meni je ta ful fajna
kulsku
Nameless: http://www.pri-krizarju.si/kmetija.html
Kosoblejka: zanimivo
bo trejba še kej napisat od njih :)
Nameless: ja, vsekakor
no, ampak...ti predlagam, da greš enkrat na koncert od bakaline
ka je cel šou...
26.08.2011 - koncert Bakalina - Oglarski praznik - Idrijske krnice - ob 21-ih
19.04.2011 - koncert Bakalina - Dnevi slovenske knjige - Ljubljana - Mestni trg - ob 18-ih
v Ljubljani bosta
:)
Kosoblejka: OOOOO
JAAAAAAAAAAAA
grem!
greš z mano?