ufa...v zadnjem tednu se je pa dogajalo. Najprej v šotoru pod Mangrtom, nato na gradbišču polnem testosterona in na koncu vrnitev v civilizacijo in s tem spanje na seniku.
Po parih letih je bilo super poiskusiti priti na lokacijo kjer je elektrika le beseda, voda pa v velikih količinah teče v potoku (in nikjer drugje). Pogled iz šotora med deljenjem kart Enke, je povedal, da... no bil je čuden pogled. Na vse strani je bilo zaznati zelo temne obrise gor, okrog njih oblake... najlepše jih je bilo videti, ko se je zabliskalo. Naravnost skozi odprtino šotora pa se je v vsej svoji lepoti svetil Veliki voz (predvsem ko je grmelo in ne bliskalo).
Čez dan je planinski tabor dobival svojo pravo podobo, z vsemi šotori, odbojkarskim igriščem, dimom iz kuhinje, napeljanim vodovosnim omrežjem, improviziranim tušem (s tudi toplo vodo!)... čas je bil da se od tabora v Logu pod Mangrtom poslovim.
Pred mano je bil deloven dan... začetek dela na gorenjskem. Delali smo v tem dvorcu(vir fotografije), čeprav zgleda sedaj že dosti boljše (in brez balkona nad vrati):
Delali smo na levem jerklu (un stolpič v levem kotu). Najprej sva zelo podrobno bulila v bel zid in nekaj zavzeto iskala (z vidika naključnega mimoidočega), vsake toliko časa pa še rahlo čečkala s svinčnikom po zidu. Ko je prišel še tretji sodelavec smo že pridno vlekli črte in nepravilne brisali z radirko... še vedno govorimo o belem zidu. :) sledilo je pleskanje zeleno-sivih kvadrov. O odtenku ne bom... dva restavratorja/slikarja, ki ugotavljata kateri od petih odtenkov je najprimernejši, zraven pa jaz...ugotavljam kjer sploh je razlika med njimi... Strokovna ugotovitev za mojega šefa: "Vse so enake" Po dveh dneh dela se pojavi konzervatorka ob štirih popoldne... in slabe volje izjavi: "Preveč siva je!"
V glavi se mi je kar zavrtelo. Ko sem pogledala s spodnjega odra navzgor kaj vse smo že prebarvali (dejansko smo končavali) in mislijo... "zdej bomo še enkrt?" Ampak ne...barva je bila morda ob obisku konzervatorke res bolj siva, ampak ko smo z delom za tisti dan končali je spet izgledala zelo zelenkasto (kar bi ji bilo bolj všeč)... do petka smo ugotovili, da lahko uro določamo na podlagi tega kako izgleda...zeleno...dopoldne in zvčer, sivo od 12-16.30.
Sledilo je še vlečenje črt s čopičem... ni tako enostavno kot izgleda... grob omet,
črta pa mora biti enakomerna, debela 8mm in z zelo lepimi robovi... ampak bila sta najbolj potrpežljiva. Vse kritike sta izrekla z upanjem, da bo boljše... v takem okolju je res lepo delat!
V petek sem prišla domou ob 18.45, vedela sem da me poberejo 15min po tem. Odrpavila sem se v Dole.Joj, kako dolgo že nisem bila tam. Kar že občutno utrujena in rahlo zaskrbljena nad odstotkom neznanih ljudi, sem se tiho vsedla v avto.
Ampak super je bilo. Kratko in sladko! Vtise o vsem skupaj še zbiram in urejam. V bistvu ni kaj dosti za povedat... bilo je super. To te pač ne more presenetiti ob tako super družbi :P
Po parih letih je bilo super poiskusiti priti na lokacijo kjer je elektrika le beseda, voda pa v velikih količinah teče v potoku (in nikjer drugje). Pogled iz šotora med deljenjem kart Enke, je povedal, da... no bil je čuden pogled. Na vse strani je bilo zaznati zelo temne obrise gor, okrog njih oblake... najlepše jih je bilo videti, ko se je zabliskalo. Naravnost skozi odprtino šotora pa se je v vsej svoji lepoti svetil Veliki voz (predvsem ko je grmelo in ne bliskalo).
Čez dan je planinski tabor dobival svojo pravo podobo, z vsemi šotori, odbojkarskim igriščem, dimom iz kuhinje, napeljanim vodovosnim omrežjem, improviziranim tušem (s tudi toplo vodo!)... čas je bil da se od tabora v Logu pod Mangrtom poslovim.
Pred mano je bil deloven dan... začetek dela na gorenjskem. Delali smo v tem dvorcu(vir fotografije), čeprav zgleda sedaj že dosti boljše (in brez balkona nad vrati):
Delali smo na levem jerklu (un stolpič v levem kotu). Najprej sva zelo podrobno bulila v bel zid in nekaj zavzeto iskala (z vidika naključnega mimoidočega), vsake toliko časa pa še rahlo čečkala s svinčnikom po zidu. Ko je prišel še tretji sodelavec smo že pridno vlekli črte in nepravilne brisali z radirko... še vedno govorimo o belem zidu. :) sledilo je pleskanje zeleno-sivih kvadrov. O odtenku ne bom... dva restavratorja/slikarja, ki ugotavljata kateri od petih odtenkov je najprimernejši, zraven pa jaz...ugotavljam kjer sploh je razlika med njimi... Strokovna ugotovitev za mojega šefa: "Vse so enake" Po dveh dneh dela se pojavi konzervatorka ob štirih popoldne... in slabe volje izjavi: "Preveč siva je!"V glavi se mi je kar zavrtelo. Ko sem pogledala s spodnjega odra navzgor kaj vse smo že prebarvali (dejansko smo končavali) in mislijo... "zdej bomo še enkrt?" Ampak ne...barva je bila morda ob obisku konzervatorke res bolj siva, ampak ko smo z delom za tisti dan končali je spet izgledala zelo zelenkasto (kar bi ji bilo bolj všeč)... do petka smo ugotovili, da lahko uro določamo na podlagi tega kako izgleda...zeleno...dopoldne in zvčer, sivo od 12-16.30.
Sledilo je še vlečenje črt s čopičem... ni tako enostavno kot izgleda... grob omet,
črta pa mora biti enakomerna, debela 8mm in z zelo lepimi robovi... ampak bila sta najbolj potrpežljiva. Vse kritike sta izrekla z upanjem, da bo boljše... v takem okolju je res lepo delat!
V petek sem prišla domou ob 18.45, vedela sem da me poberejo 15min po tem. Odrpavila sem se v Dole.Joj, kako dolgo že nisem bila tam. Kar že občutno utrujena in rahlo zaskrbljena nad odstotkom neznanih ljudi, sem se tiho vsedla v avto.
Ampak super je bilo. Kratko in sladko! Vtise o vsem skupaj še zbiram in urejam. V bistvu ni kaj dosti za povedat... bilo je super. To te pač ne more presenetiti ob tako super družbi :P
