With a little help from my friends

"What would you think if I sang out of tune,

Would you stand up and walk out on me.
Lend me your ears and I'll sing you a song,
And I'll try not to sing out of key..."

Danes sem jim še posebej hvaležna!

dobro jutro

Danes se je bilo res težko zbudit - zunaj megla, pod koutrom pa tako prijetno toplo...ah ja :)

Potem pa v vodo potunkam nov čaj...

Najprej ga je zaznal nos in začel kar sam vohat (predstavljajte si nos od miške ;)), potem pa so se odprle tudi oči in bolj jasno videle vrečko in...

... pardon, ma za kej druzga ni časa, grem vohat in uživat še naprej :D

poplave

Še v petek smo se smejali, ko smo gledali poročila o tem kaj se dogaja na Viču v Ljubljani. No, ne da bi se režali kaj privoščljivo - koneckoncev se mi zdi prav tisti konec Ljubljane še vedno z tem še zelo domač, ker sem prvo leto preživela prav tam. Poleg tega pa je bila v naši sredi tudi trenutna prebivalka tistega okoliša, ki se ji pred tem (na srečo) še sanjalo ni kaj se dogaja "doma." Na srečo je srečno prišla na suho in si odpočila od napornega tedna. :)

Da stvar ni bila zelo smešna smo vedeli, ker koneckoncev pod hišo v kateri smo bili teče potok in ker zraven neke druge hiše teče hudournik. Struga, ki je bila zjutraj še prazalzna, je bila do večera napolnjena do roba.

Hudournik Bela v nedeljo, ko se je že "umirila"

In ko smo se včeraj pogovarjali koliko od te zadnje hiše je zalilo. Jap. Okrog in okrog voda do kolen in nato še višje. Poplavljena garaža, poplavljen hodnik, ki pa se na srečo ne uporablja zares. In na srečo, je bivanski prostor dvignjen za tri stopnice. Torej eno stopnico više od vode. Fajn. 

Ampak danes popoldne, ulica ni izgledala nil kaj grozeče ali poplavljeno (zgoraj)

Seveda nas dobravolja ni minila. Eh, kje pa! To, da imamo v Vipavi končno jezero. Kaj jezero, jezerA (torej v množini), da se lahko gremo končno kopat, da imamo bazen, teraso z razgledom, da nam manjkajo le plavutke ali čoln... Eh ne, smeh je pol zdravja in ko se zgodi kaj takega je zdrav smisel za humor še bolj potreben.

(pred hišo)

(za hišo)

Ko se je prijateljica (Dori tokrat nej ti bo ;)) končno spravila iz suhega otočka svoje hiše (dejansko je vse naokoli voda), smo se odpravili na kratek sprehod - da pofirbcamo in ugotovimo kakšna je situacija okoli.

Med sprehodom sem se spomnijala davnih let... ko smo še kot osnovnošolska otročad bredli po glavnem vipavskem trgu, ki je bil, na nae navdušenje in zgroženje odraslih, poplavljen. :) Zabavni spomini, ko smo bredli ob v Podskali po uni poti ob hiši, kjer smo se navadno sprehajali s s sladoledom iz Marjance v roki (mimogrede, če pridete v Vipavo, ga morate nujno poskusit - tudi če ni poplav;)). Pa da ne omenjam dejanske Podskalce, kjer je voda dobesedno, in res brez heca: DOBESEDNO drla iz vsake razpoke v kamnih. Danes je bilo čisto isto. 

Zadnji izvir, glavni izvir Podskale ... :D Voda besno buta iz jame, kot da bi jo imeli za ujetnico Nanosa par stoletji. Dere in dere ven. Bela pena, drugega ni videti. In naprej rjava voda. Sej če jo pogledaš se itak ne zdi visoka, ampak, če si že kdaj bil tam in si lahko primerjal... WOW! Kakšen meter, meter in pol bolj visoko kot navadno. hard ej!

Pa sej, kej bom razlagala svoje otroške spomine in jih primerjala. Itak vas ne zanimajo. Poglejte si raj fotke. 

Lathierjev dvorec... koliko vode je bilo za vrati nihče ni želel preveriti. Pa sej je bilo videti kako visoko je voda drla :)

Tuki se nahaja prou luškan mostiček in potoček pod njim... v "navadnih dneh"

Vipava - stičišče vode iz izvirov Podfarouž (levo) in Podskalca (desno)

Podfarouž z vrha (bivšega farouža)

Pa sej ni TOK visoko... navadno se tle spustiš sam kake dva metra dol, da lahko mal počofotaš :)

Bruha in bruha tudi u Podfaroužu

Podskala (eh... vsi otroškispomini iz tega kraja...)

Podskala. Voda teče tudi iz restavracije 

Ta lep most od Lanthierjev se vidi v ozadju... no, zgrnji del mosta...ostalo je pod vodo - ergo toliko vode tudi v dvorcu :)

Vrt, ki se je spremenil v potok. Upajmo, da tokrat ne bo naplavilo kake človeške ribice, kot zadnjič..

Torej... a gremo plavat? :P

...

Kotički ustnic se mi vihajo navzgor, ko pomislim na vse kar se v zadnjem času dogaja. Pa sploh ni vse tok zelo rožnato. Ne gre za smeh, ki ga vedno lahko hliniš, gre za tisti nasmeh, ki ga ne moreš zaigrati - za tistega, ki ga nočeš pokazat, ampak te usta preprosto ne ubogajo.

Stvari,o katerih razmišljam delim na tiste o katerih ne morem govoriti in na tiste o katerih ne smem govoriti. Z zadnjimi nikoli nisem imela prevelikih problemov, jih dejansko uspem odstranit iz misli, ko govorim z drugimi, saj se me ne tičejo direktno (sori, kej mi pa rečete, da ne smem pravit okoli :P). 

Pri prvih, torej tistih, o katerih ne morem govoriti, pa je težje. Ker je včasih bolje, da poveš, da se skričiš (če je potrebno), da daš iz sebe ...Prav zato je še bolj grozen občutek, da ne moreš razčistiti stvari, ker ... ne, ne hecam se: iz sebe ne morem spraviti niti zloga več, sploh v zadnjem mesecu ...

In morda se moram preprosto nehat trudit ubesedit vseskupaj. Preprosto prenehat z upanji (well, ne vsemi, itak;)) in pač utihnt! Itak preveč govorim :P

In glede na trenutno dogajanje in čeprav v nasprotju z mojim prepričanjem, je to tisto, kar moram narest. Ne samo nehat govorit (tu je preveč izi), ampak nehat mislit. Ha!

Še vsaka še tako neprijetna stvar, je prinesla toliko dobrega...in zato tak nasmeh.

Hehehehe

Se že en čas nisem oglasila. Ma se mi prou ne da razmišlat kaj bi vam povedala. U bistvu nimam nič za povedat. In še tisto kar bi rada zakričala, je boljše če sem tiho in ne pisnem. Ker bi bilo preveč in ker itak ne bi pomagalo.