Ta je prišel v delavnico v snežno beli halji in se lotil restavracije neke slike. Seveda je bilo vse zelo nazorno prikazano in razloženo. Ampak, priznam, meni se je zdelo prav... DOLGOČASNO!
Zakaj bi se kdo hotel sprehajati po delavnici v beli halji in gledati razpoke v sliki. Sori miško. Tle ne vidim nič kar bi me veselilo!
V prvem letniku sem v začetku dobila prevoz v Ljubljano predvsem pri restavratorjih (jah... prijatelji pa gor pa dol :D). V glavi sem še vedno imela tisto belo haljo. Ker pa so restavrirali ravno dvorec v bližini Ljubljane, ker en dan v tednu nisem imela predavanj in ker naj bi bil kraj dosegljiv z mestnim avtobusom... sem cimro prepričala, da sva se odpravili na obisk.
Izkazalo se je, da stvar le ni tako blizu. Ampak do takrat so naju že prišli iskat. Jei. In spomnim se, da je bilo... čisto drugače kot v tisti oddaji. Vrata dvorca so grozila, da se bodo podrla name. Niso izgledala ravno najlažja. Povsod je bilo veliko pajčevin... tako kot v dvorcih, kjer straši.
V dvorani, kjer so restavrirali freske sem zagledala visok oder na kolesih. Na njem pa... restavratorko zavito v tisoč in eno oblačilo. Kdo bi ji zameril zeeeblo je. In oder se je sumljivo majal. Razložili so nama kako so obloge odstranjevali z nekim strupom. Videli sva tudi maske, ki so izgledale kar zastrašujoče. Takrat pa so že kitali razpoke.
Kakšno leto kasneje je brat pomagal pri restavriranju dvorca v domačem kraju. Odkrivali so freske. Ker se je šlo za istega šefa, sem si dovolila na obisk. Bili so na stopnišču. Trije fantje, s skalpeli v rokah (rokavičke seveda tudi). Praskanje po zidu! In da te za to kdo še plača! XD NEVERJETNO! Spomnim se zasilno postavljenih plastičnih ponjav, ki so imele funkcijo čimbolj neprepustne stene. Na stopnišču so zmrzovali. Kljub pečkam. Spomnim se oblaka prahu, ki ga najbrž nikoli ni bilo konec.
Kmalu sem se v praskanju po zidu preizkusila tudi sama. Zakaj pa ne? Nikoli ne bom pozabila kako me je po prvem dnevu bolela roka. Nikoli ne bom pozabila kako težko sem opravila še "ta drugi" šiht za računalnikom. Ampak čez par dni se je roka navadila. Sodelavci pa so bli itak... najbolj spodbudni. Nikoli ne bom pozabila na najbolj gentelmanskega sodelavca, sodelavca z najbel zapomnljivi očkami in sodelavko iz Latvije (ki je super govorila slovensko, u bistvi to počne še kar). In nikoli ne bom pozabla kako mi je takrat pašalo poslušat ARS, ker nikoli ne maram poslušat klasične muzike (še posebi če ni u živo). Zadnji dan pa smo seveda, po slabi navadi odkrili nekaj najbolj zanimivega... poslikave horoskopa. Zaradi pomanjkanja denarja najbrž nikoli ne bodo odkrite. :(
Sm omenla prah? Prav tako je bil prah v naslednji preizkušnji, ko sem se učila polniti razpoke z Roflexom, gledala (in malce zavidala) sodelavko, ki je mešala malto... letos se je to ponovilo še v z dvorcem Drnče v dvorski vasi (sem že pisala) in nazaj na Prem.
Če kdo omeni kar koli v zvezi z restavriranjem pomislim na prah. Prah v laseh, prah v hlačah, v majci, v ušesih, v ustih. Prah povsod. Pomislim na tone smeha in zafrkancij. Pomislim na tipe, ki držijo fene alpa imajo rokavičke. Pomislim na ...
Restavriranje ni (samo) bela halja. Je mnogo več. Je hec in je trdo delo. Dosti trdega dela, ki ga spremlja hec in super sodelavci.
