Kje sem že ostala? Pri dolgočasni pripovedi o nič kaj zanimivem Nantesu. Brez posebnih anekdot. Eh, dragi moji, nisem bila v Maroku, da bi poročala o posebnih dogodivščinah. :)
Če nadaljujem s pripovedjo.
Če nadaljujem s pripovedjo.
Torej simpatična in postavna fanta, sta naju čakala ravno na vrhu tekočih stopnic železniške postaje v Rennesu, ki so edine vodile s perona. En velik in svetlolas, drugi manjši in temnolas. Prvega sva iskali, saj naj bi bil bolj opazen, zaradi velikosti in blond lasi. Seveda lasje niso bili blond in sva bili kar malce zmedeni, a bila sta prava kombinacija. Zato sem nekoliko obotavljajoče vprašala: "A iščevo vaju?"
To je bil tisti del dogodivščine, ki ga morda moram posebej razložiti in se je morda začel že lani aprila, kar sem omenjala v prvem delu zgodbe. No, v bistvu se je začelo v nekem nepomemben pogovoru, kjer sva z Zaztogodboskorajnepomembnoosebo ugotavljala, da se znanci nahajajo na približno istem koncu Francije. Znanec (za potrebe te zgodbe mu bomo rekli Matej) te Zatozgodboskorajnepomembneosebe je seveda prav to leto študiral prav v Rennesu - enem izmed krajev, za katero sva s Kopačko rekli, da bi jih obiskali. Zato tudi zelo neprimerno vprašanje, ki ga postaviš svojemu najbel prijaznemu gostitelju naslednjih dveh dni. Ampak razumljivo. Kaj ni?
Odgovor na ne prav navadno vprašanje je bil en velik nasmeh in "JA." Džentelmana kot sta bila sta nama skoraj uspela ugrabiti nahrbtnike. No ne ravno ugrabiti, ampak prijazno nositi. Po dogodivščinah na metroju in nakupovalnem središču, sva se vsaka z eno polno roko in ključi stanovanja, znašli v lokalu, kjer med drugim strežejo tudi kebab. S krompirčkom... Emmmm. Ja, čudni so ti francozi.
Ker gre z amajhen lokal, sta si lahko zaposlena vzela čas za dve prijazni dekleti, ki jih v tričetrt primerih nista razumeli (to je povprečje... sama sem razumela malo manj, Kopačka se je že adaptirala na francosko govoreče okolje in je razumela nekoliko več). Zapletli smo se v zabaven pogovor in čas je kar prehitro minil. Gostitelja sta naju že čakala v stanovanju s plani za večer.
Ko prideš v goste h štajercu se dveh stvari očitno res ne moreš bat - da bo dolgčas ali da bo zmanjkalo pive. :) Vselitvena žurka v starem delu mesta, na kateri smo med smehom razlagali, da sva Matejevi prijateljici, ki ga poznava nekaj ur, med tem ko sva klepetala z narodno zelo raznoliko druščino. Lušno.
Naslednji dan pa sva med sledenjem puščic brez težav prišli do Turističnih informacij, kjer so nama postregli z zemljevidom. Na turističnem zemljevidu Rennesa je lepo označeno kako se po mestu sprehodiš tako, da pogledaš vse glavne znamenitosti. Me sva marsikaj sicer že videli med nočnim pohodom po mestu, toda sončna svetloba nikoli ne škodi, ane?
Dovolj teksta, dodajmo dogodivščini še nekaj fotografij.
Rennes je poleg zabavnih študentov poln tudi z takimi lepimi srednjeveškimi hišicami. Bolj zabavno jih je sicer gledat v živo - pritličje iz kamna, nato pa les les les. Celo če ga pogledamo s sobotne tržnice, ki je polna življenja, je stavar zelooooo zanimiva.
Ta cerkev ima sicer tudi uradno ime. Toda v petek so nam jo je američan predstavil kot the piss church. Raje ne bi razlagala kako je bilo ime utemeljeno.
Bretonski parlament:
Po večeru, kjer sva preizkušali perujsko kuhinjo. Perujsko no ja... je perujec pripravljal, čeprav ne ve ali se lahko zelenjavna rižota in suši štejeta za perujsko kuhinjo. Gotovo pa se pisco sour. Na žalost se s Pedrotom nisem uspela pogovorit v kechui ali ayamari, ampak kej si čmo, ko pa ni lih znal. :(
Naslednjega dne se je Renneska dogodivščina z vso štajersko gostoljubnostjo končala (se kar topim, ku de bi bla iz cukra ku pomislim na to celjsko prijaznost... ajajajaj!), ko sva pot nadaljevali v St. Malo.
