Kje točno se zgodba začne nimam pojma. Morda lani aprila. Morda se zgodba začne par mesecev nazaj in vključuje nekega štajerca (Aljoša, a bereš??? ;)). Morda se je začelo šele kasneje je z e-pošto nekemu drugemu štajercu, ki ga za voljo varovanja osebnih podatkov imenujmo ... recimo Matej. Morda pa se je začelo nekako pred dobrim tednom...
Iz službe sem pohitela domov, spakirat. Gledala sem na uro in računala... še približno eno uro je do odhoda na letališče. Preden grem, moram še enkrat pogledat kako kaže z leti z Brnika... a še letijo? Eh ta sneg! Sam da mi ne odpovejo leta! Med pakiranjem poskusim uredit še kakšno grozoto iz službe in po tihem in nezavestno preklinjam služben telefon... no, sej ni bilo TAKO hudo. :)
Letališče. Aerodrom Ljubljana.Tam nisem bila že... odkar so se leta mojega bivanja na zemlji štela še z eno številko... Vmes sem uspela videti par letališč... nav primer, moje prvo, letališče v Trevizu (pa ne govorim o tej novi letalski zgradbi, ampak o tisti prejšnji, razpadajoči kolibi... ah, spomini)... in prav na to letališče sem se spomnila, ko sem vstopila v letališče... je bilo vedno tako majhno? V spominu sem ga imela kot večjega. Hmmmm...Sem si pa vsaj prav zapomnila letala pod stropom.
Med čakanjem na vkrcanje na letalo sem spoznala prijetno Francozinjo. Med pogovorom o krajih, v katere se odpravljam, sem se zavedla, da me je lahko sram, ko se tako sporoščeno in podrobno pogovarjam o znamenitostih v Nantesu, medtem ko v marsikaterem slovenskem mestu ne bi mogla (s pomladjo bomo začeli intenzivno delati še na tem). Tako polet kot vožnja z vlakom do Nantesa je bila zelo... mirna.
Ker sem se načeloma odpravljala v kraje, v katerih sem se par let nazaj že nahajala, nisem pričakovala posebnega presenečenja, hujših vtisov... nič. Le dolgočasje na letališču in na vlaku. Na srečo pa ni bilo tako hudo. :)
Železniška postaja v Nantesu je bila... nočno prazna. Na srečo pa so obstajali tudi čuječi ljudje, ki so me pred prihodom moje družbe oborožili z zemljevidi mesta, mi približno razložili kako do hotela, ki sva ga imeli rezerviranega.
Ob enajstih zvečer, sva se spokali na tramvaj in poiskali hotel, ki je bil - pošteno povedano - "bogu za nogu." in sva imeli prav zato probleme za ga dobit. Ko sva ga, sva se v bistvu samo še zvrnili v posteljo, dokler naju ni budilka zbudila v megleno dopoldne naslednjega dne...
