...

Kotički ustnic se mi vihajo navzgor, ko pomislim na vse kar se v zadnjem času dogaja. Pa sploh ni vse tok zelo rožnato. Ne gre za smeh, ki ga vedno lahko hliniš, gre za tisti nasmeh, ki ga ne moreš zaigrati - za tistega, ki ga nočeš pokazat, ampak te usta preprosto ne ubogajo.

Stvari,o katerih razmišljam delim na tiste o katerih ne morem govoriti in na tiste o katerih ne smem govoriti. Z zadnjimi nikoli nisem imela prevelikih problemov, jih dejansko uspem odstranit iz misli, ko govorim z drugimi, saj se me ne tičejo direktno (sori, kej mi pa rečete, da ne smem pravit okoli :P). 

Pri prvih, torej tistih, o katerih ne morem govoriti, pa je težje. Ker je včasih bolje, da poveš, da se skričiš (če je potrebno), da daš iz sebe ...Prav zato je še bolj grozen občutek, da ne moreš razčistiti stvari, ker ... ne, ne hecam se: iz sebe ne morem spraviti niti zloga več, sploh v zadnjem mesecu ...

In morda se moram preprosto nehat trudit ubesedit vseskupaj. Preprosto prenehat z upanji (well, ne vsemi, itak;)) in pač utihnt! Itak preveč govorim :P

In glede na trenutno dogajanje in čeprav v nasprotju z mojim prepričanjem, je to tisto, kar moram narest. Ne samo nehat govorit (tu je preveč izi), ampak nehat mislit. Ha!

Še vsaka še tako neprijetna stvar, je prinesla toliko dobrega...in zato tak nasmeh.