četrtek, 29. oktober 2009

Nižina neba=nižina gledališča

Včeraj zvečer sem prišla domov polna razočaranja. Ne samo razočaranja. JEZE! Počutila sem se kot da je padla še zadnja gledališka trdnjava.

No, bom začela na začetku. Kot sedaj že ... kar redno, so (Mladinsko gledališče) nas (prebivalce AK) povabili na ogled brezplačne predstave Nižina neba. Objavljeni so bili kar trije termini - sreda, četrtek in petek.

Predstavo sem pričakovala zelo dobre volje in v super družbi. Radovedno sem se spraševala s kakšnim presenečenjem bo Mladinsko gledališče postreglo tokrat. Predstava z naslovom Nižina neba naj bi bila narejena po slavnih antičnih Metamorfozah.

Presenetili so me. Priznam. Prvih pet minut predstave sem pretrpela zgolj zato ker sem sedela v Mladinskem gledališču in sem verjela, da bo neurejenost prerasla v neko glavno sporočilo, ki me bo zadelo kot vedno. Ampak ne! Ostalih neskončnih minut nisem trpela. Občudovala pa sem lepe opečnate oboke pod našo prelepo hišo.

Predstava se je vlekla. Nikjer ni bilo ene bistvene stvari. Zgolj sex in klanje. To kar sem videla že v vseh drugih gledališčih in zaradi česar jih ne obiskujem več. Ne rečem da tega v dotičnem gledališču še nisem videla, ampak.. navadno je bilo sredstvo za dosego cilja. Tokrat pa... nič.

Počutila sem se kot da me imajo za neumnega gledalca, ki bo skakal od veselja, ker bo gledal kako se dva (sicer gledališko) spoznavata (v svetopisemskem pomenu besede, seveda), ki bo najbolj navdušen, ker si ženska v predstavi sleče majco in pod njo nima nobene druge obleke. Zgodba ni pomembna, zgodba je obstranska. Zgodba je... izpustljiva. Zgodbe ni!

Čakala sem konec. Komaj sem ga dočakala. Nisem jim mogal ploskati. Zakaj pa bi jim? To bi pokazalo moje odobravanje, ne pa gnusa ki sem ga v tistem trenutku čutila.

Se tudi mladinsko gledališče počasi spreminja v gledališče kjer boš gledal igralce gole, ne bo pa pomembna zgodba? Sem res čudna, če mi ni do predstav, ki imajo za bistvo (namige na) spolnost?

četrtek, 22. oktober 2009

restavriranje

Spomnim se, ko sem na televiziji gledala oddajo, kjer so predstavljali poklice. V njej je neki pajkec obiskoval različne mojstre in ugotavljal kaj delajo. Po slučaju sem si ogledala ravno oddajo, ko se je priplazil v delavnico restavratorja.


Ta je prišel v delavnico v snežno beli halji in se lotil restavracije neke slike. Seveda je bilo vse zelo nazorno prikazano in razloženo. Ampak, priznam, meni se je zdelo prav... DOLGOČASNO!

Zakaj bi se kdo hotel sprehajati po delavnici v beli halji in gledati razpoke v sliki. Sori miško. Tle ne vidim nič kar bi me veselilo!

V prvem letniku sem v začetku dobila prevoz v Ljubljano predvsem pri restavratorjih (jah... prijatelji pa gor pa dol :D). V glavi sem še vedno imela tisto belo haljo. Ker pa so restavrirali ravno dvorec v bližini Ljubljane, ker en dan v tednu nisem imela predavanj in ker naj bi bil kraj dosegljiv z mestnim avtobusom... sem cimro prepričala, da sva se odpravili na obisk.


Izkazalo se je, da stvar le ni tako blizu. Ampak do takrat so naju že prišli iskat. Jei. In spomnim se, da je bilo... čisto drugače kot v tisti oddaji. Vrata dvorca so grozila, da se bodo podrla name. Niso izgledala ravno najlažja. Povsod je bilo veliko pajčevin... tako kot v dvorcih, kjer straši.
V dvorani, kjer so restavrirali freske sem zagledala visok oder na kolesih. Na njem pa... restavratorko zavito v tisoč in eno oblačilo. Kdo bi ji zameril zeeeblo je. In oder se je sumljivo majal. Razložili so nama kako so obloge odstranjevali z nekim strupom. Videli sva tudi maske, ki so izgledale kar zastrašujoče. Takrat pa so že kitali razpoke.

Kakšno leto kasneje je brat pomagal pri restavriranju dvorca v domačem kraju. Odkrivali so freske. Ker se je šlo za istega šefa, sem si dovolila na obisk. Bili so na stopnišču. Trije fantje, s skalpeli v rokah (rokavičke seveda tudi). Praskanje po zidu! In da te za to kdo še plača! XD NEVERJETNO! Spomnim se zasilno postavljenih plastičnih ponjav, ki so imele funkcijo čimbolj neprepustne stene. Na stopnišču so zmrzovali. Kljub pečkam. Spomnim se oblaka prahu, ki ga najbrž nikoli ni bilo konec.


Kmalu sem se v praskanju po zidu preizkusila tudi sama. Zakaj pa ne? Nikoli ne bom pozabila kako me je po prvem dnevu bolela roka. Nikoli ne bom pozabila kako težko sem opravila še "ta drugi" šiht za računalnikom. Ampak čez par dni se je roka navadila. Sodelavci pa so bli itak... najbolj spodbudni. Nikoli ne bom pozabila na najbolj gentelmanskega sodelavca, sodelavca z najbel zapomnljivi očkami in sodelavko iz Latvije (ki je super govorila slovensko, u bistvi to počne še kar). In nikoli ne bom pozabla kako mi je takrat pašalo poslušat ARS, ker nikoli ne maram poslušat klasične muzike (še posebi če ni u živo). Zadnji dan pa smo seveda, po slabi navadi odkrili nekaj najbolj zanimivega... poslikave horoskopa. Zaradi pomanjkanja denarja najbrž nikoli ne bodo odkrite. :(


Sm omenla prah? Prav tako je bil prah v naslednji preizkušnji, ko sem se učila polniti razpoke z Roflexom, gledala (in malce zavidala) sodelavko, ki je mešala malto... letos se je to ponovilo še v z dvorcem Drnče v dvorski vasi (sem že pisala) in nazaj na Prem.

Če kdo omeni kar koli v zvezi z restavriranjem pomislim na prah. Prah v laseh, prah v hlačah, v majci, v ušesih, v ustih. Prah povsod. Pomislim na tone smeha in zafrkancij. Pomislim na tipe, ki držijo fene alpa imajo rokavičke. Pomislim na ...
Restavriranje ni (samo) bela halja. Je mnogo več. Je hec in je trdo delo. Dosti trdega dela, ki ga spremlja hec in super sodelavci.





bolezen

Jah, tudi mene je pokosilo. Ampak na srečo mi pomije še ne dišijo (torej ni prašičja gripa). Prestajam pa različne faze od nezazanavamsvetaokolisebe do jeismžeskorizdrava, nazaj v prvo pa drugo...se dogaja. Ampak skupno dejstvo pa je, da za računalnikom ne zdržim prav veliko časa in se mi ne da zmišlavt kej vm napisat...

sreda, 14. oktober 2009

slovenska glasba I

No pa dejmo. Vabim vas, da mi pomagate narediti seznam slovenskih glasbenih izvajalcev, ki so fajn... za ušesa ipd.

Naveličana sem že tega, da smatramo slovensko glasbo za slabo... kar ni težko, ker najbrž dosti ljudi najprej pomisli na Turbo Angels ipd. Ja, to ni to.... Ampak, če poslušamo (no, bom pa kar začela), nam v določenem razpoloženju prav paše... ja?

Zame so to vsaj:


Ma ja, nej bo to za začetek... kej pa vi?

nedelja, 11. oktober 2009

na Krasu je krasno

No pa smo se spravli mal iz hiše in se za razliko od delovnega tedna, ko občudujemo "kulturne" stvaritve naše domovine, pogledali še malo v naravo.

Ste že kdaj videli Kras jeseni?

rdeči ruj

kamniti zidovi

rdečeči listi trte

rjaveča trava

tiste prave kamnite hiše kraških vasi
...

vse to se je stakalo z vonjem po doma pripravljenem pecivu, kozarčku terana, mokre zemlje...
na letosnješm pohodu z naslovom Na Krasu je krasno. Podali smo se od Tubelja pri Komnu do Praprota.


In izkupiček? SUPER je bilo, sedaj pa že načrtujemo nov izlet, ki bo potekal nekako med Rakovim Škocjanom, Cerkniškim jezerom in gradom Snežnik. Seveda bodo še stvari vmes,morda Cerknica, Slovnica... če bo kdo zainteresiran tudi grad Prem :P

torek, 6. oktober 2009

Prem

Hehehe...slikce z grada Prem. Sm se spovnla dns, ku sm sedela na skori dva metra debelem zidi, de bi vm lohk pokazala... in tuki so... ma ni pa cele slikce grada z obzidjem, sam notranje dvorišče in vas... ampak... za več lohk pridste pogledat (vstopnina znaša oderuške 2€)





sobota, 3. oktober 2009

razmišljanje

Danes je bil kratek dan, ampak... kljub temu dolg.

Že dolgo premišljujem o vsemkar se je zgodilo v dobrem mesecu, o tem kar se je zgodilo zadnji teden, o ljudeh, o sebi, o izjavah ki presenetijo kot pravkar zarit nož nekam in sploh ne veš kej si mislt o tem... predvsem pa o sebi.

in kaj sem dognala?
Da premišljevanje utruja in mori.

Sklep?
Nehala bom mislt...in poslušat radio.

mistično

Prebudim se dan, ki že kaže svojo prvo svetlobo. Mrak.
Naslendjič ko se zavem, se znajdem na cesti, nekje v bližini Divače. Ne morem verjeti kar vidim.

Pokrajina. Travniki, ki jih obkrožajo drevesa. Drevesa zares le slutim, skrivajo se v meglici, ki je legla na pokrajino. Vidim vrhove grmov in dreves. Skoraj se že vidi njihova temnozeloeno-rjava barva. Kasneje na hribu zagledam obrise cerkvce. Nato zagledam strehe hiš, ki se prav tako skrivajo v megli. Na koncu še grad... grad Prem v meglici. Izgleda kot...

za vse se pač ne najde besed.